Franc Rode
Franc Rode, slovenski duhovnik, ljubljanski nadškof in metropolit, lazarist, kardinal, * 23. september 1934, Rodica.
| Franc Rode, C.M. | |
|---|---|
| upokojen ljubljanski nadškof Bivši prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja | |
 | |
| Imenovan | 11. februar 2004 |
| Konec vladavine | 4. januar 2011 |
| Predhodnik | Eduardo Martínez Somalo |
| Naslednik | João Braz de Aviz |
| Drugi položaji | kardinal duhovnik cerkve San Francesco Saverio alla Garbatella |
| Redovi | |
| Duhovniško posvečenje | 29. junij 1960 posvečevalec André-Jean-François Defebvre, C.M. |
| Škofovsko posvečenje | 6. april 1997 posvečevalec Alojzij Šuštar |
| Povzdignjen v kardinala | 24. marec 2006 |
| Položaj | kardinal duhovnik |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | Franc Rode 23. september 1934 (85 let) Rodica |
| Narodnost | Slovenska |
| Vera | Rimskokatoliška |
| Predhodni položaj |
|
| Alma mater | Papeška univerza Gregoriana, Katoliški inštitut Pariz |
| Grb |  |
| Geslo | |
| Catholic-hierarchy.org | |
ŽivljenjeUredi
Otroštvo in šolanjeUredi
Njegov stric (po mamini strani) je bil duhovnik in jezikoslovec Anton Breznik. Po koncu druge svetovne vojne je z mnogimi Slovenci odšel v Argentino. Študiral je v Buenos Airesu, kjer je vstopil k lazaristom. Po devetletnem študiju filozofije je odšel na študij v Rim, kjer je študiral teologijo. Študij je nadaljeval v Parizu, kjer je leta 1963 promoviral za doktorja teologije. Njegova disertacija nosi naslov Le miracle dans la controverse modérniste, obravnava pa modernistično gibanje v Cerkvi.
Vrnitev v SlovenijoUredi
Leta 1965 se je vrnil v domovino in delal dve leti na pastoralnem področju. Leta 1968 je postal honorarni predavatelj veroslovja in misiologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Pozneje je prevzel še predavanja iz modernega ateizma. Leta 1971 je napredoval v docenta in začel predavati osnovno bogoslovje ter leta 1976 postal izredni profesor. Kot strokovnjak je bil leta 1973 imenovan za konsultatorja Tajništva za neverne v Rimu. Od leta 1977 je bil član podobnega tajništva pri Jugoslovanski škofovski konferenci. Bil je tudi provincial slovenskih lazaristov, urednik revije Znamenje in Bogoslovnega vestnika. Mohorjeva družba je leta 1978 izdala njegovo knjigo Živa verstva, v Tinjah na Koroškem pa je izšel njegov Uvod v moderni ateizem. Veliko je deloval na teoloških tečajih za laike in predavanjih za študente.
Njegov nečak je Tone Rode – pesnik, prevajalec in trenutni direktor Družine.[1]
Visoke cerkvene funkcijeUredi
Leta 1997 je na položaju ljubljanskega nadškofa in ljubljanskega metropolita zamenjal Alojzija Šuštarja. Za škofovsko geslo si je izbral Trubarjev rek "Stati in obstati". Na tem položaju je ostal do leta 2004, ko ga je nasledil Alojz Uran. 11. februarja 2004 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. 24. marca 2006 ga je papež Benedikt XVI. na konzistoriju povišal v kardinala, s polnim naslovom kardinal diakon cerkve San Francesco Saverio alla Garbatella. Službo prefekta kongregacije je odložil leta 2011 ob upokojitvi. 20. junija 2016 je na konzistoriju prejel naziv kardinal duhovnik, pri čemer je ohranil naslovno cerkev v Garbatelli.[2]
SkliciUredi
- ↑ Trst, Valvasor, Tone Rode, Katalonija, Marko Kravos, Koroška in Primorska pojeta 2017, Casnik.si, pridobljeno 4. december 2017.
- ↑ Franc Rode prejel naslov prezbiter, Druzina.si, pridobljeno 22. junij 2016.
ViriUredi
Glej tudiUredi
Zunanje povezaveUredi
| Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Franc Rode |
| Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Franc Rode |