Zahodna Bengalija

Zahodna Bengalija (/wɛst bɛŋˈɡɔːl/) je zvezna država v okviru Indije. Nahaja se na vzhodu Indije ob Bengalskem zalivu. Je četrta najbolj obljudena zvezna država v Indiji s preko 91 milijoni prebivalcev (po podatkih za 2011). Njeno ozemlje se nahaja na območju 34.267 km2 (13.231 sq mi). Je del bengalskega etničnega območja in meji na Bangladeš na vzhodu, in na Nepal in Butan na severu; mejo ima tudi s petimi indijskimi zveznimi državami: Odiša, Džarkand, Bihar, Sikim in Asam. Glavno mesto je Kolkata (Kalkuta), ki je sedmo največje mesto v Indiji. V geografskem smislu Zahodna Bengalija obsega Dardžilinško himalajsko hribovje na skrajnem severu države, območje Delta Gangesa, regijo Rarh in pa priobalni Sundarbans. Glavna narodnostno-etnična skupnost so Bengalci, oziroma Hindujski Bengalci, ki predstavljajo demografsko večino. Bengalija je prišla pod oblast Britanske Vzhodnoindijske družbe po vojaški zmagi leta 1757, in Kalkuta je od takrat je bila Kalkuta glavno mesto Britanske Indije. Dolgo obdobje britanske uprave je prineslo razmah »zahodnega izobraževanja« in Bengalski britanski uradniki so množično služili v drugih delih Britanske Indije. Bengalija je bila z indijsko osamosvojitvijo leta 1947 razdeljena po verski osnovi v dva dela: Zahodno Bengalijo – indijsko zvezno državo s hindujsko večino – in »Vzhodno Bengalijo« z muslimansko večino - kot del novonastalega Pakistana, ki je leta 1971 postal Bangladeš. Zahodna Bengalija je znana tudi po tem, da je bila v tej indijski zvezni državi med leti 1977 in 2011 vladala Komunistična partija in je tako dosegla svetovni rekord po najdaljšem vladanju komunistične vlade.

Zahodna Bengalija
পশ্চিমবঙ্গ
West Bengal
Lega
Lega Zahodne Bengalije v Indiji
Glavno mesto
(in največje mesto)
Kolkata
22°34′N, 88°22′E
Uradni jezik bengalščina angleščina
Upravljanje
 -  guverner: Keshari Nath Tripathi
 -  predsednik vlade: Mamata Banerjee (TMC)
 -  parlament: enodomni (295 sedežev)
Država Zastava Indije Indija 
 -  ustanovitev: 26. januar 1950 
Površina
 -  skupaj: 88.752 km²  
Prebivalstvo
 -  štetje 2011: 91.347.736[1] 
 -  gostota: 1.029 preb./km² 
Časovni pas IST (UTC+5:30)
 -  poletni (DST): ne upoštevajo (UTC+5:30)

Zahodna Bengalija je tudi znana kot »kulturna prestolnica Indije«. Slovi po bogati kulturni dediščini, z razvitim kulturnim udejstvovanjem številnih kulturnih inštitucij in kulturnih ustvarjalcev vključujoč nobelovca Rabindranath Tagore-ja, številnih glasbenikov, filmskih producentov in drugih umetnikov kot so igralci, slikarji in kiparji. V Kalkuti je bilo izdanih kar šest del sodobnega slovenskega literarnega avtorja Evalda Flisarja v številnih ponatisih in več odrskih izvedbah.

ZgodovinaUredi

AntikaUredi

 
Gangaridai leta 323 pr.n.š.


Najzgodnejšo omembo Bengalije zasledimo v grških virih okoli leta 100 pr.n.š. ko je omenjena dežela, ki ji vlada kralj Xandrammes imenovan Gangaridai. Beseda domnevno izhaja iz Gangahrd (dežela z Gangesom v njenem osrčju) in nakazuje na območje v Bengaliji.[2] Kasneje v obdobju med 3. in 6. stoletjem je na tem območju bilo kraljevstvo Magadha, ki je spadalo v Guptski imperij.

Srednji vekUredi

Glej tudi: Imperij Pala, Imperij Sena in Bengalski sultanat
 
Imperij Pala okoli leta 800
 
Umetnost iz Imperija Sena, iz 11. stoletja
 
Mestna vrata v mesto Lakhnauti


Prvi v pisnih virih znani kralji Bengalije so bili Shashanka, ki so vladali v zgodnjem 7. stoletju.[3] Po obdobju anarhije je leta 750 na oblast prišel kralj Gopala. Ta je ustanovil Bengalski budistični Imperij Pala, ki je vladal celotni regiji naslednjih štiristo let ter se razširil čez večji del Južne Azije: od Asama na severovzhodu, do Kabula na zahodu, in do Andra Pradeša na jugu. Atisha je bil priznan Bengalski budistični učitelj, ki je zaslužen za ponovno obuditev budizma v Tibetu in je tudi imel funkcijo opata na Univerzi Vikramshila.

Dinastijo Pala je kasneje nasledilo za kratek čas hindujsko kraljevstvo imperija Sena. V 12. stoletju so Islam v Bengalijo razširili Sufijski misijonarji. Vzporedno je muslimaska osvojitev ozemlja pomagala tudi razširiti Islam po celotni regiji.[4] To se je zgodilo, ko je Bakhtiar Khilji, general Turškega porekla v imenu Delhijskega Sultanata, premagal Lakshman Seno iz dinastije Sena in zavzel pretežni del Bengalije. Tako so potem območju vladale dinastije sultanov in fevdalnih gospodarjev Bengalskega sultanata za naslednjih nekaj stoletij.

Pozni srednji vek in zgodnja moderna dobaUredi

 
Ruševine kraljevske mošeje Adina
 
Mesto templjev Bišnupur ima več mogočnih hindujskih templjev

Muslimansko zavzetje Bengalije je pomagalo pri širitvi islama po celi regiji. Čeprav je velik del prebivalstva vzhodne in osrednje Bengalije postal muslimanski, je Hinduizem ostal dominantna religija v južni Bengaliji in ostal pod močnim vplivom Vaishnavizma. Manjše hindujske državice ali gospostva ter Kraljevina Bhati so še naprej vladala delom Bengalije. Bengalski sultanat je bil prekinjen za 20 let z uporom Hindujcev pod vodstvom Radža Ganeša. V začetku 14. stoletja je Islam na območje Silhet regije uvedel muslimanski svetnik Šah Džalal. Mogulski general Man Singh je v času vladavine imeratorja Akbarja zasedel dele Bengalije vključujoč Dako. Nekaj Radžput plemen iz njegove vojske se je za stalno naselilo okoli Dake. Kasneje v začetku 17. stoletja je Islam Kan zasedel celotno Bengalijo. Dvor Mogulskega imperija je za upravljanje Bengalije imenoval guvernerje, ki so bili na pol neodvisni od Mogulov v Delhiju. Imenovali so se navabi in med njimi še posebej tisti iz Muršidabada.


Ko je moč Mogulskega imperija oslabela, kar se je zgodilo s smrtjo imperatorja Aurangzeba leta 1707, so Bengaliji vladali navabi do leta 1757. Več neodvisnih hindujskih držav je bilo ustanovljenih v Bengaliji v Mogulskem obdobju. Takšne so bile Pratapaditja v okraju Džesore in Radža Sitaram Raj, ki je vladal Bardhamanu. Prav tako je dinastija Koch v severni Bengaliji cvetela v 16. in 17. stoletju vse do pričetka britanske kolonialne dobe. Ta je prišla leta 1757, ko je bila po bitki pri Plaseju večina Bengalije priključena Vzhodno indijski družbi.

Več evropskih trgovcev je v Bengalijo prispelo ob koncu 15. stoletja. Njihov vpliv je narastel v 18. stoletju, ko je Vzhodno indijska družba leta 1765 dobila pravico pobirati dohodke v Bengalski provinci (subah) po pogodbi med njo in Mogulskim cesarjem po bitki pri Buksarju leto dni prej. Mir Kasim je bil zadnji neodvisni Navab, ki so ga Britanci vojaško premagali.[5]

Kolonialno obdobjeUredi

 
Vzhodno indijska družba - Kalkuta pod britansko oblastjo

Bengalsko predsedstvo je bilo ustanovljeno leta 1765; in je kasneje vključevalo vsa britanska ozemlja pod kontrolo severno od province sedaj imenovane Madja Pradeš), od izliva reke Gange in Brahmaputra do Himalajskega pogorja in do Pandžaba. Bengalska lakota leta 1770 je zahtevala milijon življenj zaradi davčne politike Britanske družbe.[6] Sedež Vzhodno indijske družba Kalkuta je bila leta 1772 imenovana za glavno mesto Britanskega ozemlja v Indiji. Leta 1793 je Vzhodno indijska družba ukinila lokalno zakonodajo (Nizamat) in si nekdanjo mogulsko provinco enostavno priključila.

Bengalska renesansa in Brahmo Samaj socialno-kulturno reformno gibanje je imelo velik učinek na kulturno in gospodarsko življenje Bengalije. Neuspešen Indijski upor leta 1857, ki se je pričel v okolici Kalkute in imel za posledico prenos oblasti na Britansko krono, ki jo upravlja Indijski podkralj.[7] Med leti 1905 in 1911 je prišlo do razdelitve Bengalije na dve cone.[8] Bengalijo je nato med II. svetovno vojno prizadela Velika bengalska lakota, ki je zahtevala kar tri milijone življenj.[9]


Bengalija je igrala pomembno vlogo v gibanju za neodvisnost Indije, v katerem so bile v ospredju revolucionarne skupine kot npr. Anušilan Samiti in Džagantar. Oboroženi poskusi upora proti britanski vladavini so v Bengaliji dosegli višek ko je Subhas Čandra Bose povedel indijsko narodno armado iz Jugovzhodne Azije proti Britancem.


Bengalska renesansaUredi

Bengalska renesansa je izraz, ki označuje socialno-religiozno reformno gibanje v devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju v mestu Kalkuta, ki ga je vodila kasta Hindujcev pod pokroviteljstvom britanskega podkralja, ki je oblikovalo reformirano religijo imenovano Brahmo dharma. Bengalska renesansa se je začela z dejavnostjo reformista in humanitarca Radža Ram Mohan Roy (1775–1833), ki ga štejemo za "očeta bengalske renesanse", in ki se konča s prvim azijskim dobitnikom Nobelove nagrade Rabindranatom Tagore-jem (1861–1941), čeprav je bilo še potem več unikatnih intelektualcev in kreativnežev.[10] Bengalija je bila v devetnajstem stoletju unikatna mešanica religioznih in družbenih reformatorjev, učenjakov, literarnih veličin, novinarjev, patriotskih govorcev iz znanstvenikov, ki so vsi prispevali k videzu renesanse in so zaznamovali tranzicijo iz 'srednjeveškega' v 'moderno'.[11]

Druge osebnosti, ki jih smatramo kot del bengalske renesanse so še Swami Vivekananda, ki ga smatramo kot glavnega zaslužnega za uveljavljanje Vedante in Joge v Evropi in Ameriki[12], ki je zaslužen za vzpon medverskega zavedanja, in ki je pripeljal Hinduizem v položaj svetovne religije v 1800-tih.[13] Džagadiš Čandra Bose pa je bil bengalski polihistor: fizik, biolog, botanik, arheolog, in pisec znanstvene fantastike[14], ki je bil pionir v raziskavah radia in mikrovalov optike, pomembno doprinesel k znanosti o rastlinah.[15] [16]. Satyendra Nath Bose je bil bengalski fizik, specializiran na matematično fiziko . Znan je po delih na področju kvantne mehanike v zgodnjih 1920-tih, in prispeval k ustanovitvi Bose–Einsteinove statistike in teorije Bose–Einsteinov kondenzat. Po njemu je poimenovan boson.

Gibanje za neodvisnostUredi

Glej tudi: Borci za neodvisnost iz Bengalije

Mnogi zgodnji zagovorniki in aktivisti boja za neodvisnost ter kasnejši vodje gibanja so bili Bengalci kot npr.: Chittaranjan Das, Khwaja Salimullah, Surendranath Banerjea, Huseyn Shaheed Suhrawardy, Netaji Subhas Chandra Bose, Titumir (Sayyid Mir Nisar Ali), Prafulla Chaki, A. K. Fazlul Huq, Maulana Abdul Hamid Khan Bhashani, Bagha Jatin, Khudiram Bose, Surya Sen, Binoy-Badal-Dinesh, Sarojini Naidu, Aurobindo Ghosh, Rashbehari Bose, and Sachindranath Sanyal.


Razdelitev BengalijeUredi

Prva delitev leta 1905 je razdelila regijo Bengalije v okviru Britanske Indije na dve provinci iz administrativnih in razvojnih nagibov. Vsekakor pa je delitvi botroval Hindujski nacionalizem. To je vodilo k oblikovanju Vseindijska muslimanska liga v Daki leta 1906, da bi predstavljala naraščajoče aspiracije muslimanskega prebivalstva. Ta delitev je bila odpravljena leta 1912 po protestih Indijskega nacionalnega kongresa in Hindu Mahasabha.

S propadom hindujsko-muslimanske enotnosti v Indiji je bila Muslimanska liga kasneje leta 1943 potisnjena v sprejetje Lahorske resolucije, ki zahteva oblikovanje "neodvisnih držav" na vzhodu in severozahodu Britanske Indije. Resolucija tlakovala pot k Razdelitvi Britanske Indije, ki je temeljila na Radcliffe liniji leta 1947, kljub temu, da so obstajali poskusi oblikovati državo Združeno Bengalijo, ki pa ji je nasprotovalo mnogo ljudi.

Po razglasitvi neodvisnosti IndijeUredi

Ko je Indija dobila neodvisnost leta 1947, je bila Bengalija razdeljena po verski pripadnosti prebivalcev. Zahodni del je prišel v Dominij Indija in bil poimenovan Zahodna Bengalija. Vzhodni del je prišel v Dominij Pakistan kot provinca imenovana Vzhodna Bengalija (kasneje leta 1956 preimenovano v Vzhodni Pakistan), ki je postala leta 1971 neodvisna država Bangladeš.[17] Leta 1950 se je kneževina Cooch Behar združila z Zahodno Bengalijo. Leta 1955 je bila bivša Francoska enklava Chandannagar, ki je prešla pod kontrolo Indije po letu 1950, vključena v Zahodno Bengalijo; prav tako so bili Zahodni Bengaliji priključeni deli Biharja. Tako Zahodna kot Vzhodna Bengalija sta bili soočeni z masovnim prilivom beguncev tako med kot tudi po razdelitvi leta 1947.

JezikiUredi

}}
 

Jeziki v Zahodni Bengaliji (2011)[18]

  Bengalščina (85,3%)
  Hindijščina (7,2%)
  Santalščina (2,8%)
  Urdu (2,1%)
  Nepalščina (1,3%)
  Drugi (1,3%)

Uradni jezik v Zahodni Bengaliji je bengalščina. Z okoli 200 milijoni govorcev v Bangladešu , Zahodni Bengaliji in sosednjih območjih je eden izmed desetih največjih jezikov na svetu. Po popisu iz leta 2001 kar 85,3 % prebivalcev Zahodne Bengale govori kot materni jezik bengalščino.

Največja jezikovna manjšina so govorci hindijščine, ki predstavljajo 7,2 % prebivalstva. Druge manjšine so večinoma govorci regionalnih jezikov iz skupine biharščine, ki je tesno povezana s hindijščino in je v uradno statistiko vključena pod izraz hindijščina. Nekateri muslimani govorijo tudi urdu (2,1 odstotka), muslimansko varianto hindujščine.

Med avtohtonim plemenskim prebivalstvom so razširjeni različni jeziki, med katerimi jih je največ iz družine santalščine (2,8 %), ki spada v skupino munda jezikov v jezikovni družini avstroazijatskih jezikov. V okrožju Dardžiling govorijo tudi nepalščino (1,3 %). Gre za narodnostno skupino Gurk, po rodu Nepalci ali Gurke, ki živijo v okrožju Dardžiling) (zahtevano območje avtonomije Gurka dežele). V zvezni državi Zahodna Bengalija živijo tudi različna domorodska plemena Adivasi. Popis iz leta 2001 je 5,5 % prebivalstva razvrstil med pripadnike domorodskih plemen t.i. („priznanih plemen“). Najštevilčnejše domorodsko pleme v Zahodni Bengaliji so Santali z okoli 2,28 milijona pripadnikov, sledijo pripadniki ljudstev Oraon (617.000), Munda (342.000), Bhumdži (336.000) in drugi.

ReligijeUredi

}}<div class="transborder" style="position:absolute;width:100px;line-height:0;
 

Verska pripadnost v državi Zahodna Bengalija (2011)[19]

  Islam (27%)
  Hinduizem (70,5%)
  Krščanstvo (0,7%)
  Budizem (0.3%)
  Drugo (-1,2 %)

Večina prebivalstva Zahodne Bengalije je hindujske vere. Po popisu iz leta 2011 predstavljajo 70,5 % prebivalstva države. Obstaja tudi velika muslimanska manjšina, ki predstavlja 27 %. To je bila do ukinitve zvezne države Džamu in Kašmir tretja zvezna država po deležu muslimanskega prebivalstva, z Asamom na drugem mestu. V absolutnem številu je Zahodna Bengalija s skoraj 25 milijoni muslimanov po Utar Pradešu drugo največje muslimansko prebivalstvo v Indiji. Druge religije igrajo le manjšo vlogo, vendar obstajata majhna manjšini kristjanov (0,7 %) in budistov (0,3 %).


SkliciUredi

  1. "Area, population, decennial growth rate and density for 2001 and 2011 at a glance for West Bengal and the districts: provisional population totals paper 1 of 2011: West Bengal". Registrar General & Census Commissioner, India. Pridobljeno dne 26 January 2012.
  2. Chowdhury, AM (2012). "Gangaridai". V Islam, Sirajul; Jamal, Ahmed A. (ur.). Banglapedia: National Encyclopedia of Bangladesh (Second izd.). Asiatic Society of Bangladesh.
  3. Bhattacharyya, PK (2012). "Shashanka". V Islam, Sirajul; Jamal, Ahmed A. (ur.). Banglapedia: National Encyclopedia of Bangladesh (Second izd.). Asiatic Society of Bangladesh.
  4. Karim, Abdul (2012). "Islam, Bengal". V Islam, Sirajul; Jamal, Ahmed A. (ur.). Banglapedia: National Encyclopedia of Bangladesh (Second izd.). Asiatic Society of Bangladesh.
  5. Chaudhury, S; Mohsin, KM. "Sirajuddaula". Banglapedia. Asiatic Society of Bangladesh. Pridobljeno dne 12 June 2015.
  6. Fiske, John. "The famine of 1770 in Bengal". The Unseen World, and Other Essays. Adelaide: University of Adelaide Library Electronic Texts Collection. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 December 2006. Pridobljeno dne 26 October 2006. Neznan parameter |deadurl= ni upoštevan (pomoč)
  7. Baxter 1997, str. 30–32
  8. Baxter 1997, str. 39–40
  9. Wolpert, Stanley (1999). India. Berkeley, California, USA: University of California Press. str. 14. ISBN 978-0-520-22172-7. Pridobljeno dne 2 March 2012.
  10. Zgodovina ljudi, ki govorijo bengalščino, Nitish Sengupta, p 211, UBS Publishers' Distributors Pvt. Ltd. ISBN 81-7476-355-4.
  11. Kalkuta in Bengalska renesansa, Sumit Sarkar v Kalkuta, živo mesto, uredil Sukanta Chaudhuri, Vol I, p 95.
  12. Georg, Feuerstein (2002). The Yoga Tradition. Motilal Banarsidass. str. 600. ISBN 3-935001-06-1.
  13. Clarke, Peter Bernard (2006). New Religions in Global Perspective. Routledge. str. 209. ISBN 0-7007-1185-6.
  14. A versatile genius, Frontline 21 (24), 2004.
  15. Chatterjee, Santimay and Chatterjee, Enakshi, Satyendranath Bose, 2002 reprint, p. 5, National Book Trust, ISBN 81-237-0492-5
  16. Sen, A. K. (1997). "Sir J.C. Bose and radio science". Microwave Symposium Digest. IEEE MTT-S International Microwave Symposium. Denver, CO: IEEE. str. 557–560. doi:10.1109/MWSYM.1997.602854. ISBN 0-7803-3814-6.
  17. Islam, Sirajul. "Partition of Bengal, 1947". Banglapedia. Asiatic Society of Bangladesh. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 julija 2015. Pridobljeno dne 12 junij 2015.
  18. "Jezik – Indija, Države in zvezni teritoriji" (PDF). Popis v Indiji 2011. Office of the Registrar General. str. 13–14. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14 november 2018. Pridobljeno dne 19 oktober 2018. Neznan parameter |dead-url= ni upoštevan (pomoč); Preveri vrednosti datuma v: |access-date=, |archive-date= (pomoč)
  19. "Prebivalstvo po verskih skupnostih – 2011". Census of India, 2011. The Registrar General & Census Commissioner, India. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 August 2015.