Anatomija

(Preusmerjeno s strani Anatom)

Anatomija (iz grščine anatemnō, izrežem, iz ἀνά τέμνω[1]) je veda biologije, ki preučuje zgradbo živih bitij, zlasti človeka in živali.[2][3] Je tesno povezana z embriologijo, primerjalno anatomijo (primerja zgradbo različnih živalskih vrst), evolucijsko biologijo in evolucijo.[4] Anatomija človeka je ena od temeljnih ved medicine.[5]

Anatomski človek v Najsrečnejših uricah vojvode Berijskega

Najstarejši zgodovinski zapisi o anatomskih študijah segajo v obdobje Starega Egipta. Velik del zgodovine so se anatomi zanašali predvsem na seciranje kot glavno tehniko. Zaradi medicinskega pomena je človeško telo že od takrat osrednji subjekt, zato včasih besedo anatomija uporabljamo kar kot sopomenko anatomije človeka. V 18. in 19. stoletju se je razmahnila primerjalna anatomija, ki je pomembno prispevala k razvoju teorije evolucije. 20. stoletje je zaznamoval bliskovit napredek tehnike, ki omogoča mnogo natančnejše in manj destruktivne pristope k preučevanju (radiografija, slikanje z magnetno resonanco ipd.).

OpredelitevUredi

Anatomija je veja biologije, ki preučuje zgradbo in organizacijo živih bitij ter na podlagi izsledkov sklepa o funkciji in evoluciji preučevanih struktur. Za slednji cilj je pomembna primerjalna anatomija, ki na osnovi podobnosti in razlik v zgradbi različnih organizmov izpeljuje njihovo sorodnost.

Anatomijo lahko ločimo na:[6][2]

  • makroskopsko anatomijo – preučuje zgradbo telesa, vidno s prostim očesom;
  • mikroskopsko anatomijo (specialno histologijo) – preučuje drobno zgradbo organov, vidno s svetlobnim mikroskopom.

Glede na subjekt ločimo anatomijo živali in anatomijo rastlin. Anatomija človeka je tradicionalno panoga medicine, ki se ukvarja specifično s človeško anatomijo.

Živalska tkivaUredi

 
Obarvan stiliziran prerez živalske celice z bičkom

Kraljestvo živali je večinoma sestavljeno z večceličnih organov in so večinoma večcelični organizmi. Ob evolucijski teoriji se tkiva specializirajo za specifične naloge(eumetazoans). Tako se napravi notranja organska votlina z eno ali dvema odprtinama: gametes nastanejo v večceličnih spolnih organih, zigote v njihovem embrioničnem razvoju. To ne velja za spužve, kjer ni diferenciacije.[7]

Za razliko od rastinskih celic, živalske celice nimajo prave celične stene niti kloroplastov. Vakuol so manjše. Celični organeli imajo sestavo, kjer je skupen obstoj fosfolipidom, citoplazme in celičnega jedra. Pretok snovi med celicami večinoma poteka preko plasti ektoderme, mezoderme in endoderme.[8] Živalska tkiva delimo na epitelna, žleze, mišična, živčna in vezivna tkiva.

 
Hrustanec pod veliko povečavo

Vezivna tkivaUredi

Vezivna tkiva so namenjena predvsem ohranjanju stvari na prvotno mišljenih mestih. V večini primerov so celice, ki sestavljajo to tkivo, obdane z znatnimi količinami zunajceličnih snovi, ki jih izločajo same. Deluje tudi kot polnilna tkanina.

Med najpomembnejšimi zunajceličnimi snovmi so vlakna, sestavljena iz kolagena in elastina, ki tvorijo nekakšen okvir, ki ustvarja difuzijske prostore. Če ga primerjamo z epitelijskim tkivom, njene celice niso tako blizu in so obkrožene z zunajceličnimi snovmi, ki jih proizvajajo fibrociti, hondrociti, osteoblasti, osteociti in podobne celice. Te snovi so tiste, ki določajo specifične lastnosti tkiva.

Konjunktivno tkivo predstavlja tudi proste celice, ki sodelujejo pri obrambi pred patogeni, ki so del imunskega sistema. A to ni vse. Vsebujejo ohlapno vezno tkivo, gosto, retikularno sluznico, fuzocelularno, hrustljavo, koščeno in maščobno tkivo.

Po drugi strani pa mora zunajcelična snov, ki je sestavni del okostja, strditi v procesu kalcifikacije..

Epitelno tkivoUredi

 
Epitelno tkivo sluzi, ki ščiti želodčno steno v nizki povečavo

Epitelno tkivo je sestavljeno z zelo gosto postavljenimi celicami, ki ščitijo in ščitijo votle organe, embrio, vse izpostavljene površine, sluznico. Epitelno tkivo je polarno, njihova povezava na prečnem povezovanju. Kot tkivo se zelo hitro obnavlja, celice umrejo in nadomestijo jih nove celice na istem mestu. Na primer zelo vroča pijača bo uničila tkivo, ki ščiti sluznico in slino v ustih. Ta se bo kmalu obnovila, v času nekaj dni. Koža je na zunanji strani sestavljena iz epitelnega drobnega tkiva ploščnatih celic obogatenih s keratinom. Keratinociti sestavljajo skoraj 95% celic v koži.[9] V bolj razvitih živalih so tudi žleze sestavljene iz epitelnega tkiva.[10]

Mišično tkivoUredi

 
Presek čez kostno mišico in malo živčno celico v visoki povečavo

Mišično tkivo je odgovorno za gibanje naših okončin, srčni utrip in neprostovoljno gibanje črevesja.

Dva proteina s kontraktilnimi lastnostmi sta bistvena za tvorbo tega tkiva: filamenti aktina in miozina. Obstajajo tri vrste mišičnega tkiva: gladko, srčno in skeletno ali progasto. Gladko mišično tkivo deluje zbrano in enakomerno, najbolj tipično ga lahko opazujemo pri delovanje morske klobase. Progaste mišice prepoznamo na bicepsih in stegenskih mišicah.

Živčno tkivoUredi

Živčno tkivo sestavljajo nevroni in nevroglijske celice. Za celice so značilne funkcije prevajanja, obdelave, shranjevanja in prenosa električne energije. Oblika celice je lahko nenavadno dolga in razvlečena za prenos informacije. V nekaterih počasno premikajočih morskih živalih se živci preoblikujejo v mrežo živcev, ki se aktivirajo hkrati (glej meduze). V večini živalih so živci povezani v snope vzdolžnih poti. V preprostih živalih receptor nevrona prejme dražljaj z celične membrane, V bolj zapletenih organizmih pa lahko celica premore kemične ali svetlobne receptorje, celo več različnih v eni celici, ti pa prenašajo sporočila po živčnem omrežju do drugega dela organizma. Nevroni so lahko povezani tudi v živčnih vozljih, obstajajo pa tudi še bolj centralizirani živčni sistemi. Nekateri živčni sistemi so namenjeni zgolj ohranjanju življenjskih funkcij, [11][12][13]

ZgodovinaUredi

V drugem stoletju je starogrški zdravnik, anatom in filozof Galen[14] napisal vplivno razpravo o anatomiji človeka,[15] v kateri je združil dotedanje znanje ter svoja dognanja, ki jih je pridobil z disekcijami na živalih.[14] Z vivisekcijami na živalih se je uvrstil med ene prvih eksperimentalnih fiziologov.[16] Galenove anatomske skice, ki so temeljile predvsem na anatomiji psov, so postale praktično edini anatomski učbenik, ki se je uporabljal nadaljnjih tisoč let. Renesančnim zdravnikom je bilo njegovo dela dolgo poznano le preko arabske medicine, dokler ga niso prevedli neposredno iz grščine v latinščino.[17]

Za začetnika sodobne znanstvene anatomije velja Andreas Vesalius (1514–1564).[18] Vesalius, ki je študiral medicino, je spoznal, da Galenova anatomija ne temelji na humani sekciji ter začel, verjetno leta 1540, sistematično primerjati vse Galenove trditve z rezultati svojih sekcij. Avgusta leta 1542 je končal svoje veliko delo in ga pripravil za natis v sedmih knjigah z naslovom De humani corporis fabrica libri septem (O zgradbi človeškega telesa v sedmih knjigah). Vesaliusovo delo je pomenilo revolucionarni prispevek k anatomiji 16. stoletja in njegova knjiga je ostala anatomski učbenik še nadaljnjih dvesto let.[19]

SkliciUredi

  1. O.D.E. 2nd edition 2005
  2. 2,0 2,1 http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5505720/anatomija?query=anatomija&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 23. 5. 2016.
  3. Merriam Webster Dictionary
  4. »Introduction page, "Anatomy of the Human Body". Henry Gray. 20th edition. 1918«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2007. Pridobljeno 19. marca 2007.
  5. Arráez-Aybar et al. (2010). Relevance of human anatomy in daily clinical practice. Annals of Anatomy-Anatomischer Anzeiger, 192(6), 341–348.
  6. »Anatomy«. The Free Dictionary. Farlex. 2007. Pridobljeno 8. avgusta 2013.
  7. Dorit, R. L.; Walker, W. F.; Barnes, R. D. (1991). Zoology. Saunders College Publishing. str. 547–549. ISBN 978-0-03-030504-7.
  8. Ruppert, Edward E.; Fox, Richard, S.; Barnes, Robert D. (2004). Invertebrate Zoology, 7th edition. Cengage Learning. str. 59–60. ISBN 978-81-315-0104-7.
  9. McGrath, J.A.; Eady, R.A.; Pope, F.M. (2004). Rook's Textbook of Dermatology (7th ed.). Blackwell Publishing. pp. 3.1–3.6. ISBN 978-0-632-06429-8.
  10. Bernd, Karen (2010). »Glandular epithelium«. Epithelial Cells. Davidson College. Arhivirano iz spletišča dne 28. januarja 2020. Pridobljeno 25. junija 2013.
  11. Johnston, T.B; Whillis, J, ur. (1944). Grey's Anatomy: Descriptive and Applied (28 izd.). Langmans. str. 1038.
  12. Ruppert, Edward E.; Fox, Richard, S.; Barnes, Robert D. (2004). Invertebrate Zoology, 7th edition. Cengage Learning. str. 105–107. ISBN 978-81-315-0104-7.
  13. Moore, K.; Agur, A.; Dalley, A. F. (2010). »Essesntial Clinical Anatomy«. Nervous System (4th izd.). Inkling. Arhivirano iz spletišča dne 8. marca 2021. Pridobljeno 30. aprila 2014.
  14. 14,0 14,1 Hutton, Vivien. »Galen of Pergamum«. Encyclopædia Britannica 2006 Ultimate Reference Suite DVD. Pridobljeno 13. maja 2014.
  15. Charon NW; Johnson RC; Muschel LH (1975). »Antileptospiral activity in lower-vertebrate sera«. Infect. Immun. 12 (6): 1386–1391. PMC 415446. PMID 1081972.
  16. Brock, Arthur John (translator) Galen. On the Natural Faculties. Edinburgh, 1916. Introduction, page xxxiii.
  17. Boas, Marie (1970) [1962]. The Scientific Renaissance 1450–1630. Fontana. str. 120–143.
  18. »Warwick honorary professor explores new material from founder of modern human anatomy«. Press release. University of Warwick. Pridobljeno 8. julija 2013.
  19. Zupanič Slavec Z. Ko mrtvi žive uče – anatomija skozi čas. Proteus 77/8, april 2015, str. 342-351.

Zunanje povezaveUredi