Bel (mitologija)
Bêl (iz akadskega Belu, slovensko gospod, gospodar) je naslov in ne osebno ime. Uporabljal se je za različne bogove v mezopotamskih verstvih v Akadskem kraljestvu, Asiriji in Babiloniji. Ženska oblika Bêla v akadščini je Bêlit – gospa, gospodarica. Bel je v grščini predstavljen kot Belos in v latinščini kot Belus. Belit se v grški obliki pojavlja tudi kot Beltis (Βελτις). Jezikovno je Bel vzhodnosemitska oblika sorodnega severozahodnosemitskega Baala z enakim pomenom.
Zgodnji prevajalci iz akadščine so bili prepričani, da se je ideogram za boga, ki se je v sumerščini imenoval Enlil, v akadščini bral Bel. Sodobni strokovnjaki imajo to mišljenje za napačno, v starih prevodih in razpravah pa je naziv Bel za Enlila ostal.[1]
Naziv Bel se je še posebej uporabljal za babilonskega boga Marduka. V asirskih in novobabilonskih osebnih imenih ali napisih v mezopotamskem kontekstu se običajno razume, da se nanaša na Marduka in nobenega drugega boga. Podobno se naziv Bêlit večinoma nanaša na Mardukovo soprogo Sarpanito. Mardukova mati, sumerska boginja, v sumerščini imenovana Ninhursaga, Damkina, Ninmah in drugače, je v akadščini pogosto imenovana Belit-ili ("Gospa bogov").
Drugi bogovi, imenovani "Gospod", so lahko bili in včasih tudi bili v celoti ali delno istovetni z Bel Mardukom. Takšen je bil na primer palmirski bog Malak-bel, čeprav se zdi, da je v poznejšem obdobju, iz katerega izhaja večina naših informacij, postal predvsem bog sonca.
Zeus Bel, ki ga Sanhuniaton omenja kot sina Kronosa/Ela, zelo verjetno ni bil Marduk.
Palmirski Bel
urediV predhelenističnih časih je bil Bel glavni bog Palmire in se častil skupaj z bogovoma Aglibolom in Jarhibolom.[2] Prvotno je bil znan kot Bol,[3] po severozahodnosemitski besedi Ba'al.[4] Naziv Bol se je običajno nanašal na boga Hadada, dokler se v Palmiro ni razširil kult Bel-Marduka. Do leta 213 pr. n. št. se je Bol preimenoval v Bela.[3]
Belov tempelj v Palmiri je leta 2015 v sirski državljanski vojni uničila Islamska država.[5]
Sklici
uredi- ↑ James Orr (1915). The International Standard Bible Encyclopaedia. Howard-Severance Company. str. 349–. Pridobljano 4. aprila 2013.
- ↑ Rostovtzeff, M. I. (1932). "The Caravan-Gods of Palmyra". The Journal of Roman Studies. Society for the Promotion of Roman Studies. 22: 107–116. doi: 10.2307/297093. JSTOR 297093.
- ↑ 3,0 3,1 Teixidor, Javier (1979). The Pantheon of Palmyra. Brill Archive. ISBN 9004059873.
- ↑ Drijvers, H. J. W. (1980). Cults and Beliefs at Edessa. Brill Archive. ISBN 9004060502.
- ↑ Romey, Kristin (26. avgust 2015). "How Ancient Palmyra, Now in ISIS's Grip, Grew Rich and Powerful". National Geographic News. National Geographic Society. National Geographic Partners, LLC. Pridobljeno 30. novembra 2019.