Bêl (iz akadskega Belu, slovensko gospod, gospodar) je naslov in ne osebno ime. Uporabljal se je za različne bogove v mezopotamskih verstvih v Akadskem kraljestvu, Asiriji in Babiloniji. Ženska oblika Bêla v akadščini je Bêlitgospa, gospodarica. Bel je v grščini predstavljen kot Belos in v latinščini kot Belus. Belit se v grški obliki pojavlja tudi kot Beltis (Βελτις). Jezikovno je Bel vzhodnosemitska oblika sorodnega severozahodnosemitskega Baala z enakim pomenom.

Bel (levo) na reliefu iz Palmire; desno od njega so bogovi Baalšamin, Jarhibol in Aglibol

Zgodnji prevajalci iz akadščine so bili prepričani, da se je ideogram za boga, ki se je v sumerščini imenoval Enlil, v akadščini bral Bel. Sodobni strokovnjaki imajo to mišljenje za napačno, v starih prevodih in razpravah pa je naziv Bel za Enlila ostal.[1]

Naziv Bel se je še posebej uporabljal za babilonskega boga Marduka. V asirskih in novobabilonskih osebnih imenih ali napisih v mezopotamskem kontekstu se običajno razume, da se nanaša na Marduka in nobenega drugega boga. Podobno se naziv Bêlit večinoma nanaša na Mardukovo soprogo Sarpanito. Mardukova mati, sumerska boginja, v sumerščini imenovana Ninhursaga, Damkina, Ninmah in drugače, je v akadščini pogosto imenovana Belit-ili ("Gospa bogov").

Drugi bogovi, imenovani "Gospod", so lahko bili in včasih tudi bili v celoti ali delno istovetni z Bel Mardukom. Takšen je bil na primer palmirski bog Malak-bel, čeprav se zdi, da je v poznejšem obdobju, iz katerega izhaja večina naših informacij, postal predvsem bog sonca.

Zeus Bel, ki ga Sanhuniaton omenja kot sina Kronosa/Ela, zelo verjetno ni bil Marduk.

Vhod v utrjen Belov tempelj v Palmiri

Palmirski Bel

uredi

V predhelenističnih časih je bil Bel glavni bog Palmire in se častil skupaj z bogovoma Aglibolom in Jarhibolom.[2] Prvotno je bil znan kot Bol,[3] po severozahodnosemitski besedi Ba'al.[4] Naziv Bol se je običajno nanašal na boga Hadada, dokler se v Palmiro ni razširil kult Bel-Marduka. Do leta 213 pr. n. št. se je Bol preimenoval v Bela.[3]

Belov tempelj v Palmiri je leta 2015 v sirski državljanski vojni uničila Islamska država.[5]

Sklici

uredi
  1. James Orr (1915). The International Standard Bible Encyclopaedia. Howard-Severance Company. str. 349–. Pridobljano 4. aprila 2013.
  2. Rostovtzeff, M. I. (1932). "The Caravan-Gods of Palmyra". The Journal of Roman Studies. Society for the Promotion of Roman Studies. 22: 107–116. doi: 10.2307/297093. JSTOR 297093.
  3. 3,0 3,1 Teixidor, Javier (1979). The Pantheon of Palmyra. Brill Archive. ISBN 9004059873.
  4. Drijvers, H. J. W. (1980). Cults and Beliefs at Edessa. Brill Archive. ISBN 9004060502.
  5. Romey, Kristin (26. avgust 2015). "How Ancient Palmyra, Now in ISIS's Grip, Grew Rich and Powerful". National Geographic News. National Geographic Society. National Geographic Partners, LLC. Pridobljeno 30. novembra 2019.