Wikipedija

Apatozaver

rod zavropodov

Apatozaver (znanstveno ime Apatosaurus) je rod rastlinojedih zavropodov (Sauropoda), čigar pripadniki so živeli v Severni Ameriki v obdobju pozne jure. Paleontolog Othniel Charles Marsh je leta 1877 opisal in poimenoval prvo znano vrsto, A. ajax, medtem ko je drugo vrsto apatozavra, A. louisae, predstavil William H. Holland leta 1916. Apatozaver je meril približno 21–228 m (69–748 ft) in tehtal okoli 164–224 t (161–220 angleških ton; 181–247 ameriških ton). Zgolj nekaj fosilnih primerkov izkazuje maksimalno dolžino, ki za 11–30% presega povprečje in telesno težo 327–726 t (322–715 angleških ton; 360–800 ameriških ton).

Apatozaver
Fosilni razpon: pozna jura, 152–151 Ma
↓

A. louisae (primerek CM 3018)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Klad: Dinosauria (dinozavri)
Klad: Saurischia (zavrishiji)
Klad: Sauropodomorpha (zavropodomorfi)
Klad: Sauropoda (zavropodi)
Naddružina: †Diplodocoidea (diplodokoidi)
Družina: †Diplodocidae (diplodokidi)
Poddružina: †Apatosaurinae (apatozavrini)
Rod: †Apatosaurus (apatozaver)
Marsh, 1877
Tipska vrsta
†Apatosaurus ajax
Marsh, 1877
Druge vrste
  • †A. louisae
    Holland, 1916
Sinonimi

Vratna (cervikalna) vretenca tega zavropoda so krajša in precej bolj kompaktnejša kot diplodokova (Diplodocus), apatozaver pa je imel tudi bolj čokate kosti okončin, kar nakazuje na to, da so v ta rod spadale nekoliko robustnejše živali. Med normalnim premikanjem je žival rep držala nad tlemi. Apatozaver je imel zgolj en krempelj na vsaki od prednjih okončin ter tri kremplje na zadnjih okončinah. Dinozaver naj bi bil smukavec, ki je držal dvignjeno glavo. Zmanjšanju telesne teže so služile tako imenovane zračne vreče, dinozavrove kosti pa naj bi bile polne z zrakom polnjenih luknjic. Kot tudi drugi diplodokidi (Diplodocidae) je apatozaver morda svoj rep uporabljal kot bič, s pomočjo katerega je proizvajal glasne zvoke.

Apatozavrovo lobanjo so do leta 1909 zamenjevali z lobanjama kamarazavra (Camarasaurus) in brahiozavra (Brachiosaurus). Zatem so našli holotip vrste A. louisae, v celoti ohranjena lobanja pa je ležala le nekaj metrov od vratu. Henry Fairfield Osborn se ni strinjal, da sta lobanja in vrat del istega dinozavra, zato je apatozavrovo okostje postavil tako, da je na vrat nasadil kamarazavrovo lobanjo. Podobno praksa se je tudi drugod dogajala do leta 1970, ko je McIntosh pokazal, da bolj robustne lobanje, pripisane diplodoku, dejansko pripadajo apatozavru.

Apatozaver je rod, ki spada v družino diplodokidov (Diplodocidae). Gre za enega izmed zgodnejših (bazalnih) rodov, pri čemer naj bi bila primitivnejša zgolj rodova Amphicoelias in nov (še neimenovan) rod. Poddružino apatozavrinov, Apatosaurinae so poimenovali leta 1929, uradno veljavo pa je dobila v študiji iz leta 2015. V poddružino spada samo še rod brontozaver (Brontosaurus), drugi rodovi so bodisi sinonimi bodisi reklasificirani kot diplodokini (Diplodocinae). Ker je živel v Severni Ameriki v obdobju pozne jure, je apatozaver sobival z dinozavri, kot so denimo alozaver (Allosaurus), kamarazaver, diplodok in stegozaver (Stegosaurus).

Etimologija uredi

Rodovno ime Apatosaurus je grškega izvora in prihaja iz grških besed apate (ἀπάτη)/apatelos (ἀπατηλός) kar pomeni "zavajanje"/"zavajajoč" in saurus (σαῦρος) kar prevajamo kot "kuščar"; posledično, "zavajajoči kuščar". Ime je dinozavru dal paleontolog Marsh, ker so ga nekateri fosilni ostanki spominjali na kosti mozazavrov, pripadnikov skupine mezozojskih morskih plazilcev.[3]

Opis uredi

 
Primerjava apatozavrov A. ajax (oranžna) in A.louisae (rdeča) s človekom (modra) in brontozavrom vrste Brontosaurus parvus (zelena)
 
Vratna vretenca A. ajax (holotip, YPM 1860) stranski in prednji (anteriorni) pogled

Apatozaver je bil velika, dolgovrata in štirinožna (tetrapodna) žival z dolgim, biču podobnim repom. Njegove prednje okončine so bile nekoliko krajše od zadnjih. Večina približkov velikosti temelji na primerku CM 3018, tipskemu primerku vrste A. louisae. Leta 1936 so primerek izmerili in mu z merjenjem hrbtenice prisodili 218 m (715 ft).[4] Trenutne ocene velikosti so podobne; tako naj bi bil osebek dolg 21–228 m (69–748 ft) in tehtal 164–224 t (161–220 angleških ton; 181–247 ameriških ton).[5][6][7] Študija iz leta 2015 je opravila približke telesne teže volumetričnih modelov rodov Dreadnoughtus, Apatosaurus in Giraffatitan, primerek apatozavra CM 3018 naj bi po podatkih te raziskave tehtal 218–382 t (215–376 angleških ton; 240–421 ameriških ton), podobno kot rod Dreadnoughtus.[8] Poprejšnje ocene so živali pripisovale celo 350 t (340 angleških ton; 390 ameriških ton).[5] Nekateri primerki A. ajax (na primer OMNH 1670) predstavljajo posameznike, ki so za 11 – 30% daljši, njihova masa pa naj bi bila 327–726 t (322–715 angleških ton; 360–800 ameriških ton), s čimer se približajo dimenzijam največjih titanozavrov (Titanosauria).[9]

 
Lobanja vrste A. ajax , primerek CMC VP 7180.

Lobanja je v razmerju z velikostjo živali precej majhna. Na čeljusti so posejani dletasti zobje, posebej prilagojeni rastlinski prehrani.[10] Gobec apatozavra in drugih diplodokoidov (Diplodocoidae) je oglat, nekoliko kvadraten.[11] Apatozavrov dolg vrat je bil napolnjen z izdatnim sistemom zračnih vreč, ki so precej zmanjšala težo. Rebra so v primerjavi z drugimi diplodokidi zelo dolga, kar se izraža tudi pri izgledu prsnega koša.[12] Kot za druge diplodokide je tudi za apatozavra značilen biču podoben zaključni predel repa.[4]

Kosti okončin so zelo robustne.[12] Morfologija lopatice vrste Apatosaurus louisae je nekje med A. ajax in Brontosaurus excelsus. Apatozavrova nadlahtnica je podobna nadlahtnici kamarazavra in brontozavra. Po drugi strani imata vrsta A. ajax in rod brontozaver bolj podobno nadlahtnico kot vrsta A. louisae. Leta 1936 je Charles Gilmore opazil, da so rekonstrukcije apatozavrovega skeleta zmotno predvidevale, da se lahko koželjnica in podlahtnica med seboj križata; pri živečih osebkih sta bili kosti vselej vzporedni (paralelni).[4] Na apatozavrovih prednjih okončinah je bil en velik krempelj, kar je skupna značilnosti velike večine zavropodov.[4][13] Prvi trije prsti zadnjih okončin so imeli vsak svoj krempelj.[14] Kolčnico gradijo robustna črevnica in zraščeni sramnica ter sednica. Apatozavrova stegnenica je bila močna in zelo robustna. Golenica in mečnica se precej razlikujeta od enakih kosti pri diplodoku, a se ju težko ločuje od kamarazavrovih kosti. Mečnica je daljša in ožja od golenice.[4][15]

Klasifikacija uredi

Apatozaver je rod v družini diplodokidov (Diplodocidae), kladu velikih zavropodnih dinozavrov. Družina vključuje nekatera izmed najdaljših bitij, ki so kadarkoli obstajala, vključujoč diplodoka (Diplodocus), superzavra (Supersaurus) in barozavra (Barosaurus). Apatozavra se pogosto uvršča v poddružino apatozavrinov (Apatosaurinae), ki lahko vključuje tudi rodove Suuwassea, Supersaurus in Brontosaurus.[12][16][17] Marsh je apatozavra skupaj z atlantozavrom razvrstil v sedaj neveljavno skupino atlantozavridov, Atlantosauridae.[18][19] Leta 1878 je Marsh to družino povzdignil na rang podreda, vključil pa je rodove Apatosaurus, Atlantosaurus, Morosaurus (=Camarasaurus) in Diplodocus. Skupino je klasificiral med zavropode (Sauropoda).[18] Ime Sauropoda se uporablja še danes.[15] Leta 2011 je John Whitlock objavil študijo, kjer je apatozavra uvrstil med bolj bazalne diplodokide.[20][21]

Spodaj je prikazan kladogram družine diplodokidov po študiji iz leta 2015, avtorjev Tschoppa, Mateusa in Bensona.[22]

Diplodocidae

Amphicoelias altus



Apatosaurinae

Neimenovana vrsta





Apatosaurus ajax



Apatosaurus louisae





Brontosaurus excelsus




Brontosaurus yahnahpin



Brontosaurus parvus






Diplodocinae

Neimenovana vrsta




Tornieria africana





Supersaurus lourinhanensis



Supersaurus vivianae





Leinkupal laticauda




Galeamopus hayi





Diplodocus carnegii



Diplodocus hallorum





Kaatedocus siberi



Barosaurus lentus












Paleobiologija uredi

 
Sledi mladega zavropoda.

V 19. in 20. stoletju so verjeli, da so bili zavropodi, kot je denimo apatozaver, pretežki in posledično niso mogli podpirati lastne teže na kopnem. Obstajale so teorije, da so takšne živali živele deloma potopljene pod vodo, morda v močvirjih. Novejša spoznanja tega ne podpirajo; za zavropode sedaj velja, da so bili kopenske živali.[23] Študija diplodokidnih gobcev je pokazala, da oglata in kvadratasta oblika gobca ter vzporedne praske na površini zob nakazujejo na življenjski slog generalista in smukavca.[11] Apatozaver naj bi se prehranjeval s praprotmi, sagovci, praprotmi semenjačami, preslicami in algami.[24] Stevens in Parish (2005) menita, da naj bi se ti zavropodi hranili s potopljenimi vodnimi rastlinami rečnih bregov.[25]

Študija iz leta 2015, kjer so preučevali vratove apatozavra in brontozavra je našla veliko razlik med njima in drugimi diplodokidi, te variacije pa naj bi nakazovale na znotrajvrstno tekmovanje.[26] Bilo je predlaganih precej idej za uporabo kremplja prednjih okončin. Nekateri menijo, da naj bi služil za obrambo, a njegova oblika in velikost tega ne podpirata. Možno je, da je dinozaver prednja kremplja uporabljal za hranjenje. Verjetneje je, da sta apatozavru kremplja prav prišla za stik z različnimi objekti, na primer pri naslanjanju na drevesna debla med dviganjem.[13]

Fosilni sledovi poti, ki so jih uporabljali zavropodi, kažejo, da naj bi habitat meril 25–40 km (16–25 mi), dinozavri pa naj bi bili zmožni doseči maksimalno hitrost 20–30 km (12–19 mi) na uro.[10] Počasna lokomocija naj bi bila posledica slabe mišične kapacitete.[27] Sledi mladičev so nekatere napeljale na mišljenje, da naj bi bili ti sposobni dvonožnosti, a hipoteza ni splošno sprejeta.[28][29]

Drža vratu uredi

 
Umetniška upodobitev osebka apatozavra A. louisae med upogibanjem vratu do vodne gladine

Diplodokidi, kot je na primer apatozaver, so pogosto prikazani kot živali z visoko dvignjenimi vratovi, ki jim omogočajo smukanje drevesnih listov. Nekateri študije so pokazale, da so vratovi diplodokidov manj fleksibilni, kot so poprej predvidevali. Struktura vratnih vretenc vratu naj ne bi omogočala velikega upogiba navzgor, zatorej strokovnjaki menijo, da so bili zavropodi prilagojeni na hranjenje z nekoliko nižjim rastjem.[24][25][30]

Druge študije raziskovalca Taylorja opozarjajo, da je med štirinožci (tetrapodi) mogoče zaznati težnjo po drži vratu v skrajnem navpičnem (vertikalnem) položaju. Enako naj bi držalo tudi za zavropode. Tako naj bi imel apatozaver vrat usmerjen navzgor, medtem ko naj bi glava med počivanjem kazala navzdol.[31][32] Kent Stevens in Michael Parrish (1999 in 2005) menita, da je imel apatozaver veliko območje hranjenja; njegov vrat naj bi bil zelo fleksibilen in sposoben bočnega (lateralnega) ukrivljanja v obliki črke U.[24] Vrat bi po predpostavkah nekaterih apatozavru omogočal hranjenje na višini nog.[25]

Matthey Cobley in sodelavci (2013) se s tem ne strinjajo, ker v svoji študiji ugotavljajo, da bi velike mišice in hrustanec omejili gibljivost vratu. Posledično naj bi bilo precej manjše tudi območje hranjenja, živali pa bi morale večkrat premikati svoja telesa, da bi dosegle področja z vegetacijo.[33][34]

Zračne vreče uredi

Glavni članek: Zračna vreča.

Zaradi velike telesne teže in dolgega vratu zavropodov je bilo precej težavno ugotavljati, kako so te živali dihale. Kot krokodili tudi zavropodi naj ne bi imeli trebušne prepone.[35]

 
Primerjava zračnih vreč majungazavra (Majungasaurus) in ptiča.

Zračne vreče zavropodov, ki naj bi bile precej podobne ptičjim, podpirajo tudi izračuni različnih delov apatozavrovega dihalnega sistema:[36]

  • Če predpostavimo, da tipični predstavnik zavropodov, apatozaver, ni imel trebušne prepone (kot tudi najbližji še živeči sorodniki izumrlih dinozavrov, ptiči in krokodili), bi v 30-tonskemu osebku zastajalo približno 184 litrov zraka (tako imenovan mrtvi prostor). Ta vrednost predstavlja skupno prostornino ust, sapnika in zračnih cevk. V primeru, da bi žival izdihnila manj kot 184 litrov, postan zrak ne bi zapustil telesa in bi ob naslednjem vdihu znova prešel v pljuča.[36]
  • Približki apatozavrovega dihalnega volumna – prostornina zraka v posameznem vdihu ali izdihu med normalnim dihanjem – temeljijo na tipu dihalnega sistema, ki ga je imela žival: 904 litrov pri ptičjem sistemu, 225 pri sesalčjem sistemu in 19 pri plazilčjem sistemu.[36]

Iz izračunov je mogoče sklepati, da apatozaver ni mogel imeti plazilčjega dihalnega sistema, ker bi bil v takšnem primeru njegov dihalni volumen manjši kot mrtvi prostor; postan zrak ne bi zapuščal telesa in bi se znova vsrkaval v pljuča. Tudi sesalčji respiratorni sistem ne bi omogočal največje učinkovitosti; s tem sistemom bi apatozaver v vsakem vdihu pridobil zgolj 41 litrov (225 − 184 = 41) svežega, oksigeniranega zraka. Posledično je moral apatozaver imeti dihalni sistem, podoben ptičjemu (ali pa drug sistem, ki znanosti še ni poznan), ki so ga sestavljale številne zračne vreče, povezane s pljuči.[36]

Rast uredi

 
Skelet apatozavrovega mladiča.

Mikroskopska študija iz leta 1999, kjer so preučevali apatozavrove in brontozavrove kosti, je zaključila, da so mlade živali rasle zelo hitro in odraslo velikost dosegle v približno desetih letih.[37] Raziskava Thomasa Lehmana in Holly Woodward je podala, da so osebki apatozavra telesno težo 25 ton dosegli v 15 letih. Alternativna metoda, kjer so uporabili dolžino okončin in telesno težo, je pokazala, da je apatozaver pridobil 520 kilogramov v enem letu in dosegel maksimalno telesno težo pred dopolnjenimi 70 leti.[38] Ti približki imajo nekaj kritik.[39]

Študija Eve Griebeler in sodelavcev (2013) je zaključila, da je apatozavrov primerek SMA 0014 tehtal 20.206 kg (22,3 ameriške tone) in spolno zrelost dosegel pri 21 letih, poginil pa pri 28. Enak model je primerku BYU 601–17328 pripisal 18.178 kg (20,0 ameriške tone), spolno zrelost pri 19 letih in smrt pri 31.[39]

Mladiči uredi

V primerjavi z večino drugih zavropodov je na voljo precej materiala apatozavrovih mladičev.[15][40] Mladi zavropodi imajo proporcionalno krajša vrat in rep ter bolje vidno razliko v dolžini prednjih in zadnjih okončin kot odrasli.[41]

Sklici uredi

  1. ↑ Taylor, M.P. (2010). "Sauropod dinosaur research: a historical review." Pp. 361–386 in Moody, R.T.J., Buffetaut, E., Naish, D. and Martill, D.E. (eds.), Dinosaurs and Other Extinct Saurians: A Historical Perspective. London: The Geological Society, Special Publication No. 34.
  2. ↑ Berman, D.S. and McIntosh, J. S. (1978). "Skull and relationships of the Upper Jurassic sauropod Apatosaurus (Reptilia, Saurischia)." Bulletin of the Carnegie Museum, 8: 1–35.
  3. ↑ »Apatosaurus«. Fossil Wiki (v angleščini). Pridobljeno 6. julija 2021.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Gilmore, C.W. (1936). »Osteology of Apatosaurus, with special references to specimens in the Carnegie Museum«. Memoirs of the Carnegie Museum. 11 (4): 1–136. OCLC 16777126.
  5. ↑ 5,0 5,1 Seebacher, F. (2001). »A new method to calculate allometric length-mass relationships of dinosaurs« (PDF). Journal of Vertebrate Paleontology. 21 (1): 51–52. CiteSeerX 10.1.1.462.255. doi:10.1671/0272-4634(2001)021[0051:ANMTCA]2.0.CO;2. ISSN 0272-4634. JSTOR 4524171.
  6. ↑ Mazzetta, G.V.; Christiansen, P.; Farina, R.A. (2004). »Giants and bizarres: body size of some southern South American Cretaceous dinosaurs« (PDF). Historical Biology. 16 (2–4): 71–83. CiteSeerX 10.1.1.694.1650. doi:10.1080/08912960410001715132. ISSN 1029-2381. S2CID 56028251.
  7. ↑ Henderson, D.M. (2006). »Burly Gaits: Centers of mass, stability, and the trackways of sauropod dinosaurs«. Journal of Vertebrate Paleontology. 26 (4): 907–921. doi:10.1671/0272-4634(2006)26[907:BGCOMS]2.0.CO;2. JSTOR 4524642.
  8. ↑ Bates, K.T.; Falkingham, P.L.; Macaulay, S.; Brassey, C.; Maidment, S.C.R. (2015). »Downsizing a giant: re-evaluating Dreadnoughtus body mass«. Biology Letters. 11 (6): 20150215. doi:10.1098/rsbl.2015.0215. ISSN 1744-957X. PMC 4528471. PMID 26063751.
  9. ↑ Wedel, M. (2013). »A giant, skeletally immature individual of Apatosaurus from the Morrison Formation of Oklahoma« (PDF). 61st Symposium on Vertebrate Palaeontology and Comparative Anatomy – Programme and Abstracts: 40–45.
  10. ↑ 10,0 10,1 Fastovsky, D.E.; Weishampel, D.B. (2009). Dinosaurs: A Concise Natural History (PDF). Cambridge University Press. str. 165–200. ISBN 978-0-521-88996-4. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. septembra 2015.
  11. ↑ 11,0 11,1 Whitlock, J.A. (2011). »Inferences of Diplodocoid (Sauropoda: Dinosauria) Feeding Behavior from Snout Shape and Microwear Analyses«. PLOS ONE. 6 (4): e18304. Bibcode:2011PLoSO...618304W. doi:10.1371/journal.pone.0018304. PMC 3071828. PMID 21494685.
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 Lovelace, D.M.; Hartman, S.A.; Wahl, W.R. (2007). »Morphology of a specimen of Supersaurus (Dinosauria, Sauropoda) from the Morrison Formation of Wyoming, and a re-evaluation of diplodocid phylogeny«. Arquivos do Museu Nacional. 65 (4): 527–544. CiteSeerX 10.1.1.603.7472. ISSN 0365-4508.
  13. ↑ 13,0 13,1 Upchurch, P. (1994). »Manus claw function in sauropod dinosaurs« (PDF). Gaia. 10: 161–171. ISSN 0871-5424.
  14. ↑ Martin, A.J. (2006). Introduction to the Study of Dinosaurs (Second ed.). Blackwell Publishing. str. 560. ISBN 978-1-4051-3413-2.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 Upchurch, P.; Tomida, Y.; Barrett, P.M. (2005). »A new specimen of Apatosaurus ajax (Sauropoda: Diplodocidae) from the Morrison Formation (Upper Jurassic) of Wyoming, USA«. National Science Museum Monographs. 26 (118): 1–156. ISSN 1342-9574.
  16. ↑ Taylor, M.P.; Naish, D. (2005). »The phylogenetic taxonomy of Diplodocoidea (Dinosauria: Sauropoda)« (PDF). PaleoBios. 25 (2): 1–7.
  17. ↑ Harris, J.D. (2006). »The significance of Suuwassea emiliae (Dinosauria: Sauropoda) for flagellicaudatan intrarelationships and evolution« (PDF). Journal of Systematic Palaeontology. 4 (2): 185–198. doi:10.1017/S1477201906001805. S2CID 9646734.
  18. ↑ 18,0 18,1 Riggs, E.S. (1903). »Structure and Relationships of Opisthocoelian Dinosaurs. Part I, Apatosaurus Marsh« (PDF). Publications of the Field Columbian Museum Geographical Series. 2 (4): 165–196. OCLC 494478078.
  19. ↑ Marsh, O.C. (1877). »Notice of New Dinosaurian Reptiles from the Jurassic formation« (PDF). American Journal of Science. 14 (84): 514–516. Bibcode:1877AmJS...14..514M. doi:10.2475/ajs.s3-14.84.514. S2CID 130488291.
  20. ↑ Whitlock, J.A. (2011). »A phylogenetic analysis of Diplodocoidea (Saurischia: Sauropoda)«. Zoological Journal of the Linnean Society. 161 (4): 872–915. doi:10.1111/j.1096-3642.2010.00665.x.
  21. ↑ Gallina, P.A.; Apesteguía, S.; Haluza, A.; Canale, J.A. (2014). Farke, Andrew A. (ur.). »A Diplodocid Sauropod Survivor from the Early Cretaceous of South America«. PLOS ONE. 9 (5): e97128. Bibcode:2014PLoSO...997128G. doi:10.1371/journal.pone.0097128. PMC 4020797. PMID 24828328.
  22. ↑ Tschopp, E.; Mateus, O. V.; Benson, R. B. J. (2015). »A specimen-level phylogenetic analysis and taxonomic revision of Diplodocidae (Dinosauria, Sauropoda)«. PeerJ. 3: e857. doi:10.7717/peerj.857. PMC 4393826. PMID 25870766.
  23. ↑ Pierson, D.J. (2009). »The Physiology of Dinosaurs: Circulatory and Respiratory Function in the Largest Animals Ever to Walk the Earth«. Respiratory Care. 54 (7): 887–911. doi:10.4187/002013209793800286. PMID 19558740.
  24. ↑ 24,0 24,1 24,2 Stevens, K.A.; Parrish, J.M. (1999). »Neck Posture and Feeding Habits of Two Jurassic Sauropod Dinosaurs«. Science. 284 (5415): 798–800. Bibcode:1999Sci...284..798S. doi:10.1126/science.284.5415.798. PMID 10221910.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 Stevens, K.A.; Parrish, J.M. (2005). »Neck Posture, Dentition and Feeding Strategies in Jurassic Sauropod Dinosaurs«. V Carpenter, Kenneth; Tidswell, Virginia (ur.). Thunder Lizards: The Sauropodomorph Dinosaurs. Indiana University Press. str. 212–232. ISBN 978-0-253-34542-4. OCLC 218768170.
  26. ↑ Taylor, M.P.; Wedel, M.J.; Naish, Darren; Engh, B. (2015). »Were the necks of Apatosaurus and Brontosaurus adapted for combat?«. PeerJ PrePrints. 3: e1663. doi:10.7287/peerj.preprints.1347v1.
  27. ↑ Sellers, W.I.; Margetts, L.; Coria, R.A.; Manning, P.L. (2012). »March of the Titans: The Locomotor Capabilities of Sauropod Dinosaurs«. PLOS ONE. 8 (10): e78733. Bibcode:2013PLoSO...878733S. doi:10.1371/journal.pone.0078733. PMC 3864407. PMID 24348896.
  28. ↑ Switek, B. (2. november 2010). »Did Wee Little Sauropods Stand Up to Run?«. Smithsonian.com. Pridobljeno 20. septembra 2015.
  29. ↑ »Tracks of a running bipedal baby brontosaur? Baby sauropod footprints discovered in Colorado«. Science Daily (The Geological Society of America). 1. november 2010. Pridobljeno 20. septembra 2015.
  30. ↑ Upchurch, P.; in sod. (2000). »Neck Posture of Sauropod Dinosaurs« (PDF). Science. 287 (5453): 547b. doi:10.1126/science.287.5453.547b. Pridobljeno 5. avgusta 2008.
  31. ↑ Taylor, M.P. (2014). »Quantifying the effect of intervertebral cartilage on neutral posture in the necks of sauropod dinosaurs«. PeerJ. 2: e712. doi:10.7717/peerj.712. PMC 4277489. PMID 25551027.
  32. ↑ Taylor, M.P.; Wedel, M.J.; Naish, D. (2009). »Head and neck posture in sauropod dinosaurs inferred from extant animals« (PDF). Acta Palaeontologica Polonica. 54 (2): 213–220. doi:10.4202/app.2009.0007. S2CID 7582320.
  33. ↑ Cobley, M.J.; Rayfield, E.J.; Barrett, P.M. (2013). »Inter-Vertebral Flexibility of the Ostrich Neck: Implications for Estimating Sauropod Neck Flexibility«. PLOS ONE. 8 (8): e72187. Bibcode:2013PLoSO...872187C. doi:10.1371/journal.pone.0072187. PMC 3743800. PMID 23967284.
  34. ↑ Ghose, T. (15. avgust 2013). »Ouch! Long-Necked Dinosaurs Had Stiff Necks«. livescience.com. Pridobljeno 31. januarja 2015.
  35. ↑ Paladino, F.V.; Spotila, J.R.; Dodson, P. (1997). »A Blueprint for Giants: Modeling the Physiology of Large Dinosaurs«. V Farlow, J.O.; Brett-Surman, M.K. (ur.). The Complete Dinosaur. Indiana University Press. str. 491–504. ISBN 978-0-253-33349-0.
  36. ↑ 36,0 36,1 36,2 36,3 Paladino, F.V.; Spotila, J.R.; Dodson, P. (1997). »A Blueprint for Giants: Modeling the Physiology of Large Dinosaurs«. V Farlow, J.O.; Brett-Surman, M.K. (ur.). The Complete Dinosaur. Bloomington, Ind.: Indiana University Press. str. 491–504. ISBN 978-0-253-21313-6.
  37. ↑ Curry, K.A. (1999). »Ontogenetic histology of Apatosaurus (Dinosauria: Sauropoda): new insights on growth rates and longevity«. Journal of Vertebrate Paleontology. 19 (4): 654–665. doi:10.1080/02724634.1999.10011179. JSTOR 4524036.
  38. ↑ Lehman, T.M.; Woodward, H.N. (2008). »Modelling growth rates for sauropod dinosaurs«. Paleobiology. 34 (2): 264–281. doi:10.1666/0094-8373(2008)034[0264:MGRFSD]2.0.CO;2.
  39. ↑ 39,0 39,1 Griebeler, E.M.; Klein, N.; Sander, P.M. (2013). »Aging, Maturation and Growth of Sauropodomorph Dinosaurs as Deduced from Growth Curves Using Long Bone Histological Data: An Assessment of Methodological Constraints and Solutions«. PLOS ONE. 8 (6): e67012. Bibcode:2013PLoSO...867012G. doi:10.1371/journal.pone.0067012. PMC 3686781. PMID 23840575.
  40. ↑ Carpenter, K.; McIntosh, J.S. (1994). Carpenter, Kenneth; Hirsch, Karl. F.; Horner, John R. (ur.). Dinosaur Eggs and Babies. Cambridge University Press. str. 265–274. ISBN 978-0-521-44342-5.
  41. ↑ Wedel, M. (2013). »Get down, get fuzzy, speculative juvenile Apatosaurus!«. SVPOW.

Zunanje povezave uredi

 
Wikivrste vsebujejo še več podatkov o temi: Apatosaurus
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Apatozaver&oldid=5988387«