Kitajsko-tibetanski jeziki
Izraz kitajsko-tibetanski jeziki (tudi sino-tibetanski jeziki) označuje jezike iz družine več kot 400 jezikov, ki so po številu govorcev na drugem mestu za indo-evropskimi.[1] Kitajsko-tibetanski jeziki z največjim številom govorcev so kitajščina (1,3 milijarde), burmanščina (33 milijonov) in tibetanski jeziki (6 milijonov). Druge jezike iz te jezikovne družine govorijo v območju Himalaje, Jugovzhodnega azijskega masiva in na vzhodnem koncu Tibetanske planote. Večino sestavljajo manjše jezikovne skupnosti v odročnih hribovitih območjih in so relativno slabo dokumentirani.
| Kitajsko-tibetanski jeziki | |||
|---|---|---|---|
| Trans-himalajski | |||
| Geografska porazdelitev | Severovzhodna Azija, Vzhodna Azija, Jugovzhodna Azija, Južna Azija, Srednja Azija | ||
| Lingvistična klasifikacija | Ena izmed glavnih jezikovnih družin na svetu | ||
| Prajezik | Kitajsko -tibetanski jeziki | ||
| Podrazdelitve | |||
| ISO 639-2 / 5 | sit | ||
| Linguasphere | 79- (phylozone) | ||
| Glottolog | sino1245 | ||
 Glavne jezikovne skupine kitajsko -tibetanske družine jezikov:
| |||
Klasifikacija jezikov kitajsko-tibetanske družine uredi
Viri uredi
- ↑ Handel (2008), str. 422.
Zunanje povezave uredi
- James Matisoff, "Tibeto-Burman languages and their subgrouping"
- Sino-Tibetan Branches Project (STBP)
- Behind the Sino-Tibetan Database of Lexical Cognates: Introductory remarks
- Guillaume Jacques, "The Genetic Position of Chinese"
- Marc Miyake (2014), "Why Sino-Tibetan reconstruction is not like Indo-European reconstruction (yet)"
- Andrew Hsiu (2018), "Linking the Sino-Tibetan fallen leaves"