Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2022

Arhivi po letih


Orodja za izbrane članke:

ArhivUredi

Dune: Peščeni planet je ameriški epski znanstvenofantastični film režiserja Denisa Villeneuva, ki je izšel leta 2021 v distribuciji Warner Bros. Pictures. Scenarij so napisali Jon Spaihts, Villeneuve in Eric Roth, temelji na romanu Peščeni planet pisatelja Franka Herberta in predstavi približno polovico zgodbe o mladem plemiču Paulu Atreidesu ter njegovi družini, ki je potisnjena v spopad s svojimi sovražniki, rodbino Harkonnen, za puščavski planet Arrakis, ki je edini vir dragocene psihoaktivne Začimbe v vesolju. V glavnih vlogah so zaigrali Timothée Chalamet, Rebecca Ferguson, Oscar Isaac, Josh Brolin, Stellan Skarsgård, Dave Bautista, Stephen McKinley Henderson, Zendaya, Chang Chen, Sharon Duncan-Brewster, Charlotte Rampling, Jason Momoa in Javier Bardem.

Film je bil premierno prikazan 3. septembra 2021 na 78. Beneškem filmskem festivalu, na mednarodnem trgu pa je izšel 15. septembra tega leta. V ameriške kinematografe je prišel 22. oktobra in en dan prej na spletno platformo HBO Max. Med kritiki in občinstvom je bil v splošnem dobro sprejet, zato sta studio in distributer 26. oktobra potrdila snemanje nadaljevanja. Preberite več ...


Dune: Peščeni planet je ameriški epski znanstvenofantastični film režiserja Denisa Villeneuva, ki je izšel leta 2021 v distribuciji Warner Bros. Pictures. Scenarij so napisali Jon Spaihts, Villeneuve in Eric Roth, temelji na romanu Peščeni planet pisatelja Franka Herberta in predstavi približno polovico zgodbe o mladem plemiču Paulu Atreidesu ter njegovi družini, ki je potisnjena v spopad s svojimi sovražniki, rodbino Harkonnen, za puščavski planet Arrakis, ki je edini vir dragocene psihoaktivne Začimbe v vesolju. V glavnih vlogah so zaigrali Timothée Chalamet, Rebecca Ferguson, Oscar Isaac, Josh Brolin, Stellan Skarsgård, Dave Bautista, Stephen McKinley Henderson, Zendaya, Chang Chen, Sharon Duncan-Brewster, Charlotte Rampling, Jason Momoa in Javier Bardem.

Film je bil premierno prikazan 3. septembra 2021 na 78. Beneškem filmskem festivalu, na mednarodnem trgu pa je izšel 15. septembra tega leta. V ameriške kinematografe je prišel 22. oktobra in en dan prej na spletno platformo HBO Max. Med kritiki in občinstvom je bil v splošnem dobro sprejet, zato sta studio in distributer 26. oktobra potrdila snemanje nadaljevanja. Preberite več ...


Septimija Zenobija (ok. 240–ok. 274 n. št) je bila kraljica Palmirskega cesarstva v Siriji, ki je vladala v 3. stoletju n. št. Vprašanje njenega porekla je predmet številnih legend. Zenobija verjetno ni bila preprosta meščanka. Poročila se je z mestnim vladarjem Odenatom, ki je leta 260 postal kralj. Po zmagi nad Sasanidi je Palmiro dvignil na položaj najvišjega oblastnika na Bližnjem vzhodu in stabiliziral stanje na vzhodni meji Rimskega cesarstva. Po Odenatovem umoru je postala regentka svojega sina Vabalata. Med njegovim vladanjem je bila oblast de facto v njenih rokah.

Leta 270 je Zenobija sprožila invazijo, ki je pod njeno oblast prinesla večino rimskega vzhoda in dosegla vrhunec s priključitvijo Egipta. Do sredine leta 271 se je njeno kraljestvo razširilo od Ankire v osrednji Anatoliji do južnega Egipta, vendar je uradno ostala podrejena Rimu. Na pohod rimskega cesarja Avrelijana leta 272 se je odzvala z razglasitvijo svojega sina za cesarja, sama pa je privzela naslov cesarice, s čimer je razglasila odcepitev Palmire od Rima. Rimljani so jo po težkih bojih premagali. Avrelijan je oblegal njeno prestolnico in jo ujel. Ostanek svojega življenja je preživela kot izgnanka v Rimu.

Zenobija je bila kulturna vladarica. Na svojem dvoru je spodbujala intelektualno vzdušje in ga odprla učenjakom in filozofom. Bila je strpna do svojih podložnikov in varovala verske manjšine. Vzdrževala je stabilno državno upravo, ki je vodila večkulturni multietnični imperij. Umrla je po letu 274. O njeni usodi je napisanih veliko zgodb. Njen vzpon in padec sta navdihovala zgodovinarje, umetnike in romanopisce, v Siriji pa še vedno velja za simbol domoljubja. Preberite več ...


Septimija Zenobija (ok. 240–ok. 274 n. št) je bila kraljica Palmirskega cesarstva v Siriji, ki je vladala v 3. stoletju n. št. Vprašanje njenega porekla je predmet številnih legend. Zenobija verjetno ni bila preprosta meščanka. Poročila se je z mestnim vladarjem Odenatom, ki je leta 260 postal kralj. Po zmagi nad Sasanidi je Palmiro dvignil na položaj najvišjega oblastnika na Bližnjem vzhodu in stabiliziral stanje na vzhodni meji Rimskega cesarstva. Po Odenatovem umoru je postala regentka svojega sina Vabalata. Med njegovim vladanjem je bila oblast de facto v njenih rokah.

Leta 270 je Zenobija sprožila invazijo, ki je pod njeno oblast prinesla večino rimskega vzhoda in dosegla vrhunec s priključitvijo Egipta. Do sredine leta 271 se je njeno kraljestvo razširilo od Ankire v osrednji Anatoliji do južnega Egipta, vendar je uradno ostala podrejena Rimu. Na pohod rimskega cesarja Avrelijana leta 272 se je odzvala z razglasitvijo svojega sina za cesarja, sama pa je privzela naslov cesarice, s čimer je razglasila odcepitev Palmire od Rima. Rimljani so jo po težkih bojih premagali. Avrelijan je oblegal njeno prestolnico in jo ujel. Ostanek svojega življenja je preživela kot izgnanka v Rimu.

Zenobija je bila kulturna vladarica. Na svojem dvoru je spodbujala intelektualno vzdušje in ga odprla učenjakom in filozofom. Bila je strpna do svojih podložnikov in varovala verske manjšine. Vzdrževala je stabilno državno upravo, ki je vodila večkulturni multietnični imperij. Umrla je po letu 274. O njeni usodi je napisanih veliko zgodb. Njen vzpon in padec sta navdihovala zgodovinarje, umetnike in romanopisce, v Siriji pa še vedno velja za simbol domoljubja. Preberite več ...


Septimija Zenobija (ok. 240–ok. 274 n. št) je bila kraljica Palmirskega cesarstva v Siriji, ki je vladala v 3. stoletju n. št. Vprašanje njenega porekla je predmet številnih legend. Zenobija verjetno ni bila preprosta meščanka. Poročila se je z mestnim vladarjem Odenatom, ki je leta 260 postal kralj. Po zmagi nad Sasanidi je Palmiro dvignil na položaj najvišjega oblastnika na Bližnjem vzhodu in stabiliziral stanje na vzhodni meji Rimskega cesarstva. Po Odenatovem umoru je postala regentka svojega sina Vabalata. Med njegovim vladanjem je bila oblast de facto v njenih rokah.

Leta 270 je Zenobija sprožila invazijo, ki je pod njeno oblast prinesla večino rimskega vzhoda in dosegla vrhunec s priključitvijo Egipta. Do sredine leta 271 se je njeno kraljestvo razširilo od Ankire v osrednji Anatoliji do južnega Egipta, vendar je uradno ostala podrejena Rimu. Na pohod rimskega cesarja Avrelijana leta 272 se je odzvala z razglasitvijo svojega sina za cesarja, sama pa je privzela naslov cesarice, s čimer je razglasila odcepitev Palmire od Rima. Rimljani so jo po težkih bojih premagali. Avrelijan je oblegal njeno prestolnico in jo ujel. Ostanek svojega življenja je preživela kot izgnanka v Rimu.

Zenobija je bila kulturna vladarica. Na svojem dvoru je spodbujala intelektualno vzdušje in ga odprla učenjakom in filozofom. Bila je strpna do svojih podložnikov in varovala verske manjšine. Vzdrževala je stabilno državno upravo, ki je vodila večkulturni multietnični imperij. Umrla je po letu 274. O njeni usodi je napisanih veliko zgodb. Njen vzpon in padec sta navdihovala zgodovinarje, umetnike in romanopisce, v Siriji pa še vedno velja za simbol domoljubja. Preberite več ...


Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Tomaž Planina (1934–2014) je bil slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih jamarjev in speleologov druge polovice preteklega stoletja.

Za jame se je navdušil pri naravoslovnem krožku Pavla Kunaverja v srednji šoli ter kasneje deloval v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, kjer je bil predsednik dva mandata. V njegovem času je društvo težišče svojega delovanja premaknilo iz jam nižinskega krasa na raziskovanje globokih jam, kjer so predvsem v visokogorju dosegli uspehe mednarodnega pomena. V jamski fotografiji je izpopolnil osvetljevanje z elektronskimi bliskavicami, s čimer je bistveno pripomogel h koncu onesnaževanja, ki ga je povzročala pirotehnična osvetlitev s svetilnim prahom. Planina je bil začetnik laboratorijskega preizkušanja vrvi, še posebej v povezavi z vozli, prispeval pa je tudi k razvoju vrvnih zavor pri tehniki enojne vrvi. Od leta 1977 naprej je sodeloval pri urejanju revije Naše jame. Preberite več ...


Teleradioterapija, telerapija ali obsevanje na daljavo, tudi zunanje perkutano obsevanje, je najpogostejša oblika radioterapije. Pri takšnem načinu obsevanja bolniki ležijo nameščeni in imobilizirani s posebnimi pripomočki na obsevalni mizi, kjer se obsevajo s pomočjo izvora sevanja, ki se nahaja izven njihovega telesa. Nasprotno je pri obsevanju z brahiterapijo (bližinskim obsevanjem), kjer je treba vir sevanja vstaviti v samo telo.

V teleradioterapiji se uporabljajo rentgenski žarki (žarki X) visokih energij. S kilovoltnimi rentgenskimi žarki (kV) se obsevajo tumorji, ki se nahajajo na sami koži pacienta ali tik pod njo. Za globlje ležeče tumorje (prostata, mehur, maternični vrat, dojka, pljuča) pa se uporabljajo megavoltni rentgenski žarki (MV), ki so žarki močnejših energij in s tem posledično zmožnost večjega prodora v tkivo. Preberite več ...


Teleradioterapija, telerapija ali obsevanje na daljavo, tudi zunanje perkutano obsevanje, je najpogostejša oblika radioterapije. Pri takšnem načinu obsevanja bolniki ležijo nameščeni in imobilizirani s posebnimi pripomočki na obsevalni mizi, kjer se obsevajo s pomočjo izvora sevanja, ki se nahaja izven njihovega telesa. Nasprotno je pri obsevanju z brahiterapijo (bližinskim obsevanjem), kjer je treba vir sevanja vstaviti v samo telo.

V teleradioterapiji se uporabljajo rentgenski žarki (žarki X) visokih energij. S kilovoltnimi rentgenskimi žarki (kV) se obsevajo tumorji, ki se nahajajo na sami koži pacienta ali tik pod njo. Za globlje ležeče tumorje (prostata, mehur, maternični vrat, dojka, pljuča) pa se uporabljajo megavoltni rentgenski žarki (MV), ki so žarki močnejših energij in s tem posledično zmožnost večjega prodora v tkivo. Preberite več ...


Teleradioterapija, telerapija ali obsevanje na daljavo, tudi zunanje perkutano obsevanje, je najpogostejša oblika radioterapije. Pri takšnem načinu obsevanja bolniki ležijo nameščeni in imobilizirani s posebnimi pripomočki na obsevalni mizi, kjer se obsevajo s pomočjo izvora sevanja, ki se nahaja izven njihovega telesa. Nasprotno je pri obsevanju z brahiterapijo (bližinskim obsevanjem), kjer je treba vir sevanja vstaviti v samo telo.

V teleradioterapiji se uporabljajo rentgenski žarki (žarki X) visokih energij. S kilovoltnimi rentgenskimi žarki (kV) se obsevajo tumorji, ki se nahajajo na sami koži pacienta ali tik pod njo. Za globlje ležeče tumorje (prostata, mehur, maternični vrat, dojka, pljuča) pa se uporabljajo megavoltni rentgenski žarki (MV), ki so žarki močnejših energij in s tem posledično zmožnost večjega prodora v tkivo. Preberite več ...


Teleradioterapija, telerapija ali obsevanje na daljavo, tudi zunanje perkutano obsevanje, je najpogostejša oblika radioterapije. Pri takšnem načinu obsevanja bolniki ležijo nameščeni in imobilizirani s posebnimi pripomočki na obsevalni mizi, kjer se obsevajo s pomočjo izvora sevanja, ki se nahaja izven njihovega telesa. Nasprotno je pri obsevanju z brahiterapijo (bližinskim obsevanjem), kjer je treba vir sevanja vstaviti v samo telo.

V teleradioterapiji se uporabljajo rentgenski žarki (žarki X) visokih energij. S kilovoltnimi rentgenskimi žarki (kV) se obsevajo tumorji, ki se nahajajo na sami koži pacienta ali tik pod njo. Za globlje ležeče tumorje (prostata, mehur, maternični vrat, dojka, pljuča) pa se uporabljajo megavoltni rentgenski žarki (MV), ki so žarki močnejših energij in s tem posledično zmožnost večjega prodora v tkivo. Preberite več ...


Nicky Hayden (1981–2017) je bil ameriški profesionalni motociklistični dirkač, ki je leta 2006 postal svetovni prvak v razredu MotoGP. Na motorju je začel tekmovati že v mladosti. S cestnim dirkanjem je začel v prvenstvu CMRA, od koder je napredoval v prvenstvo AMA Supersport in pozneje v AMA Superbike. V tem razredu je leta 2002 postal svetovni prvak, zaradi česar se je zanj začelo zanimati moštvo Repsol Honda in ga povabilo, da bi tekmoval zanj v razredu MotoGP.

V prvih dveh sezonah je dosegal mešane rezultate in le štirikrat stopil na zmagovalne stopničke. V sezoni 2005 je dosegel svojo prvo zmago v MotoGP, in sicer na dirkališču v Laguna Seci. Sezono je zaključil kot tretji dirkač prvenstva. Naslednja sezona 2006 je bila njegova najboljša, saj se je na koncu okitil z naslovom svetovnega prvaka prvenstva MotoGP, s čimer je prekinil niz petih zaporednih naslovov Valentina Rossija. Pri Hondi je ostal še naslednji dve leti, v katerih pa ni več osvojil zmage. Leta 2009 se je preselil k Ducatiju, pri katerem je dirkal pet sezon, ki so bile zanj bolj kot ne neuspešne. Najvišje je bil v sezoni 2010, ki jo je zaključil na sedmem mestu. Leta 2014 se je preselil k Hondi Aspar, kjer je ostal dve sezoni. Čeprav je bil tovarniški dirkač kar 11 od 13-ih sezon (6 pri Repsol Hondi in 5 pri Ducatiju), je v svoji MotoGP karieri dosegel le tri zmage.

17. maja 2017 ga je med vožnjo s kolesom v Italiji zbil avtomobil. Utrpel je hudo poškodbo možganov, zaradi česar je pet dni pozneje umrl v lokalni bolnišnici. Posmrtno je bil leta 2018 sprejet v Motociklistično hišo slavnih združenja AMA. Preberite več ...


Nicky Hayden (1981–2017) je bil ameriški profesionalni motociklistični dirkač, ki je leta 2006 postal svetovni prvak v razredu MotoGP. Na motorju je začel tekmovati že v mladosti. S cestnim dirkanjem je začel v prvenstvu CMRA, od koder je napredoval v prvenstvo AMA Supersport in pozneje v AMA Superbike. V tem razredu je leta 2002 postal svetovni prvak, zaradi česar se je zanj začelo zanimati moštvo Repsol Honda in ga povabilo, da bi tekmoval zanj v razredu MotoGP.

V prvih dveh sezonah je dosegal mešane rezultate in le štirikrat stopil na zmagovalne stopničke. V sezoni 2005 je dosegel svojo prvo zmago v MotoGP, in sicer na dirkališču v Laguna Seci. Sezono je zaključil kot tretji dirkač prvenstva. Naslednja sezona 2006 je bila njegova najboljša, saj se je na koncu okitil z naslovom svetovnega prvaka prvenstva MotoGP, s čimer je prekinil niz petih zaporednih naslovov Valentina Rossija. Pri Hondi je ostal še naslednji dve leti, v katerih pa ni več osvojil zmage. Leta 2009 se je preselil k Ducatiju, pri katerem je dirkal pet sezon, ki so bile zanj bolj kot ne neuspešne. Najvišje je bil v sezoni 2010, ki jo je zaključil na sedmem mestu. Leta 2014 se je preselil k Hondi Aspar, kjer je ostal dve sezoni. Čeprav je bil tovarniški dirkač kar 11 od 13-ih sezon (6 pri Repsol Hondi in 5 pri Ducatiju), je v svoji MotoGP karieri dosegel le tri zmage.

17. maja 2017 ga je med vožnjo s kolesom v Italiji zbil avtomobil. Utrpel je hudo poškodbo možganov, zaradi česar je pet dni pozneje umrl v lokalni bolnišnici. Posmrtno je bil leta 2018 sprejet v Motociklistično hišo slavnih združenja AMA. Preberite več ...


Nicky Hayden (1981–2017) je bil ameriški profesionalni motociklistični dirkač, ki je leta 2006 postal svetovni prvak v razredu MotoGP. Na motorju je začel tekmovati že v mladosti. S cestnim dirkanjem je začel v prvenstvu CMRA, od koder je napredoval v prvenstvo AMA Supersport in pozneje v AMA Superbike. V tem razredu je leta 2002 postal svetovni prvak, zaradi česar se je zanj začelo zanimati moštvo Repsol Honda in ga povabilo, da bi tekmoval zanj v razredu MotoGP.

V prvih dveh sezonah je dosegal mešane rezultate in le štirikrat stopil na zmagovalne stopničke. V sezoni 2005 je dosegel svojo prvo zmago v MotoGP, in sicer na dirkališču v Laguna Seci. Sezono je zaključil kot tretji dirkač prvenstva. Naslednja sezona 2006 je bila njegova najboljša, saj se je na koncu okitil z naslovom svetovnega prvaka prvenstva MotoGP, s čimer je prekinil niz petih zaporednih naslovov Valentina Rossija. Pri Hondi je ostal še naslednji dve leti, v katerih pa ni več osvojil zmage. Leta 2009 se je preselil k Ducatiju, pri katerem je dirkal pet sezon, ki so bile zanj bolj kot ne neuspešne. Najvišje je bil v sezoni 2010, ki jo je zaključil na sedmem mestu. Leta 2014 se je preselil k Hondi Aspar, kjer je ostal dve sezoni. Čeprav je bil tovarniški dirkač kar 11 od 13-ih sezon (6 pri Repsol Hondi in 5 pri Ducatiju), je v svoji MotoGP karieri dosegel le tri zmage.

17. maja 2017 ga je med vožnjo s kolesom v Italiji zbil avtomobil. Utrpel je hudo poškodbo možganov, zaradi česar je pet dni pozneje umrl v lokalni bolnišnici. Posmrtno je bil leta 2018 sprejet v Motociklistično hišo slavnih združenja AMA. Preberite več ...


Nicky Hayden (1981–2017) je bil ameriški profesionalni motociklistični dirkač, ki je leta 2006 postal svetovni prvak v razredu MotoGP. Na motorju je začel tekmovati že v mladosti. S cestnim dirkanjem je začel v prvenstvu CMRA, od koder je napredoval v prvenstvo AMA Supersport in pozneje v AMA Superbike. V tem razredu je leta 2002 postal svetovni prvak, zaradi česar se je zanj začelo zanimati moštvo Repsol Honda in ga povabilo, da bi tekmoval zanj v razredu MotoGP.

V prvih dveh sezonah je dosegal mešane rezultate in le štirikrat stopil na zmagovalne stopničke. V sezoni 2005 je dosegel svojo prvo zmago v MotoGP, in sicer na dirkališču v Laguna Seci. Sezono je zaključil kot tretji dirkač prvenstva. Naslednja sezona 2006 je bila njegova najboljša, saj se je na koncu okitil z naslovom svetovnega prvaka prvenstva MotoGP, s čimer je prekinil niz petih zaporednih naslovov Valentina Rossija. Pri Hondi je ostal še naslednji dve leti, v katerih pa ni več osvojil zmage. Leta 2009 se je preselil k Ducatiju, pri katerem je dirkal pet sezon, ki so bile zanj bolj kot ne neuspešne. Najvišje je bil v sezoni 2010, ki jo je zaključil na sedmem mestu. Leta 2014 se je preselil k Hondi Aspar, kjer je ostal dve sezoni. Čeprav je bil tovarniški dirkač kar 11 od 13-ih sezon (6 pri Repsol Hondi in 5 pri Ducatiju), je v svoji MotoGP karieri dosegel le tri zmage.

17. maja 2017 ga je med vožnjo s kolesom v Italiji zbil avtomobil. Utrpel je hudo poškodbo možganov, zaradi česar je pet dni pozneje umrl v lokalni bolnišnici. Posmrtno je bil leta 2018 sprejet v Motociklistično hišo slavnih združenja AMA. Preberite več ...