Huesca (španska izgovarjava: [ˈweska], aragonsko Uesca) je mesto v severovzhodni Španiji v Avtonomni skupnosti Aragonija. Mesto je hkrati glavno mesto španske province z enakim imenom in okraja (špansko comarca) Hoya de Huesca. Leta 2009 je imela 52.059 prebivalcev, kar je skoraj četrtina prebivalstva province. Mesto je eno od najmanjših prestolnic provinc v Španiji.

Huesca

Uesca
Občina
Pogled na mesto z zvonika katedrale
Pogled na mesto z zvonika katedrale
Zastava Huesca
Zastava
Grb Huesca
Grb
Geslo: 
Vrata Pirenejev
Huesca se nahaja v Španija
Huesca
Huesca
Location of Huesca within Aragon
Koordinati: 42°8′N 0°25′E / 42.133°N 0.417°E / 42.133; 0.417
Country Španija
Avtonomna skupnostPredloga:Podatki države Aragonija
ProvincaHuesca
ComarcaHoya de Huesca
OkrožjeHuesca
UstanovitevIberci
Upravljanje
 • Vrstažupan-mestni svet
 • TeloAyuntamiento de Huesca
 • ŽupanLuis Eliseo Felipe (2015) (PSOE)
Površina
 • Skupno1.610 km2
Nadm. višina
488 m
Prebivalstvo
 (2016)
 • Skupno52.282
 • Gostota324,68 preb./km2
DemonimOscense
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Poštne številke
22001 - 22006
Klicna številka974
Zavetnikasveti Lovrenc
sveti Vincenz Zaragoški
Spletna stranOfficial website

Glavni mestni praznik je Festival svetega Lovrenca (špansko Fiestas de San Lorenzo) od 9. do 15. avgusta.[1]

Zgodovina

uredi

Huesca je bila ustanovljena v predrimskem obdobju. V starodavnem iberskem jeziku se je imenovala Bolskan. V rimskem obdobju se je imenovala Osca in je bila upravno središče Vescetanija na severu Tarakonske Hispanije na cesti od Tarracoma (sedanja Tarragona) in Ilerda (modern Lleida) proti Caesaraugusti (sedanja Zaragoza).[2] Bila je kolonija pod oblastjo Kvinta Sertorija, ki je imel v mestu svojo bazo. Mesto je kovalo svoj denar in imelo prestižno šolo, ki jo je ustanovil Setrtorij za šolanje mladih Ibercev po latinskih in rimskih običajih. Osca se je po Strabonovih zapisih po Sertorijevi smrti preimenovala v Ileoscan (grško Ἰλεόσκαν).[3] Zgleda, da so bili v njeni okolici rudniki srebra.[4]

Enrique Flórez,[5] španski zgodovinar iz 18. stoletja, je zapisal, da ogromne količine srebra, ki so ga antični pisci omenjali kot argentum Oscense in signatum Oscense, ni moglo dobaviti samo eno mesto. K temu dodaja, da je po njegovem mnenju izraz "Oscense" pomenil "španski" in je popačenka izraza "eus-cara",[6] ki je baskovsko ime baskovskega jezika. Romanizirano mesto je z odlokom cesarja Avgusta leta 30 pr. n. št. postalo municipij.

 
José Casado del Alisal: Hueški zvon

V poznem 8. stoletju so mesto osvojili Arabci in ga preimenovali v Vašaka (arabsko وشقة). Spadalo je v Gornjo marko Kordovskega emirata. Mestu je vladal lokalni guverner, ki ga je imenoval kordovski emir. V mestu so se stalno dogajali politični nemiri, upori in umori v rivalskih klanih Banu Qasi, Banu Amrus in Banu al-Tawil, pa tudi v pamplonski dinastiji Arista. Njihov cilj je bil priti na oblast in doseči avtonomijo in neodvisnost od emirata. Sredi 10. stoletja je na oblast prišel klan Banu Tudžibi, ki je Gornji marki vladal iz Zaragoze. Leta 1018 se je Vašaka uspešno odcepila od razpadajočega emirata in postala del Taife Zaragoza. Leta 1094 je Sančo Ramirez v njeni bližini zgradil grad Montearagón z namenom, da bi jo osvojil. Med pregledom oblegovalne vojske ga je pod obzidjem Vašake smrtno ranila puščica oblegancev. Mesto je dve leti kasneje osvojil njegov sin Peter I. Aragonski.

Leta 1354 je kralj Peter IV. Aragonski ustanovil Univerzo Huesce, ki je sprva imela samo teološko fakulteto. Šola se je kasneje razširila in začela na koncu 16. stoletja propadati zaradi ustanovitve Univerze Zaragoze.[7] Leta 1845 so univerzo razpustili.[8]

Med špansko državljansko vojno (1936-1939) je bika hueška fronta prizorišče nekaj najbolj krvavih bitk med republikanci in Frankovo armado. Mesto so oblegali republikanci, med katerimi je bil tudi George Orwell, vendar ga niso uspeli osvojiti.

Sklici

uredi
  1. Fiestas de San Lorenzo. Pridobljeno 20. marca 2019.
  2. Antonine Itinerary, str. 391, 451.
  3. Strabon iii. str. 161; Friedrich August Ukert, vol. ii. pt. 1. str. 451.
  4. Livij xxxiv. 10, 46, xl. 43.
  5. Med. ii. 520.
  6. Cf. Julius Caesar Commentarii de Bello Civili i. 60; Velleius Paterculus ii. 30.
  7. Hastings Rashdall. The universities of Europe in the middle ages, Volume 2, Part 1. Oxford, 1895. str. 92-94.
  8. Hans Hoefe, Andrew Eames. Spain, 2. izdaja. 1993. str. 305.