Zakon o vzajemnem učinku

Zakon o vzajemnem učinku (tudi 3. Newtonov zakon ali zakon o akciji in reakciji) je fizikalna zakonitost, ki jo je odkril Isaac Newton. Če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo.

Ponazoritev vzajemnega učinka na dveh drsalcih

pri čemer velja F12 = sila prvega telesa na drugo, F21 = sila drugega telesa na prvo.

3. zakon se pojavlja med vsemi silami v paru, če sta ekvivalenti in delujeta v nasprotnih si smereh.[1] To pomeni, da vse sile v naravi delujejo v parih, saj ob obstoju prve sile obstaja tudi druga enako velika, a nasprotno usmerjena sila. Rezultanta sil je enaka nič, kar pomeni, da se njun učinek izniči. Sistem miruje ali se giblje premo enakomerno, kar je skladno s prvim Newtonovim zakonom. Prav zaradi tega učinka ne občutimo.

Silo prvega telesa imenujemo akcija; silo drugega telesa pa reakcija.

Dober primer povezave med 1. in 3. Newtonovim zakonom je knjiga, ki leži na mizi, pritiska nanjo s silo svoje teže. Vendar pa tudi miza pritiska nazaj s silo, ki je enaka po velikosti, a nasprotna po smeri. Vsota sil je enaka 0. Ta isti primer lahko zastavimo tudi tako, da opisujemo 1. Newtonov zakon. Na knjigo delujeta sila podlage in teža.

Opombe in skliciUredi

  1. Lex III: Actioni contrariam semper et æqualem esse reactionem: sive corporum duorum actiones in se mutuo semper esse æquales et in partes contrarias dirigi. (Philosophiae naturalis principia mathematica)

Glej tudiUredi