Al-Zahir
Abu al-Hasan Ali ibn al-Hakim (arabsko أبو الحسن علي ابن الحاكم), bolj znan kot al-Zahir li-izaz Din Alah (arabsko الظاهر لإعزاز دين الله, dobesedno 'Tisti, ki odkrito nastopa, da bi okrepil Božjo vero'[1]), je bil sedmi kalif Fatimidskega kalifata, ki je vladal od leta 1021 do 1036, * 20. junij 1005, † 13. junij 1036.
Ali al-Zahir | |
---|---|
Imam–kalif Fatimidske dinastije | |
Vladanje | 1021–1036 |
Predhodnik | Al-Hakim bi-Amr Alah |
Naslednik | Al-Mustanzir |
Rojstvo | 20. junij 1005 Kairo |
Smrt | 13. junij 1036 (star 30 let) |
Zakonec | Rasad in druge |
Potomci | Al-Mustanzir |
Dinastija | Fatimidi |
Religija | šiitski islam |
Na položaj kalifa je prišel po izginotju njegovega očeta al-Hakima bi-Amr Alaha.
Vladanje
urediPo al-Hakimovem izginotju 14. februarja 1021 je oblast prevzela njegova sestra Sit al-Mulk. Prezrla je al-Hakimovo imenovanje bratranca Abd al-Rahima ibn Iljasa za njegovegas naslednika in namesto njega na prestol povzdignila al-Hakimovega šestnajstletnega sina Alija. Ali je 28. marca prejel javno prisego zvestobe in privzel vladarsko ime al-Zahir li-izaz Din Alah.[2] Njegov tekmec Abdul-Kasim, guverner Damaska, je bil odpoklican v Kairo, kjer je nekaj mesecev kasneje umrl, domnevno zaradi samomora.[2]
Do njene smrti februarja 1023 je vladala Sit al-Mulk, ki se je po besedah zgodovinarja Thierryja Bianquisa izkazala za "pravo državnico".[2]
Al-Zahir je bil prvi fatimidski monarh, ki je odgovornost vladanja preložil na svoje uradnike, s čimer je začel trend, ki je sčasoma vodil v popolno politično nemoč fatimidskih kalifov.[2] Med njegovim vladanjem je fatimidska država zdrsnila v krizo. V Egiptu sta lakota in kuga v letih 1023–1025 povzročili brezvladje, v Palestini in Siriji pa je prišlo do upora beduinov (1024–1029). Koalicijo upornikov je razdrobila fatimidska diplomacija, zatem pa jo je general Anuštakin al-Dizbari tudi vojaško porazil.
Leta 1028 je Ali ibn Ahmed Džardžaraj iz vladajočega kroga uspel odstraniti svoje kolege in prevzeti položaj vezirja. Na položaju je ostal do leta 1045. Vzpostavil je dobre odnose z Bizantinskim cesarstvom, čeprav je bila suverenost nad okolico Alepa ves čas sporna in včasih tudi vzrok za oborožene spopade. Da bi izboljšal odnose z Bizancem in krščanskimi podložniki kraljestva, je z bizantinskim cesarjem Romanom III. sklenil sporazum, s katerim je odobril obnovo bazilike Božjega groba, uničene leta 1009. Gradbena dela, ki so jih financirali Bizantinci, so se začela šele leta 1042.
Preganjanje druzov
urediNaslednjih sedem let so se druzi soočali s krutim preganjanjem novega kalifa al-Zahirja, ki je želel izkoreniniti njihovo vero.[3] Preganjanje je bilo posledica boja za oblast znotraj fatimidskega cesarstva, v katerem so na druze gledali sumničavo, ker niso hoteli priznati novega kalifa za svojega imama. V skupnost druzov so se vrinili številni vohuni in provokatorji, predvsem privrženci al-Darazija, in začeli povzročati težave in mazati njihov ugled. To je povzročilo trenja z novim kalifom, ki je nato z vojsko krenil na druze. Spopadi so segali od Antiohije do Aleksandrije.[4] Druzi to mračno obdobje imenujejo mihna.[5] Največji pokol je bil v Antiohiji, kjer je bilo ubitih 5.000 uglednih druzov. Sledil je pokol v Alepu.[4] Posledično so šli verniki v ilegalo v upanju na preživetje. Ujeti so bili prisiljeni odpovedati se veri ali so bili ubiti. Leta 1038, dve leti po al-Zahirjevi smrti, se je gibanje druzov lahko obnovilo, ker je imelo novo vodstvo kalifata prijateljske politične vezi z vsaj enim vidnim voditeljem druzov.[3]
Smrt in nasledstvo
urediAl-Zahir je po šestnajst letih vladanja 13. junija 1036 umrl zaradi kuge. Kot osmi kalif ga je nasledil sin s prestolnim imenom al-Munstanzir.
Sklici
uredi- ↑ Brett 2017, str. 157.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Bianquis 2002, str. 391.
- ↑ 3,0 3,1 Rebecca Erickson. "The Druze" Arhivirano 2015-05-18 na Wayback Machine. (PDF). Encyclopedia of New Religious Movements. Arhivirano iz izvirnika (PDF) 18. maja 2015.
- ↑ 4,0 4,1 Moukarim, Moustafa F. About the Faith of The Mo'wa'he'doon Druze. Arhivirano iz izvirnika 26. aprila 2012.
- ↑ Parsons, L. (2000). The Druze between Palestine and Israel 1947–49. Springer. str. 2. ISBN 9780230595989.
Viri
uredi- Bianquis, Thierry (1989). Damas et la Syrie sous la domination fatimide (359-468/969-1076): essai d'interprétation de chroniques arabes médiévales. Deuxième tome (v francoščini). Damascus: Institut français de Damas. ISBN 978-2-35159131-4.
- Thierry Bianquis. al-Ẓāhir li-Iʿzāz Dīn Allāh. vol. 11. str. 391–392.
- Brett, Michael (2017). The Fatimid Empire. The Edinburgh History of the Islamic Empires. Edinburgh: Edinburgh University Press. ISBN 978-0-7486-4076-8.
- Marius Canard. D̲j̲arrāḥids. str. 482–485.
- Cappel, Andrew J. (1994). »The Byzantine Response to the ʿArab (10th–11th Centuries)«. Byzantinische Forschungen. A. Hakkert. 20: 113–132.
- A History of Palestine. str. 634–1099.
- Halm, Heinz (2003). Die Kalifen von Kairo: Die Fāṭimiden in Ägypten, 973–1074 [The Caliphs of Cairo: The Fatimids in Egypt, 973–1074] (v nemščini). Munich: C. H. Beck. ISBN 3-406-48654-1.
- The Prophet and the Age of the Caliphates. 2. izdaja.
- Lev, Yaacov (2003). »Turks in the Political and Military Life of Eleventh-Century Egypt and Syria«. V Hidemitsu, Kuroki (ur.). The Influence of Human Mobility in Muslim Societies. Kegan Paul. str. 43–62. ISBN 0710308027.
Al-Zahir Rojen: 20 junij 1005 Umrl: 13. junij 1036
| ||
Vladarski nazivi | ||
---|---|---|
Predhodnik: al-Hakim bi-Amr Alah |
Fatimidski kalif 1021–1036 |
Naslednik: al-Mustanzir |
Šiitski muslimanski nazivi | ||
Predhodnik: al-Hakim bi-Amr Alah |
Ismailski imam 1021–1036 |
Naslednik: al-Mustanzir |