Eléktrični nabôj (v fiziki navadno kar naboj, v elektrotehniki pogosto elektrina) je ena temeljnih značilnosti snovi. Naboj je mera za izdatnost izvorov električnega polja. Na telesa z nabojem deluje elektromagnetno polje, obenem pa so tudi izvor tega polja. Interakcija med nabojem in elektromagnetnim poljem je ena od štirih osnovnih sil, ki nastopajo v naravi. Naboj v fiziki se navadno označuje s črko e ali najpogosteje v elektrotehniki, pa velikokrat tudi v fiziki s q.

Električni naboj
Splošne oznake
, ,
Enota SIcoulomb (C)
kulon
Z osnovnimi enotami SIC = 1 A·s
Razsežnost

Naboj je lahko pozitiven ali negativen. Silo med dvema točkastima nabojema podaja Coulombov zakon.

Naboj se lahko neposredno meri s pripravo, imenovano elektrometer. Izpeljana enota mednarodnega sistema enot za merjenje naboja je coulomb (označba C). Naboj prostih delcev vedno nastopa v mnogokratnikih osnovnega naboja, medtem ko je naboj kvarkov mnogokratnik tretjine osnovnega naboja.

Naboj je skalarna količina, njena razsežnost je:

kjer je električni naboj, električni tok in čas.

Zgodovina uredi

Prvi zapisi o naboju izvirajo iz Antične Grčije. Pri poskusih z jantarjem so ugotovili, da ta privlači lahke predmete, kot so lasje, če ga poprej podrgnejo s krznom. Ob dovolj vztrajnem drgnjenju so lahko dosegli celo, da je preskočila iskra. Spomin na začetke elektrike je ohranjen v sami besedi: ήλεκτρον: ēlektron, kar v grščini pomeni jantar.

Preučevanje elektrike se je razmahnilo v 18. stoletju. Eden prvih sodobnih raziskovalcev elektrike, Benjamin Franklin, je opazil tudi različen predznak naboja, in brez posebnih argumentov označil naboj, ki nastane na stekleni palici, ko jo drgnemo s svilo, za pozitivni, naboj na jantarni palici, drgnjeni s krznom, pa za negativni. Tak dogovor v elektrotehniki še vedno velja.


Zunanje povezave uredi

https://issuu.com/ssopro/docs/zgodba_o_elektriki brezplačna e-knjiga, Enrico Halupca «Kratka zgodovina elektrike od jantarja pri starih Grkih do fotovoltaičnih plošč«, SSO, Trst, 2020