Wikipedija

Jordan (zgodovinar)

Jordan (grško starogrško Ιορδάνης ο Αλανός, Iordánis o Alanós, slovensko Jordan Alan, latinsko Iordanis ali Iordanes) je bil bizantinski državni uradnik, verjetno gotskega porekla, ki je kasneje postal zgodovinar, * ni znano, † 6. stoletje.

Sredozemlje v Jordanovem času; Vzhodno rimsko cesarstvo je obarvano oranžno, z zeleno barvo pa so označena ozemlja, ki jih je osvojil Justijnijan I.

Kot zgodovinar je napisal dve deli: Zgodovino Rimskega cesarstva in Zgodovino Gotov. Njegova Zgodovina Gotov je ob Historia Gothorum Izidorja Seviljskega edino obširno antično delo, ki se ukvarja z zgodnjo zgodovino Gotov. Drugi pisci, med njimi Prokopij iz Cezareje, so pisali o njihovi kasnejši zgodovini.

Jordanova Getica (De origine actibusque Getarum, Izvor in delanja Getov (gotov)) je bila predmet več kritičnih pregledov. Jordan je pisal v pozni latinščini in ne v klasični ciceronski latinščini. V uvodu v Getico pravi, da je imel za pregled tistega, kar je napisal Kasiodor, na razpolago samo tri dni, se pravi da se je pri pisanju zanašal predvsem na svoje znanje.

Življenje uredi

Jordan je o sebi mimogrede napisal:

Skiri in Sadagirci ter nekateri Alani s svojim vodjem po imenu Kandak, so dobili Mali Skitijo in Spodnjo Mezijo. Parija, oče mojega očeta Alanoviamuta, se pravi moj stari oče, je bil tajnik tega Kandaka, dokler je bil živ. Sestrinemu sinu Guntigisu, ki se je imenoval tudi Baza in je bil poveljnik vojakov, ki je bil sin Andaga, sina Andele iz rodu Amalijcev, sem bil tajnik tudi jaz, Jordan, čeprav sem bil pred mojo spreobrnitvijo neuk človek.[1][2]

Parija je bil Jordanov stari oče po očetovi strani. Jordan piše, da je bil tajnik Kandaka, duxa Alanorum, sicer neznanega vodje Alanov.

Prijatelj je Jordanesa prosil, naj napiše Getico kot povzetek več zvezkov Zgodovine Gotov rimskega državnika Kasiodorja, ki je takrat še obstajala, potem pa se je izgubila. Jordan je bil za to delo izbran zaradi njegovega zanimanja za zgodovino in gotskega porekla. Bil je tajnik (notarius) Kandakovega nečaka Guntigis Baze in magister militum vodilnega ostrogotskega klana Amali v majhni, od Rima odvisni obmejni državi Mali Skitiji v sedanji jugovzhodni Romuniji in severovzhodni Bolgariji.[3]

To je bilo ante conversionem meam (pred mojo spreobrnitvijo). Narava in podrobnosti njegove spreobrnitve ostajajo nejasni. Goti so bili pokristjanjeni s pomočjo (Gota) Vulfile, ki je bil zato postavljen za škofa. Ob tem je treba poudariti, da so Goti sprejeli arijanstvo. Jordanova spreobrnitev je bila morda spreobrnitev v trinitarno nikejsko veroizpoved, kar se morda odraža v protiarijanstvu v nekaterih odlomkih Getice.[4] Jordan v pismu Vigiliju omenja, da se je prebudil vestris interrogationibus - z vašim spraševanjem.

Druga možnost je, da je Jordan postal menih ali član duhovščine. Nekateri rokopisi pravijo, da je bil škof, nekateri pravijo celo, da je bil škof Ravene, čeprav imena Jordan ni na seznamu ravenskih škofov.

Delo uredi

 
Dejanja Dačanov in Getov, upodobljena na Trajanovem stebru, je Jordan napačno pripisoval Gotom

Jordan je napisal rimsko zgodovino z naslovom Romana, njegovo najbolj znano delo pa je Getica, napisana v Konstantinoplu okoli leta 551. Romano naj bi napisal na ukaz nekega Vigilija, ki ga nekateri zgodovinarji istovetijo s škofom Vigilijem. Povezava med njima je sporna, ker ju povezuje samo enako ime.[5][6]

Jordan v predgovoru svoje Getice piše, da prekinja delo na Romani na ukaz brata Castalija, ki je očitno vedel, da ima Jordan dvanajst zvezkov Kasiodorjeve Zgodovine Gotov. Castali je želel, da napiše samo kratek povzetek Kasiodorjeve Zgodovine, vendar je Jordan svoje pisanje dopolnil s podatki v svojem spominu in drugim razpoložljivim gradivom. Zgodovino je dopolnil z geografijo/etnografijo severa, zlasti otoka Skandza, ki naj bi bil pradomovina Gotov.[7]

Zgodovino Gotov začenja s selitvijo legendarnega gotskega kralja Beriga z ladjami iz Skandze (Skandinavija) v Gotiskandzo (porečje Visle, sedanja Poljska), ki se je zgodila v davni preteklosti. Jordan piše, da je kralj Gotov postal Zalmoks, ki ga Herodot omenja kot getskega polboga. Goti so takoj, ko so si nekoliko opomogli od vojne z Agamemnonom, opustošili »Trojo in Ilij«. Srečali naj bi celo egipčanskega faraona Vesosisa. Manj izmišljeni del Jordanovega dela se začne s spopadi Gotov rimsko vojsko v 3. stoletju n. št. Delo se zaključi s porazom Gotov v bitki z bizantinskim generalom Belizarjem in avtorjevo izjavo, da Getico piše v čast tistim, ki so premagali Gote po njihovi 2030 let dolgi zgodovini.

Polemike uredi

Več romunskih in ameriških zgodovinarjev piše o Jordanovem napačnem zamenjavanju Gotov z Geti. Po Jordanovih interpretacijah se večina zgodovinskih podatkov o Dačanih in Getih napačno pripisuje Gotom.[8][9][10][11]

Arne Søby Christensen[5] in Michael Kulikowski[12] trdita, da je Jordan v svoji Getici v zgodovino Dačanov in Getov vključil tudi množico izmišljenih dejanj.

Sklici uredi

  1. ↑ Getica, 266.
  2. ↑ Getica (latinska) 266.
  3. ↑ Croke 1987.
  4. ↑ Getica 132, 133, 138, omenjeno v Croke 1987. str. 125.
  5. ↑ 5,0 5,1 Christensen 2002.
  6. ↑ O'Donnell 1982.
  7. ↑ Thunberg 2012, str. 44–46.
  8. ↑ Walter Goffart. The Narrators of Barbarian History. Princeton 1988, str. 70.
  9. ↑ Pârvan, Vasile (1928). Dacia: An Outline of the Early Civilization of the Carpatho-Danubian Countries. The University Press.
  10. ↑ Oțetea, Andrei (1970). The History of the Romanian people. Scientific Pub. Hoose.
  11. ↑ Ioan Bolovan, Florin Constantiniu, Paul E. Michelson, Ioan Aurel Pop, Christian Popa, Marcel Popa, Kurt Treptow. A History of Romania. Intl Specialized Book Service Inc. 1997.
  12. ↑ Kulikowski 2007, str. 130.

Viri uredi

  • Bradley, Dennis R. (1993). »"In Altum Laxare Vela Compulsus": The 'Getica' of Jordanes«. Hermes. 121 (2): 211–236. JSTOR 4476955.
  • Brodersen, Kai (2013). »Könige im Karpatenbogen« [Kings in the Carpathian Mountains]. Zeitschrift für Siebenbürgische Landeskunde (v nemščini). Heidelberg (36): 129–146. ISSN 0344-3418.
  • Christensen, Arne Søby (2002). Cassiodorus, Jordanes and the History of the Goths: Studies in a Migration Myth. University of Chicago Press. ISBN 978-8-772-89710-3.
  • Croke, Brian (1987). »Cassiodorus and the Getica of Jordanes«. Classical Philology journal. 82: 117–134. doi:10.1086/367034.
  • Croke, Brian (2005). »Jordanes and the Immediate Past«. Zeitschrift für Alte Geschichte. 54 (4): 473–494. JSTOR 4436790.
  • Doležal, Stanislav (2014). »Who was Jordanes?«. Byzantion. 84: 145–164. JSTOR 44173397.
  • Goffart, Walter (april 2005). »Jordanes's "Getica" and the Disputed Authenticity of Gothic Origins from Scandinavia«. Speculum. 80 (2): 379–398. JSTOR 20463271.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  • Grillone, Antonino (december 2004). »Altri apporti della terza famiglia ai "Getica" di Giordanes«. Museum Helveticum (v italijanščini). 61 (4): 208–221. JSTOR 24825243.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  • Heather, Peter (1989). »Cassiodorus and the Rise of the Amals: Genealogy and the Goths under Hun Domination«. The Journal of Roman Studies. 79: 103–128. JSTOR 301183.
  • Jordanes. Vanderspoel, J (ur.). Getica: The Origin and Deeds of the Goths. Translated by Charles C. Mierow. 266.
  • Jordanes. De origine actibusque Getarum L (v latinščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. februarja 2008.
  • Kulikowski, Michael (2007). Rome's Gothic Wars: From the Third Century to Alaric. Key Conflicts of Classical Antiquity (1. izd.). Cambridge University Press. str. 130. ISBN 978-052184633-2.
  • Mierow, Charles Christopher (1966). The Gothic History of Jordanes: In English with an Introduction and a Commentary. Speculum Historiale.
  • O'Donnell, James J. (1982). »The Aims of Jordanes«. Historia. 31: 223–240. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. novembra 2007.
  • Thunberg, Carl L. (2012). Att tolka Svitjod [To interpret Svitjod]. University of Gothenburg/CLTS. str. 44–46. ISBN 978-91-981859-4-2.
  • Van Hoof, Lieve; Van Nuffelen, Peter (2017). »The Historiography of Crisis«. The Journal of Roman Studies. 107: 275–300. JSTOR 26576052.

Zunanje povezave uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jordan_(zgodovinar)&oldid=6108635«