Dikloroetan

Dikloretan (1,1-dikloroetenom), navadno imenujemo 1,1-dikloroetilen ali 1,1-DCE, je organoklorid C₂H₂Cl₂ z molekulsko formulo. To je brezbarvna tekočina z ostrim vonjem. Kot pri večini chlorocarbons je slabo topen v vodi, vendar so topi v organskih topilih. 1,1-DCE bil je razviti za hrano, toda ta vloga je bila ukinja.

1,1-Dichloroethene

Structural formula Ball-and-stick model
Imena
IUPAC ime 1,1-Dichloroethene
Druga imena 1,1-Dichloroethylene 1,1-DCE vinylidene chloride vinylidene dichloride
Identifikatorji
Številka CAS	75-35-4
3D model (JSmol)	Interaktivna slika
ChemSpider	6126
ECHA InfoCard	100.000.786
KEGG	C14039
UNII	21SK105J9D
CompTox Dashboard (EPA)	DTXSID8021438
SMILES ClC(Cl)=C
Lastnosti
Kemijska formula	C2H2Cl2
Molska masa	96.94 g/mol
Gostota	1.213 g/cm³
Tališče	-122 °C
Vrelišče	32 °C
Dipolni moment	1.3 D
Nevarnosti
NFPA 704 (diamant ognja)	4 2 2
Plamenišče	-22.8 °C
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Proizvodnja

1,1-DCE je proizvedena z dehidrokloriranjem 1,1,2-trikloroetana, relativno nezaželen stranski produkt pri proizvodnji 1,1,1-trikloroetan in 1,2-dikloroetan. Pretvorba vključuje osnovne-katalizirane reakcije: Cl₂CHCH₂Cl + NaOH → CH₂ + NaCl + H₂O Faza reakcije plina brez baze, bi bila bolj zaželena, vendar je manj selektivna.

Prošnje

1,1-DCE se uporablja predvsem kot komonomer v polimerizaciji vinil klorida, akrilonitrila in akrilati. Uporablja se tudi za izdelavo naprave polprevodnika za gojenje visoke čistosti filmov silicijevega dioksida (SiO₂).

Polivinil klorid

Kot pri mnogih drugih alkenov lahko, 1,1-DCE polimerizirani, da se tvori poliviniliden klorid. Med raziskavami leta 1990 je predlagal, da tako kot pri mnogih kloriranih ogljikovih spojinah, predstavlja morebitno nevarnost za zdravje z izpiranjem, zlasti pri izpostavljenosti hrani v mikrovalovni pečici.

Varnost

Izpostavljenost 1,1-DCE vpliva na centralni živčni sistem in ima simptome sedacije, omamljenosti, krčev, in izgubi zavesti pri visokih koncentracijah.

V človeško telo se vnaša v glavnem preko dihal in sluznice (lahko tudi preko prebavil z vodo ali hrano), lahko pa tudi preko kože. Akutna smrtna doza za zdravega človeka je več kot 10 gramov. Pri dolgotrajnem vnosu dikloroetana se pri organizmu posledice kažejo na imunskem sistemu, živčnem sistemu, na ledvicah, pljučih in jetrih. 1,2 - dikloroetan se ne bioakumulira. Prehaja v materino mleko in s tem škoduje organizmu. Podatki o toksičnosti so negativni, z rezultati o potomstvu skupaj. Je genotoksičen, kar pomeni da je po IARC uvrščen v 2B skupino. Tumorji so se bili ponavljali v poskusih na živalih in na različnih mestih v telesu.

Glej tudi

• 1,2-dikloroetenom
• 1,1-dikloroetan

Literatura

• Manfred Rossberg, Wilhelm Lendle, Gerhard Pfleiderer, Adolf Tögel, Eberhard-Ludwig Dreher, Ernst Langer, Heinz Rassaerts, Peter Kleinschmidt, Heinz Strack, Richard Cook, Uwe Beck, Karl-avgust Lipper, Theodore R. Torkelson, Eckhard Löser Klaus K. Beutel, Trevor Mann "kloriranih ogljikovodikov" v Ullmann v Enciklopediji Industrial Chemistry 2006, Wiley-VCH, Weinheim. doi: 10.1002/14356007.a06_233.pub2.

Zunanje povezave

• Agencija za strupene snovi in ​​register bolezni: 1,1-dikloroetenom