Wikipedija

Krionika

praksa, pri kateri se človeško truplo krioprezervira z mislijo, da bo v prihodnosti mogoča obuditev

Krionika (grško κρύος kryos pomeni 'mraz' ali 'hlad') je praksa, pri kateri se človeško truplo ali glavo krioprezervira (zamrzne do nizke temperature – običajno -196°C) z mislijo, da bo v prihodnosti zaradi razvoja novih medicinskih in biotehnoloških metod mogoča vnovična obuditev umrlega.[1][2] V znanstvenih krogih na krioniko gledajo z določenim skepticizmom in večina strokovnjakov meni, da je takšna stroka psevdoznanstvena, nekateri pa jo označujejo celo za šarlatanstvo.[3][4]

Tehniki med pripravo človeškega trupla za krioprezervacijo leta 1985.

Krionični postopki se lahko pričnejo komaj, ko so "bolniki" klinično in zakonsko mrtvi. Navadno tehnike začnejo izvajati nekaj minut po smrti[5], pri čemer uporabljajo tako imenovane krioprotektante, ki preprečujejo nastajanje ledu med samo krioprezervacijo.[6] Prvi človeški kadaver, ki so ga obdelali s krioničnimi postopki (zamrznili in shranili za morebitno ponovno obuditev v prihodnosti), je bil dr. James Bedford leta 1967.[7] Do leta 2014 je bilo v ZDA krioprezerviranih okoli 250 trupel in približno 1500 ljudi je sklenilo dogovore o krioprezervaciji njihovih kadavrov po smrti.[8]

Ekonomski argumenti proti krioniki poudarjajo, da je zelo malo verjetno, da bo kakšno krionično podjetje obstalo dovolj dolgo.[9] Zgodnji poskusi krioničnih prezervacij so se izvajali že v letih med 1960 in 1970, a so vodili v neuspeh in propad mnogih tovrstnih podjetij, katerih varovanci (krioprezervirana trupla) so bili odmrznjeni in odstranjeni.[10]

Teoretična podlaga uredi

 
Rezervoar s tekočim dušikom, namenjen shranjevanju krioprezerviranega materiala.

Podporniki krionike menijo, da je ohranitev funkcionalnih človeških možganov (in vseh informacij, ki jih ti hranijo) mogoča, vse dokler je njihova struktura nepoškodovana. Delež krionikov gre celo dlje in pravi, da za preživetje možganov in ohranitev spominov, možgani ne rabijo biti cel čas aktivni. Menijo, da lahko človek preživi z neaktivnimi možgani, ki so bili močno poškodovani, saj naj bi bilo kodiranje spomina in osebnosti možno tudi iz deloma ohranjene možganske strukture.[8][11]

Krionične tehnike temeljijo na uporabi temperature pod -130 °C, ki omogoča tako imenovano krioprezervacijo. Na tak način naj bi se poskušalo ohraniti dovolj možganskih informacij, ki bi dovolile vnovično obuditev krioprezerviranega posameznika v prihodnosti. Krioprezervacijo usposobljeni strokovnjaki izvajajo s pomočjo zamrzovanja, zamrzovanja s krioprotektanti, ki zmanjšujejo škodo zaradi nastajanja ledenih kristalov, in vitrifikacije, ki omogoča izogibanje škodi zaradi ledu. Tudi z uporabo najboljših metod je krioprezervacija celotnih teles ali zgolj možganov nevarna in nepovratna. Podporniki krionike pravijo, da bo v prihodnosti s pomočjo še ne izumljene nanotehnologije mogoče ponovno obuditi krioprezervirane posameznike in zdraviti bolezni, zaradi katerih so umrli.[12] Predlagan je bil tudi prenos (nalaganje) možganov.[13]

Krionika v praksi uredi

Z uporabo visokih koncentracij krioprotektantov je mogoče popolnoma zaustaviti nastajanje ledenih kristalov. Ohlajanje in sledeče strjevanje brez tvorbe kristalov se imenuje vitrifikacija.[14] Prve krioprotektantne raztopine, ki so omogočale vitrikacijo pri nizkih ravneh ohlajanja, pri čemer je organ še vedno ostal funkcionalen, so bile razvite od leta 1990, ko sta jih prvič uporabila kriobiologa Gregory Fahy in Brian Wowk. Strokovnjaka sta raztopine razvila z mislijo na ohlajanje in shranjevanje organov, namenjenih transplantaciji.[15][16][17] S pomočjo tovrstnih krioprotektantov so vitrificirali živalske možgane, jih odmrznili in delce tkiva preučili s svetlobno ter elektronsko mikroskopijo, pri čemer niso našli škode, nastale zaradi tvorbe ledenih kristalov. Opažene celične poškodbe so bile posledica dehidracije in toksičnosti krioprotektantskih raztopin.[18]

Krionika je običajno precej draga praksa. Leta 2018 so stroški, povezani s krioničnimi tehnikami (pripravo kadavrov in njihovim shranjevanjem), znašali od $28,000 do $200,000.[19] Pogosto se krioprezervacijske stroške krije s pomočjo življenjskega zavarovanja.[20] Med stroške spadajo plačilo zdravstvenemu osebju, da je na voljo ob kupčevi smrti, vitrifikacija, prevažanje trupla v ledu do ustrezne krioprezervacijske ustanove, vložek v sklad, iz katerega naj bi šel denar za dolgotrajno vzdrževanje trupla v tekočem dušiku in stroški obuditve v prihodnosti.[20][21]

Do leta 2014 je bilo v Združenih državah krioprezerviranih okoli 250 kadavrov in približno 1500 ljudi je sklenilo dogovore o krioprezervaciji njihovih trupel po smrti.[8] Na svetu so štirje obrati, ki omogočajo krioprezervacijo in shranjevanje krioprezerviranih kadavrov (trije v ZDA in en v Rusiji).[2][22]

Mnogi menijo, da je izredno malo verjetno, da bo katero krionično podjetje obstalo dovolj dolgo. Raziskave kažejo, da imajo celo najbolj stabilna in odporna podjetja možnost ena proti tisoč, da preživijo 100 let.[9] Mnoga krionična podjetja so že propadla; do leta 2018 so svoja vrata zaprla vsa podjetja (razen ene izjeme), ki so bila ustanovljena pred 1973. Tamkaj shranjena krioprezervirana trupla so odmrznili in odstranili.[10]

Prepreke do uspeha uredi

Škoda, nastala zaradi prezervacije uredi

 
Krioprezervacija placentalnega tkiva.

Krioprezervacija se v laboratorijih uporablja že dolgo; denimo za ohranjanje živalskih celic, človeških zarodkov in nekaterih tkiv za obdobje do treh desetletij.[23] Trenutno velja, da obuditev krioprezerviranih velikih živali ni mogoča.[15][24][25] Večji vitrificirani organi med postopkom ohlajanja navadno razvijejo razne poškodbe[26] (problem, ki se pojavi predvsem zaradi velike mase tkiva in nizkih temperatur).[27] Brez uporabe krioprotektantov med ohlajanjem krčenje celic in visoke koncentracije soli preprečujejo normalno funkcioniranje krioprezerviranih celic po odmrznitvi. Ledeni kristali so zmožni prekiniti povezave med celicami, ki so ključne za delovanje organov.[28]

Moderne krionične organizacije uporabljajo vitrikacijo brez koraka kemične fiksacije[29]; posledično je struktura krioprezerviranega tkiva manj kvalitetna, a zato na molekularni ravni nastane manj poškodb. Nekateri znanstveniki se namreč sprašujejo, če uporaba smrtonosne kemikalije za fiksacijo preprečuje možnost vnovične obuditve funkcionalnega biološkega organizma.[30]

Mnogi znanstveniki izven krionične skupnosti so precej skeptični do krionične metodologije. Kriobiolog Dayong Gao je dejal, da ne moremo vedeti, ali je subjekt med vitrifikacijo "umrl", kajti krioprezervirane posameznike se takoj shrani v kanistre s tekočim dušikom. Biokemik Ken Storey meni (na temelju izkušenj s transplantacijo organov), da četudi bi želeli ohraniti le možgane, imajo ti ducate različnih področij, ki bi jih bilo treba krioprezervirati s pomočjo različnih protokolov.[31]

Obuditev uredi

Vnovična obuditev krioprezerviranega bi zahtevala popravilo škode, nastale zaradi pomanjkanja kisika, toksičnosti krioprotetkanta, toplotnega stresa (lomljenja) in izničevanje posledic vzroka smrti. V mnogih primerih bi bila potrebna obsežna regeneracija tkiva.[32]

Krionika in pravo uredi

V preteklosti je imel človek le malo nadzora nad svojim telesom po smrti, kajti religija je bila tista, ki je odločala o usodi človeškega trupla. Kasneje so sekularna sodišča začela dovoljevati izpolnjevanje želja umrlega.[33] Večina držav krioprezerviranega posameznika dojema kot mrtvega, kajti zakoni prepovedujejo vitrifikacijo klinično živega človeka.[34] V Franciji krionika ne spada med dovoljene metode odstranjevanja človeškega trupla[35] (legalni so le pokop trupla, upepelitev in formalna donacija znanosti). Kljub temu je tam zakonsko dovoljen transport trupla v drugo državo, kjer je krioprezervacija legalna.[36]

Leta 2016 je angleško Visoko sodišče v Londonu razsodilo v prid matere, ki je poskušala (po smrti) krioprezervirati smrtno bolno 14-letno hčerko (ta se je s postopki strinjala), četudi oče tega ni želel.[37]

Etika uredi

V letu 2009 je David Shaw preučil etiko krionike. Med protiargumente je uvrstil spreminjanje koncepta smrti, stroške prezervacije in obuditve, pomanjkanje znanstvenih spoznanj glede obuditve krioprezerviranih, skušnjavo po prezgodnji evtanaziji in nezmožnost krioprezervacije zaradi katastrofe. Argumenti za krioniko so potencialne prednosti za družbo, možnost nesmrtnosti in prednosti, povezane z izogibom smrti.[38]

Zgodovina uredi

Krioprezervacijo so prvič uporabili na človeških celicah leta 1954, ko so krioprezervirali moške semenčice, jih odmrznili in z njimi osemenili tri ženske.[39] Zamrzovanje ljudi je kot prvi znanstvenik predlagal michiganski profesor Robert Ettinger.[40] Aprila 1966 so zamrznili prvo človeško truplo (ki je bilo najprej dva meseca balzamirano), tako da so ga položili v tekoči dušik in ga shranili pri temperaturi nad točko zmrzovanja. Šlo naj bi za žensko srednjih let iz Los Angelesa, ki pa je bila hitro odmrznjena, nakar so jo sorodniki pokopali.[41]

 
Obrat Krioničnega inštituta.

Prvo truplo, ki so ga krioprezervirali in nato zamrznili z mislijo na ponovno obuditev, je bil James Bedford. Alcorjev Mike Darwin je zatrdil, da so postopke izvršili dve uri po Bedfordovi smrti zaradi srčnega zastoja (umrli je imel tudi metastaze ledvičnega raka). Krioprezervacija se je odvila 12. januarja leta 1967.[42] Bedfordov kadaver je edini, ki so ga zamrznili pred letom 1974, in je ohranjen še danes.[41] Leta 1976 je Ettinger ustanovil Krionični inštitut (Cryonics Institute); njegovo truplo je bilo krioprezervirano leta 2011.[40]

Roberta Nelsona, nekdanjega televizijskega serviserja brez znanstvenega predznanja, ki je vodil kalifornijsko krionično združenje (Cryonics Society of California), so leta 1981 tožili, ker je dovolil, da se je leta 1970 devet krioprezerviranih trupel odmrznilo in propadlo. V svojo obrambo je dejal, da je bilo krionično združenje v finančnih težavah.[41] Priljubljenost in ugled krionike sta se zaradi tega dogodka zmanjšala.[43]

Demografika uredi

Po navedbah The New York Times so krioniki večinoma nereligiozni beli moški, pri čemer je razmerje med moškimi in ženskami tri proti ena.[44] Po navedbah The Guardian so nekdaj krioniki bili predvsem mladi moški "piflarskega" značaja, medtem ko so v novejših časih krionične kar cele družine.[34] Leta 2015 je Du Hong, 61-letna pisateljica otroške literature, postala prva znana Kitajka, ki so ji krioprezervirali glavo.[45]

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. ↑ McKie, Robin (13. julij 2002). »Cold facts about cryonics«. The Observer. Arhivirano iz spletišča dne 8. julija 2017. Pridobljeno 1. decembra 2013.
  2. ↑ 2,0 2,1 »Dying is the last thing anyone wants to do – so keep cool and carry on«. The Guardian. 10. oktober 2015. Arhivirano iz spletišča dne 3. julija 2017. Pridobljeno 21. februarja 2016.
  3. ↑ Butler K (1992). A Consumer's Guide to "Alternative" Medicine. Prometheus Books. str. 173.
  4. ↑ * Zimmer, Carl; Hamilton, David (Oktober 2007). »Could He Live to 2150?«. Best Life. Quack watch: The following controversial treatments are all being touted as antiaging miracle cures.
  5. ↑ Hendry, Robert; Crippen, David (2014). »Brain Failure and Brain Death«. ACS Surgery: Principles and Practice critical care. Decker Intellectual Properties Inc. str. 1–10. Arhivirano iz spletišča dne 23. januarja 2021. Pridobljeno 3. marca 2016.
  6. ↑ Best BP (april 2008). »Scientific justification of cryonics practice« (PDF). Rejuvenation Research. 11 (2): 493–503. doi:10.1089/rej.2008.0661. PMC 4733321. PMID 18321197. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. julija 2018. Pridobljeno 26. decembra 2013.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  7. ↑ »Death To Dust: What Happens To Dead Bodies? 2nd Edition, Chapter 7: Souls On Ice«. Arhivirano iz spletišča dne 27. marca 2019. Pridobljeno 21. marca 2016.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Moen, OM (Avgust 2015). »The case for cryonics«. Journal of Medical Ethics. 41 (18): 493–503. doi:10.1136/medethics-2015-102715. PMID 25717141. S2CID 31744039.
  9. ↑ 9,0 9,1 Stodolsky DS (2016). »The growth and decline of cryonics«. Cogent Social Sciences. 2 (1): 1167576. doi:10.1080/23311886.2016.1167576.
  10. ↑ 10,0 10,1 »The law on cryonics«. Human Tissue Authority. 26. september 2018. Arhivirano iz spletišča dne 30. septembra 2019. Pridobljeno 3. oktobra 2019.
  11. ↑ Doyle, DJ (2012). »Cryonic Life Extension: Scientific Possibility or Stupid Pipe Dream?«. Ethics in Biology, Engineering and Medicine. 3 (1–3): 9–28. doi:10.1615/EthicsBiologyEngMed.2013006985.
  12. ↑ Crippen, DW; Whetstine, L (2007). »Ethics review: Dark angels – the problem of death in intensive care«. Critical Care. 11 (1): 202. doi:10.1186/cc5138. PMC 2151911. PMID 17254317.
  13. ↑ »Frozen in time: Oregon firm preserves bodies, brains in hopes that science catches up«. Portland Tribune. 18. februar 2016. Arhivirano iz spletišča dne 11. julija 2017. Pridobljeno 21. februarja 2016.
  14. ↑ Fahy GM, MacFarlane DR, Angell CA, Meryman HT (Avgust 1984). »Vitrification as an approach to cryopreservation«. Cryobiology. 21 (4): 407–26. doi:10.1016/0011-2240(84)90079-8. PMID 6467964.
  15. ↑ 15,0 15,1 Fahy GM, Wowk B, Pagotan R, in sod. (Julij 2009). »Physical and biological aspects of renal vitrification«. Organogenesis. 5 (3): 167–75. doi:10.4161/org.5.3.9974. PMC 2781097. PMID 20046680.
  16. ↑ Fahy GM, Wowk B, Wu J, in sod. (april 2004). »Cryopreservation of organs by vitrification: perspectives and recent advances«. Cryobiology. 48 (2): 157–78. doi:10.1016/j.cryobiol.2004.02.002. PMID 15094092.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  17. ↑ Fahy, G; Wowk, B; Wu, J; Phan, J; Rasch, C; Chang, A; Zendejas, E (2005). »Corrigendum to "Cryopreservation of organs by vitrification: perspectives and recent advances" [Cryobiology 48 (2004) 157–178]«. Cryobiology. 50 (3): 344. doi:10.1016/j.cryobiol.2005.03.002.
  18. ↑ Lemler J, Harris SB, Platt C, Huffman TM (Junij 2004). »The arrest of biological time as a bridge to engineered negligible senescence«. Annals of the New York Academy of Sciences. 1019 (1): 559–63. Bibcode:2004NYASA1019..559L. doi:10.1196/annals.1297.104. PMID 15247086. S2CID 27635898.
  19. ↑ »Things to consider when making your decision on cryonics«. Human Tissue Authority. 26. september 2018. Arhivirano iz spletišča dne 30. septembra 2019. Pridobljeno 3. oktobra 2019.
  20. ↑ 20,0 20,1 »Cryonics: the chilling facts«. The Independent. 26. julij 2011. Arhivirano iz spletišča dne 14. junija 2018. Pridobljeno 21. februarja 2016.
  21. ↑ »A Dying Young Woman's Hope in Cryonics and a Future«. The New York Times. 12. september 2015. Arhivirano iz spletišča dne 2. avgusta 2018. Pridobljeno 21. februarja 2016.
  22. ↑ »'The ultimate lottery ticket:' Inside one of four cryonics facilities in the world«. KOIN (CBS Portland). 18. februar 2016. Arhivirano iz spletišča dne 4. julija 2017. Pridobljeno 21. februarja 2016.
  23. ↑ Crippen DW, Reis RJ, Risco R, Vita N (Oktober 2015). »The Science Surrounding Cryonics«. MIT Technology Review.
  24. ↑ Smith Audrey U (1957). »Problems in the Resuscitation of Mammals from Body Temperatures Below 0 °C«. Proceedings of the Royal Society of London. Series B, Biological Sciences. 147 (929): 533–44. Bibcode:1957RSPSB.147..533S. doi:10.1098/rspb.1957.0077. JSTOR 83173. PMID 13494469. S2CID 40568140.
  25. ↑ Fahy GM, Wowk B, Wu J (2006). »Cryopreservation of complex systems: the missing link in the regenerative medicine supply chain« (PDF). Rejuvenation Research. 9 (2): 279–91. CiteSeerX 10.1.1.539.7419. doi:10.1089/rej.2006.9.279. PMID 16706656. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 25. oktobra 2017. Pridobljeno 24. oktobra 2017.
  26. ↑ Fahy GM, Saur J, Williams RJ (Oktober 1990). »Physical problems with the vitrification of large biological systems«. Cryobiology. 27 (5): 492–510. doi:10.1016/0011-2240(90)90038-6. PMID 2249453.
  27. ↑ Wowk B (2011). »Systems for Intermediate Temperature Storage for Fracture Reduction and Avoidance«. Cryonics. Zv. 2011, št. 3. Alcor Life Extension Foundation. str. 7–13. ISSN 1054-4305.
  28. ↑ Fahy GM, Levy DI, Ali SE (Junij 1987). »Some Emerging Principles Underlying the Physical Properties, Biological Actions, and Utility of Vitrification Solutions«. Cryobiology. 24 (3): 196–213. doi:10.1016/0011-2240(87)90023-X. PMID 3595164.
  29. ↑ »Alcor Position Statement on Brain Preservation Prize«. Alcor Life Extension Foundation. 12. februar 2016. Arhivirano iz spletišča dne 15. februarja 2016. Pridobljeno 20. marca 2016.
  30. ↑ »Mammal brain frozen and thawed out perfectly for first time«. New Scientist. Arhivirano iz spletišča dne 16. junija 2016. Pridobljeno 6. junija 2016.
  31. ↑ »Frozen body: Can we return from the dead?«. BBC News. 15. avgust 2013. Arhivirano iz spletišča dne 12. marca 2016. Pridobljeno 21. februarja 2016.
  32. ↑ Karow, Armand; Webb, Watts (1965). »Tissue Freezing: A theory for injury and survival«. Crybiology. 2 (3): 99–108. doi:10.1016/s0011-2240(65)80094-3. PMID 5860601.
  33. ↑ Dukeminier, Jesse; Sitkoff, Robert (2013). Wills, Trusts, and Estates. Wolters Kluwer Law & Business in New York. str. 507. ISBN 978-1-4548-2457-2.
  34. ↑ 34,0 34,1 »Patients who are frozen in time«. 14. februar 2008. Arhivirano iz spletišča dne 12. maja 2019. Pridobljeno 12. oktobra 2020.
  35. ↑ »Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. januarja 2014. Pridobljeno 7. januarja 2014.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  36. ↑ Chrisafis, Angelique (16. marec 2006). »Freezer failure ends couple's hopes of life after death«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 8. januarja 2014. Pridobljeno 8. januarja 2014.
  37. ↑ »Terminally ill teen won historic ruling to preserve body«. BBC News (v britanski angleščini). 18. november 2016. Arhivirano iz spletišča dne 18. novembra 2016. Pridobljeno 18. novembra 2016.
  38. ↑ Shaw, David. "Cryoethics: seeking life after death." Bioethics 23.9 (2009): 515–521. APA
  39. ↑ »Fatherhood After Death Has Now Been Proved Possible«. Cedar Rapids Gazette. 9. april 1954.
  40. ↑ 40,0 40,1 Devlin, Hannah (18. november 2016). »The cryonics dilemma: will deep-frozen bodies be fit for new life?«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 23. septembra 2018. Pridobljeno 22. septembra 2018.
  41. ↑ 41,0 41,1 41,2 Perry, R. Michael (Oktober 2014). »Suspension Failures – Lessons from the Early Days«. ALCOR: Life Extension Foundation. Arhivirano iz spletišča dne 16. aprila 2020. Pridobljeno 29. avgusta 2018.
  42. ↑ »Dear Dr. Bedford (and those who will care for you after I do)«. Cryonics. Julij 1991. Arhivirano iz spletišča dne 16. marca 2020. Pridobljeno 23. avgusta 2009.
  43. ↑ »Inside the weird world of cryonics«. Financial Times. 18. december 2015. Arhivirano iz spletišča dne 8. septembra 2016. Pridobljeno 21. februarja 2016.
  44. ↑ Howley, Kerry (7. julij 2010). »Until Cryonics Do Us Part«. The New York Times Magazine. Arhivirano iz spletišča dne 16. maja 2016. Pridobljeno 2. februarja 2016.
  45. ↑ Stephen Chen (18. september 2015). »Cheating death? Elderly writer is the first known Chinese to embrace cryogenics, her head now frozen by lab in Arizona | South China Morning Post«. Scmp.com. Arhivirano iz spletišča dne 20. septembra 2015. Pridobljeno 24. septembra 2015.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Krionika&oldid=6087546«