Idilična povest je žanrski tip slovenske kmečke povesti s poudarjeno idiličnostjo. Vrh je doživela v prvi polovici štiridesetih let 20. stoletja.

Slovenska idilična povest uredi

Idilična povest kaže sliko vsakdanjika, idealizirano podobo mirnega, harmoničnega, naravnega in enostavnega življenja na vasi. Do druge svetovne vojne je bila idilična povest pri Slovencih redkost. Edini pomembnejši dotedanji predstavnik je bil Janez Jalen, v prozi in kot del večjih celot je idilo mogoče najti tudi pri Josipu Stritarju (Zorin, Gospod Mirodolski). Razcvet je doživela med drugo svetovno vojno, ko so izšle povesti Mlin v grapi, Petrinka in Dom v samoti. Idilična povest ima poudarjeno folklorno motiviko: praznične (žegnanje, vasovanje, nedeljska noša, kulinarične specialitete) in delovne motive (košnja). Funkcija idilične povesti v času druge svetovne vojne je potegniti bralca iz vojnega vsakdana v svet fikcije, kjer se vsi konflikti razrešijo v srečen konec. Idilična povest ima tendenco po zanikanju socialnih nasprotij, družbenih in osebnih konfliktov.

Avtorji slovenske idilične povesti uredi

Idilična povest v drugih književnostih uredi

V tujih književnostih slovenskemu izrazu idilična povest ustreza izraz pastoralni roman. Ta izraz se pojavlja v nemški (Schäferroman), francoski (roman pastoral), španski (novela pastoril), ruski (пасторальный роман) in srbski književnosti (пасторални роман).

Viri uredi

Glej tudi uredi

  Portal:Literatura