Fin-de-siècle

Fin de siècle (francosko: "konec stoletja", tudi fin-de-siècle) je socialni izraz, ki se uporablja v kulturi in zgodovini idej, opisanih s specifično mentaliteto konec 19. stoletja in ki se pogosto uporablja za opis neoromanike, ki se je v umetnosti in literaturi ukvarjala s tesnobo konca stoletja, utrujenostjo družbe, nervozo in dolgočasjem. Ta miselnost je običajno povezana z simbolizmom.

Poškodovani angel, Hugo Simberg, 1903.

Izraz je verjetno prvi uporabil Paul Bourget in se je hitro razširil preko socialne razprave o takratnem času. Arthur Schopenhauer in Eduard von Hartmann sta bila znana filozofa tistega časa in sta vplivala na pesimistično razpoloženje v književnih in umetniških krogih.

Slavna fin de siècle umetnika sta bila Edvard Munch in Gustav Klimt. V arhitekturi je bil Otto Wagner predstavnik tega izraza. Pesniki in pisatelji; Charles Baudelaire, Paul Verlaine, Arthur Rimbaud, Joris Karl Huysmans in Oscar Wilde so tudi bili povezani s fin de siècle.

Glej tudiUredi

LiteraturaUredi

  • Schwartz, Hillel. Century's End: A Cultural History of the Fin de Siècle—From the 990s Through the 1990s. New York: Doubleday, 1990.
  • La Belle Époque. New York: The Metropolitan Museum of Art. 1982. ISBN 0870993291. Zunanja povezava v |title= (pomoč)