John Maynard Keynes, 1. baron Keynes iz Tiltona[5], CB FBA, angleški ekonomist, * 5. junij 1883, † 21. april 1946.

John Maynard Keynes
Portret
Rojstvo5. junij 1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…]
Cambridge[4]
Smrt21. april 1946({{padleft:1946|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[4][2][…] (62 let)
Firle[d]
Državljanstvo Združeno kraljestvo
 Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske
Poklicekonomist, matematik, politik, filozof, profesor, diplomat, pisec neleposlovnih del, poslovnež, pisec
PodpisPodpis

Keynes je bil eden najpomembnejših britanskih ekonomistov in političnih teoretikov moderne dobe, ki je s svojimi idejami temeljito spremenil teorijo in prakso makroekonomije in ekonomske politike vlad. Najprej jo je razvijal matematično, nato pa je nadgradil in dodobra izpopolnil prejšnje delo o vzrokih poslovnih ciklov in je postal eden najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja.[6][7][8][9] Velja za utemeljitelja moderne makroekonomije, njegove ideje so znane kot šola keynesijske ekonomije, h kateri spadajo tudi različni odmiki.[10]

V času velike gospodarske krize v tridesetih letih dvajsetega stoletja je Keynes vodil revolucijo v ekonomskem razmišljanju in izzival ideje neoklasične ekonomije, ki so trdile, da bodo prosti trgi kratkoročno in srednjeročno samodejno zagotovili polno zaposlitev, če bodo delavci prilagodljivi v svojih plačnih zahtevah. Trdil je, da skupno povpraševanje (skupna poraba v gospodarstvu) določa splošno raven gospodarske aktivnosti in da neustrezno skupno povpraševanje vodi v daljša obdobja visoke brezposelnosti. Zavzemal se je za uporabo fiskalne in denarne politike za ublažitev škodljivih učinkov gospodarskih recesij in kriz. Te ideje je podrobno predstavil v svojem glavnem delu Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja, ki je bilo objavljeno leta 1936. Od srednjih do poznih tridesetih let dvajsetega stoletja so vodilna zahodna gospodarstva sprejela Keynesova priporočila. Skoraj vse kapitalistične vlade so to storile do konca dveh desetletij po Keynesovi smrti leta 1946. Kot vodja britanske delegacije je Keynes sodeloval pri oblikovanju mednarodnih gospodarskih institucij, ustanovljenih po koncu druge svetovne vojne, vendar jih je zaradi več vzrokov zavirala ameriška delegacija.

Keynesov vpliv se je začel zmanjševati v sedemdesetih letih 20. stoletja, deloma kot posledica stagnacije, ki je v tem desetletju zajela angloameriška gospodarstva, deloma pa zaradi kritik Miltona Friedmana in drugih monetaristov,[11] ki so nasprotovali možnosti vlad, da bi regulirale poslovni cikel s fiskalno politiko.[12] Začetek svetovne finančne krize v letih 2007 in 2008 je ponovno obudil Keynesove zamisli. Keynesijska ekonomija je predstavljala teoretično podlago za ekonomske politike, ki so jih kot odgovor na krizo sprejeli predsednik ZDA Barack Obama, predsednik vlade Združenega kraljestva Gordon Brown in drugi voditelji vlad.[13]

Ko je revija Time Keynesa leta 1999 uvrstila na svoj seznam najpomembnejših ljudi stoletja, so o njem zapisali, da je ''njegova radikalna ideja, da bi vlade morale porabiti denar, ki ga nimajo, verjetno rešila kapitalizem.''[14] Časnik The Economist je Keynesa označil za najbolj znanega britanskega ekonomista 20. stoletja.[15] Obenem je bil Keynes tudi javni uslužbenec, direktor Centralne angleške banke in del Bloomsburyjeve skupine intelektualcev.[16]

Zgodnje  življenje in izobrazba uredi

 
Kraljevi kolidž v Cambridgeu. Keynesu je babica v pismu zapisala, da odkar je bil rojen v Cambridgeu, ljudje pričakujejo od njega nadarjenost.

John Maynard Keynes se je rodil 5. junija 1883 v mestu Cambridge v Cambridgeshireju v Angliji v družini, ki je pripadala višjemu srednjemu razredu. Njegov oče John Neville Keynes je bil ekonomist in predavatelj moralnih ved na univerzi v Cambridgeu, mama Florence Ada Keynes pa lokalna socialna delavka, zgodovinarka in političarka. Bil je prvorojenec, sledila sta mu še Margaret Neville leta 1885 in Geoffrey leta 1887. Margaret se je pozneje poročila z Nobelovim nagrajencem fiziologom Archibaldom Hillom, Geoffrey pa je postal kirurg.

Po mnenju ekonomskega zgodovinarja in biografa Roberta Skidelskyja so bili Keynesovi starši ljubeči in pozorni. Vse življenje so prebivali v isti hiši, kamor so se pozneje otroci vedno radi vračali, saj so bili tam dobrodošli. Keynes je od očeta dobil veliko podporo, vključno z inštrukcijami, ki so mu pomagale opraviti sprejemne izpite, in finančno pomoč, ko je kot mlad človek leta 1929 v času velike gospodarske krize ostal skoraj brez vsega premoženja. Tudi Keynesova mati je pomagala svojim otrokom pri uresničitvi ciljev.[17]

Januarja 1889, ko je bil star pet let in pol, je Keynes začel obiskovati vrtec šole Perse za dekleta petkrat na teden. Hitro je pokazal talent za aritmetiko, vendar pa je bil večkrat bolan, zaradi česar je bil pogosto dolgo odsoten. Doma sta ga učili guvernanta Beatrice Mackintosh in mama. Januarja 1892 je pri osmih letih in pol začel obiskovati pripravljalno šolo St Faith. Do leta 1894 je postal eden najboljših učencev v razredu, predvsem je bil odličen v matematiki. Leta 1896 je ravnatelj te šole Ralph Goodchild zapisal, da je bil Keynes ''za celo glavo in ramena nad vsemi drugimi fanti v šoli'' in da je prepričan, da bi lahko dobil štipendijo za Eton.[18][19]

Leta 1897 je Keynes res dobil štipendijo na kolidžu Eton, kjer je pokazal talent za široko paleto predmetov, zlasti matematiko, klasiko in zgodovino. Tam je tudi spoznal prvo ''ljubezen svojega življenja,'' Dana Macmillana, starejšega brata poznejšega premierja Harolda Macmillana.[20] Čeprav je pripadal družbenemu srednjemu razredu, se je Keynes zlahka pomešal z učenci, ki so pripadali višjemu razredu.

Leta 1902 je Keynes zapustil kolidž Eton in se vpisal na Kraljevi kolidž v Cambridgeu, kjer je prejemal štipendijo za študij matematike. Alfred Marshall ga je spodbudil, da bi postal ekonomist,[21] čeprav je Keynesa bolj vleklo k filozofiji, zlasti k etičnemu sistemu G. E. Moorea. Keynes je bil izvoljen v Univerzitetni klub Pitt,[22] bil pa je tudi aktiven član napol skrivnega društva Cambridge Apostles, debatnega kluba, ki je bil v glavnem rezerviran le za najboljše študente. Kot večina članov je tudi on po diplomi ohranil stike s klubom in se vse življenje udeleževal občasnih sestankov. Preden je zaključil šolanje na Cambridgeu, je bil predsednik zveze Cambridge Union Society in Liberalnega kluba Univerze v Cambridgeu. Sam se je opredeljeval za ateista.[23][24]

Maja 1904 je diplomiral iz matematike. Po nekaj mesecih, ki jih je preživel na počitnicah z družino in prijateljih, se je naslednji dve leti še naprej vključeval v delo univerze. Sodeloval je v debatah, še naprej študiral filozofijo in kot podiplomski študent nekaj časa neuradno obiskoval predavanja iz ekonomije, kar je predstavljalo njegovo edino formalno izobrazbo iz te stroke. Leta 1906 je opravil državne izpite.

Ekonomist Harry Johnson je zapisal, da je optimizem, ki je prevevalo Keynesovo zgodnje življenje, ključ do razumevanja njegove poznejšega razmišljanja.[25] Bil je namreč vedno prepričan, da bo našel rešitev za kakršen koli problem, na katerega se je osredotočil, ob tem pa je ohranil trajno vero v sposobnost vladnih uslužbencev, da delajo dobro.[26] Keynesov optimizem je bil v dveh pogledih tudi kulturni: Bil je predstavnik zadnje generacije, ki je rasla v imperiju na vrhuncu moči in tudi predstavnik zadnje generacije, ki se je počutila upravičena vladati s kulturo in ne s strokovnim znanjem. Po mnenju Skidelskyja je občutek za kulturno enotnost, ki je v Veliki Britaniji veljal od 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne, predstavljal okvir, s katerim so izobraženi lahko vzpostavili različna področja znanja med seboj in življenjem, kar jim je omogočilo, da so pri obravnavi praktičnih primerov samozavest črpali iz različnih področij.[17]

Kariera uredi

Oktobra 1908 je Keynes začel svojo kariero v državni upravi kot referent v uradu za Indijo.[27] Sprva je v delu užival, vendar ga je kmalu to začelo dolgočasiti, zato je odstopil in se vrnil v Cambridge ter začel raziskovati teorijo verjetnosti. To delo sta mu sprva zasebno financirali le dve osebi, njegov oče in ekonomist Arthur Pigou.

Leta 1909 je Keynes objavil svoj prvi strokovni ekonomski članek v reviji The Economic Journal o vplivu nedavnega svetovnega gospodarskega upada na Indijo.[28] Ustanovil je tedensko debatno skupino Klub politične ekonomije. Istega leta je sprejel predavanje ekonomije, ki ga je osebno financiral Alfred Marshall. Keynesov zaslužek se je še povečal, ko je začel sprejemati študente z zasebno šolnino.

Leta 1911 je postal urednik revije The Economic Journal. Leta 1913 je objavil svojo prvo knjigo Indijska valuta in finance (Indian Currency and Finance).[29] Nato je bil imenovan v Kraljevo komisijo za indijsko valuto in finance[30] (torej enako področje, kot ga je obravnavala njegova knjiga), kjer je pokazal precejšen talent za uporabo ekonomske teorije pri praktičnih problemih. Njegovo delo je izšlo pod imenom ''J M Keynes'', čeprav je bil družini in prijateljem znan kot Maynard. Tudi njegov oče John Neville Keynes je bil vedno poznan po svojem srednjem imenu.[31]

Prva svetovna vojna uredi

Med prvo svetovno vojno je britanska vlada uporabila Keynesovo strokovno znanje. Leta 1914 se ni uradno ponovno pridružil javnim uslužbencem, vendar je nekaj dni pred začetkom vojne na prošnjo vlade odpotoval v London. Bankirji so si prizadevali za ukinitev posebnih plačil (konvertibilnosti bankovcev v zlato), toda s Keynesovo podporo je bil takratni premier David Lloyd George prepričan, da je to slaba ideja, saj bi škodila prihodnjemu ugledu, če bi bila plačila ustavljena, preden bi bilo to res potrebno.

Januarja 1915 je Keynes zasedel uradno vladno funkcijo na finančnem ministrstvu. Med njegovimi nalogami je bilo oblikovanje kreditnih pogojev med Združenim kraljestvom in njenimi celinskimi zavezniki med vojno ter pridobivanje redkih valut. Po mnenju ekonomista Roberta Lekachmana je postalo Keynesovo mojstrstvo legendarno zaradi opravljanja vseh teh nalog, podobno kot ko mu je s težavo uspelo sestaviti majhno zalogo španskih peset.

Ministrstvo za finance je bilo navdušeno, ko so dospele informacije, da je Keynes zbral dovolj, da je britanski vladi zagotovil začasno rešitev. Vendar Keynes teh peset ni predal, ampak se je odločil za prodajo vseh, da bi prodrl na trg. Ta drznost se mu je obrestovala, saj so pesete pozneje postale veliko manj redke in drage.[32]

Ob uvedbi vojaške obveznosti leta 1916 je zaprosil za izvzetje, kar je argumentiral z nadaljevanjem svojega dela za vlado.

V času praznovanja kraljevega rojstnega dneva leta 1917 je bil Keynes za svoje delo med vojno odlikovan z Redom kopeli.[33] To je pripeljalo do imenovanja, ki je pozneje močno vplivalo na njegovo življenje in kariero: imenovan je bil za predstavnika z ministrstva za finance na Versajski mirovni konferenci leta 1919. Postal je tudi častnik belgijskega Leopoldovega reda.[34]

Versajska mirovna konferenca uredi

 
Keynesov prijatelj David Lloyd George. Keynes je bil sprva previden pred tako imenovanim valižanskim čarovnikom in je raje podpiral njegovega tekmeca Asquitha, vendar je v Versaillesu spremenil mnenje. Vendar to Keynesu ni preprečilo, da ne bi v knjigi Ekonomske posledice miru podobe takratnega premierja naslikal zelo ostro.

Keynesove izkušnje v Versaillesu so vplivale na oblikovanje njegovih prihodnjih pogledov, v danem trenutku pa niso bile uspešne. Njegov glavni cilj je bil namreč, da bi preprečil, da bi bila nemška odškodnina postavljena tako visoko, da bi travmatizirala nedolžne Nemce, škodovala plačilni sposobnosti države in močno omejila zmožnost nakupa izvoza iz drugih držav, s tem pa bi škodila ne le nemškemu gospodarstvu, ampak tudi širše v svetu.

Na njegovo žalost so konzervativne sile v koaliciji, ki so se okrepile na volitvah leta 1918, dosegle izključitev Keynesa in britanskega finančnega ministrstva iz formalnih pogovorov o reparacijah na visoki ravni. Njihovo mesto sta zasedla sodnik lord Sumner in bankir lord Cunliffe, ki sta zaradi astronomsko visoke vojne odškodnine, ki sta jo želela zahtevati od Nemčije, dobila vzdevek Nebeška dvojčka. Keynes je bil prisiljen v poskuse vplivanja iz zakulisja.

Trije ključni možje v Versaillesu so bili britanski premier Lloyd George, francoski premier Clemenceau in ameriški predsednik Wilson.[35] Keynes je imel neposreden dostop le do Lloyda Georgea. Do volitev leta 1918 je bil naklonjen Keynesovemu mnenju, vendar je med volilno kampanjo ugotovil, da bodo njegovi govori v javnosti dobro sprejeti le, če bo obljubil ostro kaznovanje Nemčije, zato je svojo delegacijo zavezal k pridobitvi visokih plačil.

Lloyd George pa si je z nekaterimi dejanji na pariški konferenci pridobil nekaj Keynesove zvestobe. Pri Francozih je posredoval, da bi nemškim civilistom zagotovil pošiljanje prepotrebnih zalog hrane. Clemenceau se je prav tako zavzel za znatne odškodnine, vendar nižje od Britancev, medtem ko je Francija iz varnostnih razlogov zagovarjala hujšo poravnavo od Združenega kraljestva.

Wilson je bil sprva naklonjen razmeroma prizanesljivemu ravnanju z Nemčijo, saj se je bal, da bi prestroge razmere lahko spodbudile naraščanje ekstremizma, obenem pa je želel, da Nemčiji ostane dovolj kapitala za plačilo uvoza. Na Keynesovo žalost sta Lloyd George in Clemenceau pritiskala na Wilsona, da bi se strinjal z vključitvijo pokojnin v račun za odškodnino.

Proti koncu konference je Keynes pripravil in predstavil načrt, za katerega je trdil, da ne bo le pomagal Nemčiji in drugim osiromašenim srednjeevropskim silam, ampak bo koristen tudi za svetovno gospodarstvo kot celoto. Vključeval je radikalno odpisovanje vojnih dolgov, kar bi sicer lahko vplivalo na povečanje mednarodne trgovine, vendar bi hkrati celotna cena evropske obnove padla na ZDA.

Lloyd George se je strinjal, da je to sprejemljivo za britanske volivce. Proti pa so bile ZDA, saj so bile takrat največje upnice, do takrat pa je Wilson začel verjeti v prednosti ostrih pogojev, saj je bil mnenja, da je njegova država že preveč žrtvovala. Kljub njegovim prizadevanjem je bila rezultat konference pogodba, nad katero se je Keynes zgražal tako iz moralnih kot ekonomskih razlogov, zato je odstopil s svojega položaja na finančnem ministrstvu.[36]

Junija 1919 je zavrnil ponudbo, da bi postal predsednik Britanske banke severne trgovine, delovno mesto, za katerega bi bil plačan po 2000 funtov za jutro dela tedensko.

Keynesova analiza napovedanih škodljivih učinkov pogodbe se je pojavila v zelo vplivni knjigi Ekonomske posledice miru (The Economic Consequences of the Peace), ki je izšla leta 1919.[37] To delo je bilo opisano kot najboljša njegova knjiga, v kateri je moč zaznati tako njegovo strast do tega dela kot tudi ekonomsko spretnost. Poleg ekonomske analize je knjiga vsebovala tudi razloge, zaradi katerih je bralec lahko začutil sočutje:

»Ne morem iti mimo te teme, kot da bi bila njena pravična obravnava v celoti odvisna bodisi od naših obljub, bodisi od ekonomskih dejstev. Politika podrejanja Nemčije kot generacije sužnjev, poniževanja življenj milijonov ljudi in odvzema sreče celotnemu narodu bi morala biti gnusna - gnusna, četudi je to prej skušalo obogateti in je sejalo propad za celotno civilizirano življenje v Evropi.«

Vključil je tudi zelo skrajne podobe, na primer, da je treba »iz leta v leto Nemčijo potiskati navzdol, njene otroke pa izstradati in pohabiti.« Dodal je tudi krepke napovedi, ki so bile kasneje upravičene z dogodki:

»Če namerno ciljamo na osiromašenje Srednje Evrope, si upam trditi, da maščevanje ne bo izostalo. Takrat se ne bo dolgo odlašalo s končno vojno med silami reakcije in obupanimi konvulzijami revolucijskih sil, ob kateri se bodo grozote nedavne nemške vojne zdele neznantne.«

Keynesovi privrženci trdijo, da so se njegove napovedi katastrofe uresničile, ko je nemško gospodarstvo leta 1923 trpelo zaradi hiperinflacije, pozneje pa tudi s propadom Weimarske republike in izbruhom druge svetovne vojne. Vendar pa zgodovinarka Ruth Henig trdi, da večina zgodovinarjev glede versajske mirovne konference sedaj zavzema stališče, da v gospodarskem smislu pogodba proti Nemčiji ni bila pretirano ostra in da so bile obveznosti ter odškodnina neizogibno poudarjane na razpravah v Parizu zaradi zadovoljitve volivcev, ki so brali dnevne časopise. Meni, da je bil namen odločevalcev Nemčiji tiho ponuditi bistveno pomoč pri plačevanju računov in ugoditi številnim nemškim prošnjam glede sprememb načina plačevanja odškodnine v praksi.[38][39]

Izplačan je bil le majhen del odškodnine. Zgodovinar Stephen A. Schucker je celo s podatki dokazoval, da je v letih 1919-1933 priliv kapitala iz ameriških posojil znatno presegel nemška plačila, tako da je Nemčija na neto osnovi dobila podporo, ki je ekvivalentna štirikratniku zneska iz Marshallovega načrta po drugi svetovni vojni.

Schuker je tudi našel podatke, da je bil Keynes v letih po versajski konferenci neformalni svetovalec za odškodnine pri nemški vladi. Prispeval naj bi k izplačilu enega večjih obrokov odškodnine, iz političnih razlogov pa je tudi podpiral hiperinflacijo. Kljub temu je knjiga Ekonomske posledice miru Keynesu prinesla mednarodno slavo, čeprav je to zanj hkrati predstavljalo karierni zastoj – šele po izbruhu druge svetovne vojne mu je bilo ponujeno direktorsko mesto v kateri od večjih britanskih bank in šele takrat je začel dobivati sprejemljive ponudbe za formalno službo in vrnitev v vlado. Kljub temu pa je še vedno lahko vplival na oblikovanje vladne politike s svojo mrežo stikov, objavljenimi deli in službovanjem v vladnih odborih, kar je vključevalo udeležbo na političnih sestankih na visoki ravni v vlogi svetovalca.[36]

Dvajseta leta uredi

Keynes je svoje delo Razprava o verjetnosti (A Treatise on Probability) končal pred vojno, vendar ga je objavil leta 1921.[36] Delo je bilo pomemben prispevek k filozofskim in matematičnim podlagam verjetnostnega računa, ki je zagovarjal pomembno stališče, da verjetnosti niso več ali manj kot resnične vrednosti, ki so nekje vmes med preprosto resnico in lažjo. Keynes je kot prvi v 15. in 17. poglavju knjige razvil verjetnostni intervalni pristop k verjetnosti, ob tem pa je v 26. poglavju razvil še pristop teže k odločanju s svojim konvencionalnim koeficientom tveganja in teže, ki ga je označil kot c. Ob svojem akademskem delu je bil v dvajsetih letih 20. stoletja Keynes aktiven tudi kot novinar, ki je svoje delo opravljal na mednarodni ravni, v Londonu pa je delal tudi kot finančni svetovalec. Leta 1924 je Keynes za svojega nekdanjega učitelja Alfreda Marshalla sestavil nekrolog, o katerem je Joseph Schumpeter dejal, da opisuje »najbolj briljantno življenje znanstvenika, ki jih je kdajkoli bral.«[40] Tudi Marshallovo vdovo je ta spominski zapis navdušil, Lytton Strachey pa ga je ocenil kot eno izmed Keynesovih najboljših del.[36]

Leta 1922 je Keynes še naprej zagovarjal zmanjšanje nemške odškodnine z revizijo pogodbe.[36] Politiko deflacije po prvi svetovni vojni je napadel z Zapisom o denarni reformi (A Tract on Monetary Reform) leta 1923[36] – s prepričljivim argumentom, da bi morale države ciljati na stabilnost domačih cen, a se izogibajo deflaciji celo za ceno tveganja depreciacije njihove valute. Velika Britanija je v večini dvajsetih let 20. stoletja trpela zaradi visoke brezposelnosti, zaradi česar je Keynes priporočil depreciacijo funt šterlinga za ustvarjanje novih delovnih mest, ob tem pa bi britanski izvoz postal bolj dostopen.[36] Od leta 1924 se je zavzemal tudi za fiskalni odziv, kjer bi vlada lahko ustvarila delovna mesta z izdatki za javna dela. V dvajsetih letih so Keynesovi spodbudni pogledi imeli le omejen vpliv na oblikovalce politik in splošno akademsko mnenje – po mnenju Hymana Minskyja je bil eden od razlogov ta, da je bila njegova teoretska utemeljitev v tem času »zmešana.«[28] V svojem Zapisu o denarni reformi je tudi pozval k odpravi zlatega standarda. Keynes je menil, da sodelovanje v zlatem standardu za države, kot je Združeno kraljestvo, ni prinašalo več neto koristi, saj je bilo v nasprotju s potrebo po notranjepolitični avtonomiji. Države bi lahko prisilil k izvajanju deflacijske politike ravno v času, ko so bili potrebni ekspanzivni ukrepi za obravnavo naraščajoče brezposelnosti. Finančno ministrstvo in Angleška državna banka sta bila še vedno naklonjena zlatemu standardu in sta leta 1925 prepričala tedanjega premierja Winstona Churchilla, da ga ponovno vzpostavi, kar je imelo slab vpliv na britansko industrijo. Keynes se je odzval z delom Ekonomske posledice gospoda Churchilla (The Economic Consequences of Mr. Churchill) in je vztrajal pri boju proti zlatemu standardu, dokler ga Združeno kraljestvo ni leta 1931 dokončno opustilo.[36]

Velika gospodarska kriza uredi

 
Svetovna gospodarska kriza in obdobje stiske sta tvorila ozadje, v katerem je prišlo do kejnezijanske revolucije. Na fotografiji, ki jo je marca 1936 posnela fotografinja Dorothea Lange, je mama migrantka Florence Owens Thompson.

Keynes je že v dvajsetih letih 20. stoletja začel z delom na teoriji na preučevanju razmerja med brezposelnostjo, denarjem in cenami.[41] Delo Razprava o denarju (Treatise on Money) je izšlo leta 1930 v dveh delih. Glavna ideja tega dela je bila, da če bo prihranjen denar presegel vložen znesek, kar se lahko zgodi, če so obrestne mere previsoke, se bo brezposelnost povečala. To je deloma posledica dejstva, da ljudje ne želijo porabiti previsokega deleža denarja, ki ga izplačajo delodajalci, kar slednjim otežuje ustvarjanje dobička. Druga ključna tema knjige je nezanesljivost finančnih indeksov, ki predstavljajo natančen ali celo smiseln pokazatelj splošnih sprememb kupne moči valut skozi čas. Zlasti je kritizral upravičenost britanske vrnitve k zlatemu standardu leta 1925 ob predvojnem vrednotenju glede na indeks veleprodajnih cen. Trdil je, da indeks podcenjuje učinke sprememb stroškov storitev in dela.

Keynes je bil zelo kritičen do varčevalnih ukrepov britanske vlade med veliko gospodarsko krizo. Verjel je, da so proračunski primanjkljaji med recesijo dobra stvar in naravni produkt gospodarskega padca. Zapisal je: »Za takšno ali drugačno zadolževanje vlade je tako rekoč naravno zdravilo, ki preprečuje izgube podjetij v tako hudem upadu, kot je sedanji, tako velikega, da bi morali proizvodnjo popolnoma ustaviti.«[42]

Na vrhuncu velike gospodarske krize leta 1933 je Keynes izdal knjigo Sredstva za blaginjo (The Means to Prosperity), ki je vsebovala posebna politična priporočila za spopadanje z brezposelnostjo v času krize, prevsem je nasprotovala ciklični javni porabi. V knjigi se nahaja tudi ena prvih omemb multiplikacijskega učinka. Čeprav je bilo delo naslovljeno prevsem na britansko vlado, je vsebovalo tudi nasvete za druge države, ki jih je kriza prizadela. Izvode so poslali novoizvoljenemu ameriškemu predsedniku Franklinu D. Rooseveltu in drugim svetovnim voditeljem. Tako ameriška kot britanska vlada sta delo vzeli resno in po mnenju Roberta Skidelskyja je to pomagalo utirati pot kasnejšemu sprejemanju Keynesovih idej, čeprav je imelo le malo neposrednega praktičnega vpliva. Na londonski ekonomski konferenci leta 1933 so bila mnenja preveč raznolika, da bi se lahko dogovorili o enotni strategiji delovanja.[43]

Keynesovim idejam podobno politiko sta sprejeli Švedska in Nemčija, vendar je bila Švedska premajhna, da bi pritegnila veliko pozornosti, Keynes pa je namerno molčal o uspešnih prizadevanjih Nemčije, saj je bil zgrožen zaradi njenih imperialističnih ambicij in ravnanja z Judi.[43] Keynesova pozornost je bila poleg Velike Britanije namenjena predvsem ZDA. Leta 1931 je prejel precejšnjo podporo svojim pogledom na proticiklično javno porabo v Chicagu, takrat najpomembnejšem ameriškem gospodarskem središču, kjer so do tedaj prisegali na običajno alternativo.[28][43] Vendar je ortodoksno ekonomsko prepričanje ostalo na splošno nenaklonjeno fiskalnim posegom za blažitev krize vse do obdobja tik pred izbruhom vojne.[28] Konec leta 1933 je Felix Frankfurter Keynesa prepričal, naj se obrne neposredno na predsednika Roosevelta, kar je storil s pismi in srečanjem iz oči v oči leta 1934.[43] Skidelsky je kljub temu menil, da so Keynesova prizadevanja dobila manjši vpliv na gospodarsko politiko ZDA šele po letu 1939.[43]

Keynesovo glavno delo Splošna teorija zaposlovanja, obresti in denarja (The General Theory of Employment, Interest and Money) je izšlo leta 1936.[44] Raziskal in indeksiral ga je eden Keynesovih najljubših študentov, poznejši ekonomist David Bensusan-Butt.[45] Delo je služilo kot teoretična utemeljitev intervencionistične politike, ki jo je Keynes videl kot rešitev za spopadanje z recesijo. Čeprav je Keynes sam v predgovoru navedel, da se njegova splošna teorija le sekundarno ukvarja z uporabo te teorije v praksi, so bile okoliščine objave takšne, da so njegovi predlogi vplivali na potek v tridesetih letih.[46] Ob tem je Keynes javnosti predstavil novo razlago obdavčitve: ker zakonito plačilno sredstvo sedaj določa država, inflacija postane ''obdavčitev zaradi amortizacije valute.'' Ta skriti davek je pomenil a) da je potrebno vrednostni standard določiti z namerno odločitvijo in b) da je mogoče ohraniti razmerje med deflacijo in inflacijo.[47] Ta nova interpretacija je bila navdihnjena z obupnim iskanjem nadzora nad gospodarstvom, ki je po krizi prevzelo akademski svet. Knjiga je izpodbijala prejšnjo neoklasično ekonomsko paradigmo, ki je trdila, da bo trg vzpostavil popolno ravnovesje zaposlovanja, če ne bo vmešavanja vlade. Keynes se je s tem deloma uprl svojima nekdanjima učiteljema Marshallu in Pigouju. Menil je, da je klasična teorija ''poseben primer,'' ki velja le v posebnih pogojih, kot so bili prisotni v 19. stoletju, medtem ko naj bi bila njegova teorija splošna. Klasični ekonomisti so verjeli v Sayjev zakon, ki je preprosto trdil, da ''ponudba ustvarja povpraševanje'' in da so delavci na prostem trgu vedno pripravljeni na znižanje svojih plač na raven, na kateri bi jim delodajalci lahko dobičkonosno ponudili zaposlitev. Keynesova inovacija je bil koncept cenovne lepljivosti – spoznanje, da v resnici delavci pogosto nočejo pristati na znižanje svojih plačnih zahtev tudi v primerih, za katere bi klasični ekonomisti menili, da je to za njih racionalno. Delno je bilo po zaslugi tega koncepta ugotovljeno, da lahko medsebojno vplivanje ''agregatnega povpraševanja'' in ''agregatne ponudbe'' povzroči stabilna ravnotežja brezposelnosti – v teh primerih morajo biti gospodarstva odvisna od države, ne od trga.

 
Keynesova karikatura, ki jo je leta 1934 narisal David Low.

V knjigi je Keynes trdil, da je ključna spremenljivka, ki ureja splošno raven gospodarske aktivnosti, povpraševanje in ne ponudba. Skupno povpraševanje, ki je enako skupnemu nezakopičenemu dohodku v družbi, je opredeljeno z vsoto potrošnje in naložb. V stanju brezposelnosti in neizkoriščenih proizvodnih zmogljivosti se zaposlenost in skupni dohodek lahko povečata le tako, da se najprej poveča izdatke za porabo ali naložbe. Brez posredovanja vlade za povečanje izdatkov lahko gospodarstvo ostane ujeto v ravnovesju z nizko stopnjo zaposlenosti. Prikaze te možnosti je bil označen kot revolucionaren formalni dosežek dela.[48] Knjiga je tudi zagovarjala aktivno ekonomsko politiko vlade za spodbujanje povpraševanja v času visoke brezposelnosti, na primer z izdatki za javna dela. Leta 1928 je Keynes zapisal: »Bodimo pripravljeni in z neaktivnimi sredstvi povečajmo dobiček.« Dodal je še: »Ker so moški in rastline brezposelni, je smešno reči, da si tega razvoja ne moremo privoščiti. Prav s temi rastlinami in temi možmi si ga bomo.«[42]

Knjigo Splošna teorija pogosto obravnavajo kot temelj sodobne makroekonomije. Nekaj starejših ameriških ekonomistov se je v tridesetih letih strinjalo s Keynesom.[49] Njegove zamisli so kmalu postale splošno sprejeti, saj so se z njimi pred začetkom druge svetovne vojne strinjali tudi ugledni ameriški profesorji, kot je bil tudi Alvin Hansen.[50][51][52]

Keynes ni veliko sodeloval v teoretskih razpravah, ki so sledile objavi knjige Splošna teorija, saj je leta 1937 doživel srčni napad, zaradi česar je moral dolgo počivati. Hyman Minsky in drugi postkejnezijanski ekonomisti so med drugim trdili, da so zato Keynesove zamisli razredčili tisti, ki so želeli kompromis s klasičnimi ekonomisti ali pa so svoje koncepte upodobili z matematičnimi modeli, kot je na primer model IS-LM (ki po njihovem mnenju izkrivljajo Keynesove ideje).[28]88, 189–191, 234–238, 256–261 Keynes je začel okrevati leta 1939, vendar je bila do konca življenja njegova poklicna energija v veliki meri usmerjena v praktično stran ekonomije: težave pri zagotavljanju optimalne razporeditve sredstev za vojne izdatke, povojna pogajanja z ZDA in nov mednarodni finančni red, ki je bil predstavljen na konferenci v Bretton Woodsu.

V Splošni teoriji in tudi pozneje se je Keynes odzval na trditve socialistov predvsem iz časa velike gospodarske krize v tridesetih letih, da je vojno povzročil kapitalizem. Trdil je, da če bi kapitalizem upravljali tako doma kot na mednarodni ravni z usklajeno mednarodno kejnezijansko politiko, mednarodnim denarnim sistemom, kjer interesi držav ne bi prihajali v navzkriž med seboj, in visoko stopnjo svobode trgovine, bi lahko ta sistem upravljanega kapitalizma spodbujal mir, ne pa konflikt med državami. Njegovi načrti med drugo svetovno vojno za povojne mednarodne gospodarske institucije in politike (ki so prispevali k ustanovitvi Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke v Bretton Woodsu, kasneje pa tudi k oblikovanju Splošnega sporazuma o carinah in trgovini ter sčasoma tudi Svetovni trgovinski organizaciji) so želeli uresničiti to vizijo.[53]

Čeprav so Keynesa zaradi zagovarjanja neodgovorne državne porabe z zadolževanjem kritizirali predvsem člani ekonomske šole v Chicagu, je ta v resnici verjel v uravnotežen proračun in je predlagal programe javnih del v času velike gospodarske krize le kot izjemne ukrepe za zadovoljevanje potreb v izrednih okoliščinah.[54]

Druga svetovna vojna uredi

 
Keynes (desno) in predstavnik ZDA Harry Dexter White na otvoritvenem zasedanju Sveta guvernerjev Mednarodnega denarnega sklada v kraju Savannah v Georgii leta 1946.

Med drugo svetovno vojno je Keynes v delu Kako plačati vojno (How to Pay for the War), objavljenem leta 1940, trdil, da je treba vojno v veliki meri financirati z višjimi davki in zlasti z obveznim varčevanjem (v bistvu s tem, da delavci posojajo denar vladi). Financiranje s primanjkljajem je po njegovem mnenju prispevalo k inflaciji. Obvezno varčevanje bi zmanjšalo domače povpraševanje, pomagalo pri usmerjanju dodatne proizvodnje v vojno, bilo bi pravičnejše od kaznovalne obdavčitve in bi imelo to prednost, da bi pomagalo preprečiti povojni upad s povečanjem povpraševanja, ko bi delavcem bilo dovoljeno dvigniti svoje prihranke . Septembra 1941 je bil predlagan za izpraznjeno mesto na v skupščini direktorjev Angleške banke (Bank of England), nato pa je od aprila 1942 opravljal polni mandat.[55] Junija 1942 je bil Keynes za svojo službo nagrajen z dednim naslovom ob praznovanju kraljevega rojstnega dne.[56] 7. julija je postal "Baron Keynes iz Tiltona v grofiji Sussex" in prevzel svoje mesto v lordski zbornici v vrstah Liberalne stranke.[57]

Nasprotno pa obstajajo dokazi, da je Keynes v vlogi svetovalca britanske vlade za indijske finančne in denarne zadeve zagovarjal "inflacijo dobička", da bi financiral vojno porabo zavezniških sil v Bengalu. Ta namerna inflacijska politika, ki je povzročila šestkratno zvišanje cene riža, je prispevala k bengalski lakoti leta 1943.[58]

Ko je zmaga zaveznikov postala gotova, je bil Keynes kot vodja britanske delegacije in predsednik komisije Svetovne banke močno vpleten v pogajanja sredi leta 1944, ki so vzpostavila sistem Bretton Woods. Keynesov načrt je zagovarjal radikalen sistem za upravljanje valut. Predlagal je ustanovitev skupne svetovne denarne enote bancor in novih svetovnih institucij – Svetovne centralne banke in Mednarodne klirinške unije. Keynes je te institucije predvidel za upravljanje mednarodnega trgovinskega in plačilnega sistema z močnimi spodbudami za države, da bi se izognile znatnim trgovinskim primanjkljajem ali presežkom.[59] Zaradi večje pogajalske moči ZDA so se izidi nagnili na stran bolj konzervativnih načrtov Harryja Dexterja Whitea. Po besedah ameriškega ekonomista J. Bradforda DeLonga je Keynes kasneje v skoraj vseh točkah, kjer so ga Američani preglasovali, dokazal, da je imel prav.[60]

Novi ustanovi, kasneje znani kot Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (IMF), sta bili ustanovljeni kot kompromis, ki je odražal predvsem ameriško vizijo. Po tem načrtu za države ne bi bilo spodbud, da bi se izognile velikemu trgovinskemu presežku. Namesto tega bi breme za odpravo trgovinskega neravnovesja še naprej padalo le na države s primanjkljajem, za katere je Keynes trdil, da so najmanj sposobne rešiti problem, ne da bi svojemu prebivalstvu povzročile gospodarske težave. Kljub temu je bil Keynes še vedno zadovoljen, ko je sprejel končni sporazum, saj je dejal, da če bodo institucije ostale zveste svojim temeljnim načelom, bo "bratstvo ljudi postalo več kot fraza."[61][62]

Čas po vojni uredi

Po vojni je Keynes kljub slabšemu zdravju še naprej zastopal Združeno kraljestvo v mednarodnih pogajanjih. Uspelo mu je pridobiti prednostne pogoje od ZDA za nove in neporavnane dolgove, da bi olajšal obnovo britanskega gospodarstva.[63]

Tik pred svojo smrtjo leta 1946 je Keynes povedal Henryju Clayu, profesorju socialne ekonomije in svetovalcu Angleške banke,[64] da upa, da bi lahko "nevidna roka" Adama Smitha pomagala Veliki Britaniji iz gospodarske luknje, v kateri se je znašla: »Za rešitev naših problemov se vse bolj zanašam na nevidno roko, ki sem jo pred dvajsetimi leti poskušal izriniti iz ekonomskega razmišljanja.«[65]

Vpliv in zapuščina uredi

 
Predsednik vlade Clement Attlee s kraljem Jurijem VI. po Attleejevi zmagi na volitvah leta 1945.

Kejnezijanski vzpon 1939–79 uredi

Od konca velike gospodarske krize do sredine sedemdesetih let 20. stoletja je bil Keynes glavni navdih oblikovalcem ekonomskih politik v Evropi, Ameriki in večini preostalega sveta.[52] Medtem ko je sredi in poznih tridesetih let 20. stoletja ekonomiste in oblikovalce politik vse bolj pridobival Keynesov način razmišljanja, so si vlade šele po izbruhu druge svetovne vojne začele izposojati denar za porabo v obsegu, ki je zadostoval za odpravo brezposelnosti. Po besedah ekonomista Johna Kennetha Galbraitha (takratnega uradnika ameriške vlade, zadolženega za nadzor nad inflacijo), pri okrevanju gospodarstva po vojni porabi "ne bi mogli imeti boljše predstavitve kejnezijanskih idej."[66]

Kejnezijanska revolucija je bila povezana z vzponom modernega liberalizma na Zahodu v povojnem obdobju.[67] Kejnezijanske ideje so postale tako priljubljene, da nekateri profesorji poudarjajo, da Keynes predstavlja ideale sodobnega liberalizma, kot je Adam Smith predstavljal ideale klasičnega liberalizma.[68] Po vojni je Winston Churchill poskušal zaustaviti vzpon kejnezijanskega oblikovanja politike v Združenem kraljestvu in je v svoji volilni kampanji leta 1945 uporabil kritično retoriko do mešanega gospodarstva. Kljub svoji priljubljenosti in statusu vojnega heroja je Churchill doživel velik poraz proti Clementu Attleeju, čigar vlada je bila v gospodarski politiki še naprej pod vplivom Keynesovih idej.[66]

Neokejnezijanska ekonomija uredi

 
Neokejnezijanski IS-LM model se uporablja za analizo učinka šokov povpraševanja na gospodarstvo.

V poznih tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja so ekonomisti (predvsem John Hicks, Franco Modigliani in Paul Samuelson) poskušali interpretirati in formalizirati Keynesove spise v smislu formalnih matematičnih modelov. V tem, kar je postalo znano kot neoklasična sinteza, so združili kejnezijansko analizo z neoklasično ekonomijo in ustvarili neokejnezijansko ekonomijo, ki je naslednjih 40 let prevladovala v makroekonomiki.

Do petdesetih let 20. stoletja je kejnezijansko politiko sprejel skoraj ves razviti svet, podobne ukrepe za mešano gospodarstvo so uporabljale tudi številne države v razvoju. Do takrat so Keynesovi pogledi na gospodarstvo postali glavni tok na svetovnih univerzah. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so razvita in nastajajoča svobodna kapitalistična gospodarstva uživala izjemno visoko rast in nizko brezposelnost.[69][70] Profesor Gordon Fletcher je zapisal, da se petdeseta in šestdeseta leta dvajsetega stoletja, ko je bil Keynesov vpliv na vrhuncu, v retrospektivi zdijo zlata doba kapitalizma.[52]

Konec leta 1965 je revija Time objavila naslovni članek s komentarjem Miltona Friedmana (kasneje ga je ponovil ameriški predsednik Richard Nixon): "Zdaj smo vsi kejnezijanci". Članek je opisal izjemno ugodne gospodarske razmere, ki so takrat prevladovale. Poročal je, da so "washingtonski gospodarski menedžerji dosegli te višine s svojo privrženostjo Keynesovi osrednji ideji: sodobno kapitalistično gospodarstvo ne deluje samodejno z najvišjo učinkovitostjo, ampak ga je mogoče dvigniti na to raven s posredovanjem in vplivom vlade." Članek tudi navaja, da je bil Keynes eden od treh najpomembnejših ekonomistov, ki so kdaj živeli, in da je bila njegova Splošna teorija vplivnejša od glavnih del drugih slavnih ekonomistov, kot je na primer Bogastvo narodov Adama Smitha.[71]

Množitelj uredi

Koncept množitelja je prvi razvil R. F. Kahn[72] v svojem članku "Razmerje med domačimi naložbami in brezposelnostjo"[73] v The Economic Journal junija 1931. Kahnov množitelj je bil množitelj zaposlenosti. Keynes je prevzel Kahnovo idejo in oblikoval investicijskega množitelja.[74]

Kejnezijanska ekonomija v nemilosti 1979-2007 uredi

Kejnezijansko ekonomijo je britanska vlada leta 1979 uradno zavrgla, vendar so se proti Keynesovim idejam sile pričele zbirati že pred več kot 30-imi leti. Friedrich Hayek je leta 1947 ustanovil društvo Mont Pelerin z izrecnim namenom negovati intelektualne tokove, ki bodo nekega dne izpodrinili kejnezianizem in druge podobne vplive. Med njegovimi člani sta bila ekonomist avstrijske šole Ludwig von Mises in takrat mladi Milton Friedman. Sprva je imela družba majhen vpliv na širši svet – Hayek je zapisal, da se je zdelo, kot bi bil Keynes po smrti povzdignjen v svetništvo in da ljudje niso dovolili, da bi se njegovo delo postavilo pod vprašaj.[75][76] Friedman se je začel pojavljati kot močan kritik kejnezijanske ekonomije od sredine petdesetih let 20. stoletja, zlasti po izidu njegove knjige Denarna zgodovina Združenih držav Amerike (A Monetary History of the United States) leta 1963.

Na praktični strani gospodarskega življenja se je v petdesetih letih 20. stoletja zdelo, da je »velika vlada« trdno zasidrana, vendar se je ravnovesje začelo premikati proti moči zasebnih interesov v šestdesetih letih. Keynes je pisal proti nespametnosti dopuščanja »dekadentnim in sebičnim« špekulantom in finančnikom takšnega vpliva, kot so ga uživali po prvi svetovni vojni. Dve desetletji po drugi svetovni vojni je bilo javno mnenje močno proti zasebnim špekulantom. V tem obdobju so jih opisovali z omalovažujočo oznako »züriški gnomi«. " Mednarodne špekulacije so bile močno omejene s kapitalskim nadzorom, uvedenim po Bretton Woodsu. Po mnenju novinarjev Larryja Elliotta in Dana Atkinsona je bilo leto 1968 ključno leto, ko se je oblast preusmerila v korist zasebnih agentov, kot so valutni špekulanti. Kot ključni dogodek iz leta 1968 sta Elliott in Atkinson izbrala ameriško prekinitev pretvorbe dolarja v zlato, razen na zahtevo tujih vlad, kar sta označila kot začetek razpada sistema Bretton Woodsa.[77]

Kritike Keynesovih idej so začele postajati precej sprejete v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja, saj so takrat lahko verodostojno dokazali, da kejnezijanski modeli ne odražajo več ekonomske realnosti. Sam Keynes je v svojo Splošno teorijo vključil nekaj formul in nobenega eksplicitnega matematičnega modela. Za ekonomiste, kot je Hyman Minsky, je bila Keynesova omejena uporaba matematike delno posledica njegovega skepticizma glede tega, ali bi tako inherentno negotove pojave, kot je gospodarska dejavnost, matematični modeli sploh lahko ustrezno zajeli. Kljub temu so kejnezijanski ekonomisti razvili številne modele - znan primer je bila Phillipsova krivulja, ki je napovedala obratno razmerje med brezposelnostjo in inflacijo. To je pomenilo, da bi brezposelnost lahko zmanjšali z vladnimi spodbudami z izračunljivimi stroški za inflacijo. Leta 1968 je Milton Friedman objavil članek, v katerem je trdil, da fiksno razmerje, ki ga implicira Philipsova krivulja, ne obstaja.[78] Friedman je predlagal, da bi trajne kejnezijanske politike lahko povzročile istočasno rast brezposelnosti in inflacije – pojav, ki je kmalu postal znan kot stagflacija. V zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja se je v ZDA in Združenem kraljestvu pojavila stagflacija, tako kot je napovedal Friedman, pri čemer so se gospodarske razmere po naftni krizi leta 1973 še poslabšale. S pomočjo ugleda, ki si ga je pridobil s svojo uspešno napovedjo, je Friedman vodil vse bolj uspešne kritike proti kejnezijanskemu konsenzu in s svojimi radijskimi ter televizijskimi oddajami prepričal ne le akademike in politike, temveč tudi velik del širše javnosti. Akademsko verodostojnost kejnezijanske ekonomije so dodatno spodkopale dodatne kritike drugih monetaristov, ki so se izobraževali v čikaški ekonomski šoli, Lucasova kritika in kritike Hayekove avstrijske šole.[52] Te kritike so bile tako uspešne, da je Robert Lucas leta 1980 trdil, da bi ekonomiste pogosto užalili, če bi jih označil za kejnezijance.[79]

Kejnezijanska načela so se vedno slabše obnesla na praktični plati ekonomije – do leta 1979 jih je izpodrinil monetarizem kot primarni vpliv na anglo-ameriško ekonomsko politiko.[52] Vendar pa so številni uradniki na obeh straneh Atlantika ohranili naklonjenost Keynesu in leta 1984 je Svet federalnih rezerv uradno zavrgel monetarizem, po katerem so se kejnezijanska načela delno vrnila na prvo mesto med ideje, ki so vplivale na oblikovanje politike.[80] Vsi akademiki niso sprejeli kritike proti Keynesu – Minsky je trdil, da je bila kejnezijanska ekonomija ponižana zaradi pretiranega mešanja z neoklasičnimi idejami iz petdesetih let 20. stoletja in da je bilo žalostno, da se je ta veja ekonomije še naprej imenovala "kejnezijanska".[28] Robert Kuttner je v časopisu The American Prospect trdil, da gospodarskih težav v sedemdesetih letih 20. stoletja ni povzročil pretiran kejnezijanski aktivizem, ampak razpad brettonwoodskega sistema nadzora kapitala, ki je omogočil beg kapitala iz reguliranih gospodarstev v neregulirana gospodarstva na način, podoben pojavu Greshamovega zakona (kjer šibke valute spodkopavajo močne).[81] Zgodovinar Peter Pugh je izjavil, da je bil ključni vzrok gospodarskih težav, ki so prizadele ZDA v sedemdesetih letih 20. stoletja, zavrnitev dviga davkov za financiranje vietnamske vojne, kar je bilo v nasprotju s kejnezijansko idejo.[82]

Bolj tipičen odgovor je bil sprejetje nekaterih kritik, s čimer so se kejnezijanske ekonomske teorije izpopolnjevale, da bi se branile pred argumenti, ki so želeli razveljaviti celoten kejnezijanski okvir. To je rezultiralo v delu, ki v veliki meri predstavlja novo kejnezijansko ekonomijo. Leta 1992 je Alan Blinder pisal o "kejnezijanski restavraciji", saj je delo, ki je temeljilo na Keynesovih idejah, do neke mere ponovno postalo moderno v akademskih krogih, čeprav je bilo v glavnem toku močno sintetizirano z monetarizmom in drugimi neoklasičnimi razmišljanji. V svetu oblikovanja politik so vplivi prostega trga, ki so bili na splošno naklonjeni monetarizmu, ostali zelo močni na vladni ravni – v močnih normativnih institucijah, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad (IMF) in Ameriška zakladnica, ter v uglednih medijih za oblikovanje mnenja, kot sta Financial Times in The Economist.[83]

Kejnezijanski ponovni vzpon 2008–09 uredi

 
Ekonomist Manmohan Singh, takratni premier Indije, je na vrhu G20 v Washingtonu leta 2008 močno zagovarjal kejnezijanske fiskalne spodbude.[84]

Svetovna finančna kriza v letih 2007–2008 je povzročila javni skepticizem o soglasju o prostem trgu celo pri nekaterih na ekonomski desnici. Marca 2008 je Martin Wolf, glavni ekonomski komentator pri Financial Timesu, naznanil smrt sanj o globalnem prostotržnem kapitalizmu.[85] Istega meseca je makroekonomist James K. Galbraith izkoristil 25. Letno ugledno predavanje Miltona Friedmana, da je sprožil obsežen napad na konsenz o monetaristični ekonomiji in trdil, da je kejnezijanska ekonomija veliko boljša za spopadanje z nastajajočimi krizami.[86] Ekonomist Robert J. Shiller je začel zagovarjati močno vladno posredovanje za reševanje finančne krize, pri čemer je posebej citiral Keynesa.[87][88][89] Nobelov nagrajenec Paul Krugman je v svojih kolumnah za The New York Times prav tako dejavno zagovarjal argumente za močno kejnezijansko intervencijo v gospodarstvu.[90][91][92] Drugi vidni ekonomski komentatorji, ki so zagovarjali vladne kejnezijanske prijeme za ublažitev finančne krize, so George Akerlof,[93] J. Bradford DeLong,[94] Robert Reich[95] in Joseph Stiglitz.[96] Časopisi in drugi mediji so prav tako citirali dela v zvezi s Keynesom Hymana Minskyja,[28] Roberta Skidelskega,[17] Donalda Markwella[97] in Axela Leijonhufvuda.[98]

Med finančno krizo je potekala vrsta večjih reševanj, ki so se začela 7. septembra z napovedjo, da bo ameriška vlada nacionalizirala dve podjetji, ki ju je sponzorirala vlada in sta nadzirali večino ameriškega trga drugorazrednih hipotekarnih posojil – Fannie Mae in Freddie Mac. Oktobra se je Alistair Darling, britanski finančni minister, skliceval na Keynesa, ko je napovedal načrte za znatne fiskalne spodbude za preprečevanje najhujših učinkov recesije, v skladu s kejnezijansko ekonomsko mislijo.[99][100] Podobne politike so sprejele tudi druge vlade po vsem svetu.[101][102] To je bilo v popolnem nasprotju z ukrepi, ki so bili Indoneziji vsiljeni med azijsko finančno krizo leta 1997, ko jo je IMF prisilil, da je hkrati zaprla 16 bank, kar je povzročilo poglabljanje problemov.[103] Velik del razprav po krizi je odražal Keynesovo zagovarjanje mednarodnega usklajevanja fiskalnih ali monetarnih spodbud ter mednarodnih gospodarskih institucij, kot sta IMF in Svetovna banka, za katere so mnogi trdili, da bi jih bilo treba reformirati kot "novi Bretton Woods" in to že pred izbruhom krize.[104] IMF in ekonomisti Združenih narodov so zagovarjali usklajen mednarodni pristop k fiskalnim spodbudam.[105] Donald Markwell je trdil, da bi v odsotnosti takšnega mednarodnega pristopa obstajala nevarnost poslabšanja mednarodnih odnosov in morda celo svetovne vojne, ki bi izhajala iz gospodarskih dejavnikov, podobnih tistim, ki so bili prisotni med depresijo v tridesetih letih prejšnjega stoletja.[97]

Konec decembra 2008 je Financial Times poročal, da je "nenaden ponovni vzpon kejnezijanske politike osupljiv preobrat ortodoksnosti zadnjih nekaj desetletij."[106] Decembra 2008 je Paul Krugman izdal svojo knjigo The Return of Depression Economics and the Crisis of 2008, v kateri je trdil, da so se vrnili gospodarski pogoji, podobni tistim, ki so obstajali v začetku 20. stoletja, zaradi česar so koncepti kejnezijanske politike postali pomembnejši kot kdaj koli prej. Februarja 2009 sta Robert J. Shiller in George Akerlof izdala knjigo Animal Spirits, v kateri sta zapisala, da je trenutni paket spodbud ZDA premajhen, saj ne upošteva Keynesovega pogleda na pomen zaupanja in pričakovanj pri določanju prihodnjega vedenja poslovnežev in drugih gospodarskih subjektov.

V govoru z naslovom Reforma mednarodnega denarnega sistema marca 2009 je Zhou Xiaochuan, guverner Ljudske banke Kitajske, podprl Keynesovo idejo o centralno upravljani svetovni rezervni valuti. Zhou je trdil, da je žalostno, da je bil eden od razlogov za zlom sistema Bretton Woods neuspeh pri sprejetju Keynesovega bancorja (nadnacionalne valute). Zhou je predlagal postopen prehod k povečani uporabi posebnih pravic črpanja iz IMF.[107][108] Čeprav Zhoujeve ideje niso bile splošno sprejete, so se voditelji aprila 2009 na vrhu G-20 v Londonu strinjali, da dovolijo, da IMF ustvari 250 milijard dolarjev posebnih pravic črpanja, ki jih bo razdelil po vsem svetu. Tako OECD[109] kot IMF[110][111] sta v poročilih, objavljenih junija in julija 2009, pripisala spodbudnim načrtom zaslugo, da so prispevali k boljšim gospodarskim obetom od pričakovanih. Obe organizaciji sta opozorili svetovne voditelje, da bo okrevanje verjetno počasno, zato protirecesijskih ukrepov ne bi smeli preklicati prezgodaj.

Medtem ko je bila potreba po spodbujevalnih ukrepih med oblikovalci politik na splošno sprejeta, je bilo veliko razprav o tem, kako financirati porabo. Nekateri voditelji in institucije, kot sta Angela Merkel[112] in Evropska centralna banka,[113] so izrazili zaskrbljenost zaradi morebitnega vpliva na inflacijo, državni dolg in tveganja, da bi prevelika spodbuda povzročila nevzdržno okrevanje.

Med profesionalnimi ekonomisti je oživitev kejnezijanske ekonomije povzročila še večje razdore. Čeprav so številni ekonomisti, kot so George Akerlof, Paul Krugman, Robert Shiller in Joseph Stiglitz, podprli kejnezijanske spodbude, drugi niso verjeli, da bi večja državna poraba pomagala gospodarstvu Združenih držav Amerike, da si opomore od velike recesije. Nekateri ekonomisti, kot je Robert Lucas, so podvomili o teoretični podlagi paketov spodbud.[114] Drugi, kot sta Robert Barro in Gary Becker, so trdili, da empirični dokazi za koristne učinke kejnezijanskega ukrepa ne obstajajo.[115] Vse več pa je bilo akademske literature, ki je kazala, da bi fiskalna ekspanzija pomagala gospodarstvu rasti v bližnji prihodnosti in da so nekatere vrste fiskalnih spodbud še posebej učinkovite.[116][117]

Nova kejnezijanska ekonomija uredi

Nova kejnezijanska ekonomija se je razvila v devetdesetih letih 20. stoletja in prvem desetletju 21. stoletja kot odgovor na kritiko, da makroekonomija nima mikroekonomskih temeljev. Novi kejnezijanizem je razvil modele za zagotavljanje mikrotemeljev za kejnezijansko ekonomijo. Vključeval je dele nove klasične makroekonomije, da bi razvil novo neoklasično sintezo, ki tvori osnovo za današnjo osrednjo makroekonomijo.[118][119][120][121]

Dve glavni predpostavki opredeljujeta novokejnezijanski pristop k makroekonomiji. Tako kot nov klasični pristop tudi novokejnezijanska makroekonomska analiza običajno predpostavlja, da imajo gospodinjstva in podjetja racionalna pričakovanja. Vendar se obe šoli razlikujeta v tem, da novokejnezijanska analiza običajno predpostavlja različne tržne napake. Novokejnezijanci predvsem predpostavljajo, da obstaja nepopolna konkurenca[122] pri določanju cen in plač, da bi s tem pojasnili, zakaj lahko cene in plače postanejo "lepljive", kar pomeni, da se ne prilagodijo takoj spremembam gospodarskih razmer.

Nespremenljivost plač in cen ter druge tržne pomanjkljivosti, ki so prisotne v novokejnezijanskih modelih, prinašajo možnost, da gospodarstvu morda ne bo uspelo doseči polne zaposlenosti. Zato novokejnezijanci trdijo, da lahko makroekonomska stabilizacija s strani vlade (z uporabo fiskalne politike) in centralne banke (z uporabo monetarne politike) vodi do učinkovitejšega makroekonomskega rezultata, kot bi ga prinesla politika laissez faire (dopuščanje, da gredo stvari svojo pot oz. popolna svoboda trga).

Zasebno življenje uredi

 
Slikar Duncan Grant (levo) in Keynes leta 1912.

Razmerja uredi

Keynes je imel zgodnje romantične in seksualne odnose izključno z moškimi.[123] Med zgodnjimi partnerji iz časa študija na Etonu in Cambridgeu sta pomembna Dilly Knox in Daniel Macmillan.[20][124] Keynes je bil glede svojih razmerij zelo odprt in je med letoma 1901 in 1915 pisal ločene dnevnike, v katere je zapisoval svoje številne spolne izkušnje.[125][126] Njegov odnos in kasneje tesno prijateljstvo z Macmillanom naj bi bilo srečno, saj je Macmillanovo podjetje prvo objavilo njegovo delo Ekonomske posledice miru.[127]

Odnos članov skupine Bloomsbury, v katero je bil vključen Keynes, do homoseksualnosti je bil sproščen. Skupaj s pisateljem Lyttonom Stracheyjem je preoblikoval viktorijanski odnos skupine Cambridge Apostles. Bertrand Russell je zapisal, da so od njihovega časa homoseksualni odnosi med člani postali pogosti.[128] Ena ključnih Keynesovih ljubezni je bil umetnik Duncan Grant, ki ga je spoznal leta 1908. Povezan je bil tudi s Stracheyjem,[123] čeprav sta bila večino časa ljubezenska tekmeca, ne ljubimca. Ko si je Keynes pridobil naklonjenost Arthurja Hobhousea[129] ali Granta, si je nakopal ljubosumne izpade Stracheyja.[130] Ta se je že prej počutil zavrnjenega s Keynesove strani, tudi zaradi njegove navade, da je ''svoje ljubezenske zadeve obravnaval statistično.''[131]

Politični nasprotniki so Keynesovo spolno usmerjenost uporabljali za napad na njegovo akademsko delo.[132] Nekateri izmed njih so trdili, da ga dolgoročne posledice njegovih teorij ne zanimajo, ker nima otrok.[132]

Keynesovi prijatelji iz skupine Bloomsbury so bili sprva presenečeni, ko se je v poznejših letih spuščal v razmerja z ženskami[133] in se je izkazalo, da je biseksualec.[134] Ray Costelloe (ki se je pozneje poročila z Oliverjem Stracheyjem) je bila ena prvih heteroseksualnih Keynesovih ljubezni.[135] Leta 1906 je Keynes o tem zapisal, da se mu zdi, da se je vanjo malo zakljubil, vendar ker ni bila moški, ni bil zmožen storiti nobenega primernega koraka.[136]

Zakon uredi

 
Lydia Lopokova in Keynes v 20-ih letih 20. stoletja.

Leta 1921 je Keynes zapisal, da se je zelo zaljubil v Lydio Lopokovo, znano rusko balerino in eno od zvezd skupine Ballets Russes pod vodstvom Sergeia Diaghileva.[22] V prvih letih dvorjenja je imel afero z mlajšim moškim Sebastianom Sprottom, vendar se je na koncu odločil za Lopokovo.[137][138] Poročila sta se leta 1925, Keynesu pa je bil za pričo nekdanji ljubimec Duncan Grant.[123][139] Nekdo je zapisal: »Kakšen zakon lepote in možganov Lopokove in Johna Maynarda Keynesa.« Keynes je pozneje Stracheyju dejal, da kombinacijo lepote in inteligence le redko najdeš pri isti osebi in da jo je sam videl le v Duncanu Grantu.[140] Zakon z Lopokovo je sicer bil srečen, biograf Peter Clarke je zapisal, da je Keynesu prinesel ''nov fokus, čustveno stabilnost in čiste užitke, ki se jih ni nikdar naveličal.''[141][142] Lydia je leta 1927 zanosila, vendar je splavila.[141]

Med Keynesovimi prijatelji iz Bloomsburyja je bila Lopokova vsaj sprva deležna kritik zaradi svojih manir, načina komunikacije in domnevno skromnega družbenega izvora, kar je posebej omenjeno tudi v pismih Vanesse in Clivea Bella ter Virginie Woolf.[143][144] Lik iz romana Gospa Dalloway Virginie Woolf iz leta 1925 Rezia Warren Smith temelji prav na Lopokovi.[145] E. M. Foster je pozneje o Lydii Keynes skrušeno zapisal:[146] »Kako smo jo vsi podcenjevali.«[143]

Smrt uredi

 
Hiša v Tiltonu leta 2017.

Vse življenje je Keynes energično delal v korist javnosti in svojih prijateljev. Tudi ko je bilo njegovo zdravje že slabo, si je še prizadeval urediti finance svojega starega kolidža.[147] Prizadeval si je za vzpostavitev mednarodnega denarnega sistema Bretton Woods, ki bi bil koristen za svetovno gospodarstvo. Leta 1946 je Keynes doživel več srčnih napadov, kar je bilo na koncu tudi usodno. Začelo se je med pogajanji za anglo-ameriško posojilo v kraju Savannah v zvezni državi Georgii, kjer je skušal Združenemu kraljestvu zagotoviti ugodne pogoje – ta proces je opisal kot absolutni pekel.[41][148] Nekaj tednov po vrnitvi iz ZDA je 21. aprila 1946 v starosti 62 let umrl zaradi srčnega napada v Tiltonu na svojem kmečkem posestvu blizu kraja Firle v Vzhodnem Sussexu v Angliji.[17][149] V nasprotju z njegovimi željami (hotel je, da bi njegov pepel položili v grobnico) so njegov pepel raztrosili po Downsu nad Tiltonom.[150]

Preživela sta ga oba starša: oče John Neville Keynes (1852–1949) za tri leta, mati Florence Ada Keynes (1861–1958) pa za dvanajst. Njegov brat Sir Geoffrey Keynes (1887–1982) je bil ugleden kirurg, učenjak in bibliofil. Njegova nečaka sta bila fiziolog Richard Keynes (1919–2010) in pustolovec ter bibliofil Quentin Keynes (1921–2003). Keynes ni imel otrok, njegova vdova Lydia Lopokova je umrla leta 1981.

Pomembnejša dela uredi

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. Record #118561804 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 MacTutor History of Mathematics archive — 1994.
  4. 4,0 4,1 Афанасьев В. С. Кейнс Джон Мейнард // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1973. — Т. 12 : Кварнер — Конгур. — С. 18.
  5. Cairncross, Alec. »Keynes, John Maynard, Baron Keynes«. Oxford Dictionary of National Biography. Pridobljeno 25. marca 2020.
  6. Yergin & Stanislaw 2002, strani 39–42.
  7. »How to kick-start a faltering economy the Keynes way«. BBC News. 22. oktober 2008. Pridobljeno 25. marca 2020.
  8. Cohn, Steven Mark. »Reintroducing Macroeconomics: A Critical Approach: A Critical Approach«. Google Books. Pridobljeno 25. marca 2020.
  9. Davis, William L.; Figgins, Bob; Hedengren, David; Klein, Daniel B. »Economics Professors' Favorite Economic Thinkers, Journals, and Blogs (along with Party and Policy Views)« (PDF). EJW. Pridobljeno 25. marca 2020.
  10. Skidelsky, Robert (2010). Keynes: The Return of the Master. Cambridge: Public affairs. ISBN 978-1-58648-897-0.
  11. Krugman, Paul R. »Peddling Prosperity: Economic Sense and Nonsense in the Age of Diminished Expectations«. Google Books. Pridobljeno 25. marca 2020.
  12. »To Set the Economy Right«. Time. 27. avgust 1979. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. avgusta 2013. Pridobljeno 25. marca 2020.
  13. Giles, Chris; Atkins, Ralph; Guha, Krishna. »The undeniable shift to Keynes«. Financial Times. Pridobljeno 25. marca 2020.
  14. Reich, Robert B. (29. marec 1999). »Economist JOHN MAYNARD KEYNES«. Time. Pridobljeno 25. marca 2020.
  15. »Toothless truth tellers«. The Economist. 11. maj 2013. Pridobljeno 25. marca 2020.
  16. »Maynard Keynes«. The Bloomsbury Group. Pridobljeno 25. marca 2020.
  17. 17,0 17,1 17,2 17,3 Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 14, 43-46, 456, 263, 834. ISBN 0330488678.
  18. »John Maynard Keynes«. St Faith's Cambridge. Arhivirano iz prvotnega dne 30. maja 2016. Pridobljeno 26. marca 2020.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  19. Hession, Charles Henry (1984). John Maynard Keynes: A Personal Biography of the Man Who Revolutionized Capitalism. MacMillan Ltd. str. 12. ISBN 0025513109.
  20. 20,0 20,1 Thorpe, D. R. (2010). Supermac: The Life of Harold Macmillan. Chatto & Windus. str. 27.
  21. McGee, Matt (2005). Economics – In terms of The Good, The Bad and The Economist. IBID Press. str. 354. ISBN 1-876659-10-6.
  22. 22,0 22,1 Moggridge, Donald Edward (1992). Maynard Keynes: An Economist's Biography. Oxford: Routledge. str. 52-81. ISBN 9781134798667.
  23. Keynes, Milo (1979). Essays on John Maynard Keynes. Cambridge University Press. ISBN 9780521296960.
  24. Cave, Peter (2009). Humanism: A Beginner's Guide. Oneworld Publications. ISBN 9781780740294.
  25. Gowland, David. »Biography of Baron John Maynard Keynes«. LiberalHistory.org. Arhivirano iz prvotnega dne 16. junija 2011. Pridobljeno 18. novembra 2020.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  26. Wood (1994). John Maynard Keynes: Critical Assessments. Second. str. 101–120, 135. ISBN 978-0-415-11415-8.
  27. »No. 11879«. The Gazette. 6. november 1906. Pridobljeno 18. novembra 2020.[mrtva povezava]
  28. 28,0 28,1 28,2 28,3 28,4 28,5 28,6 Hyman Minsky (2008). John Maynard Keynes , chapter 1. McGraw-Hill Professional. ISBN 978-0-07-159301-4.
  29. Keynes, John Maynard (1913). Indian Currency and Finance. London: Macmillan & Co.
  30. »No. 28711«. The London Gazette. 18. april 1913. Pridobljeno 18. novembra 2020.
  31. Clarke, Peter (2009). Keynes: The Twentieth Century's Most Influential Economist. Bloomsbury. str. 1, 56-59, 80. ISBN 978-1-4088-0385-1.
  32. Spiegel, Henry William (1991). The Growth of Economic Thought. Durham: Duke University Press. str. 602. ISBN 0-8223-0973-4.
  33. »No. 30111«. The London Gazette. 1. junij 1917. Pridobljeno 19. novembra 2020.
  34. »No. 31928«. The London Gazette. 1. junij 1920. Pridobljeno 19. novembra 2020.
  35. McDonough, Frank (1997). The Origins of the First and Second World Wars. Cambridge University Press. str. 43-46. ISBN 1-4051-0664-6.
  36. 36,0 36,1 36,2 36,3 36,4 36,5 36,6 36,7 Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 217–220, 245, 260–265, 283, 342–355. ISBN 0-330-48867-8.
  37. »John Maynard Keynes«. Policonomics. Pridobljeno 24. novembra 2020.
  38. Henig, Ruth (1995). Versailles and After, 1919-1933 (second ed.). Routledge. str. 65. ISBN 978-1-134-79873-5.
  39. Marks, Sally. »Mistakes and Myths: The Allies, Germany, and the Versailles Treaty, 1918–1921«. The University of Chicago Press Journal. Pridobljeno 24. novembra 2020.
  40. Schumpeter, Joseph (2003). Ten Great Economists. Simon Publications. str. 271. ISBN 1-932512-09-8.
  41. 41,0 41,1 Pressman, Steven (1999). Fifty Major Economists. Routledge. str. 99-104. ISBN 978-1-134-78082-2.
  42. 42,0 42,1 Cassidy, John (3. oktober 2011). »The Demand Doctor«. The New Yorker. Pridobljeno 7. oktobra 2021.
  43. 43,0 43,1 43,2 43,3 43,4 Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 494–500, 504, 509–510. ISBN 0-330-488678.
  44. Keynes, John Maynard. »The General Theory of Employment, Interest, and Money« (PDF). Arhivirano iz prvotnega dne 26. novembra 2019. Pridobljeno 28. oktobra 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  45. Tribe, Keith (1997). Economic Careers: Economics and Economists in Britain, 1930–1970. London: Routledge. str. 61. ISBN 0-415-14708-5.
  46. Sangkuhl, Elfriede. »How the Macroeconomic Theories of Keynes influenced the Development of Government Economic Finance Policy after the Great Depression of the 1930's: Using Australia as the Εxample« (PDF). Athens Journal of Law. Pridobljeno 28. oktobra 2021.
  47. Clarida, Richard; Gali, Jordi; Gertler, Mark. »The Science of Monetary Policy: A New Keynesian Perspective«. American Economic Association. Pridobljeno 28. oktobra 2021.
  48. Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 530, 572, 586, 750, 789, 833. ISBN 0-330-488678.
  49. Hazlitt, Henry (1995). The critics of Keynesian Economics. Irvington-on-Hudson, New York: Foundation for Economic Education. ISBN 978-1-57246-013-3.
  50. Harris, Seymour E. (2005). The New Economics: Keynes's Influence on Theory and Public Policy. Kessinger Publishing. str. 46. ISBN 1-4191-4534-7.
  51. Martin, Kingsley (16. marec 1940). »Mr Keynes Has A Plan«. Picture Post.
  52. 52,0 52,1 52,2 52,3 52,4 Fletcher, Gordon A. (1989). Keynesian Revolution and Its Critics: Issues of Theory and Policy for the Monetary Production Economy. Palgrave Macmillan UK. str. 88, 189–191, 234–238, 256–261. ISBN 978-1-349-20108-2.
  53. Markwell, Donald (2006). »John Maynard Keynes and International Relations: Economic Paths to War and Peace«. Oxford University Press.
  54. Universal Man Richard Davenport-Hines Collins 2015.
  55. »Page 5489, Issue 35279«. The London Gazette. 19. september 1941. Pridobljeno 23. avgusta 2023.
  56. »Page 2475, Issue 35586«. The London Gazette. 5. junij 1942. Pridobljeno 23. avgusta 2023.
  57. »Page 2987, Issue 35623«. The London Gazette. 7. julij 1942. Pridobljeno 23. avgusta 2023.
  58. Patnaik, Utsa (6. oktober 2017). »Mr Keynes and the forgotten holocaust in Bengal, 1943–44: Or, the macroeconomics of extreme demand compression«. Sage Journals. Pridobljeno 23. avgusta 2023.
  59. Duggan, Marie Christine. »Taking Back Globalization: A China-United States Counterfactual Using Keynes's 1941 International Clearing Union«. Academia. Pridobljeno 23. avgusta 2023.
  60. Delong, Brad. »Review of Robert Skidelsky, John Maynard Keynes: Fighting for Britain 1937–1946«. Berkeley university. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. maja 2013. Pridobljeno 23. avgusta 2023.
  61. Keynes, John Maynard (1980). The Collected Writings of John Maynard Keynes. London: Macmillan. str. 103. ISBN 0-333-10736-5.
  62. Griffin, G. Edward (2004). The Creature from Jekyll Island: A Second Look at the Federal Reserve. American Media. str. 85-106. ISBN 0-912986-40-9.
  63. »Career Timeline«. John Maynard Keynes. Pridobljeno 2. oktobra 2023.
  64. Sayers, Richard (1976). The Bank of England, 1891–1944, Volume 1. CUP Archive. ISBN 978-0-521-21067-6.
  65. »After the War, The World Bank, the IMF, and the End, 1945 to 1946«. John Maynard Keynes. Pridobljeno 2. oktobra 2023.
  66. 66,0 66,1 Yergin, Daniel; Cran, William. »Commanding Heights, see chapter 6 video or transcript«. Commanding Heights. Pridobljeno 2. oktobra 2023.
  67. Clark, Barry Stewart (1998). Political Economy: A Comparative Approach. Greenwood Publishing Group. str. 101. ISBN 978-0-275-95869-5.
  68. Wolfe, Alan (2009). The Future of Liberalism. Alfred A. Knopf. ISBN 978-0-307-26677-4.
  69. Davidson, Paul. »Crash: Reforming the world's international money« (PDF). The New School. Pridobljeno 3. oktobra 2023.
  70. Davidson, Paul (2009). The Keynes Solution: The Path to Global Economic Prosperity. St Martin's Press. ISBN 978-0-230-10101-2.
  71. »We Are All Keynesians Now«. Time. 31. december 1965. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. marca 2009. Pridobljeno 4. oktobra 2023.
  72. Wright, A. L. »The Genesis of the Multiplier Theory«. Oxford Economic Papers. Pridobljeno 4. oktobra 2023.
  73. Kahn, R. F. »The Relation of Home Investment to Unemployment«. The Economic Journal. Pridobljeno 4. oktobra 2023.
  74. »Investment Multiplier«. Investopedia. Pridobljeno 4. oktobra 2023.
  75. Yergin, Daniel; Stanislaw, Joseph. »Chapter 6: Worldwide War [7:00]«. Commanding Heights. Pridobljeno 17. januarja 2024.
  76. »Interview: Friedrich Hayek on John Maynard Keynes – Part II«. Hayek Center. Pridobljeno 17. januarja 2024.
  77. Elliott, Larry; Atkinson, Dan (2008). The Gods That Failed: How Blind Faith in Markets Has Cost Us Our Future. The Bodley Head Ltd. str. 78. ISBN 978-1-84792-030-0.
  78. Friedman, Milton (1. marec 1968). »The Role of Monetary Policy«. American Economic Review.
  79. Snowdon, Brian. »Keeping the Keynesian Faith« (PDF). Princeton. Pridobljeno 17. januarja 2024.
  80. Madrick, Jeff (31. marec 2008). »The End of the Age of Milton Friedman«. Huffpost. Pridobljeno 22. januarja 2024.
  81. Kuttner, Robert (24. oktober 2008). »Capital Rues«. The American Prospect. Pridobljeno 22. januarja 2024.
  82. Pugh, Peter; Garratt, Chris (1993). Keynes for Beginners. Icon. str. 155. ISBN 1-874166-13-7.
  83. Ravenhill, John (2005). Global Political Economy. Oxford University Press. str. 293.
  84. Ram, N (17. november 2008). »Keynesian warning is one of seven 'big messages': Manmohan«. The Hindu. Arhivirano iz spletišča dne 1. januarja 2016. Pridobljeno 8. oktobra 2015.
  85. Wolf, Martin (25. marec 2008). »The rescue of Bear Stearns marks liberalisation's limit«. Financial Times. Pridobljeno 20. marca 2024.
  86. Galbraith, James K. (31. marec 2008). »The Collapse of Monetarism and the Irrelevance of the New Monetary Consensus« (PDF). The University of Texas. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2009. Pridobljeno 20. marca 2024.
  87. »The Subprime Solution: How Today's Global Financial Crisis Happened, and What to Do about It«. Google Books. Pridobljeno 20. marca 2024.
  88. »The Subprime Solution: How Today's Global Financial Crisis Happened, and What to Do about It«. Princeton University Press. Arhivirano iz prvotnega dne 13. oktobra 2008. Pridobljeno 20. marca 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  89. Schiller, Robert (17. november 2008). »Reviving 'animal spirits' to raise confidence«. Taipei Times. Pridobljeno 20. marca 2024.
  90. Krugman, Paul (5. januar 2009). »Fighting Off Depression«. The New York Times. Pridobljeno 20. marca 2024.
  91. Krugman, Paul (23. januar 2009). »Stuck in the Muddle«. The New York Times. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  92. Krugman, Paul (15. junij 2009). »Stay the Course«. The New York Times. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  93. Coy, Peter (22. marec 2009). »Kill or cure? US stimulus kicks up a storm«. Independent. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  94. Leamer, Edward E. (19. avgust 2009). »Is Obama's stimulus working?«. Los Angeles Times. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  95. Reich, Robert (9. november 2008). »The Mini Depression and the Maximum-Strength Remedy«. RGE Monitor. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. oktobra 2009. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  96. »Hirsh: The Missing Link on Obama's Economic Team«. Newsweek. 3. december 2008. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  97. 97,0 97,1 Markwell, Don (1. april 2009). »Keynes and International Economic and Political Relations«. Trinity College. Pridobljeno 10. aprila 2024.
  98. Leijonhufvud, Axel (1969). On Keynesian Economics and the Economics of Keynes. Oxford University Press. ISBN 0-19-500948-7.
  99. Stratton, Allegra; Seager, Ashley (20. oktober 2008). »Darling invokes Keynes as he eases spending rules to fight recession«. The Guardian. Pridobljeno 10. aprila 2024.
  100. Coates, Sam (20. oktober 2008). »Spend, spend, spend: Alistair Darling adopts John Maynard Keynes doctrine«. The Times. Pridobljeno 16. aprila 2024.
  101. Maidment, Paul (9. november 2008). »China Announces Massive Stimulus Package«. Forbes. Arhivirano iz prvotnega dne 12. novembra 2008. Pridobljeno 16. aprila 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  102. »A global survey of stimulus plans«. Vox EU. Pridobljeno 16. aprila 2024.
  103. Chang, Ha-Joon (20. oktober 2008). »The economics of hypocrisy«. The Guardian. Pridobljeno 16. aprila 2024.
  104. Markwell, Donald (2006). John Maynard Keynes and International Relations: Economic Paths to War and Peace. Oxford University Press. ISBN 0-19-829236-8.
  105. Spilimbergo, Antonio; Symansky, Steve; Blanchard, Olivier. »Fiscal Policy for the Crisis« (PDF). IMF. Pridobljeno 16. aprila 2024.
  106. Giles, Chris; Atkins, Ralph; Guha, Krishna (23. januar 2009). »The undeniable shift to Keynes«. Financial Times. Pridobljeno 17. aprila 2024.
  107. Anderlini, Jamil (23. marec 2009). »China calls for new reserve currency«. Financial Times. Pridobljeno 17. aprila 2024.
  108. Xiaochuan, Zhou (23. marec 2009). »Reform the International Monetary System«. People's Bank of China. Arhivirano iz prvotnega dne 24. septembra 2015. Pridobljeno 17. aprila 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  109. Cohen, Norma (24. junij 2009). »OECD foresees end to global slide«. Financial Times. Pridobljeno 19. aprila 2024.
  110. Guha, Krishna; O'Connor, Sarah; Mackenzie, Michael (8. julij 2009). »IMF says world is pulling out of recession«. Financial Times. Pridobljeno 19. aprila 2024.
  111. »IMF Survey: Recession Loosens Grip But Weak Recovery Ahead«. International Monetary Fund. 8. julij 2009. Pridobljeno 19. aprila 2024.
  112. Benoit, Bertrand; Peel, Quentin; Bryant, Chris (28. marec 2009). »Merkel warns on stimulus«. Financial Times. Arhivirano iz prvotnega dne 10. decembra 2022. Pridobljeno 22. aprila 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  113. Gilbert, Mark (17. julij 2009). »Keynes Arouses Fed as ECB Looks for Monetary Exit«. Bloomberg L. P. Pridobljeno 22. aprila 2024.
  114. »The other-worldly philosophers«. The Economist. 16. julij 2009. Pridobljeno 22. aprila 2024.
  115. Robert J. Barro, Gary Becker, Wall Street Journal, 24. 8. 2011 in 2. 9. 2011.
  116. Romer, Christina D. (7. november 2011). »WHAT DO WE KNOW ABOUT THE EFFECTS OF FISCAL POLICY?« (PDF). Romer Lecture Notes. Pridobljeno 23. aprila 2024.
  117. Guajardo, Jaime; Leigh, Daniel; Pescatori, Andrea (1. julij 2011). »Expansionary Austerity: New International Evidence« (PDF). IMF Working Paper. Pridobljeno 23. aprila 2024.
  118. Woodford, Michael (1. januar 2008). »Convergence in Macroeconomics: Elements of the New Synthesis« (PDF). Columbia University. Pridobljeno 10. maja 2024.
  119. Mankiw, N. Gregory (1. maj 2006). »The Macroeconomist as Scientist and Engineer« (PDF). Harvard University. Pridobljeno 10. maja 2024.
  120. Goodfriend, Marvin; King, Robert G. (1. junij 1997). »The New Neoclassical Synthesis and The Role of Monetary Policy« (PDF). Working Papers. Pridobljeno 10. maja 2024.
  121. Gali, Jordi. »The State of New Keynesian Economics: A Partial Assessment«. American Economic Association. Pridobljeno 12. maja 2024.
  122. »Reflections on New Keynesian Economics; the role of Imperfect Competition« (PDF). Huw Dixon. Pridobljeno 12. maja 2024.
  123. 123,0 123,1 123,2 Heilbroner, Robert L. (11. maj 1986). »THE MAN WHO MADE US ALL KEYNESIANS«. NY Times. Pridobljeno 16. decembra 2020.
  124. Strachey 1994, strani 123, 127, 715.
  125. »The Sex Diaries of John Maynard Keynes«. 1843 Magazine. 28. januar 2008. Pridobljeno 16. decembra 2020.[mrtva povezava]
  126. O'Grady, Sean (11. marec 2015). »John Maynard Keynes: New biography reveals shocking details about the economist's sex life«. Independent. Pridobljeno 16. decembra 2020.
  127. Thorpe, stran18.
  128. Strachey 1994, stran 103.
  129. Strachey 1994, strani 108–110.
  130. Strachey 1994, strani 181–183.
  131. Strachey 1994, stran 128.
  132. 132,0 132,1 Bartlett, Bruce (7. maj 2013). »Keynes's Biggest Mistake«. Economix. Pridobljeno 16. decembra 2020.
  133. Trimingham, Adam (12. november 2012). »A man of numbers«. The Argus. Pridobljeno 16. decembra 2020.
  134. Warsh, David (2010). Economic Principles: The Masters and Mavericks of Modern Economics. Simon & Schuster. str. 3. ISBN 9781451602562.
  135. Strachey 1994, stran 129.
  136. Moggridge, Donald Edward (1995). Maynard Keynes: an economist's biography. Routledge. str. 104.
  137. Christiansen, Rupert (25. april 2008). »The unlikely Lydia Lopokova«. The Telegraph. Pridobljeno 16. decembra 2020.
  138. Hughes, Kathryn (19. april 2008). »The firebird of Gordon Square«. The Guardian. Pridobljeno 16. decembra 2020.
  139. Hoggard, Liz (21. oktober 2008). »Ten things you didn't know about Mr Keynes«. Evening Standard. Arhivirano iz prvotnega dne 22. januarja 2010. Pridobljeno 16. decembra 2020.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  140. Wintle, Justin (2002). Makers of Modern Culture. Psychology Press. str. 270. ISBN 978-0-415-26583-6.
  141. 141,0 141,1 Clarke, Peter (2009). Keynes: The Twentieth Century's Most Influential Economist. Bloomsbury. str. 1, 56–59, 80. ISBN 978-1-4088-0385-1.
  142. »Keynes, John Maynard (1883–1946)«. Arhivirano iz prvotnega dne 2. oktobra 2012. Pridobljeno 16. decembra 2020.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  143. 143,0 143,1 Lady Talky, Alison Light, London Review of Books, Vol. 30 No. 24, 18. 12. 2008
  144. "Review: Keynes and the Celestial Dancer", avtor Anand Chandavarkar, Reviewed work(s): Lydia and Maynard: Letters between Lydia Lopokova and Maynard Keynes, avtor Polly Hill; Richard Keynes, Economic and Political Weekly, Vol. 25, No. 34 (25. 8. 1990), stran 1896.
  145. Hill, Polly; Keynes, Richard. »Lydia and Maynard: letters between Lydia Lopokova and John Maynard Keynes«. Pridobljeno 16. decembra 2020.
  146. E.M. Forster (1987). Commonplace Book. stran 195.
  147. Fraser, Nick (8. november 2008). »John Maynard Keynes: Can the great economist save the world?«. The Independent. Pridobljeno 16. decembra 2020.
  148. Marr, Andrew (2007). A history of modern Britain. London: Macmillan. str. 12. ISBN 978-1-4050-0538-8.
  149. »LORD KEYNES DIES OF HEART ATTACK; Noted Economist Exhausted by Strain of Recent Savannah Monetary Conference«. The New York Times. 22. april 1946. Pridobljeno 16. decembra 2020.
  150. Wilson, Scott (2001). Resting Places: The Burial Sites of More Than 14,000 Famous Persons, 3d ed.: 2 (Kindle Location 25430). McFarland & Company, Inc.

Knjižni viri uredi

  • Skidelsky, Robert (2002). John Maynard Keynes: Fighting for Britain, 1937-1946. Penguin. ISBN 978-0-14-200167-7.
  • Skidelsky, Robert (2010). Keynes: The Return of the Master. PublicAffairs. ISBN 978-1-61039-003-3.
  • Strachey, Lytton (1994). Michael Holroyd (ed.). Lytton Strachey by Himself: A Self-portrait. Vintage. ISBN 978-0-09-945941-5.
  • Yergin, Daniel; Stanislaw, Joseph (2002). The Commanding Heights: The Battle for the World Economy. Simon and Schuster. ISBN 978-0-7432-2963-0.