Grajski kompleks Mir (belorusko: Мірскі замак, Łacinka Mirski zamak, litovsko Myriaus pilis, poljsko Zamek w Mirze) je zgodovinski utrjeni grad in je v Belorusiji na seznamu Unescove svetovne dediščine.[1] Stoji v mestu Mir, v okrožju Kareličy v Grodno oblasti, 29 kilometrov severozahodno od druge lokacije svetovne dediščine, gradu Niasviž. Grajski kompleks Mir je na 164 m nadmorske višine.[2] Postavljen v 16. stoletju v poznopoljskem gotskem slogu, je eden redkih preostalih arhitekturnih spomenikov nekdanje poljsko-litovske skupne države v sodobni Belorusiji.

Kompleks gradu Mir
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeKompleks gradu Mir
LegaMir, Belorusija
Koordinati53°27′4.46″N 26°28′22.80″E / 53.4512389°N 26.4730000°E / 53.4512389; 26.4730000
Površina27 ha
Kriterij
Kulturno: ii, iv
Referenca625
Vpis2000 (24. zasedanje)
Spletna stranmirzamak.by
Kompleks gradu Mir se nahaja v Belorusija
Kompleks gradu Mir
Lega: Kompleks gradu Mir

Zgodovina

uredi
 
Pogled z dvorišča

Vojvoda Jurij Ivanavič Ilinič (pl: Jerzy Iwanowicz Ilinicz) je začel graditi grad blizu vasi Mir po prelomu 16. stoletja v poljskem gotskem slogu. Pet stolpov je obdajalo dvorišče citadele, katere stene so na vsaki strani tvorile kvadrat 75 metrov. Leta 1568, ko je dinastija Iliinič izumrla, je grad Mir prešel v roke poljsko-litovskega plemiča Mikolaja Krzižtofa Sirote Radziwiłła (litovsko Mikalojus Kristupas Radvila Našlaitėlis – 2. avgust 1549 – 28. februar 1616) ), ki ga je opremil z dvokrilno, trinadstropno veličastno rezidenco ob vzhodni in severni notranji steni gradu. Ometane fasade so v renesančnem slogu krasili apnenčasti portali, plošče, balkoni in verande.

 
Risba Napoleona Orde, 1876

Leta 1817, potem ko je bil grad skoraj stoletje zapuščen in je v bitki pri Miru (1812) med Napoleonovo invazijo na Rusijo, utrpel hudo škodo, lastnik Dominik Hieronim Radziwiłł (litovsko Dominykas Jeronimas Radvila - 1786–1813) pa je umrl zaradi bojnih poškodb, je grad prešel hčerki Stefaniji, ki se je poročila z ruso-nemškim aristokratom Ludwigom Zu Sayn- Wittgenstein-Berleburgom. Kasneje je grad postal last njune hčere Marije, ki se je poročila s princem Klodvigom Hohenlohe-Schillingsfürstom (nemško Chlodwig Carl Viktor Fürst zu Hohenlohe-Schillingsfürst, Prinz von Ratibor und von Corvey - (31. marec 1819 – 6. julij 1901).

Njun sin Maurice Hohenlohe-Schillingsfürst je grad prodal ruskemu generalu Nikolaju Sviatapolk-Mirskemu (rusko Николай Иванович Святополк-Мирский, poljsko Mikołaj Światopełk-Mirski, 29. julij 1833 – 8. november 1898) iz klana Bialynia leta 1895. Nikolajev sin Mihael je grad začel graditi po načrtih arhitekta Teodorja Burszeja. Družina Sviatapolk-Mirski je bila lastnik gradu do leta 1939, ko je Sovjetska zveza zasedla vzhodno Poljsko.

Ko so leta 1941 nemške sile vdrle v Sovjetsko zvezo, so grad zasedli in spremenili v geto za lokalno judovsko prebivalstvo preden so jih umorili. Med leti 1944 in 1956 je bil grad uporabljen kot stanovanjski objekt, kar je povzročilo škodo v notranjosti gradu.

Decembra 2000 je bil grad Mir uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.[3]

Arhitektura gradu Mir

uredi

V prvi poznogotski fazi, na začetku 16. stoletja, so obstajali le opečni in kamniti obodni zidovi višine do 13 m, debeline 3 m v obliki štirikotnika (4 × 75 m), 4 kvadratni (v zgornjih nadstropjih 8-strani) vogalni stolpi visoki do 25 m in enonadstropna stavba v jugozahodnem kotu dvorišča, ki danes ne obstaja. V drugi fazi, sredi 16. stoletja, je bila ob severnem in vzhodnem obzidju zgrajena enonadstropna stavba s kletjo. Ta stavba je bila v tretji fazi širitve, na začetku 17. stoletja, dvignjena na tri nadstropja in je dobila videz palače. Hkrati so bile zazidane strelnice, vgrajena okna in preoblikovane srednjeveške cine zidov. V prvi polovici 17. stoletja je bil grad obdan z bastijoni, zemeljskimi utrdbami (z vhodnim poslopjem v središču zahodne kurtine), zaščiten z jarki, ki jih namaka reka Miranka.

Območje gradu je bilo preurejeno v park.

Zanimiva dejstva

uredi
 
50.000 rubeljski bankovec
  • Leta 2012 je kompleks gradu Mir obiskalo 275,5 tisoč obiskovalcev in s tem postal 4. najbolj obiskani muzej v Belorusiji.[4]
  • Dolgo je veljalo, da je bil grad Mir zgrajen konec 15. stoletja, zato je leta 1995 grad praznoval 500-letnico. Danes pa večina zgodovinarjev meni, da je bil grad Mir zgrajen po letu 1522. [5]
  • Grad Mir je upodobljen na bankovcu za 50.000 beloruskih rubljev.

Sorodna svetovna dediščine

uredi
  • Grad Niasviž
  • Grad Litomysl

Galerija

uredi

Sklici

uredi
  1. »21 World Heritage Sites you have probably never heard of«. Daily Telegraph.
  2. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. februarja 2017. Pridobljeno 2. aprila 2021.
  3. »Landmarks, historic and cultural, and natural sites of the Republic of Belarus on the UNESCO World Heritage List«. Land of Ancestors. National Statistical Committee of the Republic of Belarus. 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. junija 2016. Pridobljeno 12. oktobra 2013.
  4. [1] Arhivēta kopija [2]
  5. Калнін В. В. Мірскі замак. 35. lpp.

Literatura

uredi
  • Michael Kaiser (Red.): Das Erbe der Welt. Wolfgang Kunth, München 2003/2004, ISBN 3-933405-96-3.

Zunanje povezave

uredi