Ko nebo zažari
Ko nebo zažari je vojni in partizanski roman Vladimira Kavčiča iz leta 1984. 1985 je zanj prejel Kajuhovo nagrado.
 | |
| Avtor | Vladimir Kavčič |
|---|---|
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Žanr | vojni roman, partizanski roman |
| Založnik | Ljubljana: Borec |
Datum izida | 1984 |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 336 |
| COBISS | 13925633 |
| 3.000 izv. | |
VsebinaUredi
Roman Ko nebo zažari govori o vojni, partizanih in predvsem o mladih ljudeh, ki preživljajo čas vojne. V vsebinskem in časovnem pogledu je roman nadaljevanje pisateljeve trilogije o vojnem času z naslovom Žrtve. Roman je pisatelj zasnoval na dilemah ob bližajočem se koncu vojne. Partizanska zmaga maja 1945 je pomenila dokončno zadoščenje vsem, ki so vztrajali v osvobodilnem boju, in poraz za vse tiste, ki so se mu izneverili.
V tisti knjigi srečujemo iste priložnosti in iste ljudi kot v prejšnjih treh knjigah, samo zdaj, v zadnjem letu vojne, ni več tistih, ki jih je pisatelj prej predstavljal. Oni so predstavljali nekatere značilnosti tistih let in tiste doline. Popadali so nekateri od prvih aktivistov, ki so se od začetka vpletali v narodnoosvobodilni boj in tudi revolucijo. Šifrer kot primer navaja Dušana, Skalarja in Bardača. Nikjer se ne pojavi pa Gradišarjev Peter-Gad, ki je v prvih treh delih bil skoraj pa glavna oseba. Z njim je pistelj hotel pokazati, kako okolica in stvari, ki se dogajajo v isti, spremenijo človekovo obnašanje oz. človekovo naravo: od čisto preprostega kmečkega fanta do nasilnega likvidatorja. Partizane je motila njegova želja za ubijanjem ter so ga zaradi tega sami likvidirali. (Šifrer 1985: 73–74)
»Pisatelj prikazuje dogodke, ki se dogajajo v zadnjem vojnem letu, a na dnu njegovega fabuliranja, zadržuje se grozljivo saznanje o tem, kako so se v teh nekaj letih okupacije, upora in revolucije zamešali medčloveški odnosi in se hkrati tudi razžarjali do vsake skrajnosti.« Od mirnega življenja v dolini, ni ostalo nič več. (Šifrer 1985: 74)
Ena od glavnih oseb v pripovedi je Miroslav. Njegov oče je bolan, v bolnišnici so mu operirali želodec in ledvice, a zdravje se mu noče obrniti na bolje. Med glavne osebe lahko uvrstimo tudi Aleksandra, enega izmed najmlajših partizanov. Ima mamo ter starega očeta, ki je v bolnišnici. Tini omeni, da si ne želi več živeti, čeprav ga je vodnik pohvalil pred drugimi. Ona ga tolaži, da bodo po vojni vsi pozabili to obdobje, da ima še vse življenje pred seboj. Pisatelj posveča pozornost tudi mlademu Bregarjevemu Miroslavu iz Potokov. Občudoval je partizene in njihov pogumni boj za svobodo. On se ob partizanu stricu Tonetu razvija v pravega borca. Partizani so s Cerkljanskega odrinili zgodaj zjutraj s Tomažem, ki je bil vodja skupine. Bil je brezskrben, brigade so začele pohod proti Gorici, vojne bo zdaj zdaj konec.
Miroslav ne ve, kaj bi po vojni s svojim življenjem. Preživeli mu želijo, da ostane dobra oseba.
Komentarji in kritikeUredi
Roman je nadaljevanje trilogije Žrtve tj. četrta Kavčičeva knjiga o dogodkih med drugo svetovno vojno v Poljanski dolini. Nejasne ostanejo usode Kolarjevih bratov, Ivana in domobranskega komandirja Mirka, ki sta na koncu odšla vsak v svojo smer. (Šifrer 1988: 73)
Gre za enega izmed najobsežnejših domačih tekstov o 2. svetovni vojni. "Vsekakor smo dobili Slovenci po obsegu vsaj tri vele romane na vojno temo: roman Kranjca Za svetlimi obzorji (4 knjige), roman T. Svetine Ukana (3. knjige, nato še 4. in 5., vendar se v zadnjih dveh dogajanje že prevesi v povojni čas) in roman V. Kavčiča Žrtve (3 knjige z dodatnim nadaljevalnim romanom Ko nebo zažari)." (Dolgan 1963: 866)
"V romanu Ko nebo zažari (1986) je vojna zgodba dopolnjena z obdobjem do poletja 1945, ko se vsakršna razklanost med ljudmi nadaljuje v novih okoliščinah. Marjan Dolgan v obsežni primerjalni analizi treh vojnih romanov (Kranjčevega, Svetinovega in Kavčičevega) Kavčičev roman, napisan v klasični psihološkorealistični izvedbi, imenuje »literarizacija historije« (Slovenska vojna proza, 1988, 279)." (Glušič 2002: 209)
Omembe dela in intervjujiUredi
- France Vurnik. Vladimir Kavčič. Sodobnost 46/10 (1963). dLib
- Marjeta Novak. Nova besedila o preteklostiin pogledih na sodobni čas. Delo. 27. 1. 1984. 6. dLib
- M. N. Podelili letošnje Kahujove nagrade za umetniška in zgodovinopisna dela. Delo. 23. 2. 1985. 5. dLib
- Jože Šifrer. Globinska podoba vojne in revolucije. Delo. 16. 5. 1985. 8. dLib; tudi v Pisatelji in knjige (1988).
- Miha Naglič. Po ljudeh gor, po ljudeh gor. Gorenjski glas. 23. 10. 1985. 32. dLib
- Igor Kavčič. Politika ne more izčrpati ustvarjalnih dimenzij, ki jih človek nosi v sebi. Gorenjski glas. 16. 3. 2001. 16. dLib
- Marija Stanonik. Od vsega začetka sem svet razumel kot izredno kompleksen in protisloven. Loški razgledi 61 (2014). 14. dLib
- Marija Stanonik. Tih spomin vsem žrtvam boja: diferenciacija in interference v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno 1941–1945. Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. dLib
ViriUredi
- Helga Glušič: Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajestega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2002.
- Andrijan Lah: France Bernik in Marjan Dolgan: Slovenska vojna proza. Sodobnost 36/8–9 (1963). 865–867. dLiB
- Miha Naglič. Žirovski občasnik 8/11–12 (1987). 151–152.