Wikipedija

Cerveteri

Cerveteri (italijanski: [tʃervɛːteri]) je mesto in občina severnega Lacija v metropolitanskem mestu Rim. Znano v času Rimljanov kot Caere in prej v obdobju Etruščanov kot Caisra ali Cisra ter kot Agylla (ali Άγυλλα) pod Grki, njegovo sodobno ime izhaja iz Caere Vetus, ki se je uporabljalo v 13. stoletju, da bi ga razlikovali od Caere Novum (sedanje mesto).

Cerveteri
Občina (comune)
Nekropola Banditaccia
Nekropola Banditaccia
Cerveteri se nahaja v Italija
Cerveteri
Cerveteri
Geografski položaj v Italiji
42°0′27″N 12°6′18″E / 42.00750°N 12.10500°E / 42.00750; 12.10500Koordinati: 42°0′27″N 12°6′18″E / 42.00750°N 12.10500°E / 42.00750; 12.10500
DržavaZastava Italije Italija
DeželaLacij
Metropolitansko mestoRim (RM)
Površina
 • Skupno13,43 km2
Nadm. višina
81 m
Prebivalstvo
 (30. september 2015)
 • Skupno37.326
 • Gostota2.800 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeCerveteri, Etruscan Necropolis of Banditaccia
DelRoma
Kriterijkulturni: i, iii, iv
Referenca1158
Vpis2004 (28. zasedanje)

Znano je po najdišču starega etruščanskega mesta [1], ki je bilo eno najpomembnejših etruščanskih mest z območjem več kot 15-krat večjim od današnjega mesta.

Caere je bila ena od mestnih državic etruščanske zveze in je okoli 600 pr. n. št. imelo morda okrog 25.000 - 40.000 prebivalcev. [2][3][4][5][6]

Najdišče uredi

 
Via degli Inferi, glavni vhod v nekropolo Banditaccia.
 
Notranjost Grobnice reliefov

Antično mesto je bilo oddaljeno približno 7 km od morja, lega, zaradi katere je bilo bogato trgovsko mesto, ki je prvotno nastalo zaradi rudnikov železove rude na gori Tolfa. [7]

Imelo je tri morska pristanišča, vključno Pyrgi, povezano s Caereom s cesto, dolžine 13 km in široko 10 m in Punicum.

Pyrgi je bil znan tudi po svetišču monumentalnih templjev iz leta 510 pr. n. št., ki ga je zgradil kralj iz Caere in je bilo posvečeno boginjam Levkotei in Ilitiji, iz katerega so v Villa Giulia razstavljane mogočne in lepe skulpture.

Zgodovina uredi

Glavni članek: Caere.

Spomeniki uredi

 
Notranjost etruščanske grobnice.
 
Sarkofag zakoncev (Villa Giulia)
 
Kip iz templja v Caere, 525-500 pr. n. št. (Altes Museum Berlin)
 
Zlata zapestnica iz grobnice Regolini-Galassi 650 pr. n. št.

Malo je znano o antičnem mestu, čeprav je šest templjev znanih iz različnih virov. Dva izmed njih sta bila izkopana, eden Herin, drugi na severu mesta. Deli mestnega obzidja so še danes vidni, izkopavanja pa so odkrila gledališče. najdene so bile tri nekropole. Vsebina grobnic je bila izkopana, pogosto kaotično in nezakonito; v zadnjih nekaj stoletjih so prinesle bogate in izvrstne predmete, vključno s keramiko in nakitom, ki danes krasijo številne muzeje po svetu. Eno znano in pomembno umetniško delo je Sarkofag zakoncev.

Nekropola Banditaccia uredi

Glavni članek: Nekropola Banditaccia.

Najbolj znana znamenitost Cerveterija je Necropoli della Banditaccia, ki jo je UNESCO razglasil za svetovno dediščino skupaj z nekropolo v Tarkviniji. Zajema površino 400 hektarjev, od tega je mogoče obiskati 10 hektarjev, ki obsega skupaj približno 1000 grobnic, pogosto nameščenih v značilnih gomilah. To je največja antična nekropola na območju Sredozemlja. Ime Banditaccia prihaja iz besede bando, 'najem' območja kopnega prebivalstva Cerveterija s strani lokalnih lastnikov zemljišč.

Grobovi so od 9. stoletja pr. n. št. (Villanovska kultura) do poznejšega etruščanskega obdobja (3. stoletje pred našim štetjem). Najzgodnejši grobovi so v obliki jam, v kateri je bil spravljen pepel mrtvih. Prav tako so prisotne preproste jame.

Najpomembnejše grobnice so:

  • Grobnica Regolini-Galassi z bogatimi najdbami zlata iz srede 7. stoletja pr. n. št.
  • Grobnica kapitelov (Tomba dei Capitelli), sredina 6. stoletja pr. n. št.
  • Grobnica ščitov in stolov (Tomba degli Scudi e delle Sedie), sredina 6. st. pr. n. št.
  • Grobnica naslikanih levov (Tomba dei Leoni dipinti), 620 pr. n. št.
  • Grobnica reliefov (Tomba dei Rilievi), 4. - 2. stoletje pr. n. št.; je v skalo vklesana dvorana s 13 nišami za pokope in parom podpornih stebrov. Pripadala je aristokratski družini Matuna in je okrašena z realistično oblikovanimi in poslikanimi štukaturami oklepov, orožja, gospodinjskih pripomočkov, prestižnih in kultnih predmetov in pravih in izmišljenih živali. Glavna niša je izklesana v obliki ležišča za pojedine (kline), pod njo sta dva podnožnika in dva lika iz podzemlja: triglavi pes Kerber in Scila - pol človek, pol kača. Okrašena sta tudi stebra.
  • Grobnica morskih valov (Tomba delle Onde Marine), 4. in 3. stoletje pr. n. št.
  • Grobnica niš (Tomba dell'Alcova), 4. - 3. stoletje pr. n. št.
  • Tomba della capanna
  • Tomba dei Vasi Greci
  • Tomba dei Doli
  • Tomba calabresi

Iz poznejšega etruščanskega obdobja sta dve vrsti grobnic: tumulusi in tako imenovane "kocke", ki so preproste kvadratne grobnice, zgrajene v dolgih vrstah vzdolž cest v nekropoli. Območje, ki ga je mogoče obiskati, obsega dve taki cesti, Via dei Monti Ceriti in Via dei Monti della Tolfa (6. stoletje pr. n. št.).

Tumulusi so krožne strukture, zgrajene v tufu; notranjost, izklesana iz živega skale, hiše so rekonstrukcije hiše mrtvih, vključno s koridorjem (dromos), osrednjo dvorano in več komor. Sodobno poznavanje etruščanskega vsakdanjega življenja je v veliki meri odvisno od številnih dekorativnih podrobnosti in najdb iz takih grobnic. Med najbolj znanimi grobnicami je Grobnica reliefov, ki je iz napisa označena da je pripadala družini Matuna in je opremljena z izjemno vrsto fresk, reliefov in skulptur, ki prikazujejo veliko takratnega orodja[8][9].


Novejše grobnice so iz 3. stoletja pred našim štetjem. Nekatere od njih zaznamujejo zunanji cipi (nizek, okrogel ali pravokoten podstavek, ki so ga postavili Rimljani za vojaške namene, kot je mejnik ali mejna postaja; napisi nekaterih cipi v britanskem muzeju kažejo, da so jih občasno uporabljali kot pogrebne spomenike), ki so cilindrični za moške in v obliki majhne hiše za ženske.

Veliko število odkritij iz Cerveterija je v Narodnem etruščanskem muzeju v Rimu, druga v Vatikanskih muzejih in številnih drugih muzejih po vsem svetu. Drugi, predvsem keramični izdelki, so v arheološkem muzeju v samem Cerveteriju.

Drugi spomeniki uredi

  • Rocca (grad)
  • Cerkev Santa Maria Maggiore, vključno s srednjeveškim delom, ki ga je mogoče doseči že od 1950-ih skozi slavolok.
  • Palazzo Ruspoli, obnovljena kot palača Orsinijev leta 1533. Portik in loža na fasadi sta iz 17. stoletja. Povezan je s Santa Maria Maggiore preko passetto (zaprti most), zgrajen leta 1760.
  • Mala cerkev Sant'Antonio Abate iz leta 1472 s fresko Lorenza da Viterba.
  • Grad Cerenova

Cerveteri DOC uredi

Okoli mesta Cerveteri je italijanska vinska regija, ki proizvaja rdeča in bela mešana vina. Rdeča vina so mešanice 60% sangiovese in montepulciano, 25% csanese in do 30% canaiola, carignana in barbere. Grozdje je omejeno na pridelek 15 ton / ha, končno vino mora imeti najmanj 11-odstotno raven alkohola. Belo vino je sestavljajo kot minimalna mešanica 50% trebbiano romagnolo in giallo, največ 35% malvazije di Candia in največ 15% friulana, verdicchio, bellone in bombino bianco. Grozdje je omejeno na pridelek 14 ton / ha, končno vino mora imeti najmanj 12-odstotno raven alkohola.[10]

Antična škofija uredi

Za starodavno škofijo, ki je prvotno imela sedež v Cerveterijah in je zdaj naslovna škofija, glej članek Caere.

Pobratena mesta uredi

Sklici uredi

  1. ↑ Quilici, L.; S. Quilici Gigli, DARMC; J. Becker, R.; Talbert; T. Elliott; S. Gillies. »Places: 422859 (Caere)«. Pleiades. Pridobljeno 20. oktobra 2014.
  2. ↑ Pounds, N.J.G. (1976). An Historical Geography of Europe 450 B.C.-A.D. 1330. Cambridge University Press. ISBN 9780521291262.
  3. ↑ Museo nazionale di Villa Giulia; Moretti, A.M.S.; Italy. Soprintendenza archeologica per l'Etruria meridionale (2001). The Villa Giulia National Etruscan Museum: Short Guide. L'Erma di Bretschneider. ISBN 9788882650124.
  4. ↑ Jean MacIntosh Turfa (26. junij 2013). The Etruscan World. Routledge. str. 1774–. ISBN 1-134-05530-7.
  5. ↑ Normal J. G. Pounds (16. december 1976). An Historical Geography of Europe 450 B.C.-A.D. 1330. CUP Archive. str. 54–. ISBN 978-0-521-29126-2.
  6. ↑ John Morris Roberts (1993). A Short History of the World. Oxford University Press. str. 110–. ISBN 978-0-19-511504-8.
  7. ↑ Karl-Wilhelm Weber: Geschichte der Etrusker, Berlin, Köln, Mainz 1979, ISBN 3170052144, S. 38
  8. ↑ Fred Kleiner (8. januar 2009). Gardner's Art through the Ages: The Western Perspective. Cengage Learning. str. 181–. ISBN 0-495-57360-4.
  9. ↑ Horst Blanck; Giuseppe Proietti; Italy. Soprintendenza archeologica per l'Etruria meridionale (1986). La Tomba dei Rilievi di Cerveteri. De Luca.
  10. ↑ P. Saunders Wine Label Language pg 137 Firefly Books 2004 ISBN 1-55297-720-X

Literatura uredi

  • Drago Troccoli, Luciana. 2006. Cerveteri. Rome: Istituto Poligrafico.
  • Izzet, Vedia E. 2000. "The Etruscan sanctuary at Cerveteri, Sant’Antonio: Preliminary report of excavations 1995–8." Papers of the British School at Rome 62: 321–35.
  • Moretti, Mario. 1978. Cerveteri. Novara, Italy: Istituto Geografico de Agostini.
  • Pallottino, Massimo. 1957. The necropolis of Cerveteri. Rome: Istituto Poligrafico dello Stato.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Cerveteri.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Cerveteri&oldid=5664572«