Wikipedija

Krimski most

Krimski most (rusko: Крымский мост, tr. Krymskiy most, IPA: [ˈkrɨmskʲij most], ukrajinsko: Кримський міст), imenovan pogovorno tudi Kerški most (rusko: Керченский мост), je par vzporednih mostov, ki prečkata Kerški preliv med Tamanskim polotokom Krasnodarskega okraja in Kerškim polotokom na Krimskem polotoku (pripojenem Rusiji[9], večinoma mednarodno priznanem kot del Ukrajine[10]). Mostni kompleks zagotavlja tako cestni kot železniški promet. Z dolžino 19 km je najdaljši most, ki ga je zgradila Rusija,[11] in v času izgradnje najdaljši v Evropi.[12]

Krimski most
Uradno imeКрымский мост
NamembaAvtocesta A290
Železniška proga Bagerovo–Višesteblijevska
PrehodKerški preliv: (Kerško-Jenikalski kanal, otok Tuzla, kosa Tuzla)
LokacijaKerč, Krim–Taman, Rusija
Lastnikruska vlada[1]
ProjektantInštitut Giprostrojmost – Sankt Peterburg[2]
Tip mostudvojni vzporedni železniški in cestni most, paličje in ločni most
Skupna dolžinaželezniški most: 18,1 km
cestni most: 16,9 km
Najdaljši razpon227 m[3]
KonstruktorStrojgazmontaž
Začetek gradnje2016
Konec gradnje2018 (cestni most)
2019 (železniški most)
Stroški gradnje227,92 milijard rubljev[4]
Odprtje2018 (cestni most)[a]
2019–2020 (železniški most)[b]
Otvoritev15. maj 2018 (cestni most)
23. december 2019 (železniški most)
Mostninabrez[7]
Dnevni promet15.000 avtov/dan[8]
NadomeščaKerški železniški most,
Kerški trajekt
Koordinati55°18′31″N 36°30′22″E / 55.30861°N 36.50611°E / 55.30861; 36.50611

Projektiranje mostu, ki je bil prvič načrtovan že leta 1903, se je začelo leta 2014, takoj po ruski aneksiji Krima. Januarja 2015 je bila pogodba za gradnjo mostu sklenjena s podjetjem Strojgazmontaž Arkadija Rotenberga. Gradnja mostu se je začela februarja 2016; cestni most je 15. maja 2018 odprl ruski predsednik Vladimir Putin. Železniški most je bil odprt 23. decembra 2019, prvi potniški vlak je peljal preko mostu 25. decembra 2019, za tovorne vlake pa je bil odprt 30. junija 2020.

8. oktobra 2022 ob 6.07 po krajevnem času se je na mostu zgodila eksplozija, ki je porušila del cestnega mostu in zanetila velik požar na železniškem.[13]

Zgodovina uredi

Predlogi in poskusi pred aneksijo uredi

Predlogi o gradnji mostu v Kerškem prelivu so bili obravnavani od zgodnjega 20. stoletja, Sovjetska zveza je leta 1944 zgradila 4,5-kilometrski železniški most čez preliv, vendar ni bil zasnovan kot trajen. Bil je omejen z napakami v konstrukciji in gradnji in februarja 1945 uničen s plavajočim ledom[14]. Predlog za njegovo popravilo je bil hitro zavržen, ostanki porušenega mostu pa so bili odstranjeni, namesto tega so bile predvidene trajne mostne zasnove. Leta 1949 je sovjetska vlada odredila izgradnjo 5,969 km dolgega dvotirnega kombiniranega cestno-železniškega mostu (dva cestna pasova na zgornjem nivoju in dva železniška tira na spodnjem nivoju) s 40 m razmika spodaj, ki bi povezal Yeni -Kale z rt Čuška, toda leta 1950 je bila gradnja ustavljena in namesto nje vzpostavljena trajektna linija[15].

Od sredine 60. let prejšnjega stoletja je bila razvita drugačna različica fiksne povezave projekt Керченский гидроузел ('Kerčenski gidrouzel'), ki je predlagal sistem jezov in mostov čez preliv. Projekt ni bil izveden zaradi pomanjkanja sredstev in kasneje propada Sovjetske zveze.

Zamisel o mostu čez Kerški preliv, ki bi zdaj postal mednarodna fiksna vez med neodvisnima državama Rusijo in Ukrajino, je preživela razpad Sovjetske zveze, vendar leta 1994 ruska in ukrajinska stran projekta nista dokončno oblikovali. Nekdanji moskovski župan Jurij Lužkov je bil izrazit zagovornik mostu za avtocesto, in izrazil upanje, da bo Krim približal Rusiji, tako gospodarsko kot simbolično. Podobna upanja so izrazile proruske oblasti na Krimu, ki so prav tako upale, da bo most prispeval bodisi k oživitvi svilne ceste bodisi k večnacionalni cesti ob črnomorski obali.

Gradnjo mostu je kabinet ministrov Ukrajine obravnaval leta 2006, takratni ukrajinski minister za promet Nikolaj Rudkovski pa je izjavil, da pričakuje, da bo gradnja »neto pozitivna za Krim«, saj bo omogočila »vsakemu turistu, ki obišče Ruski Kavkaz tudi obisk Krima«. Premiera obeh držav sta razpravljala o tem vprašanju leta 2008, prometna strategija Rusije, sprejeta v tem letu, pa je predvidela gradnjo mostu čez Kerški preliv kot eno izmed prednostnih vprašanj za razvoj južnega zveznega okrožja. prometno infrastrukturo za obdobje 2016–2030, načrt pa naj bi bil ustvarjen do leta 2015. Leta 2010 sta ukrajinski predsednik Viktor Janukovič in ruski predsednik Dmitrij Medvedev podpisala sporazum o gradnji mostu čez Kerški preliv.[16] Rusija in Ukrajina sta 26. novembra 2010 podpisali memorandum o medsebojnem razumevanju gradnje mostu. Študija ukrajinske vlade iz leta 2011 je napovedala predhodno izbiro poti med rtom Fonar do rta Mali Kut. Če bi bil projekt izveden, bi to pomenilo izgradnjo mostne povezave dolžine 10,92 km z 49 km priključnih cest in 24 km železniških prog[17].

Odložitev pridružitvenega sporazuma med Ukrajino in Evropsko unijo novembra 2013 je povečala zanimanje za gradnjo mostu med Krimom in Ruskim polotokom Taman, podpisan pa je bil tudi dogovor o gradnji tega mostu kot del 17. decembra 2013 ukrajinsko-ruski akcijski načrt[18]. Konec januarja 2014 sta se ukrajinska in ruska vlada odločili, da bo gradnjo mostu naročilo novo skupno ukrajinsko-rusko podjetje, medtem ko bo rusko državno podjetje Ruske avtoceste (Avtodor) dolgoročno postalo odgovorno za most. Poleg tega je bilo odločeno, da bo posebna delovna skupina določila lokacijo in določila tehnične parametre. Ukrajinsko ministrstvo za gospodarski razvoj in trgovino je ocenilo, da bodo za gradnjo potrebovali pet let, stroški pa so bili ocenjeni med 1,5 in 3 milijarde dolarjev. V začetku februarja 2014 je ruskemu Avtodor prvi podpredsednik vlade Rusije naročil, naj sodeluje pri študiji izvedljivosti, ki bo objavljena leta 2015. V naslednjih mesecih, ko so se odnosi poslabšali in je Rusija začela prevzeti Krim, so dvostranska pogajanja o mostu propadla, vendar je Rusija trdila, da pričakuje spoštovanje dogovora iz decembra 2013. 3. marca je premier Dmitrij Medvedev podpisal vladno uredbo o ustanovitvi hčerinske družbe Avtodor, ki bo nadzirala projekt. Ta družba je 18. marca objavila natečaj za inženirski pregled projekta mostu, toda do takrat je bil natečaj, ki se je še vedno skliceval na sporazume iz leta 2013, že zastarel

Ruska priključitev Krima: začetek gradnje in mednarodni odziv uredi

Po priključitvi Krima s strani Ruske federacije marca 2014 ob poslabšanju odnosov med Ukrajino in Rusijo je projekt mostu postal ključen za Rusijo za vključitev novo aneksiranega ozemlja v Rusijo. Čeprav je Ukrajina izgubila nadzor nad polotokom, ga je kljub temu uspela izolirati z zapiranjem vitalnih prometnih povezav, saj Rusija, za razliko od Ukrajine, takrat ni imela kopenskih povezav s Krimom in je namesto tega uporabljala trajektno linijo v Kerškem prelivu, ki pa je imel omejitve; trajekt je bil zaradi slabega vremena pogosto ustavljen in pogosto so bile dolge čakalne vrste vozil. Poleg praktične potrebe je imel most tudi simboličen namen: bil je mišljen, da pokaže odločenost Rusije, da obdrži Krim kot 'fizično' navezanost Krima na rusko ozemlje. Ker ni bil več dvostranski infrastrukturni projekt, je načrtovanje in gradnje od takrat naprej Rusija vodila enostransko - in šele v tem času je gradnja stalne povezave čez Kerški preliv prenehal biti dolgotrajen projekt in postal resničnost[19].

Napoved, da bo Rusija zgradila cestno-železniški most čez preliv, je ruski predsednik Vladimir Putin objavil 19. marca 2014[20], le dan po tem, ko je Rusija uradno zahtevala Krim. Januarja 2015 je bilo naročilo za gradnjo mostu oddano skupini SGM, katere lastnik Arkadij Rotenberg je menda Putinov tesni osebni prijatelj in je bil mednarodno sankcioniran kot odgovor na rusko vojaško vpletenost v Ukrajino. SGM običajno gradi cevovode in nima izkušenj z gradnjo mostov, poroča BBC News[21]. Medtem je ukrajinska vlada aprila 2014 Rusiji poslala šestmesečno obvestilo, da se je odpovedala zdaj že propadlemu dvostranskemu sporazumu o Kerškem mostu. Od takrat je ukrajinska vlada rusko gradnjo mostu aktivno obsodila kot nezakonito, ker Ukrajina »kot obalna država glede na Krimski polotok« ni dala soglasja za takšno gradnjo in Rusijo pozvala, naj poruši »tiste dele te strukture, ki so na začasno okupiranem ukrajinskem ozemlju« [22]. Sankcije so uvedle ZDA in Evropska unija proti podjetjem, ki sodelujejo pri gradnji, Generalna skupščina Združenih narodov pa je od decembra 2018 večkrat obsodila gradnjo in odprtje mostu kot »olajšanje nadaljnje militarizacije Krima«[23] in »omejevanje velikosti ladij, ki lahko dosežejo ukrajinska pristanišča na Azovski obali« [24]. Rusija je po drugi strani trdila, da »ne bo nikogar prosila za dovoljenje za gradnjo prometne infrastrukture v korist prebivalstva ruskih regij« [25].

Projekt uredi

 
 
Krimski most leta 2018 na ruski poštni znamki 2018 (zgoraj) in kovanec za 5 rubljev 2019 (spodaj))
 
Most aprila 2018

Osnutek resolucije ruske vlade z dne 1. septembra 2014 zahteva na mostu štiri vozne pasove in dvotirno železnico. Po aneksiji so ruski uradniki preučili različne možnosti za povezavo Krima z ruskim kopnim, vključno s predorom, a so se na koncu odločili za most.

Uradni video iz oktobra 2015 je vseboval koncept CGI o konstrukciji mostu, ki je bil pripisan različnim meritvam. Pokazal je štiripasovni most, ki je potekal vzporedno z ločeno dvotirno železnico. Glavni razpon nad ladijskim transportnim kanalom v Kerškem prelivu je imel jeklen oporni lok, širok 227 m in 35 metrov odmika nad vodo, za plovbo ladij. Obstajali so trije odseki: od polotoka Taman do rta Tuzla je 7 km, čez otok Tuzla 6,5 km in od otoka Tuzla do Krimskega polotoka 5,5 km (skupaj 19 km).

Končni koncept je pomenil veliko spremembo od prvotnega projekta, ki je bil obravnavan konec leta 2014. Ta je predvideval izgradnjo dveh mostnih povezav (vzporedni cestni in železniški most med polotokom Taman in rtom Tuzla ter dvonadstropni cestno-železniški most med otokom Tuzla in Krimskim polotokom) in nasip na strani Tuzle. Tuzlanska smer je bila prednost pred krajšimi različicami (začenši pri rtu Čuška), zlasti zato, ker bi drugače vplivala na še vedno delujočo trajektno linijo, kar bi poslabšalo prometne komunikacije Rusije s Krimom.

Most je zgradilo podjetje Strojgazmontaž Ltd (SGM), ki še nikoli ni postavilo večjega mostu pred njim. Zaradi nevarnosti sankcij nobena mednarodna zavarovalnica ni podpisala potencialne 3 milijarde dolarjev izgube, če gre projekt narobe. Torej ga je zavarovala majhna krimska družba.

Geologija Kerškega preliva je težavna: ima tektonsko prelomnico, podnožje pa pokriva 60 m debela plast mulja. Na območju preliva je bilo najdenih približno 70 blatnih vulkanov. Več kot 7000 pilotov podpira mostove; ti piloti so bili uvrtani do 91 m pod vodno gladino. Nekateri piloti so pod kotom, da bi bila zgradba med potresi bolj obstojna.

Nekateri strokovnjaki so izrazili dvom, da je konstrukcija obstojna glede na tektonske in morske trenutne razmere v prelivu.[26][27]

Gradnja uredi

Putin je vodil prvi konvoj čez most, 2018

Predhodna dela na mostu so se začela maja 2015. Na območju je bilo med čiščenjem najdenih več kot 200 bomb [28] in nekaj letal (med njimi Ilyushin Il-2 in Curtiss P-40 Kittyhawk) iz obdobja druge svetovne vojne. Zgrajeni so bili trije začasni mostovi, ki so olajšali dostop do glavnega gradbišča (ne glede na vreme in tokove). Do oktobra 2015 je bil zgrajen prvi od začasnih mostov, ki je povezal otok Tuzla in polotok Taman.

Glavna gradnja se je začela februarja 2016 [29]. Prvi piloti so bili zgrajeni v začetku leta 2016, aprila 2016 pa je bil zgrajen prvi steber cestnega mostu. Temelji cestnega mostu so bili dokončani avgusta 2017. Oba loka ladijskega kanala (skozi kanal Kerč-Enikale) sta bila postavljena v položaj avgusta in oktobra istega leta. Oktobra 2017 je direktor Nacionalne garde Rusije Viktor Zolotov napovedal, da se v okviru ruskega južnega vojaškega okrožja za zaščito mostu oblikuje nova pomorska brigada. Decembra 2017 so bili dokončani vsi cestni stebri in premostitve, do aprila 2018 je bil na cestni most položen asfaltbeton, po nekaj pregledih pa je bilo ugotovljeno, da je cestni most pripravljen za obratovanje [30].

Prvi vlak potuje po novem Krimskem mostu, 2019

Predsednik Vladimir Putin je 15. maja 2018 vodil konvoj tovornjakov, enega je vozil sam čez most, na slovesni otvoritvi [31]. Most je bil odprt za tovorni promet s tovornimi vozili 16. maja 2018, za tovorna vozila pa 1. oktobra.

Gradnja železniškega mostu se je nadaljevala. Junija 2018 so bili dokončani piloti, julija 2018 pa se je pričelo z vgradnjo železniških tirov.

Oktobra 2018 je ruska cestna uprava Taman sporočila, da se je, ko se je eden od železniških razponov spustil na svoje mesto, nagnil in padel v morje [32]. To se je zgodilo na morskem odseku med tuzlanskim rtom in otokom Tuzla. Novembra 2018 so bili končani železniški stebri.

24. marca 2019 je tiskovno središče poročalo o zaključku gradnje železniških razponov, 18. julija pa je poročalo o dokončanju montaže železniških tirov. Oktobra 2019 so odpiranje tovornih vlakov prestavili na leto 2020, uradni vzrok pa je bila zamuda pri gradnji povezovalne železnice, ki jo je povzročilo odkritje arheološkega najdišča na polotoku v Kerču. Prodaja železniških vozovnic čez Kerški preliv se je začela novembra 2019. Železniški most je bil 18. decembra 2019 ocenjen kot pripravljen za obratovanje in predsednik Putin je 23. decembra most uradno odprl. Prvi redni potniški vlak je most prepeljal 25. decembra 2019, medtem ko je odprtje mostu za tovorne vlake predvideno 1. julija 2020.

Zasnova železniškega mostu omogoča namestitev nadzemnega železniškega elektrifikacijskega sistema, 'kadar koli bo sprejeta takšna odločitev', pri čemer ni treba obnoviti konstrukcijo mostu. Do elektrifikacije železniški most uporabljajo dizelske lokomotive.

  •  
    Izgradnja nosilcev in postavitev prvih razponov železniškega mostu na strani Kerča. Hkrati se gradbišče polni in začne sestavljanje mostnih lokov.
  •  
    Asfaltiranje končnega odseka cestnega mostu s strani Taman. Na nasprotni strani potekajo gradbena dela za povezavo začasne rampe z mostom.
  •  
    Dokončanje montaže lokov na drsniku in priprava na prevoz in namestitev na nosilce plovbe.
  •  
    Nameščanje lokov mostu in postopek drsanja razponov cestnega mostu na končni položaj.
  •  
    Cestni most 15. maja 2018. Železni most - v času gradnje - je viden na levi strani.

Obratovanje in vpliv uredi

Cestni most, ki so ga odprli leta 2018, je hitro prehitel trajekt kot prednostno pot povezave Krima z ostalim de facto ruskim ozemljem. Po odprtju mostu za tovornjake oktobra 2018, je prevoz tovornjakov s trajekti praktično prenehal in po prvem polnem letu delovanja (maj 2018 - maj 2019) je cestni most služil več kot trikrat večjemu prometu kot trajekt v celotnem letu 2017. Ker je cestni most v primerjavi s trajektom brezplačen, naj bi uporabniki mostu prihranili več kot 16 milijard rubljev. Most naj bi prispeval k povečanju števila turistov, ki obiskujejo Krim. V poletnih mesecih je pretok dosegel vrhunec - 5. avgusta 2018 je most prečkalo rekordnih 32.000 vozil, 12. avgusta istega leta več kot 33.000 vozil in leto kasneje več kot 35.000.

Po drugi strani pa se znižanje cen na Krimu, ki naj bi se zgodilo po odprtju cestnega mostu, ni zgodilo. Po navedbah lokalne ruske uprave se to stanje nadaljuje, ker velike trgovske skupine na Krimu ne delujejo zaradi tveganj, da bodo sankcionirane ali ker menijo, da je Krim »logistična slepa ulica«, čeprav obstajajo pričakovanja, da bo odprtje železnice čez most prispevalo k znižanju cen za določeno blago.

Ukrajina, ki ima dve glavni pristanišči ob Azovskem morju, prek katerih izvaža jeklo in kmetijske proizvode trdi, da most uporablja Rusija kot del hibridne blokade ukrajinskih pristanišč v Azovskem morju in da so se ruski inšpekcijski pregledi ladij močno povečali, odkar se je odprl most maja 2018, nekatere pa so morale počakati tri dni, preden so jim dovolili prehod. Glavni razpon mostu ima od 33 do 35 metrov svetle višine; ukrajinska pomorska uprava pravi, da je veliko ladij previsokih, da bi se varno prebile pod mostom. Težave se je rešila ladja za prevoz razsutega tovora (tona 17.777 ton) z odrezanjem vrha jambora. 26. oktobra 2018 je The Globe and Mail, ki se sklicuje na ukrajinske vire, poročala, da je most zmanjšal ukrajinsko ladjarstvo iz pristanišč na Azovskem morju za približno 25 %. Novembra 2018 je območje ob mostu postalo mesto incidenta v Kerškem prelivu, v katerem je ruska mornarica trdila, da so v ruske teritorialne vode vstopila tri ukrajinska plovila. Ruske sile so zasegle plovila in aretirale njihovo posadko. V tem času je prehod skozi ožino pod mostom blokirala velika tovorna ladja, postavljena pod most, da bi preprečila prehod drugih plovil.[33][34] V odgovor je Ukrajina v nekaterih regijah države 30 dni razglasila vojno stanje.

Arheologija uredi

Del velikega grškega kipa iz terakote je bil najden na gradbišču Krimskega mostu med podvodnim kopanjem v bližini rta Ak-Burun. Po mnenju arheologov je to edinstvena najdba, saj je prva tovrstna najdba na območju severnega Črnega morja.[35]

Sklici uredi

  1. ↑ »О проекте«.
  2. ↑ »Проектировщиком моста в Крым стал петербургский "Гипростроймост"« (v ruščini). 6. april 2015. Pridobljeno 7. decembra 2019.
  3. ↑ »Проектировщик моста в Крым – РБК: "Мы нашли оптимальное решение"«. РБК. Pridobljeno 16. maja 2018.
  4. ↑ »Строительство моста через Керченский пролив. Съемка с коптера«. РИА Новости Крым. 22. maj 2017.
  5. ↑ »Автодорожная часть Крымского моста открылась для движения автомобилей«. ТАСС (v ruščini). Pridobljeno 16. maja 2018.
  6. ↑ »Крыму начало везти«. Коммерсантъ. Pridobljeno 17. oktobra 2019. Крымский мост 1 октября стал доступен для движения грузового транспорта.
  7. ↑ »Сколько будет стоить проезд по Крымскому мосту? КерчьИНФО – новости Керчи«. 12. maj 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2019. Pridobljeno 14. aprila 2020.
  8. ↑ »Названа средняя загрузка Крымского моста: 15 тысяч машин в сутки«. 6. november 2019.
  9. ↑ Roth, Andrew (15. maj 2018). »Putin opens 12-mile bridge between Crimea and Russian mainland« (v angleščini). Pridobljeno 19. septembra 2018.
  10. ↑ Hodge, Nathan. »Russia's bridge to Crimea: A metaphor for the Putin era«. CNN. Pridobljeno 19. septembra 2018.
  11. ↑ »Russia pushes back 'Putin's bridge' to annexed Crimea by a year«. Reuters (v angleščini). 13. april 2016. Pridobljeno 28. novembra 2019.
  12. ↑ Hodge, Nathan. »Russia's bridge to Crimea: A metaphor for the Putin era«. CNN. Pridobljeno 17. maja 2018.
  13. ↑ »Poškodovan edini most, ki povezuje Krim z Rusijo. Ruski preiskovalci: V napadu tri žrtve«. MMC RTV-SLO. 8. oktober 2022.
  14. ↑ Bologov, Petr (27. februar 2017). »The bridge-long dream«. intersectionproject.eu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. junija 2017. Pridobljeno 1. julija 2017.
  15. ↑ »Предисловие | Мост через Керченский пролив«. kerch.rusarchives.ru. Pridobljeno 5. decembra 2019.
  16. ↑ Azarov creates group for bridging the Kerch Strait, Kyiv Post (9 August 2010)
  17. ↑ »Украина выбрала северный вариант моста через Керченский пролив«. Kavkaz Uzel. Pridobljeno 7. decembra 2019.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  18. ↑ «Автодор» приступает к подготовке проекта моста через Керченский пролив Читайте далее Vedomosti (14 February 2014)
  19. ↑ Как всего за два года был построен Крымский мост [How Crimean Bridge was constructed for only two years]. Vedomosti (v ruščini). Pridobljeno 28. novembra 2019.
  20. ↑ »Russia green lights road and rail bridge to Crimea«. RT. 19. marec 2014. Pridobljeno 22. marca 2014.
  21. ↑ »Ukraine conflict: Putin ally to build bridge to Crimea«. BBC News. 30. januar 2015. Pridobljeno 30. januarja 2015.
  22. ↑ »Statement by the delegation of Ukraine at the 28th meeting of States Parties to the UNCLOS«. Permanent Mission of Ukraine to the United Nations (v angleščini). 12. junij 2018. Pridobljeno 28. novembra 2019.
  23. ↑ »United Nations General Assembly Resolution 73/194 "Problem of the militarization of the Autonomous Republic of Crimea and the city of Sevastopol, Ukraine, as well as parts of the Black Sea and the Sea of Azov"«. United Nations Documents. 23. januar 2019.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  24. ↑ »United Nations General Assembly Resolution 74/17 "Problem of the militarization of the Autonomous Republic of Crimea and the city of Sevastopol, Ukraine, as well as parts of the Black Sea and the Sea of Azov"«. United Nations Documents. 13. december 2019.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  25. ↑ »Russia Defends Opening of Crimea Bridge Against U.S. Criticism«. The Moscow Times (v angleščini). 16. maj 2018. Pridobljeno 28. novembra 2019.
  26. ↑ Pollock, Emily (6. julij 2018), Europe’s Longest Bridge Spans Troubled Waters, Engineering.com, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. oktobra 2018
  27. ↑ Kerch Strait Bridge may collapse at any time – expert, UNIAN, 12. oktober 2018
  28. ↑ »200 бомб найдено в районе строительства моста через Керченский пролив«. tvzvezda.ru. Pridobljeno 13. decembra 2017.
  29. ↑ Минтранс: строительство железнодорожной части Крымского моста идет по графику [Ministry of Transportation: construction of the rail part of the Crimean Bridge is taking place according to schedule]. ТАСС. Pridobljeno 28. novembra 2019.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  30. ↑ »Автодорожная часть моста через Керченский пролив прошла приемочные обследования«. Interfax-Russia.ru (v ruščini). 26. april 2018. Pridobljeno 28. novembra 2019.
  31. ↑ »Putin drives Kamaz truck across newly-opened Crimean bridge« (video). RT. 15. maj 2018. Pridobljeno 15. maja 2018.
  32. ↑ Section of Crimean Bridge falls into sea, UAWire, 5. oktober 2018
  33. ↑ »Ukraine–Russia clash: MPs back martial law«. BBC News. 27. november 2018. Pridobljeno 27. novembra 2018.
  34. ↑ »Ukraine accuses Russia of firing on its ships near Crimea«, The Irish Times, 25. november 2018, pridobljeno 6. oktobra 2019
  35. ↑ »Ancient Greek artifact unearthed at Crimean bridge construction site«, tass, 22. marec 2017, pridobljeno 22. marca 2017

Opombe uredi

  1. ↑ Odprt 16. maja 2018 za avtomobile[5] in 1. oktobra za tovorna vozila[6]
  2. ↑ Odprt 25. decembra 2019 za potniške in 30. junija 2020 za tovorne vlake

Literatura uredi

  • MacFarquhar, Neil; Nechepurenko, Ivan (11 November 2017). "Putin's Bridge to Crimea May Carry More Symbolism Than Traffic". The New York Times. ISSN 0362-4331.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Krimski most.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Krimski_most&oldid=5980871«