Askvin
Askvin ali Askuin (v virih Aschuuin, Ascuvin), 11. stoletje, je bil odvetnik Heme Selško-Breške oziroma njenega moža Viljema II,[1][2] po njem se imenuje plemiška rodbina Askvincev.
Bil naj bi sorodnik Heme Selško-Breške, žene mejnega grofa Viljema II in hkrati njen odvetnik v samostanu Krka.[2][3] Po smrti Viljema II. in njegovih dveh sinov je ovdovela Hema večino velikanske dediščine darovala cerkvi, z obsežnim preostankom pa so se okoristili družinski sorodniki, med drugim tudi Askvin.[2] Askvin se sicer pojavlja v nepristnih listinah iz let 1043 in 1045.[1] Askvinska rodbina, ki jo poleg Askvina predstavljata tudi potomca Starchand I. in Starchand II., je imela v svojih rokah dele Savinjskega ozemlja.[4] Askvinci se v 11. stoletju nahajajo približno na istem območju, kjer v 12. stoletju srečamo Žovneške gospode; hipoteza o askvinskem poreklu grofov Celjskih se danes zdi najbolj verjetna.[3] Po Kronesu naj bi bili Žovneški potomci leta 1103 poslednjič omenjenega askvinovca Ulrika, sina Starchanda II.[5]
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 Kos Milko (1902).Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Tretja knjiga. Ljubljana, Lenova družba.Str. 87, 93.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Fugger Germadnik Romanda et al. (2001): Razstava Grofje Celjski (1999; Celje). Celje, Pokrajinski muzej Celje. Str. 11.
- ↑ 3,0 3,1 Fugger Germadnik Romanda (2006): K zvezdam in nazaj: Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa celjskega. Celje, Pokrajinski muzej Celje. Str. 4-5.
- ↑ Orožen Janko (1971): Zgodovina Celja in okolice, 1. Del. Iz: Celjski zbornik. Celje, Kulturna skupnost v Celju. Str. 224.
- ↑ Orožen Janko (1971): Zgodovina Celja in okolice, 1. Del. Iz: Celjski zbornik. Celje, Kulturna skupnost v Celju. Str. 114.