Dirk Bouts

Dirk Bouts (* 1410-1420, Haarlem, 6. maj, 1475, Leuven), tudi Dierick ali Dieric, včasih napačno imenovan Stuerbout, je bil nizozemski slikar. Je oče Diericka Boutsa mlajšega in Aelberta Boutsa, ki sta tudi postala prepoznavna slikarja. Poleg svojih cerkvenih slik je bil cenjen tudi kot portretist in je veljal za enega vodilnih slikarjev tistega časa.

Dirk Bouts
Portret
Rojstvo1415[1][2][…]
Haarlem[4]
Smrt6. maj 1475[5]
Leuven
DržavljanstvoFlag of the Duchy of Burgundy.svg Vojvodina Burgundija
Poklicslikar

ŽivljenjeUredi

Življenje Dirka Boutsa je komajda dokumentirano. Veliko datumov do 1450 je mogoče določiti samo s slogom primerjave slik in slikarjev. Močan je vpliv Rogierja van der Weydena in zdi se verjetno, da je bil Bouts njegov učenec okoli leta 1440. Slike Boutsa tudi razkrivajo poznavanje dela Jana van Eycka in Aelberta van Ouwaterja.

Okoli leta 1445 se je poročil z bogato patricijsko hčerko Catharino van der Brugghen iz Leuvena. Iz tega zakona so štirje otroci. Dva sinova Dierick Bouts mlajši in Aelbert Bouts, sta bila spoštovana slikarja.

Dokumentirano ga je v Leuvenu mogoče zaznati šele leta 1457. Leta 1465 je bil imenovan za mestnega slikarja. Eden od najbolj znanih in podrobnih dokumentov je pogodba za pripravo oltarja Zadnje večerje za Bratovščino Svetega zakramenta.

Kot dokazujejo dokumenti, je bil Bouts zelo bogat meščan. Leta 1467 je bil imenovan kot pomemben predstavnik mesta. Po smrti svoje žene se je malo pred smrtjo leta 1475, drugič poročil.

DeloUredi

Zgodnja dela (pred letom 1464)Uredi

Boutovo najzgodnejše delo je Triptih Device Marije v Pradu (Madrid), datiran približno v leto 1445. Oltarna slika v Granadi (Capilla Real) verjetno tudi sodi v to obdobje okoli 1450–1460. Razkosan platneni oltar - zdaj v Kraljevih muzejih lepih umetnosti v Belgiji (Bruselj)[6], muzej J. Paul Getty (Los Angeles)[7], Narodni galeriji (London)[8], Muzeju Norton Simon (Pasadena)[9], in švicarski zasebni zbirki - z enakimi dimenzijami kot oltarna slika Svetega zakramenta lahko spada v to obdobje. Žalovanje (Pietà) v Louvru[10] je še eno zgodnje delo.

Dokumentirana delaUredi

 
Zadnja večerja, 1464–1467

Zadnja večerja je osrednja plošča oltarne slike Oltar Svetega zakramenta, ki jo je leta 1464 naročila Boutsu Leuvenska bratovščina Svetega zakramenta. Vsi pravokotniki osrednje sobe (črte, ki naj bi bile zadaj in pravokotne na slikovno ravnino, in konvergirajo v točko izginjanja) vodijo do ene točke izginjanja v središču police nad Kristusovo glavo. Vendar ima majhna stranska soba svojo točko izginjanja in ne ona ne izginjajoča točka glavne sobe ne padeta na obzorje pokrajine, gledano skozi okna. Zadnja večerja je drugo datirano delo (po Petru Christusu Devica na prestolu in otrok s sv. Hieronimom in sv. Frančiškom v Frankfurtu, datirano leta 1457), ki prikazuje razumevanje italijanske linearne perspektive.

Znanstveniki so tudi ugotovili, da je bila Boutsova Zadnja večerja prva flamska plošča, ki je upodobila Zadnjo večerjo. V tej osrednji plošči se Bouts ni osredotočil na samo svetopisemsko pripoved, temveč je Kristusa predstavil v vlogi duhovnika, ki je posvečeval evharistično hostijo katoliške maše. To je močno v nasprotju z drugimi upodobitvami Zadnje večerje, ki so se pogosto osredotočale na izdaja ali na Kristusovo tolažbo Janeza.[11] Bouts je prav tako prispeval k zapletenosti te slike, saj je vključil štiri služabnike (dva v oknu in dva stoječa), vsi oblečeni v flamsko nošo. Čeprav so bili nekoč identificirani kot umetnik sam in njegova dva sinova, so najverjetneje portreti članov bratovščine, odgovornih za naročilo oltarne slike. Zadnja večerja je bila osrednji del oltarne slike v cerkvi sv. Petra v Leuvenu. Oltarna slika Svetega zakramenta ima štiri dodatne plošče, po dve na vsaki strani. Ker so jih v 19. stoletju odnesli v muzeje v Berlinu in Münchnu, je bila rekonstrukcija prvotne oltarne slike težka. Danes se misli, da je plošča z Abrahamom in Melchizedekom nad pashalnim praznikom na levem krilu, medtem ko je Zbiranje Mane nad Elijio in angelom na desnem krilu. Vse to so tipološki predhodniki Zadnje večerje na osrednji plošči.

Potem ko je leta 1468 dobil mesto mestnega slikarja v Leuvenu, je Bouts dobil naročilo, da naslika še dve deli za Mestno hišo. Prva je bila oltarna slika Poslednja sodba (1468–1470), ki danes obstaja le v dveh krilih kot Pot v raj in Padcem prekletih v Musée des Beaux-Arts, Lille (Francija), in fragmentarno Kristusovo poprsje[12] s centralne plošče v Nationalmuseumu v Stockholmu. Po tem se je posvetil večjemu naročilu za pravosodje (1470–1475), ki ga je zasedlo do njegove smrti leta 1475. Izpolnil je eno ploščo in začel drugo, obe pa sta prikazovali življenje svetega rimskega cesarja Otona III. iz 11. st. Te koščki so zdaj v bruseljskem muzeju. Preostala dva panela nista bila dokončana.

Glavna delaUredi

 
Marijino kronanje, 1450 (Gemäldegalerie der Akademie der bildenden Künste Wien)
 
Portret moža, 1460 (Metropolitan Museum of Art, New York)
 
Mučeništvo sv. Hipolita, 1470 (Museum der Erlöserkathedrale, Brügge)
  • Triptih Device Marije (okoli 1445, Madrid, Muzej Prado)
  • Pasijon (okoli 1455, Granada, Museo de la Capilla Real)
  • Križanje (približno 1450-60, Bruselj, Kraljevi muzeji likovnih umetnosti Belgije, Malibu, muzej J. Paul Getty, London, Narodna galerija, Pasadena, Muzej Norton Simon)
  • Portret moža (1462, London, Narodna galerija)
  • Ecce Agnus Dei (okoli 1462-64; München, Alte Pinakothek)
  • Biser Brabanta (1460, pripis ni gotov, München, Alte Pinakothek)
  • Marija z otrokom (približno 1465, London, Narodna galerija)
  • Triptih Mučeništvo svetega Erazma (1450-60, Leuven, Sint-Pieterskerk, Muzej voor Kerkelijke Kunst)
  • Triptih Zadnja večerja (1467; Leuven, Sint-Pieterskerk, Muzej voor Kerkelijke Kunst)
  • Pot v raj (okoli 1468, Lille, Musée Municipale)
  • Paradiž in pekel (okoli 1470, Pariz, Louvre)
  • Pravičnost (nedokončana, 1473 in 1475, Bruselj, Musée Royaux des Beaux-Arts

VplivUredi

Primerjave slogov so podprle prepričanje Carla Georga Heisa, da se je vestfalski slikar Hinrik Funhof v Boutsovi delavnici učil. Paneli visokega oltarja cerkve sv. Janeza v Lüneburgu (1482-1484), ki so nastali v drugi polovici 15. stoletja, pripadajo glavnim delom spodnjesaškega slikarstva kažejo Boutsov slogovni vpliv. Za dodelitev Funhofa kot zaposlenega v Boutsovi delavnici je Heise našel prvo dokumentarno omembo leta 1475, leto Boutsove smrti.

Dieric mlajši in AelbrechtUredi

Bouts se je poročil dvakrat in imel štiri otroke. Njegovi hčerki sta šli na samostane, njegova sinova pa sta postala slikarja, ki sta Boutsovo delavnico prenesla v sredo 16. stoletja. Malo je znano o starejšem sinu Djeriku mlajšem, čeprav se zdi, da je nadaljeval v očetovem slogu vse do svoje zgodnje smrti leta 1491. Mlajši Aelbrecht (ali Albert) je storil enako, vendar v slogu, ki je nedvomno njegov lasten.

SkliciUredi

  1. Art UK — 2003.
  2. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. Swartz A. Dieric Bouts — 2007.
  4. https://rkd.nl/en/explore/artists/record?query=dieric+bouts&start=0
  5. RKDartists
  6. [1] Arhivirano September 26, 2007, na Wayback Machine.
  7. "The Annunciation (Getty Museum)". Gett.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 November 2013. Pridobljeno dne 29 October 2014.
  8. "Dirk Bouts – The Entombment – NG664 – The National Gallery, London". Nationalgallery.org.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 May 2009. Pridobljeno dne 29 October 2014.
  9. [2] Arhivirano October 3, 2006, na Wayback Machine.
  10. "Louvre Museum Official Website". Cartelen.louvre.fr. Pridobljeno dne 29 October 2014.
  11. Snyder, James. "Bouts". Grove Art Online. Oxford Art Online. Oxford University Press. Web. Retrieved 2 November 2013.
  12. [3] Arhivirano September 27, 2007, na Wayback Machine.

LiteraturaUredi

  • Oskar Eisenmann: Bouts, Dierick. In: Allgemeine Deutsche Biographie (ADB). Band 3, Duncker & Humblot, Leipzig 1876, S. 216–218.
  • Catheline Périer-D'Ieteren (2005). Dieric Bouts : the complete works. Bruselj:Mercatorfonds. ISBN 90-6153-611-1.
  • Dirk de Vos (2002). Flämische Meister: Jan van Eyck, Rogier van der Weyden, Hans Memling. Köln : DuMont. COBISS 9310304. ISBN 3-8321-7201-7.
  • Malerei des Abendlandes. Eine Bildersammlung von der frühchristlichen bis zur zeitgenössischen Malerei. F. A. Herbig Verlagsbuchhandlung, Berlin-Grunewald 1955.
  • Volker Plagemann (1999). Die Kunst des Mittelalters in Hamburg : Aufsätze zur Kulturgeschichte. Hamburg : Dölling und Galitz. ISBN 3-933374-49-9.

Zunanje povezaveUredi