Odpre glavni meni

Zdravko Zupančič

slovenski pisatelj, predavatelj in učitelj retorike

Zdravko Zupančič, slovenski pisatelj, predavatelj in učitelj retorike, * 1960.

Zdravko Zupančič
Rojstvo1960
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Poklicpisatelj, univerzitetni profesor, režiser

ŽivljenjeUredi

Študij je začel na slovenščini in primerjalni književnosti na Filozofski fakulteti. Pred diplomskimi obveznostmi je pobegnil na oder. Gledališče ga je prevzelo. S Slovenskim mladinskim gledališčem je obiskal Evropo. Nato se je odločil za študij na Akademiji v Ljubljani, smer gledališko-radijska režija. Pridobil si je naziv univerzitetni diplomirani režiser. Po letu 1990 se je srečal z retoriko. Postal je govorec in skrbnik retorike. Odpravil se je na govorniške odre in leta 1993 ustanovil Šolo retorike. Čez dve leti je napisal načrt za poučevanje retorike v ljudskih šolah. Kakšno leto je poučeval retoriko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Kasneje vstopi v poslovni svet. Leta 1997 se poroči z učiteljico retorike in Šola retorike doživi razcvet. Na Fakulteti za podiplomski humanistični študij, se vpiše leta 2003. Kot gostujoči predavatelj posreduje svoje izkušnje po raznih visokih šolah, vendar je v prvi vrsti še vedno predavatelj in vodja izobraževanja v Šoli retorike.

DeloUredi

Je pisatelj in predavatelj, njegov poklic je pravzaprav, da govori o govorjenju. Napisal je veliko knjig o gledališču, govorništvu in poslovnih pogovarjanjih, vmes pa je napisal tudi nekaj zgodbic in pesmi.

Njegovo pisanje je razpeto med dva pola, ki se med seboj dopolnjujeta: po eni strani pristna liričnost, po drugi strani pa kritična občutljivost za socialne razsežnosti človeške eksistence. Posebno vrednost njegovim besedilom daje čustvena toplina, obogatena s tenkočutnim in življenjskim humorjem.

Omenjene kvalitete odsevajo tudi iz Zavodskih zgodbic, zbirke proznih fragmentov, namenjenih mladim bralcem. Snov za te zgodbe je avtor črpal iz osebne izkušnje, ki si jo je nabral, ko je delal v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani.

Tudi v literarnem smislu predstavljajo Zavodske zgodbice obogatitev in osvežitev mladinske književnosti. Pisani v prostem, razumljivem, a metaforično bogatem jeziku, ti fragmenti učinkujejo kot pesem v prozi. Zavodske zgodbice vsebujejo tudi tisto vrednost, s katero je obdarjena vsaka resnično kvalitetna literatura za otroke: da omogočajo estetski užitek in etični premislek tudi odraslim.

BibliografijaUredi

  • Zavodske zgodbice (1989)
  • Mali gledališki vedež (1993)
  • Mali vedež retorike (1994)
  • Učinkovito sporazumevanje (2004)
  • Učitelj-javni govorec (2005)

ViriUredi