Antične rimske merske enote

Antični rimski merski sistem je bil zasnovan na helenskem merskem sistemu z egipčanskimi, hebrejskimi in mezopotamskimi primesmi. Bil je razmeroma skladen in dobro dokumentiran.

Bronasti mernik (modius) iz 4. stoletja n. št. z napisom, da ustreza cesarskim predpisom o merah in utežeh

Dolžina uredi

Rimska enota za dolžino je bil pes ali rimski čevelj. Raziskave njegove povezave z angleškim čevljem segajo nazaj vsaj do leta 1647, ko je John Greaves objavil svojo Razpravo o rimskem čevlju.[1] Greaves je leta 1639 obiskal Rim in med rugim izmeril čevelj na nagrobniku Tita Stalija Apra, čevelj na Kosucijevem kipu, Vespazijanov kongij, katerega je pred njim izmeril španski jezuitski učenjak Juan Bautista Villalpando, številne medeninaste merilna palice, ki jih je odkril v rimskih ruševinah, tlakovce v Panteonu in drugih antičnih rimskih zgradbah in razdalje med miljniki na Apijevi cesti. Ugotovil je, da je Kosucijev čevelj "pravi rimski čevelj". Svoje meritve je primerjal z železnim standardnim angleškim čevljem iz londonske mestne hiše in objavil naslednjo primerjavo:

Vrednosti antičnega rimskega čevlja, ki jih je določil Greaves leta 1639
Vir Vrednost v angleških čevljih Metrični ekvivalent
čevelj na Kosucijevem kipu 0,967  294,7 mm 
čevelj na Stacilijevem spomeniku 0,972  296,3 mm 
čevelj Juana Bautista Villalpanda, izračunan iz Vespazijanovega kongija 0,986  300,5 mm 
• Metrični ekvivalenti so približni.

Smith (1851) je objavil vrednost 0,9708 angleškega čevlja ali približno 295,9 mm.[2] Sedanja splošno sprejeta vrednost rimskega čevlja je 296 mm.[3]

Rimski čevelj se je delil ali kot grški pous na 16 digiti (prst) ali na dvanajst unciae (palec). Frontin v 1. stoletju n. št. piše, da se je digitus uporabljal v Kampaniji in večjem delu Italije.[4] Osnovne antične rimske mere za dolžino so bile:

Antične rimske dolžinske enote
Rimska enota Slovensko ime Razmerje Angleški ekvivalent Metrični ekvivalent Opis
digitus prst 116 pesa 0,0607 čevlja (0,728 palca) 18,5 mm
uncia ali pollex palec 112 pesa 0,0809 čevlja (0, 971palca) 24, mm
palmus širina dlani 14 pesa 0,243 čevlja 74 mm
palmus major dolžina dlani 34 pesa 0,728 čevlja 222 mm v poznem obdobju
pes čevelj 1 pes 0, 971 čevlja 296 mm
palmipes 114 pedes 1,214 čevlja 370 mm
cubitus komolec 112 pedes 1,456 čevlja 444 mm
gradus ali pes sestertius korak 212 pedes 2,427 čevlja 0,74 m
passus (dvojni) korak 5 pedes 4,854 čevlja 1,48 m
decempeda ali pertica merilna palica 10 pedes 9,708 čevlja 2,96 m
actus (dolžinski) 120 pedes 116,496 čevlja 35,5 m
stadium stadij 625 pedes 607,14 čevlja 190,5 m
mille passuum ali milliarium[5][6][7] milja 5000 pedes 4854 čevljev (0,919 standardne milje) 1,48 km
gallic leuga liga 7500 pedes 7281 čevljev (1,379 standardne milje) 2,22 km
• Vsi podatki, razen posebej označenih, so iz Smith (1851).[2]Angleški in metrični ekvivalenti so približni, izračunani iz razmerja 1 pes = 0,9708 angleškega čevlja = 296 mm.

Ploščina uredi

Najpogostejše antične rimske ploščinske enote so bile:

Antične rimske ploščinske enote
Rimska enota Slovensko ime Razmerje Metrični ekvivalent Opis
pes quadratus kvadratni čevelj 1 pes² 0,0876 m²
scrupulum ali decempeda quadrata 100 pedes² 8,76 m² kvadrat standardne 10 čeveljske merilne palice
actus simplex 480 pedes² 42,1 m² 4 × 120 pedes[8]
uncia 2400 pedes² 210 m²
clima 3600 pedes² 315 m² 60 × 60 pedes[8]
actus quadratus ali acnua 14400 pedes² 1262 m² v Galiji so jo imenovali tudi arpennis[8]
jugerum 28800 pedes² 2523 m²
heredium 2 jugera 5047 m²
centuria 200 jugera 50,5 ha pred tem 100 jugera[8]
saltus 800 jugera 201,9 ha
• Vsi podatki, razen posebej označenih, so iz Smith (1851).[2] Metrični ekvivalenti so približni, izračunani iz razmerja 1 pes = 296 mm.

Columella v svoji De re rustica opisuje tudi druge merske enote za ploščino, med njimi porca (180 × 30 rimskih čevljev = približno 473 m²), ki so jo uporabljali v Betiki, in galski candetum ali cadetum, ki je imel v mestu osnovo 100 čevljev, na podeželju pa 150 čevljev. Columella daje tudi uncijsko delitev jugeruma, ki jo je v naslednji tabeli prikazal neznan prevajalec Millarjeve izdaje iz leta 1745:

Uncijska delitev jugeruma
Rimska enota Rimski kvadratni čevelj Ulomljeni del jugeruma Metrični ekvivalent Opis
dimidium scrupulum 50 1576 4,38 m²
scrupulum 100 1288 8,76 m²
duo scrupula 200 1144 17,5 m²
sextula 400 172 35,0 m²
sicilicus 600 148 52,6 m²
semiuncia 1200 124 105 m²
uncia 2400 112 210 m²
sextans 4800 16 421 m²
quadrans 7200 14 631 m²
triens 9600 13 841 m²
quincunx (kvinkus) 12000 512 1051 m²
semis 14400 12 1262 m² = actus quadratus[2]
septunx 16800 712 1472 m²
bes 19200 23 1682 m²
dodrans 21600 34 1893 m²
dextans 24000 56 2103 m²
deunx 26400 1112 2313 m²
jugerum 28800 1 2523 m²
• Vsi podatki, razen posebej označenih, so iz Smith (1851).[2] Metrični ekvivalenti so približni, izračunani iz razmerja 1 pes = 296 mm.

Prostornina uredi

Prostorninske enote za tekočine in razsute snovi so temeljile na sekstariju. Ker se ni ohranil noben primerek standarda, strokovnjaki domnevajo, da je meril od 0,53 l[9] do 0,58 l.[10] Cardarellijeva vrednost je 0,54928 l.[11]

Ker so Rimljani sekstarij definirali kot 148 kvadrantne amfore, ki je merila en kubični čevelj, je pri vrednosti 1 čevelj = 296 mm sekstarij meril približno 540,3 ml, kar se ujema s predpostavljeno vrednostjo.

Enote za tekočine uredi

 
Mensa Ponderaria - kalibracijska miza za preverjanje prostornin (Mestni muzej "Dörndl", Wiesloch

Rimski vrč, tako imenovana kvadrantna amfora, je merila en kubični čevelj. Manjši congius je meril pol kubičnega čevlja.

Antične rimske merske enote za tekočine
Rimska enota Slovensko ime Razmerje Metrični ekvivalent Opis
ligula 148 sekstarija 11,4 ml
cyathus 112 sekstarija 45 ml
acetabulum 18 sekstarija; 68 ml
quartarius 14 sekstarija 136 ml
hemina ali cotila 12 sekstarija 273 ml
sextarius 546 ml 16 kongija
congius 6 sekstarijev 3,27 l
urna 4 kongije 13,1 l
amphora 8 kongijev 26,2 l
culeus 160 kongijev 524 l
• Vsi podatki, razen posebej označenih, so iz Smith (1851).[2] Metrični ekvivalenti so približni.

Enote za suhe snovi uredi

Merske enote za suhe snovi
Rimska enota Slovensko ime Razmerje Metrični ekvivalent Opis
ligula 148 sekstarija 11,4 ml
cyathus 112 sekstarija 45 ml
acetabulum 18 sekstarija 68 ml
quartarius 14 sekstarija 136 ml
hemina ali cotila 12 sekstarija 273 ml
sextarius 546 ml 16 kongija
semimodius 8 sekstarija 4,36 l
modius 16 sekstarijev 8,73 l
• Vsi podatki, razen posebej označenih, so iz Smith (1851).[2] Metrični ekvivalenti so približni.

Masa uredi

Enote za maso so večinoma temeljile na faktorju 12. V Rimski republiki so se imena nekaterih enot za maso uporabljala tudi za poimenovanje kovancev, ki so imeli enake ulomljene vrednosti večjih osnovnih enot: libra za maso se je za kovance imenovala as. Sodobne ocene kažejo, da je libra tehtala 322 do 329 gramov. Njena trenutna splošno sprejeta vrednost je 5076 granov (zrn) ali 328,9 gramov.[3][10][12]

Uncijalna delitev libre je bila:

Uncijalna delitev libre
Rimska enota Slovensko ime Razmerje Metrični ekvivalent Opis
uncia rimska unča 112 libre 27,4 g
sescuncia ali sescunx 18 libre 41,1 g
sextans 16 libre 54,8 g
quadrans ali teruncius 14 libre 82,2 g
triens 13 libre 109,6 g
quincunx 512 libre 137,0 g
semis ali semissis 12 libre 164,5 g
septunx 712 libre 191,9 g
bes ali bessis 23 libre 219,3 g
dodrans 34 libre 246,7 g
dextans 56 libre 274,1 g
deunx 1112 libre 301,5 g
as ali libra rimski funt 328,9 g
• Vsi podatki, razen posebej označenih, so iz Smith (1851).[2] Metrični ekvivalenti so približni, izračunani iz razmerja 1 libra = 328,9 g.

Delitev uncije:

Delitev uncije
Rimska enota Slovensko ime Razmerje Metrični ekvivalent Opis
siliqua 1144 uncije 0,19 g
obolus 148 uncije 0,57 g
scrupulum 124 uncije 1,14 g
semisextula 112 uncije 2,28 g
sextula 16 uncije 4,57 g
sicilicius 14 uncije 6,85 g
duella 13 uncije 9,14 g
semuncia 12 uncije 13,7 g
uncia rimska unča 27,4 g
• Vsi podatki, razen posebej označenih, so iz Smith (1851).[2] Metrični ekvivalenti so približni, izračunani iz razmerja 1 libra = 328,9 g.

Čas uredi

Leta uredi

Rimljani so imeli zapleten koledar, katerega so leta 45 pr. n. št. zamenjali z julijanskim koledarjem. V julijanskem koledarju je imelo navadno leto 365 dni, prestopno leto pa 366 dni. Od leta 45 pr. n. št. do leta 1 n. št. so prestopna leta vrivali v nepravilnih intervalih, od leta 4. n. št. dalje pa so si prestopna leta sledila v pravilnih štiriletnih intervalih. Leta so številčili bolj redko in so jih namesto tega določali z imeni konzulov za tisto leto. Kadar so okoliščine zahtevale številko leta, so uporabljali grške olimpijade ali število let od ustanovitve Rima (ab urbe condita) leta 753 pr. n. št.. V srednjem veku so številčenje let spremenili v Anno Domini.

V večjem delu sodobnega sveta se uporablja gregorijanski koledar, ki se od julijanskega razlikuje po tem, da vsaka štiri stoletja preskoči tri prestopna leta, s čimer se bolj približa dolžini tropskega leta.

Teden uredi

Rimljani so dneve združevali v osemdnevne cikle, imenovane nundina. Vsak osmi dan je bil semanji dan.

Astrologi so neodvisno od nundinae uporabljale sedemdnevni cikel, imenovan hebdomada, v katerem so posamezni dnevi predstavljali enega od sedmih klasičnih planetov. Prvi dan v tednu je bil Saturnov dan, kateremu so sledili Sončev, Lunin, Marsov, Merkurjev, Jupitrov in Venerin dan. Domneva se, da se je astrološki dan začel s sončnim vzhodom. Sedemdnevni koledar, ki se je začenjal v soboto zvečer, so uporabljali tudi Judje. Sedmi dan v tednu se je imenoval šabat, druge dneve v tednu pa so številčili. Izjema je bil petek, ki se je imenoval parasceve (priprava) ali šesti dan. Judovski dnevi so se začenjali s sončnim zahodom. Kristjani so privzeli judovski sedemdnevni teden. Prvi dan v tednu je bila Dominica ali Gospodov dan. Konstantin Veliki je v čast Neosvojenega sonca, varuha svoje družine, leta 321 nedeljo razglasil za dela prost dan, s čimer je v rimsko družbo uvedel sedemdnevni teden.

Ure uredi

Rimljani so dan delili na dvanajst horae ali ure, ki so se začele šteti zjutraj in končale zvečer. Noč je bila razdeljena na štiri straže. Dolžne ur so bile odvisne od letnega časa: pozimi, ko je dan krajši, so bile krajše, poleti pa daljše. Straže so bile pozimi ustrezno daljše, poleti pa seveda krajše.

Astrologi so sončni dan delili na 24 enako dolgih ur, ki so postale osnova za srednjeveško uro in sodobni 24 urni srednji sončni dan.

Četudi so se ure šele v srednjem veku začele deliti na minute in sekunde, so antični astrologi imeli minuto, ki je bila enaka 160 dneva, in sekundo, ki je bila enaka 13600 dneva.

Sklici uredi

  1. J. Greaves (1647), A discourse of the Romane foot and denarius; from whence, as from two principles, the measures and weights used by the ancients may be deduced, London, William Lee.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 2,8 W. Smith, C. Anthon (1851), A new classical dictionary of Greek and Roman biography, mythology, and geography, ki se delno sklicuje na Dictionary of Greek and Roman biography and mythology, New York, Harper & Bros, tabele na str. 1024–1030.
  3. 3,0 3,1 W.L. Hosch, urednik (2010), The Britannica Guide to Numbers and Measurement, New York, Britannica Educational Publications, 1. izdaja, str. 206, ISBN 978-1-61530-108-9.
  4. Sextus Julius Frontinus, De aquis (O vodi), 1:24.
  5. A. Kamm (2008), The Romans: an introduction, Routledge, str. 144, ISBN 978-1-134-04799-4. Pridobljeno dne 10. decembra 2011.
  6. D. Mattingly (2008), An Imperial Possession: Britain in the Roman Empire, 54 BC – AD 409, Penguin, str. 146. ISBN 978-0-14-014822-0. Pridobljeno dne 10. decembra 2011.
  7. A. Goldsworthy (2008), Caesar: Life of a Colossus, Yale University Press, str. 210. ISBN 978-0-300-12689-1. Pridobljeno dne 10. decembra 2011.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 Lucius Junius Moderatus Columella (1745), L. Junius Moderatus Columella of Husbandry, London, A. Millar, XIV, 600, str. 208–216.
  9. Inc NetLibrary, Encyclopædia Britannica almanac 2008, str. 162, ISBN 978-1-59339-475-2. Pridobljeno 9. decembra 2011.
  10. 10,0 10,1 R.E. Zupko (1977), British weights & measures: a history from antiquity to the seventeenth century, University of Wisconsin Press, str. 7. Pridobljeno 9. decembra 2011.
  11. F. Cardarelli, M.J. Shields, prevajalec (2003), Encyclopaedia of Scientific Units, Weights and Measures: Their SI Equivalences and Origins, London, Berlin, Heidelberg, Springer Verlag, 9781852336820, str. 74–75.
  12. F.G. Skinner (1967), Weights and measures: their ancient origins and their development in Great Britain up to A.D. 1855, H.M.S.O., str. 65. Pridobljeno dne 9. decembra 2011.

Viri uredi

  • O.A.W. Dilke, Mathematik, Maße und Gewichte in der Antike, RUB 8687, Reclam, Stuttgart, 1991, ISBN 3-15-008687-6.
  • F. Hultsch, Griechische und römische Metrologie, 2. Izdaja, Weidmann, Berlin, 1882. Ponatis: Akademische Druck- und Verlags-Anstalt, Gradec, 1971, ISBN 978-1143275074.
  • F. Hultsch, Castrensis modius, Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft (RE), 3. zvezek, 2, Stuttgart, 1899, str. 1775–1776.
  • O. Klasing, Das Buch der Sammlungen, 6. izdaja, Bielefeld in Leipzig, 1906, Verlag Velhagen & Klasing.