Zgodovinski hidravlični sistem Šuštar

Zgodovinski hidravlični sistem Šuštar (perzijsko: سازههای آبی شوشتر) je kompleksen namakalni sistem otoškega mesta Šuštar iz sasanidskega obdobja. Sestavljen je iz 13 jezov, mostov, kanalov in struktur, ki skupaj delujejo kot hidravlični sistem. Zagotavljala je materialne osnove za ekonomski in družbeni razvoj človeške skupnosti dolga stoletja iz namakanega kmetijstva, ribogojstva, vodni mlini, mestni vodovod, vloga jarkov v obrambni sistem mesta in plovba. Gargar kanalski hidravlični sistem je še v uporabi; samo ostanki starejši sistem Dâriun je ostal, vendar je bil delno obnovljen v 20. stoletju, da ohrani svojo funkcijo namakanja.

Zgodovinski hidravlični sistem Šuštar
[[File:||132px]]
[[File:||266px]]
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeZgodovinski hidravlični sistem Šuštar
Legaokrožje Šuštar, provinca Huzestan, Iran
Koordinati32°03′13″N 48°50′55″E / 32.05372°S 48.84869°V / 32.05372; 48.84869
Površina240,4 ha
Varovalni pas1572,2 ha
VključujeDariun Canal
Gargar Bridge-Dam
Khak Dam
Khoda Afarin Dam (Shushtar)
Kolah Faranghi Tower
Lashkar Bridge
Mizan Dam
Q5875903
Salasel Castle
Shah-Ali Bridge
Sharabdar Dam
Shushtar waterfalls and watermills complex
Band-e Kaisar
Kriterij
Kulturni: (i), (ii), (v)
Referenca1315
Vpis2009 (33. zasedanje)
Zgodovinski hidravlični sistem Šuštar se nahaja v Iran
Zgodovinski hidravlični sistem Šuštar
Lega: Zgodovinski hidravlični sistem Šuštar

Najdemo ga v iranski provinci Huzestan.[1] Leta 2009 je bil vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine in je deseta iranska kulturna dediščina, ki je bila registrirana na seznamu Združenih narodov.

Ta inženirska mojstrovina je edinstvena tako v Iranu kot v svetu. Sasanidi, katerih gospodarstvo je bilo v glavnem odvisno od kmetijstva, so v tej regiji razvili obsežne namakalne sisteme.[2]

Infrastruktura je vključevala vodne mline, jezove, predore in prekope. Gargarski most-jez (Polband-e; perzijskoل بند گرگر pol-band-e-gargar ), ki je izhodišče za več predorov na različnih nivojih; njegov zgornji ustroj preurejen v sodobno cesto v srce mesta. Kanal Bolajti je na vzhodni strani vodnih mlinov in slapov ter služi za dovajanje vode izza jezu-mostu Gargar na vzhodno stran vodnih mlinov in kanalizira vodo, da prepreči poškodbe vodnih mlinov. Predor Dahaneje šahr (mestna odprtina) je eden od treh glavnih predorov, ki so kanalizirali vodo izza jezu-mostu Gargar v vodni mlin in nato poganjali več vodnih mlinov. Kanal Seh kooreh vodi vodo izza jezu-mostu Gargar na zahodno stran. V vodnih mlinih in vodnih slapovih lahko vidimo popoln model zagonskih mlinov.

Band-e Kaisar ("Cezarjev jez"), približno 500 metrov dolg rimski jez čez Karun, je bil ključna zgradba kompleksa, ki je skupaj z jezom Mizan (Band-e Mizan) ohranil in preusmeril rečno vodo v namakalne kanale na tem območju.[3] Vključeval je nadzor močne reke Kârun z jezom Shâdorvân, ki je dvignil in stabilizirali nivo vode z oblikovanjem zajezitvenega rezervoarja. Zgradila ga je rimska delovna sila v 3. stoletju našega štetja po sasanidskem naročilu[4] in je bil najvzhodnejši rimski most in rimski jez[5] ter prva zgradba v Iranu, ki je združevala most z jezom.[6]

Deli namakalnega sistema naj bi izvirali iz časa Dareja Velikega, ahemenidskega vladarja Irana. Delno je sestavljen iz para primarnih obvodnih kanalov v reki Karun, od katerih je eden še danes v uporabi. Vodo dovaja v mesto Šuštar po poti oskrbovalnih tunelov. Območje vključuje grad Salasel, ki je os za delovanje hidravličnega sistema. Sestavljen je tudi iz stolpa za merjenje nivoja vode, skupaj z mostovi, jezovi, mlini in bazeni.

Nato vstopi v ravnico južno od mesta, kjer njen vpliv vključuje omogočanje možnosti kmetovanja na območju, imenovanem Mianâb, in sajenje sadovnjakov. Pravzaprav se celotno območje med dvema obvodnima kanaloma (Šutait in Gargar) na reki Karun imenuje Mianâb, otok, na severnem koncu katerega je mesto Šuštar.[7]

Unesco je mesto označil za »mojstrovino ustvarjalnega genija«.[8]

Najdišča uredi

Zgodovinski hidravlični sistem Shushtar je kompleks jezov, mostov, kanalov in struktur, ki ga sestavlja 13 lokacij, ki delujejo skupaj kot hidravlični sistem.[9][10]

  1. Jez Mizan
  2. Stolp Kolah-Farangi
  3. Kanal Gargar
  4. Jez-most Gargar
  5. Območje mlinov in slapov
  6. Most-jez Borj Ayar in svetišče Sabein
  7. Most-jez Khoda-Afrain
  8. Grad Salasel
  9. Dariunski kanal
  10. Šadorvanski most-jez
  11. Jez Band-e Khak
  12. Laškarski most-jez
  13. Jez Sharabdar
13 lokacij zgodovinskega hidravličnega sistema Shushtar

Galerija uredi

Sklici uredi

  1. Shushtar Arhivirano 4 June 2010 na Wayback Machine., world heritage sites, retrieved on 1 May 2010.
  2. followinghadrian (24. oktober 2020). »Shushtar«. following hadrian photography (v angleščini). Pridobljeno 4. januarja 2023.
  3. Length: Hodge 1992, str. 85; Hodge 2000, str. 337f.; extensive irrigation system: O'Connor 1993, str. 130
  4. Smith 1971, str. 56–61; Schnitter 1978, str. 32; Kleiss 1983, str. 106; Vogel 1987, str. 50; Hartung & Kuros 1987, str. 232; Hodge 1992, str. 85; O'Connor 1993, str. 130; Huff 2010; Kramers 2010
  5. Schnitter 1978, str. 28, fig. 7
  6. Vogel 1987, str. 50
  7. C. J. Edmonds, East and West of Zagros, BRILL, 2009, ISBN 9004173447; Page 157.
  8. Check out 13 emerging wonders of the world, msn news, Retrieved on 1 May 2010.
  9. Centre, UNESCO World Heritage. »Shushtar Historical Hydraulic System«. UNESCO World Heritage Centre.
  10. https://whc.unesco.org/document/152341

Viri uredi

  • Hartung, Fritz; Kuros, Gh. R. (1987), "Historische Talsperren im Iran", in Garbrecht, Günther (ed.), Historische Talsperren, vol. 1, Stuttgart: Verlag Konrad Wittwer, pp. 221–274, ISBN 3-87919-145-X
  • Hodge, A. Trevor (1992), Roman Aqueducts & Water Supply, London: Duckworth, p. 85, ISBN 0-7156-2194-7
  • Huff, Dietrich (2010), "Bridges. Pre-Islamic Bridges", in Yarshater, Ehsan (ed.), Encyclopædia Iranica Online
  • Kleiss, Wolfram (1983), "Brückenkonstruktionen in Iran", Architectura, 13: 105–112 (106)
  • Kramers, J. H. (2010), "Shushtar", in Bearman, P. (ed.), Encyclopaedia of Islam (2nd ed.), Brill Online
  • O'Connor, Colin (1993), Roman Bridges, Cambridge University Press, p. 130 (No. E42), ISBN 0-521-39326-4
  • Schnitter, Niklaus (1978), "Römische Talsperren", Antike Welt, 8 (2): 25–32 (32)
  • Smith, Norman (1971), A History of Dams, London: Peter Davies, pp. 56–61, ISBN 0-432-15090-0
  • Vogel, Alexius (1987), "Die historische Entwicklung der Gewichtsmauer", in Garbrecht, Günther (ed.), Historische Talsperren, vol. 1, Stuttgart: Verlag Konrad Wittwer, pp. 47–56 (50), ISBN 3-87919-145-X

Zunanje povezave uredi