Avstro-ogrsko vojno letalstvo

Cesarske in kraljeve letalske čete ali Avstro-ogrsko vojno letalstvo (izvirno nemško Kaiserliche und Königliche Luftfahrtruppen ali K.u.K. Luftfahrtruppen) je bilo vojno letalstvo Avstro-ogrske monarhije vse do njenega propada leta 1918. Med 1. svetovno vojno so akcijo videli na Vzhodni fronti in pravtako na italijanski fronti.

Avstro-ogrsko vojno letalstvo
Vojna zastava letalstva
Aktivno1893–1918
Država Avstro-Ogrska
PripadnostVojna zastava Avstro-ogrske monarhije Avstro-ogrske oborožene sile
TipVojno letalstvo
VlogaLetalsko bojevanje
Zračna obramba
Struktura poveljstvaVojna zastava Avstro-ogrske monarhije Avstro-ogrske oborožene sile
KonfliktiPrva svetovna vojna
Oznaka repnega krmilaOznaka repnega krmila A-OVL (od 1916)

Začetki uredi

Letalstvo je leta 1893 pričelo kot balonski korpus (izvirno nemško Militär-Aeronautische Anstalt) in pozneje leta 1912 so bili reorganizirani pod poveljstvom majorja Emila Uzelaca. Letalstvo je ostalo pod njegovim poveljstvom vse do konca vojne leta 1918. Prvi letalski častniki so bili zasebni piloti brez predhodnega usposabljanja vojaškega letalstva.

Prva svetovna vojna (ob mobilizaciji) uredi

 
Major Emil Uzelac, poveljnik Avstro-ogrskega letalstva

Ob izbruhu vojne je letalstvo imelo:

Čeprav so bile vse evropske sile nepripravljene za moderno letalsko bojevanje na začetku vojne, je bila Avstro-ogrska ena izmed najbolj prikrajšanih. Razlog za to je bil, da je bilo cesarstvo večinoma tradicionalnega vojaškega in civilnega vodstva z nizko stopnjo industrializacije.

Avstro-ogrski piloti so se večinoma soočali z Ruskim in Italijanskim letalstvom, edinimi sovražniki s katerimi so se bojevali v zraku. Pravtako so se bojevali še z britanskimi eskadroni, ki so služili na italijanski fronti.

John Biggins je napisal znano serijo novel v kateri heroj, Otto Prohaska služi v Avstro-ogrskem letalstvu in mornarici.

Letala uredi

 
Albatros D.III serije 153, zgrajen v tovarni Oeffrag, ki ga je pilotiral letalski as Godwin Brumowski (levi spredaj)

Letala, ki so jih opremljali s strani letalstvo, so bili kombinacija avstro-ogrskih modelov zgrajenih v cesarstvu, nemški modeli, ki so jih proizvajale avstrijske tovarne (pogosto s spremembami) in letala, ki so bila uvožena iz Nemčije. Te letala so bila:

Oznake uredi

Ob izbruhu vojne so bile letala svetlo pobarvana v rdečo-belo oznako vzdolž trupa. Te so bile kmalu zavržene, ampak rdeča/bela/rdeča oznaka na repih letala je ostala. Zrakoplovi, ki so jih dobivali iz Nemčije so prispeli že z oznako črnega križa, to pa je bilo uradno sprejeto od 1916. Občasno so nekatera letala obdržala rdečo-belo-rdečo oznako.

Letalski asi Avstro-ogrskega vojnega letalstva uredi

Za najvišjega asa avstro-ogrskega vojnega letalstva še danes velja Godwin Brumowski.

Delovanje na območju današnje Slovenije uredi

Letališča v zaledju soške fronte [1] uredi

Avstroogrska vojska je v zaledju soške fronte zgradila več kot 20 letališč "kopenskega" in "mornariškega" letalstva. Letališči "Gorica 1911–1914" in "Ljubljana (Šiška) 1918–1924" sicer nista bili zgrajeni za namene obrambe ob Soči, vendar predstavljata začetek in konec pionirskega obdobja vojnega letalstva. Letališče je v tem obdobju označevala travnata vzletno-pristajalna steza in posebni objekti za varovanje letal, platneni šotori, leseni ali železni hangarji. Letališča so bila postavljena v bližini infrastrukture (ceste ali železnice) in v bližini kraja, ki je dal letališču tudi ime. Pripadniki letalskih enot so se nastanili na letališču in v bližnjem kraju.

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. Matjaž Ravbar, Avstro-Ogrsko letalstvo na soški fronti 1915–1917 : Cesarska in kraljeva letališka infrastruktura v zaledju soške fronte (Univerza v Ljubljani, 2011).