Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2023
Arhivi po letih
|
Orodja za izbrane članke: |
Arhiv
uredi
Grand Theft Auto je serija akcijsko-pustolovskih videoiger, ki sta jih ustvarila David Jones in Mike Dailly. Kasnejše izdaje so bile razvite pod vodstvom bratov Dana in Sama Houserja, Leslieja Benziesa ter Aarona Garbuta. Razvija jih britanska razvojna hiša Rockstar North (prej DMA Design), izdaja pa matična družba Rockstar Games. Naslovni izraz »grand theft auto« je iz ameriške zakonodaje, nanaša se na krajo motornih vozil.
Igre so postavljene v odprt svet, kjer lahko igralec opravlja misije za napredovanje glavne zgodbe in sodeluje v različnih stranskih dejavnostih. Večina igre se vrti okoli vožnje in streljanja z občasnimi elementi igranja vlog in skrivanja pred nasprotniki. Serija se osredotoča na različne protagoniste, ki se skušajo dvigniti iz kriminalnega podzemlja, vendar se njihovi motivi za to v vsaki igri razlikujejo.
Serija je doživela velik prodajni in kritiški uspeh, saj so bile vse glavne izdaje iz 3D obdobja franšize uvrščene med najboljše in najbolj prodajane igre. Prodanih je bilo več kot 370 milijonov izvodov, s čimer se je med franšizami po prodajanosti uvrstila na peto mesto. Po drugi strani je močno kontroverzna zaradi nasilnosti. Leta 2006 je bila predstavljena na seznamu britanskih oblikovalskih ikon Great British Design Quest, ki sta ga oblikovala BBC in Design Museum. Preberite več ...
Grand Theft Auto je serija akcijsko-pustolovskih videoiger, ki sta jih ustvarila David Jones in Mike Dailly. Kasnejše izdaje so bile razvite pod vodstvom bratov Dana in Sama Houserja, Leslieja Benziesa ter Aarona Garbuta. Razvija jih britanska razvojna hiša Rockstar North (prej DMA Design), izdaja pa matična družba Rockstar Games. Naslovni izraz »grand theft auto« je iz ameriške zakonodaje, nanaša se na krajo motornih vozil.
Igre so postavljene v odprt svet, kjer lahko igralec opravlja misije za napredovanje glavne zgodbe in sodeluje v različnih stranskih dejavnostih. Večina igre se vrti okoli vožnje in streljanja z občasnimi elementi igranja vlog in skrivanja pred nasprotniki. Serija se osredotoča na različne protagoniste, ki se skušajo dvigniti iz kriminalnega podzemlja, vendar se njihovi motivi za to v vsaki igri razlikujejo.
Serija je doživela velik prodajni in kritiški uspeh, saj so bile vse glavne izdaje iz 3D obdobja franšize uvrščene med najboljše in najbolj prodajane igre. Prodanih je bilo več kot 370 milijonov izvodov, s čimer se je med franšizami po prodajanosti uvrstila na peto mesto. Po drugi strani je močno kontroverzna zaradi nasilnosti. Leta 2006 je bila predstavljena na seznamu britanskih oblikovalskih ikon Great British Design Quest, ki sta ga oblikovala BBC in Design Museum. Preberite več ...
Grand Theft Auto je serija akcijsko-pustolovskih videoiger, ki sta jih ustvarila David Jones in Mike Dailly. Kasnejše izdaje so bile razvite pod vodstvom bratov Dana in Sama Houserja, Leslieja Benziesa ter Aarona Garbuta. Razvija jih britanska razvojna hiša Rockstar North (prej DMA Design), izdaja pa matična družba Rockstar Games. Naslovni izraz »grand theft auto« je iz ameriške zakonodaje, nanaša se na krajo motornih vozil.
Igre so postavljene v odprt svet, kjer lahko igralec opravlja misije za napredovanje glavne zgodbe in sodeluje v različnih stranskih dejavnostih. Večina igre se vrti okoli vožnje in streljanja z občasnimi elementi igranja vlog in skrivanja pred nasprotniki. Serija se osredotoča na različne protagoniste, ki se skušajo dvigniti iz kriminalnega podzemlja, vendar se njihovi motivi za to v vsaki igri razlikujejo.
Serija je doživela velik prodajni in kritiški uspeh, saj so bile vse glavne izdaje iz 3D obdobja franšize uvrščene med najboljše in najbolj prodajane igre. Prodanih je bilo več kot 370 milijonov izvodov, s čimer se je med franšizami po prodajanosti uvrstila na peto mesto. Po drugi strani je močno kontroverzna zaradi nasilnosti. Leta 2006 je bila predstavljena na seznamu britanskih oblikovalskih ikon Great British Design Quest, ki sta ga oblikovala BBC in Design Museum. Preberite več ...
Sveto rimsko cesarstvo je bilo politična entiteta v zahodni, srednji in južni Evropi, ki se je razvila v zgodnjem srednjem veku in je trajala do ukinitve med napoleonskimi vojnami leta 1806. Od ustoličenja Otona I. leta 962 do 12. stoletja je bilo cesarstvo najmočnejša monarhija v Evropi. Delovanje države je bilo odvisno od harmoničnega (konsenzualnega) sodelovanja med monarhom in vazali. V obdobju Salijcev je bila ta harmonija motena. Cesarstvo je doseglo vrh ozemeljske širitve in moči pod Staufovci (Hohenstaufen) sredi 13. stoletja. Prekomerna razširitev je povzročila tudi delni propad cesarstva.
Izraz Sveto rimsko cesarstvo ni bil uporabljen vse do 13. stoletja, vendar je cesarjeva legitimnost vedno temeljila na načelu translatio imperii, kar pomeni, da je vrhovna oblast podedovana od starih rimskih cesarjev. Cesar je bil tradicionalno izvoljen preko večinoma nemških volilnih knezov. Cesarstvo je 6. avgusta 1806 razpustil cesar Franc II., potem ko je mesec pred tem francoski cesar Napoleon I. ustanovil Rensko zvezo. Preberite več ...
Sveto rimsko cesarstvo je bilo politična entiteta v zahodni, srednji in južni Evropi, ki se je razvila v zgodnjem srednjem veku in je trajala do ukinitve med napoleonskimi vojnami leta 1806. Od ustoličenja Otona I. leta 962 do 12. stoletja je bilo cesarstvo najmočnejša monarhija v Evropi. Delovanje države je bilo odvisno od harmoničnega (konsenzualnega) sodelovanja med monarhom in vazali. V obdobju Salijcev je bila ta harmonija motena. Cesarstvo je doseglo vrh ozemeljske širitve in moči pod Staufovci (Hohenstaufen) sredi 13. stoletja. Prekomerna razširitev je povzročila tudi delni propad cesarstva.
Izraz Sveto rimsko cesarstvo ni bil uporabljen vse do 13. stoletja, vendar je cesarjeva legitimnost vedno temeljila na načelu translatio imperii, kar pomeni, da je vrhovna oblast podedovana od starih rimskih cesarjev. Cesar je bil tradicionalno izvoljen preko večinoma nemških volilnih knezov. Cesarstvo je 6. avgusta 1806 razpustil cesar Franc II., potem ko je mesec pred tem francoski cesar Napoleon I. ustanovil Rensko zvezo. Preberite več ...
Sveto rimsko cesarstvo je bilo politična entiteta v zahodni, srednji in južni Evropi, ki se je razvila v zgodnjem srednjem veku in je trajala do ukinitve med napoleonskimi vojnami leta 1806. Od ustoličenja Otona I. leta 962 do 12. stoletja je bilo cesarstvo najmočnejša monarhija v Evropi. Delovanje države je bilo odvisno od harmoničnega (konsenzualnega) sodelovanja med monarhom in vazali. V obdobju Salijcev je bila ta harmonija motena. Cesarstvo je doseglo vrh ozemeljske širitve in moči pod Staufovci (Hohenstaufen) sredi 13. stoletja. Prekomerna razširitev je povzročila tudi delni propad cesarstva.
Izraz Sveto rimsko cesarstvo ni bil uporabljen vse do 13. stoletja, vendar je cesarjeva legitimnost vedno temeljila na načelu translatio imperii, kar pomeni, da je vrhovna oblast podedovana od starih rimskih cesarjev. Cesar je bil tradicionalno izvoljen preko večinoma nemških volilnih knezov. Cesarstvo je 6. avgusta 1806 razpustil cesar Franc II., potem ko je mesec pred tem francoski cesar Napoleon I. ustanovil Rensko zvezo. Preberite več ...
Območje H II je velik oblak delno ioniziranega plina majhne gostote, v katerem poteka rojevanje zvezd. Kratkožive modre zvezde, nastale v teh območjih, sevajo velike količine ultravijolične svetlobe, ki ionizira okoliški plin. Območja H II, ki včasih v premeru merijo več sto svetlobnih let, so pogosto povezana z velikimi molekularnimi oblaki. Prvo znano območje H II je bila Orionova meglica, ki jo je leta 1610 odkril Nicolas-Claude Fabri de Peiresc.
Območja so poimenovana po ioniziranem vodiku, ki ga vsebujejo v veliki količini (H I je nevtralen atomarni vodik, H2 pa molekularni vodik). So izjemno raznolikih oblik, saj so plin in zvezde v njih nepravilno razporejeni. V njih lahko v obdobju nekaj milijonov let nastane več tisoč zvezd. Na koncu razpršijo pline v območjih H II supernove in močni zvezdni vetrovi najmasivnejših zvezd, s čimer nastane zvezdna kopica, kot so Gostosevci. Preberite več ...
Območje H II je velik oblak delno ioniziranega plina majhne gostote, v katerem poteka rojevanje zvezd. Kratkožive modre zvezde, nastale v teh območjih, sevajo velike količine ultravijolične svetlobe, ki ionizira okoliški plin. Območja H II, ki včasih v premeru merijo več sto svetlobnih let, so pogosto povezana z velikimi molekularnimi oblaki. Prvo znano območje H II je bila Orionova meglica, ki jo je leta 1610 odkril Nicolas-Claude Fabri de Peiresc.
Območja so poimenovana po ioniziranem vodiku, ki ga vsebujejo v veliki količini (H I je nevtralen atomarni vodik, H2 pa molekularni vodik). So izjemno raznolikih oblik, saj so plin in zvezde v njih nepravilno razporejeni. V njih lahko v obdobju nekaj milijonov let nastane več tisoč zvezd. Na koncu razpršijo pline v območjih H II supernove in močni zvezdni vetrovi najmasivnejših zvezd, s čimer nastane zvezdna kopica, kot so Gostosevci. Preberite več ...
Območje H II je velik oblak delno ioniziranega plina majhne gostote, v katerem poteka rojevanje zvezd. Kratkožive modre zvezde, nastale v teh območjih, sevajo velike količine ultravijolične svetlobe, ki ionizira okoliški plin. Območja H II, ki včasih v premeru merijo več sto svetlobnih let, so pogosto povezana z velikimi molekularnimi oblaki. Prvo znano območje H II je bila Orionova meglica, ki jo je leta 1610 odkril Nicolas-Claude Fabri de Peiresc.
Območja so poimenovana po ioniziranem vodiku, ki ga vsebujejo v veliki količini (H I je nevtralen atomarni vodik, H2 pa molekularni vodik). So izjemno raznolikih oblik, saj so plin in zvezde v njih nepravilno razporejeni. V njih lahko v obdobju nekaj milijonov let nastane več tisoč zvezd. Na koncu razpršijo pline v območjih H II supernove in močni zvezdni vetrovi najmasivnejših zvezd, s čimer nastane zvezdna kopica, kot so Gostosevci. Preberite več ...
Območje H II je velik oblak delno ioniziranega plina majhne gostote, v katerem poteka rojevanje zvezd. Kratkožive modre zvezde, nastale v teh območjih, sevajo velike količine ultravijolične svetlobe, ki ionizira okoliški plin. Območja H II, ki včasih v premeru merijo več sto svetlobnih let, so pogosto povezana z velikimi molekularnimi oblaki. Prvo znano območje H II je bila Orionova meglica, ki jo je leta 1610 odkril Nicolas-Claude Fabri de Peiresc.
Območja so poimenovana po ioniziranem vodiku, ki ga vsebujejo v veliki količini (H I je nevtralen atomarni vodik, H2 pa molekularni vodik). So izjemno raznolikih oblik, saj so plin in zvezde v njih nepravilno razporejeni. V njih lahko v obdobju nekaj milijonov let nastane več tisoč zvezd. Na koncu razpršijo pline v območjih H II supernove in močni zvezdni vetrovi najmasivnejših zvezd, s čimer nastane zvezdna kopica, kot so Gostosevci. Preberite več ...
Območje H II je velik oblak delno ioniziranega plina majhne gostote, v katerem poteka rojevanje zvezd. Kratkožive modre zvezde, nastale v teh območjih, sevajo velike količine ultravijolične svetlobe, ki ionizira okoliški plin. Območja H II, ki včasih v premeru merijo več sto svetlobnih let, so pogosto povezana z velikimi molekularnimi oblaki. Prvo znano območje H II je bila Orionova meglica, ki jo je leta 1610 odkril Nicolas-Claude Fabri de Peiresc.
Območja so poimenovana po ioniziranem vodiku, ki ga vsebujejo v veliki količini (H I je nevtralen atomarni vodik, H2 pa molekularni vodik). So izjemno raznolikih oblik, saj so plin in zvezde v njih nepravilno razporejeni. V njih lahko v obdobju nekaj milijonov let nastane več tisoč zvezd. Na koncu razpršijo pline v območjih H II supernove in močni zvezdni vetrovi najmasivnejših zvezd, s čimer nastane zvezdna kopica, kot so Gostosevci. Preberite več ...
Območje H II je velik oblak delno ioniziranega plina majhne gostote, v katerem poteka rojevanje zvezd. Kratkožive modre zvezde, nastale v teh območjih, sevajo velike količine ultravijolične svetlobe, ki ionizira okoliški plin. Območja H II, ki včasih v premeru merijo več sto svetlobnih let, so pogosto povezana z velikimi molekularnimi oblaki. Prvo znano območje H II je bila Orionova meglica, ki jo je leta 1610 odkril Nicolas-Claude Fabri de Peiresc.
Območja so poimenovana po ioniziranem vodiku, ki ga vsebujejo v veliki količini (H I je nevtralen atomarni vodik, H2 pa molekularni vodik). So izjemno raznolikih oblik, saj so plin in zvezde v njih nepravilno razporejeni. V njih lahko v obdobju nekaj milijonov let nastane več tisoč zvezd. Na koncu razpršijo pline v območjih H II supernove in močni zvezdni vetrovi najmasivnejših zvezd, s čimer nastane zvezdna kopica, kot so Gostosevci. Preberite več ...
Meroslovje je znanstvena in tehniška veda o merjenju. Vzpostavlja enotno razumevanje merskih enot, kar ima ključno vlogo pri povezovanju človekovih dejavnosti. Sodobno meroslovje ima svoje korenine v političnih motivih francoske revolucije za standardizacijo enot v Franciji, ko je bil predlagan standard dolžine, vzet iz naravnega vira. To je leta 1795 privedlo do oblikovanja metričnega sistema, ki temelji na decimalnem zapisu, in je vzpostavilo nabor standardov za druge vrste meritev. Več drugih držav je sprejelo metrični sistem med letoma 1795 in 1875; za zagotovitev skladnosti med državami je bil z Metrsko konvencijo ustanovljen Mednarodni urad za uteži in mere. Iz te ureditve se je razvil mednarodni sistem enot kot rezultat resolucije na 11. Generalni konferenci za uteži in mere leta 1960.
V vsaki državi obstaja nacionalni merilni sistem (NMS) kot mreža laboratorijev, kalibracijskih zmogljivosti in akreditacijskih organov, ki izvajajo in vzdržujejo njeno meroslovno infrastrukturo. NMS vpliva na to, kako se izvajajo meritve v državi in na njihovo priznavanje s strani mednarodne skupnosti, kar ima širok vpliv na njeno družbo. Učinki meroslovja na trgovino in gospodarstvo so med družbenimi vplivi, ki jih je najlažje opazovati. Preberite več ...
Meroslovje je znanstvena in tehniška veda o merjenju. Vzpostavlja enotno razumevanje merskih enot, kar ima ključno vlogo pri povezovanju človekovih dejavnosti. Sodobno meroslovje ima svoje korenine v političnih motivih francoske revolucije za standardizacijo enot v Franciji, ko je bil predlagan standard dolžine, vzet iz naravnega vira. To je leta 1795 privedlo do oblikovanja metričnega sistema, ki temelji na decimalnem zapisu, in je vzpostavilo nabor standardov za druge vrste meritev. Več drugih držav je sprejelo metrični sistem med letoma 1795 in 1875; za zagotovitev skladnosti med državami je bil z Metrsko konvencijo ustanovljen Mednarodni urad za uteži in mere. Iz te ureditve se je razvil mednarodni sistem enot kot rezultat resolucije na 11. Generalni konferenci za uteži in mere leta 1960.
V vsaki državi obstaja nacionalni merilni sistem (NMS) kot mreža laboratorijev, kalibracijskih zmogljivosti in akreditacijskih organov, ki izvajajo in vzdržujejo njeno meroslovno infrastrukturo. NMS vpliva na to, kako se izvajajo meritve v državi in na njihovo priznavanje s strani mednarodne skupnosti, kar ima širok vpliv na njeno družbo. Učinki meroslovja na trgovino in gospodarstvo so med družbenimi vplivi, ki jih je najlažje opazovati. Preberite več ...
Meroslovje je znanstvena in tehniška veda o merjenju. Vzpostavlja enotno razumevanje merskih enot, kar ima ključno vlogo pri povezovanju človekovih dejavnosti. Sodobno meroslovje ima svoje korenine v političnih motivih francoske revolucije za standardizacijo enot v Franciji, ko je bil predlagan standard dolžine, vzet iz naravnega vira. To je leta 1795 privedlo do oblikovanja metričnega sistema, ki temelji na decimalnem zapisu, in je vzpostavilo nabor standardov za druge vrste meritev. Več drugih držav je sprejelo metrični sistem med letoma 1795 in 1875; za zagotovitev skladnosti med državami je bil z Metrsko konvencijo ustanovljen Mednarodni urad za uteži in mere. Iz te ureditve se je razvil mednarodni sistem enot kot rezultat resolucije na 11. Generalni konferenci za uteži in mere leta 1960.
V vsaki državi obstaja nacionalni merilni sistem (NMS) kot mreža laboratorijev, kalibracijskih zmogljivosti in akreditacijskih organov, ki izvajajo in vzdržujejo njeno meroslovno infrastrukturo. NMS vpliva na to, kako se izvajajo meritve v državi in na njihovo priznavanje s strani mednarodne skupnosti, kar ima širok vpliv na njeno družbo. Učinki meroslovja na trgovino in gospodarstvo so med družbenimi vplivi, ki jih je najlažje opazovati. Preberite več ...
Meroslovje je znanstvena in tehniška veda o merjenju. Vzpostavlja enotno razumevanje merskih enot, kar ima ključno vlogo pri povezovanju človekovih dejavnosti. Sodobno meroslovje ima svoje korenine v političnih motivih francoske revolucije za standardizacijo enot v Franciji, ko je bil predlagan standard dolžine, vzet iz naravnega vira. To je leta 1795 privedlo do oblikovanja metričnega sistema, ki temelji na decimalnem zapisu, in je vzpostavilo nabor standardov za druge vrste meritev. Več drugih držav je sprejelo metrični sistem med letoma 1795 in 1875; za zagotovitev skladnosti med državami je bil z Metrsko konvencijo ustanovljen Mednarodni urad za uteži in mere. Iz te ureditve se je razvil mednarodni sistem enot kot rezultat resolucije na 11. Generalni konferenci za uteži in mere leta 1960.
V vsaki državi obstaja nacionalni merilni sistem (NMS) kot mreža laboratorijev, kalibracijskih zmogljivosti in akreditacijskih organov, ki izvajajo in vzdržujejo njeno meroslovno infrastrukturo. NMS vpliva na to, kako se izvajajo meritve v državi in na njihovo priznavanje s strani mednarodne skupnosti, kar ima širok vpliv na njeno družbo. Učinki meroslovja na trgovino in gospodarstvo so med družbenimi vplivi, ki jih je najlažje opazovati. Preberite več ...
Meroslovje je znanstvena in tehniška veda o merjenju. Vzpostavlja enotno razumevanje merskih enot, kar ima ključno vlogo pri povezovanju človekovih dejavnosti. Sodobno meroslovje ima svoje korenine v političnih motivih francoske revolucije za standardizacijo enot v Franciji, ko je bil predlagan standard dolžine, vzet iz naravnega vira. To je leta 1795 privedlo do oblikovanja metričnega sistema, ki temelji na decimalnem zapisu, in je vzpostavilo nabor standardov za druge vrste meritev. Več drugih držav je sprejelo metrični sistem med letoma 1795 in 1875; za zagotovitev skladnosti med državami je bil z Metrsko konvencijo ustanovljen Mednarodni urad za uteži in mere. Iz te ureditve se je razvil mednarodni sistem enot kot rezultat resolucije na 11. Generalni konferenci za uteži in mere leta 1960.
V vsaki državi obstaja nacionalni merilni sistem (NMS) kot mreža laboratorijev, kalibracijskih zmogljivosti in akreditacijskih organov, ki izvajajo in vzdržujejo njeno meroslovno infrastrukturo. NMS vpliva na to, kako se izvajajo meritve v državi in na njihovo priznavanje s strani mednarodne skupnosti, kar ima širok vpliv na njeno družbo. Učinki meroslovja na trgovino in gospodarstvo so med družbenimi vplivi, ki jih je najlažje opazovati. Preberite več ...
Imunski sistem je organski sistem, sestavljen iz specializiranih celic, organov in procesov, ki nadzorujejo organizem in ga varujejo pred patogeni. Ključna značilnost imunskega sistema je sposobnost razločevanja med telesu lastnimi in tujimi molekulami, ki so izražene na površini celic ali plavajo v medceličnini, pri čemer v normalnih okoliščinah sprožijo imunski odziv samo tuje. Tistim molekulam, ki sprožijo imunski odziv tako, da se vežejo na specifične imunske receptorje, pravimo antigeni. Pogosti so na bakterijah, virusih, zajedavcih in glivah, antigen pa je lahko tudi zdravilna učinkovina v zdravilu, pelod, različne kemikalije, v določenih primerih pa tudi organizmu lastne molekule.
Pri mnogih vrstah organizmov lahko imunski sistem razdelimo na podzvrsti, in sicer na prirojeni in pridobljeni imunski sistem. Imunost, ki jo zagotavlja imunski sistem, lahko razdelimo tudi na celično in humoralno; prvo posredujejo neposredno določene imunske celice, drugo pa protitelesa v telesnih tekočinah. Z imunskim sistemom se znanstveno ukvarja imunologija, ki je tradicionalno panoga medicine; zaradi pomena za zdravje je najbolj raziskan človeški imunski sistem, vendar imajo pri odkrivanju njegovega delovanja ključno vlogo tudi poskusi na modelnih živalskih vrstah. Preberite več ...
Imunski sistem je organski sistem, sestavljen iz specializiranih celic, organov in procesov, ki nadzorujejo organizem in ga varujejo pred patogeni. Ključna značilnost imunskega sistema je sposobnost razločevanja med telesu lastnimi in tujimi molekulami, ki so izražene na površini celic ali plavajo v medceličnini, pri čemer v normalnih okoliščinah sprožijo imunski odziv samo tuje. Tistim molekulam, ki sprožijo imunski odziv tako, da se vežejo na specifične imunske receptorje, pravimo antigeni. Pogosti so na bakterijah, virusih, zajedavcih in glivah, antigen pa je lahko tudi zdravilna učinkovina v zdravilu, pelod, različne kemikalije, v določenih primerih pa tudi organizmu lastne molekule.
Pri mnogih vrstah organizmov lahko imunski sistem razdelimo na podzvrsti, in sicer na prirojeni in pridobljeni imunski sistem. Imunost, ki jo zagotavlja imunski sistem, lahko razdelimo tudi na celično in humoralno; prvo posredujejo neposredno določene imunske celice, drugo pa protitelesa v telesnih tekočinah. Z imunskim sistemom se znanstveno ukvarja imunologija, ki je tradicionalno panoga medicine; zaradi pomena za zdravje je najbolj raziskan človeški imunski sistem, vendar imajo pri odkrivanju njegovega delovanja ključno vlogo tudi poskusi na modelnih živalskih vrstah. Preberite več ...
Imunski sistem je organski sistem, sestavljen iz specializiranih celic, organov in procesov, ki nadzorujejo organizem in ga varujejo pred patogeni. Ključna značilnost imunskega sistema je sposobnost razločevanja med telesu lastnimi in tujimi molekulami, ki so izražene na površini celic ali plavajo v medceličnini, pri čemer v normalnih okoliščinah sprožijo imunski odziv samo tuje. Tistim molekulam, ki sprožijo imunski odziv tako, da se vežejo na specifične imunske receptorje, pravimo antigeni. Pogosti so na bakterijah, virusih, zajedavcih in glivah, antigen pa je lahko tudi zdravilna učinkovina v zdravilu, pelod, različne kemikalije, v določenih primerih pa tudi organizmu lastne molekule.
Pri mnogih vrstah organizmov lahko imunski sistem razdelimo na podzvrsti, in sicer na prirojeni in pridobljeni imunski sistem. Imunost, ki jo zagotavlja imunski sistem, lahko razdelimo tudi na celično in humoralno; prvo posredujejo neposredno določene imunske celice, drugo pa protitelesa v telesnih tekočinah. Z imunskim sistemom se znanstveno ukvarja imunologija, ki je tradicionalno panoga medicine; zaradi pomena za zdravje je najbolj raziskan človeški imunski sistem, vendar imajo pri odkrivanju njegovega delovanja ključno vlogo tudi poskusi na modelnih živalskih vrstah. Preberite več ...
Milutin Milanković (1879–1958) je bil srbski matematik, astronom, klimatolog, geofizik, gradbeni inženir in izumitelj, ki je dal dva temeljna prispevka k svetovni znanosti. Prvi prispevek je Kanon Zemljinega osončevanja, ki označuje podnebje vseh planetov Osončja. Drugi prispevek je teoretična pojasnitev dolgoročnih Zemljinih podnebnih sprememb, ki jih povzročajo astronomske spremembe lege Zemlje v primerjavi s Soncem, zdaj znanih kot Milankovićevi cikli. To je deloma pojasnilo ledene dobe, ki so se pojavljale v Zemljini geološki preteklosti, pa tudi podnebne spremembe na Zemlji, ki se jih lahko pričakuje v prihodnosti. Prikazal je medsebojno povezanost nebesne mehanike in geoznanosti ter omogočil dosleden prehod od nebesne mehanike h geoznanostim in transformacijo deskriptivnih znanosti v eksaktne. V geofiziki velja za soavtorja teorije tektonskih plošč s svojim delom Premikanje Zemljinih vrtilnih polov.
Med letoma 1909 in 1920 (razen 1914–1918) je bil izredni profesor uporabne matematike, redni profesor nebesne mehanike pa med letoma 1920 in 1955 (razen 1941–1945) na Univerzi v Beogradu. Od leta 1925 do smrti je bil redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti in njen podpredsednik v treh mandatih od leta 1948. Preberite več ...
Milutin Milanković (1879–1958) je bil srbski matematik, astronom, klimatolog, geofizik, gradbeni inženir in izumitelj, ki je dal dva temeljna prispevka k svetovni znanosti. Prvi prispevek je Kanon Zemljinega osončevanja, ki označuje podnebje vseh planetov Osončja. Drugi prispevek je teoretična pojasnitev dolgoročnih Zemljinih podnebnih sprememb, ki jih povzročajo astronomske spremembe lege Zemlje v primerjavi s Soncem, zdaj znanih kot Milankovićevi cikli. To je deloma pojasnilo ledene dobe, ki so se pojavljale v Zemljini geološki preteklosti, pa tudi podnebne spremembe na Zemlji, ki se jih lahko pričakuje v prihodnosti. Prikazal je medsebojno povezanost nebesne mehanike in geoznanosti ter omogočil dosleden prehod od nebesne mehanike h geoznanostim in transformacijo deskriptivnih znanosti v eksaktne. V geofiziki velja za soavtorja teorije tektonskih plošč s svojim delom Premikanje Zemljinih vrtilnih polov.
Med letoma 1909 in 1920 (razen 1914–1918) je bil izredni profesor uporabne matematike, redni profesor nebesne mehanike pa med letoma 1920 in 1955 (razen 1941–1945) na Univerzi v Beogradu. Od leta 1925 do smrti je bil redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti in njen podpredsednik v treh mandatih od leta 1948. Preberite več ...
Milutin Milanković (1879–1958) je bil srbski matematik, astronom, klimatolog, geofizik, gradbeni inženir in izumitelj, ki je dal dva temeljna prispevka k svetovni znanosti. Prvi prispevek je Kanon Zemljinega osončevanja, ki označuje podnebje vseh planetov Osončja. Drugi prispevek je teoretična pojasnitev dolgoročnih Zemljinih podnebnih sprememb, ki jih povzročajo astronomske spremembe lege Zemlje v primerjavi s Soncem, zdaj znanih kot Milankovićevi cikli. To je deloma pojasnilo ledene dobe, ki so se pojavljale v Zemljini geološki preteklosti, pa tudi podnebne spremembe na Zemlji, ki se jih lahko pričakuje v prihodnosti. Prikazal je medsebojno povezanost nebesne mehanike in geoznanosti ter omogočil dosleden prehod od nebesne mehanike h geoznanostim in transformacijo deskriptivnih znanosti v eksaktne. V geofiziki velja za soavtorja teorije tektonskih plošč s svojim delom Premikanje Zemljinih vrtilnih polov.
Med letoma 1909 in 1920 (razen 1914–1918) je bil izredni profesor uporabne matematike, redni profesor nebesne mehanike pa med letoma 1920 in 1955 (razen 1941–1945) na Univerzi v Beogradu. Od leta 1925 do smrti je bil redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti in njen podpredsednik v treh mandatih od leta 1948. Preberite več ...
_(cropped).jpg)
Palača Sovjetov je nikoli zgrajen politični kongresni center v Moskvi, ki bi po načrtih stal na mestu porušene cerkve Kristusa Odrešenika. Glavna funkcija palače bi bila zasedanja vrhovnega sovjeta v 130 m široki in 100 m visoki veliki dvorani, ki bi sprejela več kot 20.000 ljudi. S 416 metri višine bi postala najvišja zgradba na svetu, njena notranja prostornina pa bi presegla prostornino šestih najvišjih ameriških nebotičnikov skupaj.
Na seriji štirih arhitekturnih natečajev, ki so potekali v letih 1931–1933, je zmagal Boris Iofan. Njegov načrt je označil začetek ostrega obrata sovjetske arhitekture od modernizma dvajsetih let prejšnjega stoletja k monumentalnemu historicizmu stalinistične arhitekture. Sklad rebrastih valjev, okronan s 100-metrskim kipom Vladimirja Lenina, je združeval vplive art decoja in neoklasicizma s sodobno tehnologijo ameriških nebotičnikov. Dela na mestu gradnje so se začela leta 1933; temelji so bili dokončani januarja 1939. Projekt je junija 1941 ustavila nemška invazija na Sovjetsko zvezo. Po vojni je Stalin izgubil zanimanje za palačo. Iofan je izdelal več revidiranih, pomanjšanih načrtov, vendar mu projekta ni uspelo oživiti. Preberite več ...
Palača Sovjetov je nikoli zgrajen politični kongresni center v Moskvi, ki bi po načrtih stal na mestu porušene cerkve Kristusa Odrešenika. Glavna funkcija palače bi bila zasedanja vrhovnega sovjeta v 130 m široki in 100 m visoki veliki dvorani, ki bi sprejela več kot 20.000 ljudi. S 416 metri višine bi postala najvišja zgradba na svetu, njena notranja prostornina pa bi presegla prostornino šestih najvišjih ameriških nebotičnikov skupaj.
Na seriji štirih arhitekturnih natečajev, ki so potekali v letih 1931–1933, je zmagal Boris Iofan. Njegov načrt je označil začetek ostrega obrata sovjetske arhitekture od modernizma dvajsetih let prejšnjega stoletja k monumentalnemu historicizmu stalinistične arhitekture. Sklad rebrastih valjev, okronan s 100-metrskim kipom Vladimirja Lenina, je združeval vplive art decoja in neoklasicizma s sodobno tehnologijo ameriških nebotičnikov. Dela na mestu gradnje so se začela leta 1933; temelji so bili dokončani januarja 1939. Projekt je junija 1941 ustavila nemška invazija na Sovjetsko zvezo. Po vojni je Stalin izgubil zanimanje za palačo. Iofan je izdelal več revidiranih, pomanjšanih načrtov, vendar mu projekta ni uspelo oživiti. Preberite več ...
Palača Sovjetov je nikoli zgrajen politični kongresni center v Moskvi, ki bi po načrtih stal na mestu porušene cerkve Kristusa Odrešenika. Glavna funkcija palače bi bila zasedanja vrhovnega sovjeta v 130 m široki in 100 m visoki veliki dvorani, ki bi sprejela več kot 20.000 ljudi. S 416 metri višine bi postala najvišja zgradba na svetu, njena notranja prostornina pa bi presegla prostornino šestih najvišjih ameriških nebotičnikov skupaj.
Na seriji štirih arhitekturnih natečajev, ki so potekali v letih 1931–1933, je zmagal Boris Iofan. Njegov načrt je označil začetek ostrega obrata sovjetske arhitekture od modernizma dvajsetih let prejšnjega stoletja k monumentalnemu historicizmu stalinistične arhitekture. Sklad rebrastih valjev, okronan s 100-metrskim kipom Vladimirja Lenina, je združeval vplive art decoja in neoklasicizma s sodobno tehnologijo ameriških nebotičnikov. Dela na mestu gradnje so se začela leta 1933; temelji so bili dokončani januarja 1939. Projekt je junija 1941 ustavila nemška invazija na Sovjetsko zvezo. Po vojni je Stalin izgubil zanimanje za palačo. Iofan je izdelal več revidiranih, pomanjšanih načrtov, vendar mu projekta ni uspelo oživiti. Preberite več ...
Palača Sovjetov je nikoli zgrajen politični kongresni center v Moskvi, ki bi po načrtih stal na mestu porušene cerkve Kristusa Odrešenika. Glavna funkcija palače bi bila zasedanja vrhovnega sovjeta v 130 m široki in 100 m visoki veliki dvorani, ki bi sprejela več kot 20.000 ljudi. S 416 metri višine bi postala najvišja zgradba na svetu, njena notranja prostornina pa bi presegla prostornino šestih najvišjih ameriških nebotičnikov skupaj.
Na seriji štirih arhitekturnih natečajev, ki so potekali v letih 1931–1933, je zmagal Boris Iofan. Njegov načrt je označil začetek ostrega obrata sovjetske arhitekture od modernizma dvajsetih let prejšnjega stoletja k monumentalnemu historicizmu stalinistične arhitekture. Sklad rebrastih valjev, okronan s 100-metrskim kipom Vladimirja Lenina, je združeval vplive art decoja in neoklasicizma s sodobno tehnologijo ameriških nebotičnikov. Dela na mestu gradnje so se začela leta 1933; temelji so bili dokončani januarja 1939. Projekt je junija 1941 ustavila nemška invazija na Sovjetsko zvezo. Po vojni je Stalin izgubil zanimanje za palačo. Iofan je izdelal več revidiranih, pomanjšanih načrtov, vendar mu projekta ni uspelo oživiti. Preberite več ...
Palača Sovjetov je nikoli zgrajen politični kongresni center v Moskvi, ki bi po načrtih stal na mestu porušene cerkve Kristusa Odrešenika. Glavna funkcija palače bi bila zasedanja vrhovnega sovjeta v 130 m široki in 100 m visoki veliki dvorani, ki bi sprejela več kot 20.000 ljudi. S 416 metri višine bi postala najvišja zgradba na svetu, njena notranja prostornina pa bi presegla prostornino šestih najvišjih ameriških nebotičnikov skupaj.
Na seriji štirih arhitekturnih natečajev, ki so potekali v letih 1931–1933, je zmagal Boris Iofan. Njegov načrt je označil začetek ostrega obrata sovjetske arhitekture od modernizma dvajsetih let prejšnjega stoletja k monumentalnemu historicizmu stalinistične arhitekture. Sklad rebrastih valjev, okronan s 100-metrskim kipom Vladimirja Lenina, je združeval vplive art decoja in neoklasicizma s sodobno tehnologijo ameriških nebotičnikov. Dela na mestu gradnje so se začela leta 1933; temelji so bili dokončani januarja 1939. Projekt je junija 1941 ustavila nemška invazija na Sovjetsko zvezo. Po vojni je Stalin izgubil zanimanje za palačo. Iofan je izdelal več revidiranih, pomanjšanih načrtov, vendar mu projekta ni uspelo oživiti. Preberite več ...
Palača Sovjetov je nikoli zgrajen politični kongresni center v Moskvi, ki bi po načrtih stal na mestu porušene cerkve Kristusa Odrešenika. Glavna funkcija palače bi bila zasedanja vrhovnega sovjeta v 130 m široki in 100 m visoki veliki dvorani, ki bi sprejela več kot 20.000 ljudi. S 416 metri višine bi postala najvišja zgradba na svetu, njena notranja prostornina pa bi presegla prostornino šestih najvišjih ameriških nebotičnikov skupaj.
Na seriji štirih arhitekturnih natečajev, ki so potekali v letih 1931–1933, je zmagal Boris Iofan. Njegov načrt je označil začetek ostrega obrata sovjetske arhitekture od modernizma dvajsetih let prejšnjega stoletja k monumentalnemu historicizmu stalinistične arhitekture. Sklad rebrastih valjev, okronan s 100-metrskim kipom Vladimirja Lenina, je združeval vplive art decoja in neoklasicizma s sodobno tehnologijo ameriških nebotičnikov. Dela na mestu gradnje so se začela leta 1933; temelji so bili dokončani januarja 1939. Projekt je junija 1941 ustavila nemška invazija na Sovjetsko zvezo. Po vojni je Stalin izgubil zanimanje za palačo. Iofan je izdelal več revidiranih, pomanjšanih načrtov, vendar mu projekta ni uspelo oživiti. Preberite več ...
.jpg)
Sarajevo je največje in glavno mesto Bosne in Hercegovine. Leži v kotlini, ki jo obkroža Dinarsko gorstvo, v vzhodnem delu države v osrčju Balkanskega polotoka; skozenj teče reka Miljacka. Ob popisu leta 1991 je mesto imelo 416.000 prebivalcev (527.000 z okoliškimi občinami), leta 2013 pa 275.524 v samem mestu. Med vojno v BiH v začetku 1990-ih in po njej je precej prebivalcev odšlo v tujino, s tem se je mestno prebivalstvo znatno zmanjšalo.
Sarajevo je politično, finančno, socialno in kulturno središče Bosne in Hercegovine ter vidno središče kulture na Balkanu. Na področju zabave, medijev, mode in umetnosti vpliva na celotno regijo. Je sedež najpomembnejše in najstarejše bosansko-hercegovske univerze – Univerze v Sarajevu, Akademije znanosti in umetnosti BiH (ANU BiH), osrednjega državnega muzeja, gledališča, opere in drugih ustanov državnega pomena. Zaradi svoje dolge zgodovine verske in kulturne raznolikosti se Sarajevo včasih imenuje »Jeruzalem Evrope« ali »Jeruzalem Balkana«. Je eno redkih večjih evropskih mest, ki ima v isti soseski mošejo, katoliško cerkev, vzhodno pravoslavno cerkev in sinagogo. Preberite več ...
Sarajevo je največje in glavno mesto Bosne in Hercegovine. Leži v kotlini, ki jo obkroža Dinarsko gorstvo, v vzhodnem delu države v osrčju Balkanskega polotoka; skozenj teče reka Miljacka. Ob popisu leta 1991 je mesto imelo 416.000 prebivalcev (527.000 z okoliškimi občinami), leta 2013 pa 275.524 v samem mestu. Med vojno v BiH v začetku 1990-ih in po njej je precej prebivalcev odšlo v tujino, s tem se je mestno prebivalstvo znatno zmanjšalo.
Sarajevo je politično, finančno, socialno in kulturno središče Bosne in Hercegovine ter vidno središče kulture na Balkanu. Na področju zabave, medijev, mode in umetnosti vpliva na celotno regijo. Je sedež najpomembnejše in najstarejše bosansko-hercegovske univerze – Univerze v Sarajevu, Akademije znanosti in umetnosti BiH (ANU BiH), osrednjega državnega muzeja, gledališča, opere in drugih ustanov državnega pomena. Zaradi svoje dolge zgodovine verske in kulturne raznolikosti se Sarajevo včasih imenuje »Jeruzalem Evrope« ali »Jeruzalem Balkana«. Je eno redkih večjih evropskih mest, ki ima v isti soseski mošejo, katoliško cerkev, vzhodno pravoslavno cerkev in sinagogo. Preberite več ...
Sarajevo je največje in glavno mesto Bosne in Hercegovine. Leži v kotlini, ki jo obkroža Dinarsko gorstvo, v vzhodnem delu države v osrčju Balkanskega polotoka; skozenj teče reka Miljacka. Ob popisu leta 1991 je mesto imelo 416.000 prebivalcev (527.000 z okoliškimi občinami), leta 2013 pa 275.524 v samem mestu. Med vojno v BiH v začetku 1990-ih in po njej je precej prebivalcev odšlo v tujino, s tem se je mestno prebivalstvo znatno zmanjšalo.
Sarajevo je politično, finančno, socialno in kulturno središče Bosne in Hercegovine ter vidno središče kulture na Balkanu. Na področju zabave, medijev, mode in umetnosti vpliva na celotno regijo. Je sedež najpomembnejše in najstarejše bosansko-hercegovske univerze – Univerze v Sarajevu, Akademije znanosti in umetnosti BiH (ANU BiH), osrednjega državnega muzeja, gledališča, opere in drugih ustanov državnega pomena. Zaradi svoje dolge zgodovine verske in kulturne raznolikosti se Sarajevo včasih imenuje »Jeruzalem Evrope« ali »Jeruzalem Balkana«. Je eno redkih večjih evropskih mest, ki ima v isti soseski mošejo, katoliško cerkev, vzhodno pravoslavno cerkev in sinagogo. Preberite več ...
Sarajevo je največje in glavno mesto Bosne in Hercegovine. Leži v kotlini, ki jo obkroža Dinarsko gorstvo, v vzhodnem delu države v osrčju Balkanskega polotoka; skozenj teče reka Miljacka. Ob popisu leta 1991 je mesto imelo 416.000 prebivalcev (527.000 z okoliškimi občinami), leta 2013 pa 275.524 v samem mestu. Med vojno v BiH v začetku 1990-ih in po njej je precej prebivalcev odšlo v tujino, s tem se je mestno prebivalstvo znatno zmanjšalo.
Sarajevo je politično, finančno, socialno in kulturno središče Bosne in Hercegovine ter vidno središče kulture na Balkanu. Na področju zabave, medijev, mode in umetnosti vpliva na celotno regijo. Je sedež najpomembnejše in najstarejše bosansko-hercegovske univerze – Univerze v Sarajevu, Akademije znanosti in umetnosti BiH (ANU BiH), osrednjega državnega muzeja, gledališča, opere in drugih ustanov državnega pomena. Zaradi svoje dolge zgodovine verske in kulturne raznolikosti se Sarajevo včasih imenuje »Jeruzalem Evrope« ali »Jeruzalem Balkana«. Je eno redkih večjih evropskih mest, ki ima v isti soseski mošejo, katoliško cerkev, vzhodno pravoslavno cerkev in sinagogo. Preberite več ...
Ruska vojna mornarica je pomorska veja Oboroženih sil Ruske federacije. Ustanovljena je bila leta 1696, v trenutni obliki pa obstaja od januarja 1992, ko je nasledila vojno mornarico Skupnosti neodvisnih držav (ta je nasledila sovjetsko vojno mornarico po razpadu Sovjetske zveze konec decembra 1991).
Prvo predhodnico sodobne ruske vojne mornarice je oktobra 1696 ustanovil Peter Veliki. Njemu se pripisuje pogosto navajana izjava: »Vladar, ki ima samo pehoto, ima eno roko, ampak tisti, ki ima mornarico, ima obe«. Simbole, kot je prapor sv. Andreja in večina tradicij, je določil Peter Veliki osebno. Sodobna Ruska vojna mornarica je nasledila veliko večino opreme in infrastrukture Sovjetske vojne mornarice in se deli na Severno floto, Tihooceansko floto, Črnomorsko floto, Baltsko floto, Kaspijsko flotiljo, 5. operativno eskadro na Bližnjem vzhodu, mornariško letalstvo ter Obalne enote. Leta 2021 je rusko ministrstvo za obrambo sporočilo, da obravnava zamisel o ustanovitvi nove flote, pristojne za Arktiko. Preberite več ...
Ruska vojna mornarica je pomorska veja Oboroženih sil Ruske federacije. Ustanovljena je bila leta 1696, v trenutni obliki pa obstaja od januarja 1992, ko je nasledila vojno mornarico Skupnosti neodvisnih držav (ta je nasledila sovjetsko vojno mornarico po razpadu Sovjetske zveze konec decembra 1991).
Prvo predhodnico sodobne ruske vojne mornarice je oktobra 1696 ustanovil Peter Veliki. Njemu se pripisuje pogosto navajana izjava: »Vladar, ki ima samo pehoto, ima eno roko, ampak tisti, ki ima mornarico, ima obe«. Simbole, kot je prapor sv. Andreja in večina tradicij, je določil Peter Veliki osebno. Sodobna Ruska vojna mornarica je nasledila veliko večino opreme in infrastrukture Sovjetske vojne mornarice in se deli na Severno floto, Tihooceansko floto, Črnomorsko floto, Baltsko floto, Kaspijsko flotiljo, 5. operativno eskadro na Bližnjem vzhodu, mornariško letalstvo ter Obalne enote. Leta 2021 je rusko ministrstvo za obrambo sporočilo, da obravnava zamisel o ustanovitvi nove flote, pristojne za Arktiko. Preberite več ...
Ruska vojna mornarica je pomorska veja Oboroženih sil Ruske federacije. Ustanovljena je bila leta 1696, v trenutni obliki pa obstaja od januarja 1992, ko je nasledila vojno mornarico Skupnosti neodvisnih držav (ta je nasledila sovjetsko vojno mornarico po razpadu Sovjetske zveze konec decembra 1991).
Prvo predhodnico sodobne ruske vojne mornarice je oktobra 1696 ustanovil Peter Veliki. Njemu se pripisuje pogosto navajana izjava: »Vladar, ki ima samo pehoto, ima eno roko, ampak tisti, ki ima mornarico, ima obe«. Simbole, kot je prapor sv. Andreja in večina tradicij, je določil Peter Veliki osebno. Sodobna Ruska vojna mornarica je nasledila veliko večino opreme in infrastrukture Sovjetske vojne mornarice in se deli na Severno floto, Tihooceansko floto, Črnomorsko floto, Baltsko floto, Kaspijsko flotiljo, 5. operativno eskadro na Bližnjem vzhodu, mornariško letalstvo ter Obalne enote. Leta 2021 je rusko ministrstvo za obrambo sporočilo, da obravnava zamisel o ustanovitvi nove flote, pristojne za Arktiko. Preberite več ...
Ruska vojna mornarica je pomorska veja Oboroženih sil Ruske federacije. Ustanovljena je bila leta 1696, v trenutni obliki pa obstaja od januarja 1992, ko je nasledila vojno mornarico Skupnosti neodvisnih držav (ta je nasledila sovjetsko vojno mornarico po razpadu Sovjetske zveze konec decembra 1991).
Prvo predhodnico sodobne ruske vojne mornarice je oktobra 1696 ustanovil Peter Veliki. Njemu se pripisuje pogosto navajana izjava: »Vladar, ki ima samo pehoto, ima eno roko, ampak tisti, ki ima mornarico, ima obe«. Simbole, kot je prapor sv. Andreja in večina tradicij, je določil Peter Veliki osebno. Sodobna Ruska vojna mornarica je nasledila veliko večino opreme in infrastrukture Sovjetske vojne mornarice in se deli na Severno floto, Tihooceansko floto, Črnomorsko floto, Baltsko floto, Kaspijsko flotiljo, 5. operativno eskadro na Bližnjem vzhodu, mornariško letalstvo ter Obalne enote. Leta 2021 je rusko ministrstvo za obrambo sporočilo, da obravnava zamisel o ustanovitvi nove flote, pristojne za Arktiko. Preberite več ...
Ruska vojna mornarica je pomorska veja Oboroženih sil Ruske federacije. Ustanovljena je bila leta 1696, v trenutni obliki pa obstaja od januarja 1992, ko je nasledila vojno mornarico Skupnosti neodvisnih držav (ta je nasledila sovjetsko vojno mornarico po razpadu Sovjetske zveze konec decembra 1991).
Prvo predhodnico sodobne ruske vojne mornarice je oktobra 1696 ustanovil Peter Veliki. Njemu se pripisuje pogosto navajana izjava: »Vladar, ki ima samo pehoto, ima eno roko, ampak tisti, ki ima mornarico, ima obe«. Simbole, kot je prapor sv. Andreja in večina tradicij, je določil Peter Veliki osebno. Sodobna Ruska vojna mornarica je nasledila veliko večino opreme in infrastrukture Sovjetske vojne mornarice in se deli na Severno floto, Tihooceansko floto, Črnomorsko floto, Baltsko floto, Kaspijsko flotiljo, 5. operativno eskadro na Bližnjem vzhodu, mornariško letalstvo ter Obalne enote. Leta 2021 je rusko ministrstvo za obrambo sporočilo, da obravnava zamisel o ustanovitvi nove flote, pristojne za Arktiko. Preberite več ...
Ruska vojna mornarica je pomorska veja Oboroženih sil Ruske federacije. Ustanovljena je bila leta 1696, v trenutni obliki pa obstaja od januarja 1992, ko je nasledila vojno mornarico Skupnosti neodvisnih držav (ta je nasledila sovjetsko vojno mornarico po razpadu Sovjetske zveze konec decembra 1991).
Prvo predhodnico sodobne ruske vojne mornarice je oktobra 1696 ustanovil Peter Veliki. Njemu se pripisuje pogosto navajana izjava: »Vladar, ki ima samo pehoto, ima eno roko, ampak tisti, ki ima mornarico, ima obe«. Simbole, kot je prapor sv. Andreja in večina tradicij, je določil Peter Veliki osebno. Sodobna Ruska vojna mornarica je nasledila veliko večino opreme in infrastrukture Sovjetske vojne mornarice in se deli na Severno floto, Tihooceansko floto, Črnomorsko floto, Baltsko floto, Kaspijsko flotiljo, 5. operativno eskadro na Bližnjem vzhodu, mornariško letalstvo ter Obalne enote. Leta 2021 je rusko ministrstvo za obrambo sporočilo, da obravnava zamisel o ustanovitvi nove flote, pristojne za Arktiko. Preberite več ...
Čin Ši Huang (259 pr. n. št.–210 pr. n. št.) je bil ustanovitelj dinastije Čin in prvi cesar združene Kitajske. Njegova starša sta bila kralj Džuangšjang iz Čina in gospa Džao. Bogat trgovec Li Buvej mu je pomagal, da je nasledil svojega očeta kot vladar Čina in nato postal Dženg, kralj Čina. Li Buvej je postal njegov minister. Do leta 221 pr. n. št. je osvojil vse druge vojskujoče se države in združil vso Kitajsko ter se povzpel na prestol kot prvi kitajski cesar. Med njegovo vladavino so njegovi generali močno povečali velikost kitajske države.
Čin Ši Huang je tesno sodeloval s svojim ministrom Li Sijem pri uvedbi obsežnih gospodarskih in političnih reform, katerih cilj je bil standardizirati raznolike prakse prejšnjih kitajskih držav. Po izročilu naj bi prepovedal in zažgal številne knjige ter usmrtil učenjake. Njegovi projekti javnih del so vključevali združitev državnih obrambnih zidov v en sam Veliki kitajski zid, ogromen državni cestni sistem in njegov mavzolej v velikosti mesta, ki ga je varovala glinena vojska v naravni velikosti. Vladal je do svoje smrti leta 210 pr. n. št. med svojim petim potovanjem po vzhodni Kitajski. Preberite več ...
Čin Ši Huang (259 pr. n. št.–210 pr. n. št.) je bil ustanovitelj dinastije Čin in prvi cesar združene Kitajske. Njegova starša sta bila kralj Džuangšjang iz Čina in gospa Džao. Bogat trgovec Li Buvej mu je pomagal, da je nasledil svojega očeta kot vladar Čina in nato postal Dženg, kralj Čina. Li Buvej je postal njegov minister. Do leta 221 pr. n. št. je osvojil vse druge vojskujoče se države in združil vso Kitajsko ter se povzpel na prestol kot prvi kitajski cesar. Med njegovo vladavino so njegovi generali močno povečali velikost kitajske države.
Čin Ši Huang je tesno sodeloval s svojim ministrom Li Sijem pri uvedbi obsežnih gospodarskih in političnih reform, katerih cilj je bil standardizirati raznolike prakse prejšnjih kitajskih držav. Po izročilu naj bi prepovedal in zažgal številne knjige ter usmrtil učenjake. Njegovi projekti javnih del so vključevali združitev državnih obrambnih zidov v en sam Veliki kitajski zid, ogromen državni cestni sistem in njegov mavzolej v velikosti mesta, ki ga je varovala glinena vojska v naravni velikosti. Vladal je do svoje smrti leta 210 pr. n. št. med svojim petim potovanjem po vzhodni Kitajski. Preberite več ...
Čin Ši Huang (259 pr. n. št.–210 pr. n. št.) je bil ustanovitelj dinastije Čin in prvi cesar združene Kitajske. Njegova starša sta bila kralj Džuangšjang iz Čina in gospa Džao. Bogat trgovec Li Buvej mu je pomagal, da je nasledil svojega očeta kot vladar Čina in nato postal Dženg, kralj Čina. Li Buvej je postal njegov minister. Do leta 221 pr. n. št. je osvojil vse druge vojskujoče se države in združil vso Kitajsko ter se povzpel na prestol kot prvi kitajski cesar. Med njegovo vladavino so njegovi generali močno povečali velikost kitajske države.
Čin Ši Huang je tesno sodeloval s svojim ministrom Li Sijem pri uvedbi obsežnih gospodarskih in političnih reform, katerih cilj je bil standardizirati raznolike prakse prejšnjih kitajskih držav. Po izročilu naj bi prepovedal in zažgal številne knjige ter usmrtil učenjake. Njegovi projekti javnih del so vključevali združitev državnih obrambnih zidov v en sam Veliki kitajski zid, ogromen državni cestni sistem in njegov mavzolej v velikosti mesta, ki ga je varovala glinena vojska v naravni velikosti. Vladal je do svoje smrti leta 210 pr. n. št. med svojim petim potovanjem po vzhodni Kitajski. Preberite več ...
Čin Ši Huang (259 pr. n. št.–210 pr. n. št.) je bil ustanovitelj dinastije Čin in prvi cesar združene Kitajske. Njegova starša sta bila kralj Džuangšjang iz Čina in gospa Džao. Bogat trgovec Li Buvej mu je pomagal, da je nasledil svojega očeta kot vladar Čina in nato postal Dženg, kralj Čina. Li Buvej je postal njegov minister. Do leta 221 pr. n. št. je osvojil vse druge vojskujoče se države in združil vso Kitajsko ter se povzpel na prestol kot prvi kitajski cesar. Med njegovo vladavino so njegovi generali močno povečali velikost kitajske države.
Čin Ši Huang je tesno sodeloval s svojim ministrom Li Sijem pri uvedbi obsežnih gospodarskih in političnih reform, katerih cilj je bil standardizirati raznolike prakse prejšnjih kitajskih držav. Po izročilu naj bi prepovedal in zažgal številne knjige ter usmrtil učenjake. Njegovi projekti javnih del so vključevali združitev državnih obrambnih zidov v en sam Veliki kitajski zid, ogromen državni cestni sistem in njegov mavzolej v velikosti mesta, ki ga je varovala glinena vojska v naravni velikosti. Vladal je do svoje smrti leta 210 pr. n. št. med svojim petim potovanjem po vzhodni Kitajski. Preberite več ...
Čin Ši Huang (259 pr. n. št.–210 pr. n. št.) je bil ustanovitelj dinastije Čin in prvi cesar združene Kitajske. Njegova starša sta bila kralj Džuangšjang iz Čina in gospa Džao. Bogat trgovec Li Buvej mu je pomagal, da je nasledil svojega očeta kot vladar Čina in nato postal Dženg, kralj Čina. Li Buvej je postal njegov minister. Do leta 221 pr. n. št. je osvojil vse druge vojskujoče se države in združil vso Kitajsko ter se povzpel na prestol kot prvi kitajski cesar. Med njegovo vladavino so njegovi generali močno povečali velikost kitajske države.
Čin Ši Huang je tesno sodeloval s svojim ministrom Li Sijem pri uvedbi obsežnih gospodarskih in političnih reform, katerih cilj je bil standardizirati raznolike prakse prejšnjih kitajskih držav. Po izročilu naj bi prepovedal in zažgal številne knjige ter usmrtil učenjake. Njegovi projekti javnih del so vključevali združitev državnih obrambnih zidov v en sam Veliki kitajski zid, ogromen državni cestni sistem in njegov mavzolej v velikosti mesta, ki ga je varovala glinena vojska v naravni velikosti. Vladal je do svoje smrti leta 210 pr. n. št. med svojim petim potovanjem po vzhodni Kitajski. Preberite več ...
Bitka pri Cušimi je bila velika pomorska bitka med Ruskim imperijem in Japonsko med rusko-japonsko vojno. Bila je prva in doslej edina bitka v pomorski zgodovini, v kateri so se borile sodobne flote jeklenih bojnih ladij, in prva pomorska bitka, v kateri je ključno vlogo igral radio. Opisali so jo kot »umirajoč odmev starega obdobja – zadnjič v zgodovini pomorskega bojevanja so se bojne ladje poražene flote predale na odprtem morju«.
Potekala je med 27. in 28. majem 1905 v Cušimskem prelivu med Korejo in južno Japonsko. V bitki je japonska flota pod poveljstvom admirala Tōga Heihachira uničila rusko floto pod poveljstvom admirala Zinovija Rožestvenskega, ki je prepotovala več kot 18.000 navtičnih milj do daljnega vzhoda. Sir George Sydenham Clarke je v Londonu leta 1906 zapisal, da je »bitka pri Cušimi daleč največji in najpomembnejši pomorski dogodek po bitki pri Trafalgarju«; nekaj desetletij pozneje se je zgodovinar Edmund Morris strinjal s to oceno. Uničenje flote je povzročilo grenak odziv ruske javnosti, kar je vodilo v mirovno pogodbo septembra 1905 in nadaljnjih bitk ni bilo. Na Japonskem so jo po drugi strani proslavili kot eno največjih pomorskih zmag v japonski zgodovini, admiral Tōgō pa je od takrat dalje veljal za narodnega heroja. Bojna ladja Mikasa, s katere je Tōgō poveljeval v bitki, je še dandanes ohranjena kot muzejska ladja v pristanišču Jokosuka. Preberite več ...
Bitka pri Cušimi je bila velika pomorska bitka med Ruskim imperijem in Japonsko med rusko-japonsko vojno. Bila je prva in doslej edina bitka v pomorski zgodovini, v kateri so se borile sodobne flote jeklenih bojnih ladij, in prva pomorska bitka, v kateri je ključno vlogo igral radio. Opisali so jo kot »umirajoč odmev starega obdobja – zadnjič v zgodovini pomorskega bojevanja so se bojne ladje poražene flote predale na odprtem morju«.
Potekala je med 27. in 28. majem 1905 v Cušimskem prelivu med Korejo in južno Japonsko. V bitki je japonska flota pod poveljstvom admirala Tōga Heihachira uničila rusko floto pod poveljstvom admirala Zinovija Rožestvenskega, ki je prepotovala več kot 18.000 navtičnih milj do daljnega vzhoda. Sir George Sydenham Clarke je v Londonu leta 1906 zapisal, da je »bitka pri Cušimi daleč največji in najpomembnejši pomorski dogodek po bitki pri Trafalgarju«; nekaj desetletij pozneje se je zgodovinar Edmund Morris strinjal s to oceno. Uničenje flote je povzročilo grenak odziv ruske javnosti, kar je vodilo v mirovno pogodbo septembra 1905 in nadaljnjih bitk ni bilo. Na Japonskem so jo po drugi strani proslavili kot eno največjih pomorskih zmag v japonski zgodovini, admiral Tōgō pa je od takrat dalje veljal za narodnega heroja. Bojna ladja Mikasa, s katere je Tōgō poveljeval v bitki, je še dandanes ohranjena kot muzejska ladja v pristanišču Jokosuka. Preberite več ...
Bitka pri Cušimi je bila velika pomorska bitka med Ruskim imperijem in Japonsko med rusko-japonsko vojno. Bila je prva in doslej edina bitka v pomorski zgodovini, v kateri so se borile sodobne flote jeklenih bojnih ladij, in prva pomorska bitka, v kateri je ključno vlogo igral radio. Opisali so jo kot »umirajoč odmev starega obdobja – zadnjič v zgodovini pomorskega bojevanja so se bojne ladje poražene flote predale na odprtem morju«.
Potekala je med 27. in 28. majem 1905 v Cušimskem prelivu med Korejo in južno Japonsko. V bitki je japonska flota pod poveljstvom admirala Tōga Heihachira uničila rusko floto pod poveljstvom admirala Zinovija Rožestvenskega, ki je prepotovala več kot 18.000 navtičnih milj do daljnega vzhoda. Sir George Sydenham Clarke je v Londonu leta 1906 zapisal, da je »bitka pri Cušimi daleč največji in najpomembnejši pomorski dogodek po bitki pri Trafalgarju«; nekaj desetletij pozneje se je zgodovinar Edmund Morris strinjal s to oceno. Uničenje flote je povzročilo grenak odziv ruske javnosti, kar je vodilo v mirovno pogodbo septembra 1905 in nadaljnjih bitk ni bilo. Na Japonskem so jo po drugi strani proslavili kot eno največjih pomorskih zmag v japonski zgodovini, admiral Tōgō pa je od takrat dalje veljal za narodnega heroja. Bojna ladja Mikasa, s katere je Tōgō poveljeval v bitki, je še dandanes ohranjena kot muzejska ladja v pristanišču Jokosuka. Preberite več ...
Bitka pri Cušimi je bila velika pomorska bitka med Ruskim imperijem in Japonsko med rusko-japonsko vojno. Bila je prva in doslej edina bitka v pomorski zgodovini, v kateri so se borile sodobne flote jeklenih bojnih ladij, in prva pomorska bitka, v kateri je ključno vlogo igral radio. Opisali so jo kot »umirajoč odmev starega obdobja – zadnjič v zgodovini pomorskega bojevanja so se bojne ladje poražene flote predale na odprtem morju«.
Potekala je med 27. in 28. majem 1905 v Cušimskem prelivu med Korejo in južno Japonsko. V bitki je japonska flota pod poveljstvom admirala Tōga Heihachira uničila rusko floto pod poveljstvom admirala Zinovija Rožestvenskega, ki je prepotovala več kot 18.000 navtičnih milj do daljnega vzhoda. Sir George Sydenham Clarke je v Londonu leta 1906 zapisal, da je »bitka pri Cušimi daleč največji in najpomembnejši pomorski dogodek po bitki pri Trafalgarju«; nekaj desetletij pozneje se je zgodovinar Edmund Morris strinjal s to oceno. Uničenje flote je povzročilo grenak odziv ruske javnosti, kar je vodilo v mirovno pogodbo septembra 1905 in nadaljnjih bitk ni bilo. Na Japonskem so jo po drugi strani proslavili kot eno največjih pomorskih zmag v japonski zgodovini, admiral Tōgō pa je od takrat dalje veljal za narodnega heroja. Bojna ladja Mikasa, s katere je Tōgō poveljeval v bitki, je še dandanes ohranjena kot muzejska ladja v pristanišču Jokosuka. Preberite več ...
.jpg)
Peter I. Veliki (1672–1725) je kot car vladal Ruskemu carstvu od 7. maja 1682 do leta 1721 in nato kot imperator Ruskemu imperiju do svoje smrti leta 1725. Pripisujejo se mu zasluge predvsem za modernizacijo države in njeno transformacijo v evropsko silo. Njegove metode so bile pogosto stroge in avtokratske.
V več uspešnih vojnah je osvojil pristanišča pri Azovu in ob Baltskem morju ter postavil temelje za Rusko imperialno mornarico. S tem je končal obdobje nesporne švedske premoči na Baltskem morju in začel širitev carstva v veliko večji imperij, ki je postal velika evropska sila. Vodil je kulturno revolucijo, ki je zamenjala nekatere tradicionalne in srednjeveške socialne in politične sisteme s sodobnimi, znanstvenimi, zahodnjaškimi in radikalno razsvetljenskimi. Peter je bil od leta 1696 absolutni monarh in najvišja oblast. Njegove upravne reforme, s katerimi je ustanovil Vladajoči senat in leta 1722 Tabelo činov, so imele dolgotrajen učinek na Rusijo. Preberite več ...
Peter I. Veliki (1672–1725) je kot car vladal Ruskemu carstvu od 7. maja 1682 do leta 1721 in nato kot imperator Ruskemu imperiju do svoje smrti leta 1725. Pripisujejo se mu zasluge predvsem za modernizacijo države in njeno transformacijo v evropsko silo. Njegove metode so bile pogosto stroge in avtokratske.
V več uspešnih vojnah je osvojil pristanišča pri Azovu in ob Baltskem morju ter postavil temelje za Rusko imperialno mornarico. S tem je končal obdobje nesporne švedske premoči na Baltskem morju in začel širitev carstva v veliko večji imperij, ki je postal velika evropska sila. Vodil je kulturno revolucijo, ki je zamenjala nekatere tradicionalne in srednjeveške socialne in politične sisteme s sodobnimi, znanstvenimi, zahodnjaškimi in radikalno razsvetljenskimi. Peter je bil od leta 1696 absolutni monarh in najvišja oblast. Njegove upravne reforme, s katerimi je ustanovil Vladajoči senat in leta 1722 Tabelo činov, so imele dolgotrajen učinek na Rusijo. Preberite več ...
Peter I. Veliki (1672–1725) je kot car vladal Ruskemu carstvu od 7. maja 1682 do leta 1721 in nato kot imperator Ruskemu imperiju do svoje smrti leta 1725. Pripisujejo se mu zasluge predvsem za modernizacijo države in njeno transformacijo v evropsko silo. Njegove metode so bile pogosto stroge in avtokratske.
V več uspešnih vojnah je osvojil pristanišča pri Azovu in ob Baltskem morju ter postavil temelje za Rusko imperialno mornarico. S tem je končal obdobje nesporne švedske premoči na Baltskem morju in začel širitev carstva v veliko večji imperij, ki je postal velika evropska sila. Vodil je kulturno revolucijo, ki je zamenjala nekatere tradicionalne in srednjeveške socialne in politične sisteme s sodobnimi, znanstvenimi, zahodnjaškimi in radikalno razsvetljenskimi. Peter je bil od leta 1696 absolutni monarh in najvišja oblast. Njegove upravne reforme, s katerimi je ustanovil Vladajoči senat in leta 1722 Tabelo činov, so imele dolgotrajen učinek na Rusijo. Preberite več ...
Peter I. Veliki (1672–1725) je kot car vladal Ruskemu carstvu od 7. maja 1682 do leta 1721 in nato kot imperator Ruskemu imperiju do svoje smrti leta 1725. Pripisujejo se mu zasluge predvsem za modernizacijo države in njeno transformacijo v evropsko silo. Njegove metode so bile pogosto stroge in avtokratske.
V več uspešnih vojnah je osvojil pristanišča pri Azovu in ob Baltskem morju ter postavil temelje za Rusko imperialno mornarico. S tem je končal obdobje nesporne švedske premoči na Baltskem morju in začel širitev carstva v veliko večji imperij, ki je postal velika evropska sila. Vodil je kulturno revolucijo, ki je zamenjala nekatere tradicionalne in srednjeveške socialne in politične sisteme s sodobnimi, znanstvenimi, zahodnjaškimi in radikalno razsvetljenskimi. Peter je bil od leta 1696 absolutni monarh in najvišja oblast. Njegove upravne reforme, s katerimi je ustanovil Vladajoči senat in leta 1722 Tabelo činov, so imele dolgotrajen učinek na Rusijo. Preberite več ...