Žebelj

Žebèlj je v lesarstvu in strojništvu koničast in oster predmet iz trde kovine, navadno jekla, ki ga uporabljamo za povezovanje dveh (po navadi lesenih) kosov materiala.Izdelani so natančneje iz Thomassovega jekla z natezno trdnostjo 600-800 MPa in mejo plastičnosti pri 90-95 % natezne trdnosti.

Žeblji

So zelo ekonomični, saj lahko z majhno težo veznega sredstva priključimo veliko silo. Obremenjeni so lahko bočno, torej prenašajo strižne sile, ali pa tudi osno, tako da so sposobni prenašati tudi izruvne sile.

V obdelovanec ga zabijemo s kladivom ali z električnim oziroma pnevmatskim orodjem. Žebelj materiale drži skupaj s trenjem. Na vrhu žeblja je glavica - razširjeni del, ki služi lažjemu zabijanju, zaradi nje pa žebelj tudi močneje povezuje material.

Pred korozijo jih lahko zaščitimo z galvanizacijo; pogosto so zaščiteni s cinkom.

V trgovinah so žeblji naprodaj na enoto mase, nasprotno od vijakov, ki se prodajajo po kosih.

ZgodovinaUredi

Sprva so žeblje ročno kovali. V Sloveniji so bili posebej znani žebljarji iz kraja Kropa na Gorenjskem. Prvi strojno izdelani žeblji, izsekani iz pločevine, so se pojavili konec 18. stoletja v ZDA. Dandanes so jih v običajni uporabi že povsem nadomestili žičniki, drugačni se uporabljajo le v restavratorstvu. Žičniki so izdelani iz žice, kar poceni in poenostavi izdelavo.

UporabaUredi

Žeblje največ uporabljajo mizarji, krovci, tapetniki in podobni obrtniki. Glede na namen uporabe poznamo mnogo različnih oblik. Včasih so se uporabljali tudi v čevljarstvu - žeblji so bili zabiti tako, da so gledali iz podplatov nekaterih vrst čevljev, denimo gorniških.