Inkovski most
Inkovski mostovi so preprosti viseči mostovi nad kanjoni in soteskami in rekami (pongos), ki so jih zgradili v Inkovskem imperiju. Mostovi so bili sestavni del inkovskega cestnega sistema in ponazarjali inovacije Inkov v inženirstvu. Takšni mostovi so bili koristni, ker Inki niso poznali prevoza na kolesih - promet je bil omejen na pešce in živali - pogosto pa so jih uporabljali tudi tekači chasqui, ki so nosili sporočila po cesarstvu. [1]
| Inkovski viseči mostovi | |
|---|---|
 Vsako leto obnovljeni Q'iswa Chaka ("most iz vrvi") v okrožju Quehue je zadnji te vrste. | |
| Namemba | pešci, živali |
| Lokacija | Inkovsko cestno omrežje |
| Tip mostu | enostaven viseči most iz vrvi |
| Skupna dolžina | 45 m |
| Širina | m |
Konstrukcija in vzdrževanje uredi
Mostove so zgradili z uporabo trave ichu (Jarava ichu),[2] ki je bila stkana v velike in zelo močne snope.
Del moči in zanesljivosti mostu je izhajal iz dejstva, da so vsako leto lokalni prebivalci zamenjali vsak nosilne vrvi[3] kot del njihovih javnih del ali obveznosti. V nekaterih primerih so imeli ti lokalni prebivalci edino nalogo da so popravljali te mostove, da bi lahko inkovske ceste oziroma cestni sistem še naprej deloval. Popravljanje teh mostov je bilo nevarno, saj so tisti, ki so opravljali popravila, pogosto omahnili v smrt. Neki Inka je pohvalil španske zidane mostove, saj ni bilo potrebe po popravljanju vrvi.[4]
Znani primeri uredi
Največji tovrstni mostovi so bili zgrajeni čez kanjon reke Apurímac vzdolž glavne ceste severno od Cusca,[5] slavni primer je bil dolg 45 metrov[6] in naj bi bil navdih za roman Most San Luis Rey (The Bridge of San Luis Rey) Thorntona Wilderja iz leta 1927, za katerega je avtor leta 1928 prejel Pulitzerjevo nagrado.
Q'iswa Chaka (v kečuanščini »vrvni most«), narejen je iz trave, je zadnji preostali inkovski most, ki se razteza čez reko Apurimac v bližini Huinchirija, v provinci Canas, okrožje Quehue, Peru. Čeprav je v bližini sodoben most, prebivalci te regije ohranjajo staro tradicijo in spretnosti z obnovo mostu junija vsako leto. Več družinskih skupin pripravi več vrvi, ki jih oblikujejo v nosilne vrvi na lokaciji, drugi pripravljajo preproge za pohodno površino, rekonstrukcija pa je skupno delo. Graditelji so nakazali, da se prizadevanja izvajajo v čast njihovim prednikom in Pachamami (materi Zemlje).[7]
-
Star, povešen most -
Obnovljeni most je občutno manj povešen -
Graditelji se zbirajo pred obnovo -
Priprava vrvi -
Glavni kabel in ročne vrvi so na svojem mestu -
Pritrditev ročnih vrvi na glavne stranske kable. -
Obrezani roloji preprog tvorijo pohodni del mostu. -
Novi most je zdaj primeren za uporabo. -
Most v uporabi v deževnem obdobju.
Sklici uredi
- ↑ Brown, Dale (1992). Incas: Lords of Gold and Glory. New York: Time-Life Books. str. 98. ISBN 0-8094-9870-7.
- ↑ Atlas Obscura (10. junij 2013). »The Last Incan Suspension Bridge Is Made Entirely of Grass and Woven by Hand«. Slate. Pridobljeno 10. aprila 2018.
- ↑ E. G. Squier (1877). Peru: Incidents of Travel and Exploration in the Land of the Incas. New York: Harper Bros. str. 545.
Each bridge is usually kept up by the municipality of the nearest village; and as it requires renewal every two or three years..."
- ↑ Brown, Dale (1992). Incas: Lords of Gold and Glory. New York: Time-Life Books. str. 68. ISBN 0-8094-9870-7.
- ↑ Leonard, Jonathan Norton (1968). 'Ancient America', Great Ages of Man Series. Time/Life Books. str. 185.
- ↑ E. G. Squier (1877). »The Great Hanging Bridge Over the Apurimac«. Peru: Incidents of Travel and Exploration in the Land of the Incas. New York: Harper Bros.
- ↑ Foer, Joshua (22. februar 2011). »The Last Incan Grass Bridge«. Slate.
Literatura uredi
- Chmielinski, Piotr (1987). »Kayaking the Amazon«. National Geographic Magazine. 171 (4): 460–473.
- Finch, Ric (2002). Keshwa Chaca: Straw Bridge of the Incas. South American Explorer. Ithaca, NY. str. 6–13.
- Gade, D. W. (1972). »Bridge types in the central Andes«. Annals of the Association of American Geographers. 62 (1): 94–109. doi:10.1111/j.1467-8306.1972.tb00846.x. Showed the bridge at Huinchiri and predicted the art of building it would be lost within another generation, which proved untrue.
- Hurtado, Ursula (publication date unknown). »Q'eshwachaka: El Puente Dorado«. Credibank. Peru). str. 22–23. Describes the documentary film directed by Jorge Carmona.
- Malaga Miglio, Patricia; Gutierrez, Alberto. »Qishwachaca«. Rumbos. Peru. str. 30–34.
- Loren McIntyre (1973). »The Lost Empire of the Incas«. National Geographic Magazine. Zv. 144, št. 6. str. 729–787.
- McIntyre, Loren (1975). The Incredible Incas and Their Timeless Land. Washington D.C.: National Geographic Society.
- Roca Basadre, David; Coaguila, Jorge, ur. (2001). Cañon delApurimac, La Ruta Sagrada del Dios Hablador. Lima: Empresa Editora ElComercio. str. 78.
- »Secrets of Lost Empires: Inca«. Nova. Public Broadcasting Service. 1995.
- Von Hagen, Victor (1955). Highway of the Sun. New York: Duell, Sloan and Pearce. str. 120.
Zunanje povezave uredi
- »Inca Bridge to the past«. Boston University. 21. marec 2003.
- »Inca Bridges, a Library of Congress lecture«. Library of Congress.
- »Inca Roads and Chasquis]«. Discover-Peru.org.
- Klosterman, Doug (Photographer). »Slideshow of Keshwa Chaca (Inca rope bridge construction near Huinchiri, Peru)«. dojoklo.com.
- »The Last Inca Suspension Bridge: A Photo Album«. Rutahsa Adventures adventure travel.