Divji lisičkovec

divji lisičkovec
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Fungi
Oddelek:	Basidiomycota
Razred:	Agaricomycetes
Red:	Boletales
Družina:	Hygrophoropsidaceae
Rod:	Hygrophoropsis
Vrsta:	H. aurantiaca
Dvočlensko ime
	Hygrophoropsis aurantiaca; (Wulfen) Maire (1921)
Sinonimi
	Agaricus aurantiacus Wulfen (1781); Merulius aurantiacus (Wulfen) J.F.Gmel. (1792); Cantharellus aurantiacus Krombh. (1841); Clitocybe aurantiaca (Wulfen) Stud.-Steinh. (1900);

Divji lisičkovec (znanstveno ime Hygrophoropsis aurantiaca) je gliva iz rodu lisičkovcev (Hygrophoropsis).

Značilnosti

Ilustracija

Klobučka

Lističi

Klobuk je širok od 5 do 8 cm, oranžne barve, mlad izbočen, kasneje postane lijast. Rob je podvihan in valovit. Površina je žametasta.

Lističi so rumeno oranžne barve, zelo gosti, tanki, viličasto razcepljeni in potekajo po betu navzdol.

Bet je visok od 2 do 4 cm, valjast in spodaj odebeljen. Najprej poln, kasneje se izvotli. Rumene do oranžne barve.

Meso je tanko in elastično in žilavo. Kremaste, rumenkaste barve. Okus je blag in nedoločljiv. Prijeten vonj spominja na seno.^[1]

Podobne vrste^[2]

Oljkov livkar (Omphalotus olearius) je strupen in tudi raste na lesu.
Navadna lisička (Cantharellus cibarius) ima letvičasto trosovnico in ne raste na lesu.
Žametna lisička (Cantharellus fresii) ima tudi letvičasto trosovnico.

Razširjenost in življenjski prostor

Raste kot gniloživka na lesu različnih vrst dreves. Rada se pojavlja poleti in jeseni v sušnem obdobju, ko obrodi malo drugih vrst ^[3].

Divji lisičkovec izloča velike količine oksalne kisline. To spodbuja preperevanje humusne plasti gozdnih tal ter vpliva na topnost in kroženje hranil (zlasti fosforja in dušika), in tako povečuje njihovo razpoložljivost^[4].

Uporabnost

Mnenja o užitnosti so deljena in nekateri avtorji jo označujejo za strupeno^[1], drugi pa za užitno^[2]. Na splošno pa se strinjajo, da ni preveč kvalitena in lahko povzroči prebavne težave, zato je uživanje odsvetovano. Škodljiva bi lahko bila zaradi vsebnosti arabitola^[5].

Mikroskopske značilnosti

Trosni prah je rumene barve. Trosi so elipsaste oblike velikosti 6-7 x 3-4 µm^[2].

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Divji lisičkovec

www.gobe.si

Sklici in opombe

↑ ^1,0 ^1,1 Božac, Romano (2008). Enciklopedija gljiva. Školska knjiga Zagreb. ISBN 978-953-0-61473-4.
↑ ^2,0 ^2,1 ^2,2 »Hygrophoropsis aurantiaca, divji lisičkovec - Gobarsko društvo Lisička Maribor«. www.gobe.si. Pridobljeno 7. maja 2024.
↑ Smith AH. (1975). A Field Guide to Western Mushrooms. Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press. str. 122. ISBN 978-0-472-85599-5.
↑ Fransson AM, Valeur I, Wallander H (2004). »The wood-decaying fungus Hygrophoropsis aurantiaca increases P availability in acid forest humus soil, while N addition hampers this effect«. Soil Biology and Biochemistry. 36 (11): 1699–1705. doi:10.1016/j.soilbio.2004.04.027.
↑ Lindgren J. (Maj 2003). »Theory for why "edible" mushrooms make some people sick« (PDF). Bulletin of the Puget Sound Mycological Society (392): 1.

[:0-1] 1,0 ^1,1 Božac, Romano (2008). Enciklopedija gljiva. Školska knjiga Zagreb. ISBN 978-953-0-61473-4.

[:1-2] 2,0 ^2,1 ^2,2 »Hygrophoropsis aurantiaca, divji lisičkovec - Gobarsko društvo Lisička Maribor«. www.gobe.si. Pridobljeno 7. maja 2024.

[Smith_1975-3] Smith AH. (1975). A Field Guide to Western Mushrooms. Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press. str. 122. ISBN 978-0-472-85599-5.

[Fransson_2004-4] Fransson AM, Valeur I, Wallander H (2004). »The wood-decaying fungus Hygrophoropsis aurantiaca increases P availability in acid forest humus soil, while N addition hampers this effect«. Soil Biology and Biochemistry. 36 (11): 1699–1705. doi:10.1016/j.soilbio.2004.04.027.

[Lindgren_2003-5] Lindgren J. (Maj 2003). »Theory for why "edible" mushrooms make some people sick« (PDF). Bulletin of the Puget Sound Mycological Society (392): 1.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]