Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2020

Arhivi po letih


Orodja za izbrane članke:

ArhivUredi

Jedrska elektrarna je elektrarna, ki kot primarni vir toplote uporablja jedrski reaktor. Konstrukcijsko je jedrska elektrarna sestavljena iz dveh delov: v jedrskem delu iz energije, ki se sprosti pri cepitvi atomskih jeder, nastaja toplota, ki greje vodo v primarnem sistemu. Primarna voda v uparjalniku preko notranje stene uparjalnika prenaša toploto na sekundarno stran, termoelektrarniški del. Tam se zaradi nižjega tlaka voda sekundarnega sistema upari. Primarna in sekundarna voda se ne mešata, med njima se prenaša le toplota, potrebna za proizvodnjo pare. V tem običajnem delu para poganja turbino. Naloga turbine je, da iz toplote (para) proizvaja mehansko energijo (vrtenje oz. rotacija turbine), to pa električni generator pretvori v električno energijo. S tem je postopek pretvorbe jedrske energije v električno energijo zaključen.

Investicija v gradnjo in razgradnjo nuklearne elektrarne je razmeroma visoka, medtem ko so gorivo in ostali obratovalni stroški razmeroma nizki. Zaradi stabilnosti proizvodnje se jedrske elektrarne uporablja predvsem za stalno zagotavljanje pokrivanja osnovnih potreb po električni energiji – t.i. »obratovanje v pasu«. Marca 2019 je bilo po svetu aktivnih 454 jedrskih elektrarn, 54 pa jih je v izgradnji. Na območju Slovenije deluje ena jedrska elektrarna, Jedrska elektrarna Krško, ki proizvede približno 40 odstotkov vse proizvedene električne energije v Sloveniji. Pri vrednotenju prednosti in slabosti jedrskih elektrarn je poleg ekonomskih dejavnikov zaradi možnosti geografsko širokega vpliva morebitnih nesreč upoštevati tudi okoljske, politične in čustvene dejavnike. Preberite več ...


Jedrska elektrarna je elektrarna, ki kot primarni vir toplote uporablja jedrski reaktor. Konstrukcijsko je jedrska elektrarna sestavljena iz dveh delov: v jedrskem delu iz energije, ki se sprosti pri cepitvi atomskih jeder, nastaja toplota, ki greje vodo v primarnem sistemu. Primarna voda v uparjalniku preko notranje stene uparjalnika prenaša toploto na sekundarno stran, termoelektrarniški del. Tam se zaradi nižjega tlaka voda sekundarnega sistema upari. Primarna in sekundarna voda se ne mešata, med njima se prenaša le toplota, potrebna za proizvodnjo pare. V tem običajnem delu para poganja turbino. Naloga turbine je, da iz toplote (para) proizvaja mehansko energijo (vrtenje oz. rotacija turbine), to pa električni generator pretvori v električno energijo. S tem je postopek pretvorbe jedrske energije v električno energijo zaključen.

Investicija v gradnjo in razgradnjo nuklearne elektrarne je razmeroma visoka, medtem ko so gorivo in ostali obratovalni stroški razmeroma nizki. Zaradi stabilnosti proizvodnje se jedrske elektrarne uporablja predvsem za stalno zagotavljanje pokrivanja osnovnih potreb po električni energiji – t.i. »obratovanje v pasu«. Marca 2019 je bilo po svetu aktivnih 454 jedrskih elektrarn, 54 pa jih je v izgradnji. Na območju Slovenije deluje ena jedrska elektrarna, Jedrska elektrarna Krško, ki proizvede približno 40 odstotkov vse proizvedene električne energije v Sloveniji. Pri vrednotenju prednosti in slabosti jedrskih elektrarn je poleg ekonomskih dejavnikov zaradi možnosti geografsko širokega vpliva morebitnih nesreč upoštevati tudi okoljske, politične in čustvene dejavnike. Preberite več ...


Jedrska elektrarna je elektrarna, ki kot primarni vir toplote uporablja jedrski reaktor. Konstrukcijsko je jedrska elektrarna sestavljena iz dveh delov: v jedrskem delu iz energije, ki se sprosti pri cepitvi atomskih jeder, nastaja toplota, ki greje vodo v primarnem sistemu. Primarna voda v uparjalniku preko notranje stene uparjalnika prenaša toploto na sekundarno stran, termoelektrarniški del. Tam se zaradi nižjega tlaka voda sekundarnega sistema upari. Primarna in sekundarna voda se ne mešata, med njima se prenaša le toplota, potrebna za proizvodnjo pare. V tem običajnem delu para poganja turbino. Naloga turbine je, da iz toplote (para) proizvaja mehansko energijo (vrtenje oz. rotacija turbine), to pa električni generator pretvori v električno energijo. S tem je postopek pretvorbe jedrske energije v električno energijo zaključen.

Investicija v gradnjo in razgradnjo nuklearne elektrarne je razmeroma visoka, medtem ko so gorivo in ostali obratovalni stroški razmeroma nizki. Zaradi stabilnosti proizvodnje se jedrske elektrarne uporablja predvsem za stalno zagotavljanje pokrivanja osnovnih potreb po električni energiji – t.i. »obratovanje v pasu«. Marca 2019 je bilo po svetu aktivnih 454 jedrskih elektrarn, 54 pa jih je v izgradnji. Na območju Slovenije deluje ena jedrska elektrarna, Jedrska elektrarna Krško, ki proizvede približno 40 odstotkov vse proizvedene električne energije v Sloveniji. Pri vrednotenju prednosti in slabosti jedrskih elektrarn je poleg ekonomskih dejavnikov zaradi možnosti geografsko širokega vpliva morebitnih nesreč upoštevati tudi okoljske, politične in čustvene dejavnike. Preberite več ...


Federico Fellini (1920–1993) je bil italijanski filmski režiser. Prepoznaven je bil po svojem posebnem slogu, ki je združeval domišljijo in baročne podobe z realnostjo, zdaj je priznan kot eden največjih in najvplivnejših filmskih ustvarjalcev vseh časov. Njegove filme so v anketah revij, kot sta Cahiers du cinéma in Sight & Sound, uvrstili med najboljše filme vseh časov, med njimi film Osem in pol iz leta 1963, ki ga je Sight & Sound uvrstil na deseto mesto lestvice najboljših filmov vseh časov.

V karieri, ki je trajala skoraj petdeset let, je Fellini osvojil zlato palmo za film Sladko življenje, pet oskarjev, dva zlata leva, in glavno nagrado Mednarodnega filmskega festivala v Moskvi. Odlikovan je bil tudi z italijanskim redom za zasluge. Štirje njegovi filmi so osvojili oskarja za najboljši tujejezični film, kar je največ med vsemi filmskimi ustvarjalci, na 65. podelitvi oskarjev v Los Angelesu leta 1993 pa je prejel še častnega oskarja za življenjsko delo.

Poleg filmov Sladko življenje in Osem in pol so med bolj znanimi njegovimi filmi tudi Cesta, Kabirijine noči, Giulietta in duhovi, Satirikon, Amarkord in Fellinijev Casanova. Preberite več ...


Federico Fellini (1920–1993) je bil italijanski filmski režiser. Prepoznaven je bil po svojem posebnem slogu, ki je združeval domišljijo in baročne podobe z realnostjo, zdaj je priznan kot eden največjih in najvplivnejših filmskih ustvarjalcev vseh časov. Njegove filme so v anketah revij, kot sta Cahiers du cinéma in Sight & Sound, uvrstili med najboljše filme vseh časov, med njimi film Osem in pol iz leta 1963, ki ga je Sight & Sound uvrstil na deseto mesto lestvice najboljših filmov vseh časov.

V karieri, ki je trajala skoraj petdeset let, je Fellini osvojil zlato palmo za film Sladko življenje, pet oskarjev, dva zlata leva, in glavno nagrado Mednarodnega filmskega festivala v Moskvi. Odlikovan je bil tudi z italijanskim redom za zasluge. Štirje njegovi filmi so osvojili oskarja za najboljši tujejezični film, kar je največ med vsemi filmskimi ustvarjalci, na 65. podelitvi oskarjev v Los Angelesu leta 1993 pa je prejel še častnega oskarja za življenjsko delo.

Poleg filmov Sladko življenje in Osem in pol so med bolj znanimi njegovimi filmi tudi Cesta, Kabirijine noči, Giulietta in duhovi, Satirikon, Amarkord in Fellinijev Casanova. Preberite več ...


Federico Fellini (1920–1993) je bil italijanski filmski režiser. Prepoznaven je bil po svojem posebnem slogu, ki je združeval domišljijo in baročne podobe z realnostjo, zdaj je priznan kot eden največjih in najvplivnejših filmskih ustvarjalcev vseh časov. Njegove filme so v anketah revij, kot sta Cahiers du cinéma in Sight & Sound, uvrstili med najboljše filme vseh časov, med njimi film Osem in pol iz leta 1963, ki ga je Sight & Sound uvrstil na deseto mesto lestvice najboljših filmov vseh časov.

V karieri, ki je trajala skoraj petdeset let, je Fellini osvojil zlato palmo za film Sladko življenje, pet oskarjev, dva zlata leva, in glavno nagrado Mednarodnega filmskega festivala v Moskvi. Odlikovan je bil tudi z italijanskim redom za zasluge. Štirje njegovi filmi so osvojili oskarja za najboljši tujejezični film, kar je največ med vsemi filmskimi ustvarjalci, na 65. podelitvi oskarjev v Los Angelesu leta 1993 pa je prejel še častnega oskarja za življenjsko delo.

Poleg filmov Sladko življenje in Osem in pol so med bolj znanimi njegovimi filmi tudi Cesta, Kabirijine noči, Giulietta in duhovi, Satirikon, Amarkord in Fellinijev Casanova. Preberite več ...


Federico Fellini (1920–1993) je bil italijanski filmski režiser. Prepoznaven je bil po svojem posebnem slogu, ki je združeval domišljijo in baročne podobe z realnostjo, zdaj je priznan kot eden največjih in najvplivnejših filmskih ustvarjalcev vseh časov. Njegove filme so v anketah revij, kot sta Cahiers du cinéma in Sight & Sound, uvrstili med najboljše filme vseh časov, med njimi film Osem in pol iz leta 1963, ki ga je Sight & Sound uvrstil na deseto mesto lestvice najboljših filmov vseh časov.

V karieri, ki je trajala skoraj petdeset let, je Fellini osvojil zlato palmo za film Sladko življenje, pet oskarjev, dva zlata leva, in glavno nagrado Mednarodnega filmskega festivala v Moskvi. Odlikovan je bil tudi z italijanskim redom za zasluge. Štirje njegovi filmi so osvojili oskarja za najboljši tujejezični film, kar je največ med vsemi filmskimi ustvarjalci, na 65. podelitvi oskarjev v Los Angelesu leta 1993 pa je prejel še častnega oskarja za življenjsko delo.

Poleg filmov Sladko življenje in Osem in pol so med bolj znanimi njegovimi filmi tudi Cesta, Kabirijine noči, Giulietta in duhovi, Satirikon, Amarkord in Fellinijev Casanova. Preberite več ...


Federico Fellini (1920–1993) je bil italijanski filmski režiser. Prepoznaven je bil po svojem posebnem slogu, ki je združeval domišljijo in baročne podobe z realnostjo, zdaj je priznan kot eden največjih in najvplivnejših filmskih ustvarjalcev vseh časov. Njegove filme so v anketah revij, kot sta Cahiers du cinéma in Sight & Sound, uvrstili med najboljše filme vseh časov, med njimi film Osem in pol iz leta 1963, ki ga je Sight & Sound uvrstil na deseto mesto lestvice najboljših filmov vseh časov.

V karieri, ki je trajala skoraj petdeset let, je Fellini osvojil zlato palmo za film Sladko življenje, pet oskarjev, dva zlata leva, in glavno nagrado Mednarodnega filmskega festivala v Moskvi. Odlikovan je bil tudi z italijanskim redom za zasluge. Štirje njegovi filmi so osvojili oskarja za najboljši tujejezični film, kar je največ med vsemi filmskimi ustvarjalci, na 65. podelitvi oskarjev v Los Angelesu leta 1993 pa je prejel še častnega oskarja za življenjsko delo.

Poleg filmov Sladko življenje in Osem in pol so med bolj znanimi njegovimi filmi tudi Cesta, Kabirijine noči, Giulietta in duhovi, Satirikon, Amarkord in Fellinijev Casanova. Preberite več ...


Nazaj v prihodnost je ameriški znanstvenofantastični film iz leta 1985. Režiral ga je Robert Zemeckis, ki je skupaj z Bobom Galeom napisal tudi scenarij. Michael J. Fox je nastopil v glavni vlogi najstnika Martyja McFlyja, ki odpotuje nazaj v leto 1955, kjer sreča svoje bodoče starše v srednji šoli in po naključju postane simpatija lastne matere. Christopher Lloyd se je predstavil v vlogi ekscentričnega znanstvenika dr. Emmetta »Doca« Browna, Martyjevega prijatelja, ki mu pomaga popraviti škodo v zgodovini in poskrbeti, da se starša zaljubita. Skupaj najdeta tudi način za vrnitev nazaj v leto 1985.

Film je izšel 3. julija 1985 in je po svetu prinesel 381 milijonov dolarjev dobička, s čimer je postal film z najvišjimi prihodki leta 1985. Dobil je nagrado Hugo za najboljšo dramsko predstavitev, nagrado Saturn za najboljši znanstvenofantastični film in oskarja za najboljše zvočne učinke. Ob tem je prejel še tri dodatne nominacije za oskarja, pet nominacij za nagrado BAFTA in štiri za zlati globus. Ameriški predsednik Ronald Reagan ga je celo omenil v svojem govoru v kongresu leta 1986. Leta 2007 ga je Kongresna knjižnica izbrala za hrambo v Narodnem filmskem registru. Junija 2008 ga je Ameriški filmski inštitut imenoval za 10. najboljši znanstvenofantastični film vseh časov. Film je predstavljal začetek franšize, saj sta mu sledila Nazaj v prihodnost 2 (1989) in Nazaj v prihodnost 3 (1990), posneli pa so tudi animirano televizijsko serijo, ustvarili tematski park, več video iger in muzikal. Preberite več ...


Nazaj v prihodnost je ameriški znanstvenofantastični film iz leta 1985. Režiral ga je Robert Zemeckis, ki je skupaj z Bobom Galeom napisal tudi scenarij. Michael J. Fox je nastopil v glavni vlogi najstnika Martyja McFlyja, ki odpotuje nazaj v leto 1955, kjer sreča svoje bodoče starše v srednji šoli in po naključju postane simpatija lastne matere. Christopher Lloyd se je predstavil v vlogi ekscentričnega znanstvenika dr. Emmetta »Doca« Browna, Martyjevega prijatelja, ki mu pomaga popraviti škodo v zgodovini in poskrbeti, da se starša zaljubita. Skupaj najdeta tudi način za vrnitev nazaj v leto 1985.

Film je izšel 3. julija 1985 in je po svetu prinesel 381 milijonov dolarjev dobička, s čimer je postal film z najvišjimi prihodki leta 1985. Dobil je nagrado Hugo za najboljšo dramsko predstavitev, nagrado Saturn za najboljši znanstvenofantastični film in oskarja za najboljše zvočne učinke. Ob tem je prejel še tri dodatne nominacije za oskarja, pet nominacij za nagrado BAFTA in štiri za zlati globus. Ameriški predsednik Ronald Reagan ga je celo omenil v svojem govoru v kongresu leta 1986. Leta 2007 ga je Kongresna knjižnica izbrala za hrambo v Narodnem filmskem registru. Junija 2008 ga je Ameriški filmski inštitut imenoval za 10. najboljši znanstvenofantastični film vseh časov. Film je predstavljal začetek franšize, saj sta mu sledila Nazaj v prihodnost 2 (1989) in Nazaj v prihodnost 3 (1990), posneli pa so tudi animirano televizijsko serijo, ustvarili tematski park, več video iger in muzikal. Preberite več ...


Nazaj v prihodnost je ameriški znanstvenofantastični film iz leta 1985. Režiral ga je Robert Zemeckis, ki je skupaj z Bobom Galeom napisal tudi scenarij. Michael J. Fox je nastopil v glavni vlogi najstnika Martyja McFlyja, ki odpotuje nazaj v leto 1955, kjer sreča svoje bodoče starše v srednji šoli in po naključju postane simpatija lastne matere. Christopher Lloyd se je predstavil v vlogi ekscentričnega znanstvenika dr. Emmetta »Doca« Browna, Martyjevega prijatelja, ki mu pomaga popraviti škodo v zgodovini in poskrbeti, da se starša zaljubita. Skupaj najdeta tudi način za vrnitev nazaj v leto 1985.

Film je izšel 3. julija 1985 in je po svetu prinesel 381 milijonov dolarjev dobička, s čimer je postal film z najvišjimi prihodki leta 1985. Dobil je nagrado Hugo za najboljšo dramsko predstavitev, nagrado Saturn za najboljši znanstvenofantastični film in oskarja za najboljše zvočne učinke. Ob tem je prejel še tri dodatne nominacije za oskarja, pet nominacij za nagrado BAFTA in štiri za zlati globus. Ameriški predsednik Ronald Reagan ga je celo omenil v svojem govoru v kongresu leta 1986. Leta 2007 ga je Kongresna knjižnica izbrala za hrambo v Narodnem filmskem registru. Junija 2008 ga je Ameriški filmski inštitut imenoval za 10. najboljši znanstvenofantastični film vseh časov. Film je predstavljal začetek franšize, saj sta mu sledila Nazaj v prihodnost 2 (1989) in Nazaj v prihodnost 3 (1990), posneli pa so tudi animirano televizijsko serijo, ustvarili tematski park, več video iger in muzikal. Preberite več ...


Andromeda je eno izmed 48 ozvezdij, ki jih je določil grško-rimski astronom Ptolemaj, in se tudi danes prišteva k 88 sodobnim ozvezdjem. Leži severno od nebesnega ekvatorja. Poimenovana je po princesi Andromedi, hčerki Kasiopeje iz grške mitologije, ki je bila priklenjena na skalo kot daritev morski pošasti Kitu. Andromeda je na nebu najlepša med jesenskimi večeri na severni zemeljski polobli. Na nebu jo je mogoče videti ob drugih likih iz mita o Perzeju. Zaradi svoje severne deklinacije je Andromeda vidna samo do približno 40° južne širine; za opazovalce, ki so južneje, vedno leži pod obzorjem. To je tudi eno od največjih ozvezdij na našem nebu, saj je njena kotna velikost kar 722 kotnih stopinj. S tem je 1400-krat večja od polne lune, 55 % velikosti največjega ozvezdja, Vodne kače, in več kot 10-krat večja od najmanjšega ozvezdja, Križa.

Njena najsvetlejša zvezda, Alfa Andromede, je dvozvezdje, ki so ga nekoč šteli k Perzeju. Gama Andromede je barvno dvozvezdje in priljubljeno opazovalno telo ljubiteljskih astronomov. Beta Andromede je rdeča orjakinja in je le za kanček temnejša kot Alfa, njena barva pa je prepoznavna celo s prostim očesom. Najbolj izrazito telo globokega vesolja je zagotovo Andromedina galaksija (M31, tudi Velika galaksija v Andromedi), ki je vidna celo s prostim očesom. To je nam najbližja spiralna galaksija in eden najsvetlejših Messierjevih teles. Znotraj ozvezdja leži tudi več manjših in temnejših galaksij, med drugim tudi satelitski galaksiji Velike galaksije v Andromedi: M110 in M32. Preberite več ...


Andromeda je eno izmed 48 ozvezdij, ki jih je določil grško-rimski astronom Ptolemaj, in se tudi danes prišteva k 88 sodobnim ozvezdjem. Leži severno od nebesnega ekvatorja. Poimenovana je po princesi Andromedi, hčerki Kasiopeje iz grške mitologije, ki je bila priklenjena na skalo kot daritev morski pošasti Kitu. Andromeda je na nebu najlepša med jesenskimi večeri na severni zemeljski polobli. Na nebu jo je mogoče videti ob drugih likih iz mita o Perzeju. Zaradi svoje severne deklinacije je Andromeda vidna samo do približno 40° južne širine; za opazovalce, ki so južneje, vedno leži pod obzorjem. To je tudi eno od največjih ozvezdij na našem nebu, saj je njena kotna velikost kar 722 kotnih stopinj. S tem je 1400-krat večja od polne lune, 55 % velikosti največjega ozvezdja, Vodne kače, in več kot 10-krat večja od najmanjšega ozvezdja, Križa.

Njena najsvetlejša zvezda, Alfa Andromede, je dvozvezdje, ki so ga nekoč šteli k Perzeju. Gama Andromede je barvno dvozvezdje in priljubljeno opazovalno telo ljubiteljskih astronomov. Beta Andromede je rdeča orjakinja in je le za kanček temnejša kot Alfa, njena barva pa je prepoznavna celo s prostim očesom. Najbolj izrazito telo globokega vesolja je zagotovo Andromedina galaksija (M31, tudi Velika galaksija v Andromedi), ki je vidna celo s prostim očesom. To je nam najbližja spiralna galaksija in eden najsvetlejših Messierjevih teles. Znotraj ozvezdja leži tudi več manjših in temnejših galaksij, med drugim tudi satelitski galaksiji Velike galaksije v Andromedi: M110 in M32. Preberite več ...


Andromeda je eno izmed 48 ozvezdij, ki jih je določil grško-rimski astronom Ptolemaj, in se tudi danes prišteva k 88 sodobnim ozvezdjem. Leži severno od nebesnega ekvatorja. Poimenovana je po princesi Andromedi, hčerki Kasiopeje iz grške mitologije, ki je bila priklenjena na skalo kot daritev morski pošasti Kitu. Andromeda je na nebu najlepša med jesenskimi večeri na severni zemeljski polobli. Na nebu jo je mogoče videti ob drugih likih iz mita o Perzeju. Zaradi svoje severne deklinacije je Andromeda vidna samo do približno 40° južne širine; za opazovalce, ki so južneje, vedno leži pod obzorjem. To je tudi eno od največjih ozvezdij na našem nebu, saj je njena kotna velikost kar 722 kotnih stopinj. S tem je 1400-krat večja od polne lune, 55 % velikosti največjega ozvezdja, Vodne kače, in več kot 10-krat večja od najmanjšega ozvezdja, Križa.

Njena najsvetlejša zvezda, Alfa Andromede, je dvozvezdje, ki so ga nekoč šteli k Perzeju. Gama Andromede je barvno dvozvezdje in priljubljeno opazovalno telo ljubiteljskih astronomov. Beta Andromede je rdeča orjakinja in je le za kanček temnejša kot Alfa, njena barva pa je prepoznavna celo s prostim očesom. Najbolj izrazito telo globokega vesolja je zagotovo Andromedina galaksija (M31, tudi Velika galaksija v Andromedi), ki je vidna celo s prostim očesom. To je nam najbližja spiralna galaksija in eden najsvetlejših Messierjevih teles. Znotraj ozvezdja leži tudi več manjših in temnejših galaksij, med drugim tudi satelitski galaksiji Velike galaksije v Andromedi: M110 in M32. Preberite več ...


Zdravstvo v Sloveniji je organizirano po načelu univerzalnega zdravstvenega sistema in financirano po Bismarckovem modelu. Javni zdravstveni sistem se pod okriljem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pretežno financira iz prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, dodatna sredstva pa se zagotavljajo s sistemom prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja ter v manjši meri iz proračuna. Storitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nudijo tri zavarovalnice. Leta 2017 so nacionalni zdravstveni izdatki predstavljali 8,0 % BDP, pri čemer so 5,8 % BDP predstavljala sredstva, zbrana v okviru obveznega zavarovanja ali namenjena iz proračuna.

Večina izvajalcev zdravstvene dejavnosti v Sloveniji je javnih ustanov, manjši delež pa pripada zasebnim in koncesionarskim izvajalcem. Storitve zasebnih izvajalcev se financirajo samoplačniško oz. v okviru dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Izzivi zdravstvenega sistema veljajo v Sloveniji za enega najbolj perečih družbeno-političnih problemov. Kljub temu zdravstveni sistem od prvih let po ustanovitvi neodvisne Republike Slovenije še ni bil deležen večjih reform. Preberite več ...


Zdravstvo v Sloveniji je organizirano po načelu univerzalnega zdravstvenega sistema in financirano po Bismarckovem modelu. Javni zdravstveni sistem se pod okriljem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pretežno financira iz prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, dodatna sredstva pa se zagotavljajo s sistemom prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja ter v manjši meri iz proračuna. Storitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nudijo tri zavarovalnice. Leta 2017 so nacionalni zdravstveni izdatki predstavljali 8,0 % BDP, pri čemer so 5,8 % BDP predstavljala sredstva, zbrana v okviru obveznega zavarovanja ali namenjena iz proračuna.

Večina izvajalcev zdravstvene dejavnosti v Sloveniji je javnih ustanov, manjši delež pa pripada zasebnim in koncesionarskim izvajalcem. Storitve zasebnih izvajalcev se financirajo samoplačniško oz. v okviru dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Izzivi zdravstvenega sistema veljajo v Sloveniji za enega najbolj perečih družbeno-političnih problemov. Kljub temu zdravstveni sistem od prvih let po ustanovitvi neodvisne Republike Slovenije še ni bil deležen večjih reform. Preberite več ...


Zdravstvo v Sloveniji je organizirano po načelu univerzalnega zdravstvenega sistema in financirano po Bismarckovem modelu. Javni zdravstveni sistem se pod okriljem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pretežno financira iz prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, dodatna sredstva pa se zagotavljajo s sistemom prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja ter v manjši meri iz proračuna. Storitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nudijo tri zavarovalnice. Leta 2017 so nacionalni zdravstveni izdatki predstavljali 8,0 % BDP, pri čemer so 5,8 % BDP predstavljala sredstva, zbrana v okviru obveznega zavarovanja ali namenjena iz proračuna.

Večina izvajalcev zdravstvene dejavnosti v Sloveniji je javnih ustanov, manjši delež pa pripada zasebnim in koncesionarskim izvajalcem. Storitve zasebnih izvajalcev se financirajo samoplačniško oz. v okviru dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Izzivi zdravstvenega sistema veljajo v Sloveniji za enega najbolj perečih družbeno-političnih problemov. Kljub temu zdravstveni sistem od prvih let po ustanovitvi neodvisne Republike Slovenije še ni bil deležen večjih reform. Preberite več ...


Zdravstvo v Sloveniji je organizirano po načelu univerzalnega zdravstvenega sistema in financirano po Bismarckovem modelu. Javni zdravstveni sistem se pod okriljem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pretežno financira iz prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, dodatna sredstva pa se zagotavljajo s sistemom prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja ter v manjši meri iz proračuna. Storitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nudijo tri zavarovalnice. Leta 2017 so nacionalni zdravstveni izdatki predstavljali 8,0 % BDP, pri čemer so 5,8 % BDP predstavljala sredstva, zbrana v okviru obveznega zavarovanja ali namenjena iz proračuna.

Večina izvajalcev zdravstvene dejavnosti v Sloveniji je javnih ustanov, manjši delež pa pripada zasebnim in koncesionarskim izvajalcem. Storitve zasebnih izvajalcev se financirajo samoplačniško oz. v okviru dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Izzivi zdravstvenega sistema veljajo v Sloveniji za enega najbolj perečih družbeno-političnih problemov. Kljub temu zdravstveni sistem od prvih let po ustanovitvi neodvisne Republike Slovenije še ni bil deležen večjih reform. Preberite več ...


Tajnik je velik in pretežno neleteč predstavnik ujed, ki živi v odprtih traviščih in savanah podsaharske Afrike. Prepoznaven je po izredno dolgih nogah, s katerimi potepta svoj plen in ga tako onesposobi. Ker nobena druga ujeda nima tako dolgih nog (sploh v razmerju s trupom) in ker je sivo-črna operjenost podobna, ga lahko na prvi pogled zamenjamo za žerjava, četudi vrat ni posebej dolg in ima zakrivljen kljun. Je edini predstavnik svojega rodu, ki ga uvrščamo v samostojno družino tajnikov.

Prehranjuje se z raznolikim živalskim plenom, tradicionalno pa je znan kot lovec na kače, zaradi česar ga ljudje večinoma sprejemajo z naklonjenostjo. Ima sloves neustrašnosti in bojevitosti, zato ga kot simbol uporablja več afriških narodov. Kljub temu ga ogroža izguba življenjskega prostora, zaradi krčenja populacije v zadnjih letih je opredeljen kot ranljiva vrsta po merilih Svetovne zveze za varstvo narave. Preberite več ...


Tajnik je velik in pretežno neleteč predstavnik ujed, ki živi v odprtih traviščih in savanah podsaharske Afrike. Prepoznaven je po izredno dolgih nogah, s katerimi potepta svoj plen in ga tako onesposobi. Ker nobena druga ujeda nima tako dolgih nog (sploh v razmerju s trupom) in ker je sivo-črna operjenost podobna, ga lahko na prvi pogled zamenjamo za žerjava, četudi vrat ni posebej dolg in ima zakrivljen kljun. Je edini predstavnik svojega rodu, ki ga uvrščamo v samostojno družino tajnikov.

Prehranjuje se z raznolikim živalskim plenom, tradicionalno pa je znan kot lovec na kače, zaradi česar ga ljudje večinoma sprejemajo z naklonjenostjo. Ima sloves neustrašnosti in bojevitosti, zato ga kot simbol uporablja več afriških narodov. Kljub temu ga ogroža izguba življenjskega prostora, zaradi krčenja populacije v zadnjih letih je opredeljen kot ranljiva vrsta po merilih Svetovne zveze za varstvo narave. Preberite več ...


Tajnik je velik in pretežno neleteč predstavnik ujed, ki živi v odprtih traviščih in savanah podsaharske Afrike. Prepoznaven je po izredno dolgih nogah, s katerimi potepta svoj plen in ga tako onesposobi. Ker nobena druga ujeda nima tako dolgih nog (sploh v razmerju s trupom) in ker je sivo-črna operjenost podobna, ga lahko na prvi pogled zamenjamo za žerjava, četudi vrat ni posebej dolg in ima zakrivljen kljun. Je edini predstavnik svojega rodu, ki ga uvrščamo v samostojno družino tajnikov.

Prehranjuje se z raznolikim živalskim plenom, tradicionalno pa je znan kot lovec na kače, zaradi česar ga ljudje večinoma sprejemajo z naklonjenostjo. Ima sloves neustrašnosti in bojevitosti, zato ga kot simbol uporablja več afriških narodov. Kljub temu ga ogroža izguba življenjskega prostora, zaradi krčenja populacije v zadnjih letih je opredeljen kot ranljiva vrsta po merilih Svetovne zveze za varstvo narave. Preberite več ...


Tajnik je velik in pretežno neleteč predstavnik ujed, ki živi v odprtih traviščih in savanah podsaharske Afrike. Prepoznaven je po izredno dolgih nogah, s katerimi potepta svoj plen in ga tako onesposobi. Ker nobena druga ujeda nima tako dolgih nog (sploh v razmerju s trupom) in ker je sivo-črna operjenost podobna, ga lahko na prvi pogled zamenjamo za žerjava, četudi vrat ni posebej dolg in ima zakrivljen kljun. Je edini predstavnik svojega rodu, ki ga uvrščamo v samostojno družino tajnikov.

Prehranjuje se z raznolikim živalskim plenom, tradicionalno pa je znan kot lovec na kače, zaradi česar ga ljudje večinoma sprejemajo z naklonjenostjo. Ima sloves neustrašnosti in bojevitosti, zato ga kot simbol uporablja več afriških narodov. Kljub temu ga ogroža izguba življenjskega prostora, zaradi krčenja populacije v zadnjih letih je opredeljen kot ranljiva vrsta po merilih Svetovne zveze za varstvo narave. Preberite več ...


Tajnik je velik in pretežno neleteč predstavnik ujed, ki živi v odprtih traviščih in savanah podsaharske Afrike. Prepoznaven je po izredno dolgih nogah, s katerimi potepta svoj plen in ga tako onesposobi. Ker nobena druga ujeda nima tako dolgih nog (sploh v razmerju s trupom) in ker je sivo-črna operjenost podobna, ga lahko na prvi pogled zamenjamo za žerjava, četudi vrat ni posebej dolg in ima zakrivljen kljun. Je edini predstavnik svojega rodu, ki ga uvrščamo v samostojno družino tajnikov.

Prehranjuje se z raznolikim živalskim plenom, tradicionalno pa je znan kot lovec na kače, zaradi česar ga ljudje večinoma sprejemajo z naklonjenostjo. Ima sloves neustrašnosti in bojevitosti, zato ga kot simbol uporablja več afriških narodov. Kljub temu ga ogroža izguba življenjskega prostora, zaradi krčenja populacije v zadnjih letih je opredeljen kot ranljiva vrsta po merilih Svetovne zveze za varstvo narave. Preberite več ...


Tajnik je velik in pretežno neleteč predstavnik ujed, ki živi v odprtih traviščih in savanah podsaharske Afrike. Prepoznaven je po izredno dolgih nogah, s katerimi potepta svoj plen in ga tako onesposobi. Ker nobena druga ujeda nima tako dolgih nog (sploh v razmerju s trupom) in ker je sivo-črna operjenost podobna, ga lahko na prvi pogled zamenjamo za žerjava, četudi vrat ni posebej dolg in ima zakrivljen kljun. Je edini predstavnik svojega rodu, ki ga uvrščamo v samostojno družino tajnikov.

Prehranjuje se z raznolikim živalskim plenom, tradicionalno pa je znan kot lovec na kače, zaradi česar ga ljudje večinoma sprejemajo z naklonjenostjo. Ima sloves neustrašnosti in bojevitosti, zato ga kot simbol uporablja več afriških narodov. Kljub temu ga ogroža izguba življenjskega prostora, zaradi krčenja populacije v zadnjih letih je opredeljen kot ranljiva vrsta po merilih Svetovne zveze za varstvo narave. Preberite več ...


Tajnik je velik in pretežno neleteč predstavnik ujed, ki živi v odprtih traviščih in savanah podsaharske Afrike. Prepoznaven je po izredno dolgih nogah, s katerimi potepta svoj plen in ga tako onesposobi. Ker nobena druga ujeda nima tako dolgih nog (sploh v razmerju s trupom) in ker je sivo-črna operjenost podobna, ga lahko na prvi pogled zamenjamo za žerjava, četudi vrat ni posebej dolg in ima zakrivljen kljun. Je edini predstavnik svojega rodu, ki ga uvrščamo v samostojno družino tajnikov.

Prehranjuje se z raznolikim živalskim plenom, tradicionalno pa je znan kot lovec na kače, zaradi česar ga ljudje večinoma sprejemajo z naklonjenostjo. Ima sloves neustrašnosti in bojevitosti, zato ga kot simbol uporablja več afriških narodov. Kljub temu ga ogroža izguba življenjskega prostora, zaradi krčenja populacije v zadnjih letih je opredeljen kot ranljiva vrsta po merilih Svetovne zveze za varstvo narave. Preberite več ...


Tajnik je velik in pretežno neleteč predstavnik ujed, ki živi v odprtih traviščih in savanah podsaharske Afrike. Prepoznaven je po izredno dolgih nogah, s katerimi potepta svoj plen in ga tako onesposobi. Ker nobena druga ujeda nima tako dolgih nog (sploh v razmerju s trupom) in ker je sivo-črna operjenost podobna, ga lahko na prvi pogled zamenjamo za žerjava, četudi vrat ni posebej dolg in ima zakrivljen kljun. Je edini predstavnik svojega rodu, ki ga uvrščamo v samostojno družino tajnikov.

Prehranjuje se z raznolikim živalskim plenom, tradicionalno pa je znan kot lovec na kače, zaradi česar ga ljudje večinoma sprejemajo z naklonjenostjo. Ima sloves neustrašnosti in bojevitosti, zato ga kot simbol uporablja več afriških narodov. Kljub temu ga ogroža izguba življenjskega prostora, zaradi krčenja populacije v zadnjih letih je opredeljen kot ranljiva vrsta po merilih Svetovne zveze za varstvo narave. Preberite več ...


Alexander Boris de Pfeffel Johnson (*1964) je britanski politik, novinar in publicist, ki trenutno deluje kot predsednik vlade Združenega kraljestva in vodja Konservativne stranke. Pred nastopom te funkcije julija 2019 je bil član Parlamenta (MP) za Uxbridge in Južni Ruislip od leta 2015 dalje in MP za Henley od 2001 do 2008. Od leta 2008 do 2016 je bil župan Londona, med 2016 in 2018 pa je bil zunanji minister Združenega kraljestva. Kot član Konservativne stranke se Johnson opredeljuje za paternalistični enonarodni konservatizem, nagibal pa se je na stran tako ekonomsko kot socialno liberalne politike.

Johnson je za britansko politiko in za novinarstvo kontroverzna oseba. Podporniki so ga hvalili kot zabavno, duhovito in priljubljeno pojavo, privlačno ne samo tradicionalnim konservativnim volivcem. Po drugi strani je bil deležen kritik levice in desnice, očitali so mu elitizem, kronizem, nepoštenost, lenobo, rasistično in homofobno izražanje. Johnson je predmet več biografij in številnih literarnih referenc. Preberite več ...


Alexander Boris de Pfeffel Johnson (*1964) je britanski politik, novinar in publicist, ki trenutno deluje kot predsednik vlade Združenega kraljestva in vodja Konservativne stranke. Pred nastopom te funkcije julija 2019 je bil član Parlamenta (MP) za Uxbridge in Južni Ruislip od leta 2015 dalje in MP za Henley od 2001 do 2008. Od leta 2008 do 2016 je bil župan Londona, med 2016 in 2018 pa je bil zunanji minister Združenega kraljestva. Kot član Konservativne stranke se Johnson opredeljuje za paternalistični enonarodni konservatizem, nagibal pa se je na stran tako ekonomsko kot socialno liberalne politike.

Johnson je za britansko politiko in za novinarstvo kontroverzna oseba. Podporniki so ga hvalili kot zabavno, duhovito in priljubljeno pojavo, privlačno ne samo tradicionalnim konservativnim volivcem. Po drugi strani je bil deležen kritik levice in desnice, očitali so mu elitizem, kronizem, nepoštenost, lenobo, rasistično in homofobno izražanje. Johnson je predmet več biografij in številnih literarnih referenc. Preberite več ...


Alexander Boris de Pfeffel Johnson (*1964) je britanski politik, novinar in publicist, ki trenutno deluje kot predsednik vlade Združenega kraljestva in vodja Konservativne stranke. Pred nastopom te funkcije julija 2019 je bil član Parlamenta (MP) za Uxbridge in Južni Ruislip od leta 2015 dalje in MP za Henley od 2001 do 2008. Od leta 2008 do 2016 je bil župan Londona, med 2016 in 2018 pa je bil zunanji minister Združenega kraljestva. Kot član Konservativne stranke se Johnson opredeljuje za paternalistični enonarodni konservatizem, nagibal pa se je na stran tako ekonomsko kot socialno liberalne politike.

Johnson je za britansko politiko in za novinarstvo kontroverzna oseba. Podporniki so ga hvalili kot zabavno, duhovito in priljubljeno pojavo, privlačno ne samo tradicionalnim konservativnim volivcem. Po drugi strani je bil deležen kritik levice in desnice, očitali so mu elitizem, kronizem, nepoštenost, lenobo, rasistično in homofobno izražanje. Johnson je predmet več biografij in številnih literarnih referenc. Preberite več ...


Alexander Boris de Pfeffel Johnson (*1964) je britanski politik, novinar in publicist, ki trenutno deluje kot predsednik vlade Združenega kraljestva in vodja Konservativne stranke. Pred nastopom te funkcije julija 2019 je bil član Parlamenta (MP) za Uxbridge in Južni Ruislip od leta 2015 dalje in MP za Henley od 2001 do 2008. Od leta 2008 do 2016 je bil župan Londona, med 2016 in 2018 pa je bil zunanji minister Združenega kraljestva. Kot član Konservativne stranke se Johnson opredeljuje za paternalistični enonarodni konservatizem, nagibal pa se je na stran tako ekonomsko kot socialno liberalne politike.

Johnson je za britansko politiko in za novinarstvo kontroverzna oseba. Podporniki so ga hvalili kot zabavno, duhovito in priljubljeno pojavo, privlačno ne samo tradicionalnim konservativnim volivcem. Po drugi strani je bil deležen kritik levice in desnice, očitali so mu elitizem, kronizem, nepoštenost, lenobo, rasistično in homofobno izražanje. Johnson je predmet več biografij in številnih literarnih referenc. Preberite več ...


Heart je ameriška rock skupina, ki so jo leta 1970 v Seattlu v Washingtonu ustanovili Steve Fossen, Roger Fisher, David Belzer in Jeff Johnson. Nastala je iz obstoječe skupine White Heart. Od leta 1973 kot vokalistki nastopata sestri Ann Wilson in Nancy Wilson. Skozi svojo zgodovino je imela skupina Heart tri glavne zasedbe.

Uspeh so dosegli, ko so se člani preselili v Kanado, deloma, da bi se izognili vpoklicu, nato v ZDA in na koncu po vsem svetu. Zasloveli so sredi 70. let prejšnjega stoletja z glasbo, na katero sta vplivala hard rock in heavy metal, pa tudi ljudska glasba. Priljubljenost skupine se je v začetku osemdesetih zmanjšala, vendar so leta 1985 izvedli vrnitev na vrh, ki se je nadaljevala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in izdali številne hard-rock pesmi ter balade. Skupina je razpadla leta 1998, člani so nato leta 2002 nadaljevali z nastopanjem. Zaradi spora je leta 2016 sledil premor, ki so ga poleti 2019 končali z začetkom turneje »Love Alive«.

Do danes so Heart prodali več kot 35 milijonov izvodov albumov po vsem svetu, od tega več kot 22,5 milijona v ZDA. V vsakem desetletju od 1970. let dalje so imeli vsaj en album med prvih deset na lestvici Billboard 200. Leta 2013 je bila skupina sprejeta v Hram slavnih rokenrola. Preberite več ...


Heart je ameriška rock skupina, ki so jo leta 1970 v Seattlu v Washingtonu ustanovili Steve Fossen, Roger Fisher, David Belzer in Jeff Johnson. Nastala je iz obstoječe skupine White Heart. Od leta 1973 kot vokalistki nastopata sestri Ann Wilson in Nancy Wilson. Skozi svojo zgodovino je imela skupina Heart tri glavne zasedbe.

Uspeh so dosegli, ko so se člani preselili v Kanado, deloma, da bi se izognili vpoklicu, nato v ZDA in na koncu po vsem svetu. Zasloveli so sredi 70. let prejšnjega stoletja z glasbo, na katero sta vplivala hard rock in heavy metal, pa tudi ljudska glasba. Priljubljenost skupine se je v začetku osemdesetih zmanjšala, vendar so leta 1985 izvedli vrnitev na vrh, ki se je nadaljevala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in izdali številne hard-rock pesmi ter balade. Skupina je razpadla leta 1998, člani so nato leta 2002 nadaljevali z nastopanjem. Zaradi spora je leta 2016 sledil premor, ki so ga poleti 2019 končali z začetkom turneje »Love Alive«.

Do danes so Heart prodali več kot 35 milijonov izvodov albumov po vsem svetu, od tega več kot 22,5 milijona v ZDA. V vsakem desetletju od 1970. let dalje so imeli vsaj en album med prvih deset na lestvici Billboard 200. Leta 2013 je bila skupina sprejeta v Hram slavnih rokenrola. Preberite več ...


Heart je ameriška rock skupina, ki so jo leta 1970 v Seattlu v Washingtonu ustanovili Steve Fossen, Roger Fisher, David Belzer in Jeff Johnson. Nastala je iz obstoječe skupine White Heart. Od leta 1973 kot vokalistki nastopata sestri Ann Wilson in Nancy Wilson. Skozi svojo zgodovino je imela skupina Heart tri glavne zasedbe.

Uspeh so dosegli, ko so se člani preselili v Kanado, deloma, da bi se izognili vpoklicu, nato v ZDA in na koncu po vsem svetu. Zasloveli so sredi 70. let prejšnjega stoletja z glasbo, na katero sta vplivala hard rock in heavy metal, pa tudi ljudska glasba. Priljubljenost skupine se je v začetku osemdesetih zmanjšala, vendar so leta 1985 izvedli vrnitev na vrh, ki se je nadaljevala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in izdali številne hard-rock pesmi ter balade. Skupina je razpadla leta 1998, člani so nato leta 2002 nadaljevali z nastopanjem. Zaradi spora je leta 2016 sledil premor, ki so ga poleti 2019 končali z začetkom turneje »Love Alive«.

Do danes so Heart prodali več kot 35 milijonov izvodov albumov po vsem svetu, od tega več kot 22,5 milijona v ZDA. V vsakem desetletju od 1970. let dalje so imeli vsaj en album med prvih deset na lestvici Billboard 200. Leta 2013 je bila skupina sprejeta v Hram slavnih rokenrola. Preberite več ...


Grigorij Potemkin (1739–1791) je bil ruski vojskovodja, državnik, grof in presvetli knez, ljubimec in po nekaterih virih od leta 1775 morganatski soprog cesarice Katarine Velike.

Rojen je bil v družini plemiških zemljiških posestnikov s srednjimi dohodki. Pozornost in naklonjenost Katarine Velike je pridobil zaradi pomoči pri njenem državnem udaru leta 1762 in sodelovanja v rusko-turški vojni, v kateri se je odlikoval kot vojaški poveljnik. Postal je Katarinin ljubimec, izbranec in morda celo soprog. Katarina je zanj pridobila naslov kneza Svetega rimskega cesarstva in mu med drugimi podelila naslov kneza Ruskega cesarstva. Bil je veliki admiral ruske flote, načelnik vseh ruskih dežel in poveljnik neregularne vojske. Med njegove največje dosežke spadata mirna aneksija Krima in uspešna druga rusko-turška vojna.

Leta 1775 je postal generalni guverner novih ruskih južnih provinc. Kot absolutni vladar si je prizadeval kolonizirati divje stepe in se kontroverzno odločno ukvarjal s kozaki, ki so tam živeli. Ustanovil je mesta Herson, Nikolajev, Sevastopol in Ekaterinoslav. Pristanišča v regiji so postala baze za njegovo novo črnomorsko floto. Njegova vladavina na jugu je povezana s »Potemkinovimi vasmi«, ki so bile poslikane kulise resnične vasi, polne veselih, dobro nahranjenih ljudi, ki naj bi jih razkazoval med obiski državnih predstavnikov. Znan je bil tudi po ljubezni do žensk, igranju na srečo in materialnem bogastvu. Nadziral je gradnjo številnih zgodovinsko pomembnih zgradb, vključno s Tavriškim dvorcem v Sankt Peterburgu. Preberite več ...


Grigorij Potemkin (1739–1791) je bil ruski vojskovodja, državnik, grof in presvetli knez, ljubimec in po nekaterih virih od leta 1775 morganatski soprog cesarice Katarine Velike.

Rojen je bil v družini plemiških zemljiških posestnikov s srednjimi dohodki. Pozornost in naklonjenost Katarine Velike je pridobil zaradi pomoči pri njenem državnem udaru leta 1762 in sodelovanja v rusko-turški vojni, v kateri se je odlikoval kot vojaški poveljnik. Postal je Katarinin ljubimec, izbranec in morda celo soprog. Katarina je zanj pridobila naslov kneza Svetega rimskega cesarstva in mu med drugimi podelila naslov kneza Ruskega cesarstva. Bil je veliki admiral ruske flote, načelnik vseh ruskih dežel in poveljnik neregularne vojske. Med njegove največje dosežke spadata mirna aneksija Krima in uspešna druga rusko-turška vojna.

Leta 1775 je postal generalni guverner novih ruskih južnih provinc. Kot absolutni vladar si je prizadeval kolonizirati divje stepe in se kontroverzno odločno ukvarjal s kozaki, ki so tam živeli. Ustanovil je mesta Herson, Nikolajev, Sevastopol in Ekaterinoslav. Pristanišča v regiji so postala baze za njegovo novo črnomorsko floto. Njegova vladavina na jugu je povezana s »Potemkinovimi vasmi«, ki so bile poslikane kulise resnične vasi, polne veselih, dobro nahranjenih ljudi, ki naj bi jih razkazoval med obiski državnih predstavnikov. Znan je bil tudi po ljubezni do žensk, igranju na srečo in materialnem bogastvu. Nadziral je gradnjo številnih zgodovinsko pomembnih zgradb, vključno s Tavriškim dvorcem v Sankt Peterburgu. Preberite več ...


Grigorij Potemkin (1739–1791) je bil ruski vojskovodja, državnik, grof in presvetli knez, ljubimec in po nekaterih virih od leta 1775 morganatski soprog cesarice Katarine Velike.

Rojen je bil v družini plemiških zemljiških posestnikov s srednjimi dohodki. Pozornost in naklonjenost Katarine Velike je pridobil zaradi pomoči pri njenem državnem udaru leta 1762 in sodelovanja v rusko-turški vojni, v kateri se je odlikoval kot vojaški poveljnik. Postal je Katarinin ljubimec, izbranec in morda celo soprog. Katarina je zanj pridobila naslov kneza Svetega rimskega cesarstva in mu med drugimi podelila naslov kneza Ruskega cesarstva. Bil je veliki admiral ruske flote, načelnik vseh ruskih dežel in poveljnik neregularne vojske. Med njegove največje dosežke spadata mirna aneksija Krima in uspešna druga rusko-turška vojna.

Leta 1775 je postal generalni guverner novih ruskih južnih provinc. Kot absolutni vladar si je prizadeval kolonizirati divje stepe in se kontroverzno odločno ukvarjal s kozaki, ki so tam živeli. Ustanovil je mesta Herson, Nikolajev, Sevastopol in Ekaterinoslav. Pristanišča v regiji so postala baze za njegovo novo črnomorsko floto. Njegova vladavina na jugu je povezana s »Potemkinovimi vasmi«, ki so bile poslikane kulise resnične vasi, polne veselih, dobro nahranjenih ljudi, ki naj bi jih razkazoval med obiski državnih predstavnikov. Znan je bil tudi po ljubezni do žensk, igranju na srečo in materialnem bogastvu. Nadziral je gradnjo številnih zgodovinsko pomembnih zgradb, vključno s Tavriškim dvorcem v Sankt Peterburgu. Preberite več ...


Hergé (1907–1983) je bil belgijski karikaturist in stripar, znan predvsem kot ustvarjalec zbirke stripov Tintin in njegove pustolovščine, serije stripovskih zvezkov, ki veljajo za ene izmed najbolj znanih evropskih stripov dvajsetega stoletja. Je tudi avtor dveh drugih znanih serij, Quick & Flupke in Pustolovščine Jo, Zette in Jocka. Njegova dela so bila izvedena v njegovem izrazitem slogu risanja ligne claire (čista linija).

Hergéjeva dela so znana po svoji jasnosti dramskega vodenja in natančnih, dobro raziskanih zapletih. Bila so vir številnih priredb v gledališču, radiu, televiziji, kinu in računalniških igrah. Hergé še vedno močno vpliva na stripovski medij, zlasti v Evropi. Najbolj slaven je v Belgiji, kjer so leta 2009 v Louvain-la-Neuveu ustanovili njemu posvečen muzej Hergé. Preberite več ...


Hergé (1907–1983) je bil belgijski karikaturist in stripar, znan predvsem kot ustvarjalec zbirke stripov Tintin in njegove pustolovščine, serije stripovskih zvezkov, ki veljajo za ene izmed najbolj znanih evropskih stripov dvajsetega stoletja. Je tudi avtor dveh drugih znanih serij, Quick & Flupke in Pustolovščine Jo, Zette in Jocka. Njegova dela so bila izvedena v njegovem izrazitem slogu risanja ligne claire (čista linija).

Hergéjeva dela so znana po svoji jasnosti dramskega vodenja in natančnih, dobro raziskanih zapletih. Bila so vir številnih priredb v gledališču, radiu, televiziji, kinu in računalniških igrah. Hergé še vedno močno vpliva na stripovski medij, zlasti v Evropi. Najbolj slaven je v Belgiji, kjer so leta 2009 v Louvain-la-Neuveu ustanovili njemu posvečen muzej Hergé. Preberite več ...


Hergé (1907–1983) je bil belgijski karikaturist in stripar, znan predvsem kot ustvarjalec zbirke stripov Tintin in njegove pustolovščine, serije stripovskih zvezkov, ki veljajo za ene izmed najbolj znanih evropskih stripov dvajsetega stoletja. Je tudi avtor dveh drugih znanih serij, Quick & Flupke in Pustolovščine Jo, Zette in Jocka. Njegova dela so bila izvedena v njegovem izrazitem slogu risanja ligne claire (čista linija).

Hergéjeva dela so znana po svoji jasnosti dramskega vodenja in natančnih, dobro raziskanih zapletih. Bila so vir številnih priredb v gledališču, radiu, televiziji, kinu in računalniških igrah. Hergé še vedno močno vpliva na stripovski medij, zlasti v Evropi. Najbolj slaven je v Belgiji, kjer so leta 2009 v Louvain-la-Neuveu ustanovili njemu posvečen muzej Hergé. Preberite več ...


Klinopis je eden od najstarejših sistemov pisave, ki so ga razvili Sumerci v staroveški Mezopotamiji. Prepoznaven je po klinasto oblikovanih potezah v znakih, vtisnjenih s trikotno prirezanim trsom ali pisalom v mehko glinasto tablico.

Nastal je v poznem 4. tisočletju pr. n. št. za zapis izoliranega sumerskega jezika. Začel se je kot sistem piktogramov, poenostavljenih sličic, prevzetih iz starejšega sistema simbolov, ki so se uporabljali za računanje. V 3. tisočletju pr. n. št. se je slikovni zapis poenostavil, postal bolj abstrakten in razvil manjše znake (hetitski klinopis). Sistem je postal kombinacija zapisa glasov, zlogov in soglasniške abecede.

Izvirno sumersko pisavo so kasneje prilagodili za pisanje semitske akadščine ter eblaitskih in amoritskih jezikov, elamščine, hatščine, huritščine in urartščine, pa tudi indoevropskih jezikov, kot sta bila hetitščina in luvijščina. Klinopis je dal navdih za kasnejšo semitsko ugaritsko abecedo in staroperzijski klinopis. Klinopis je v novoasirskem obdobju (911–612 pr. n. št.) postopoma nadomestila feničanska abeceda in je v 2. stoletju n. št. popolnoma izginil. Njegovi zadnji sledovi so bili odkriti v Asiriji in Babiloniji. Vsebina zapisov je bila popolna neznanka, dokler ga niso v 19. stoletju začeli razvozlavati. Preberite več ...


Klinopis je eden od najstarejših sistemov pisave, ki so ga razvili Sumerci v staroveški Mezopotamiji. Prepoznaven je po klinasto oblikovanih potezah v znakih, vtisnjenih s trikotno prirezanim trsom ali pisalom v mehko glinasto tablico.

Nastal je v poznem 4. tisočletju pr. n. št. za zapis izoliranega sumerskega jezika. Začel se je kot sistem piktogramov, poenostavljenih sličic, prevzetih iz starejšega sistema simbolov, ki so se uporabljali za računanje. V 3. tisočletju pr. n. št. se je slikovni zapis poenostavil, postal bolj abstrakten in razvil manjše znake (hetitski klinopis). Sistem je postal kombinacija zapisa glasov, zlogov in soglasniške abecede.

Izvirno sumersko pisavo so kasneje prilagodili za pisanje semitske akadščine ter eblaitskih in amoritskih jezikov, elamščine, hatščine, huritščine in urartščine, pa tudi indoevropskih jezikov, kot sta bila hetitščina in luvijščina. Klinopis je dal navdih za kasnejšo semitsko ugaritsko abecedo in staroperzijski klinopis. Klinopis je v novoasirskem obdobju (911–612 pr. n. št.) postopoma nadomestila feničanska abeceda in je v 2. stoletju n. št. popolnoma izginil. Njegovi zadnji sledovi so bili odkriti v Asiriji in Babiloniji. Vsebina zapisov je bila popolna neznanka, dokler ga niso v 19. stoletju začeli razvozlavati. Preberite več ...


Klinopis je eden od najstarejših sistemov pisave, ki so ga razvili Sumerci v staroveški Mezopotamiji. Prepoznaven je po klinasto oblikovanih potezah v znakih, vtisnjenih s trikotno prirezanim trsom ali pisalom v mehko glinasto tablico.

Nastal je v poznem 4. tisočletju pr. n. št. za zapis izoliranega sumerskega jezika. Začel se je kot sistem piktogramov, poenostavljenih sličic, prevzetih iz starejšega sistema simbolov, ki so se uporabljali za računanje. V 3. tisočletju pr. n. št. se je slikovni zapis poenostavil, postal bolj abstrakten in razvil manjše znake (hetitski klinopis). Sistem je postal kombinacija zapisa glasov, zlogov in soglasniške abecede.

Izvirno sumersko pisavo so kasneje prilagodili za pisanje semitske akadščine ter eblaitskih in amoritskih jezikov, elamščine, hatščine, huritščine in urartščine, pa tudi indoevropskih jezikov, kot sta bila hetitščina in luvijščina. Klinopis je dal navdih za kasnejšo semitsko ugaritsko abecedo in staroperzijski klinopis. Klinopis je v novoasirskem obdobju (911–612 pr. n. št.) postopoma nadomestila feničanska abeceda in je v 2. stoletju n. št. popolnoma izginil. Njegovi zadnji sledovi so bili odkriti v Asiriji in Babiloniji. Vsebina zapisov je bila popolna neznanka, dokler ga niso v 19. stoletju začeli razvozlavati. Preberite več ...


Hiponatriemija predstavlja raven natrija v krvi, ki je pod normalnimi fiziološkimi vrednostmi oziroma predstavlja zmanjšano plazemsko koncentracijo natrija. Normalne vrednosti natrija v serumu so 135–145 mmol/L. Hiponatriemija je na splošno opredeljena kot raven natrija v serumu, ki je nižja od 135 mmol/L, huda hiponatriemija pa raven pod 120 mmol/L. Simptomi se lahko zelo razlikujejo – lahko so odsotni, lahko pa so tudi zelo hudi. Blagi simptomi vključujejo zmanjšano sposobnost razmišljanja, glavobol, slabost in motnje ravnotežja. Hudi simptomi so zmedenost, napadi in koma.

Vzroke hiponatriemije se tipično razvrsti glede na količino tekočine v telesu, torej v hipovolemično, evvolemično in hipervolemično. Zdravljenje je odvisno od osnovnega vzroka. Prehitro popravljanje hiponatriemije lahko povzroči resne zaplete. Hitro delno korekcijo s 3-% fiziološko raztopino se priporoča le pri tistih, ki imajo pomembne simptome in le v določenih primerih pri tistih, pri katerih je stanje nastopilo hitro. Popravljanje stanja je običajno postopno pri tistih, pri katerih so bile nizke ravni natrija prisotne več kot dva dni.

Hiponatriemija je najpogostejša elektrolitska motnja. Pojavi se pri približno 20 % hospitaliziranih in 10 % udeležencih vzdržljivostnih športnih dogodkov. Pri hospitaliziranih bolnikih je hiponatriemija povezana z višjim tveganjem za smrt.Preberite več ...


Hiponatriemija predstavlja raven natrija v krvi, ki je pod normalnimi fiziološkimi vrednostmi oziroma predstavlja zmanjšano plazemsko koncentracijo natrija. Normalne vrednosti natrija v serumu so 135–145 mmol/L. Hiponatriemija je na splošno opredeljena kot raven natrija v serumu, ki je nižja od 135 mmol/L, huda hiponatriemija pa raven pod 120 mmol/L. Simptomi se lahko zelo razlikujejo – lahko so odsotni, lahko pa so tudi zelo hudi. Blagi simptomi vključujejo zmanjšano sposobnost razmišljanja, glavobol, slabost in motnje ravnotežja. Hudi simptomi so zmedenost, napadi in koma.

Vzroke hiponatriemije se tipično razvrsti glede na količino tekočine v telesu, torej v hipovolemično, evvolemično in hipervolemično. Zdravljenje je odvisno od osnovnega vzroka. Prehitro popravljanje hiponatriemije lahko povzroči resne zaplete. Hitro delno korekcijo s 3-% fiziološko raztopino se priporoča le pri tistih, ki imajo pomembne simptome in le v določenih primerih pri tistih, pri katerih je stanje nastopilo hitro. Popravljanje stanja je običajno postopno pri tistih, pri katerih so bile nizke ravni natrija prisotne več kot dva dni.

Hiponatriemija je najpogostejša elektrolitska motnja. Pojavi se pri približno 20 % hospitaliziranih in 10 % udeležencih vzdržljivostnih športnih dogodkov. Pri hospitaliziranih bolnikih je hiponatriemija povezana z višjim tveganjem za smrt.Preberite več ...


Hiponatriemija predstavlja raven natrija v krvi, ki je pod normalnimi fiziološkimi vrednostmi oziroma predstavlja zmanjšano plazemsko koncentracijo natrija. Normalne vrednosti natrija v serumu so 135–145 mmol/L. Hiponatriemija je na splošno opredeljena kot raven natrija v serumu, ki je nižja od 135 mmol/L, huda hiponatriemija pa raven pod 120 mmol/L. Simptomi se lahko zelo razlikujejo – lahko so odsotni, lahko pa so tudi zelo hudi. Blagi simptomi vključujejo zmanjšano sposobnost razmišljanja, glavobol, slabost in motnje ravnotežja. Hudi simptomi so zmedenost, napadi in koma.

Vzroke hiponatriemije se tipično razvrsti glede na količino tekočine v telesu, torej v hipovolemično, evvolemično in hipervolemično. Zdravljenje je odvisno od osnovnega vzroka. Prehitro popravljanje hiponatriemije lahko povzroči resne zaplete. Hitro delno korekcijo s 3-% fiziološko raztopino se priporoča le pri tistih, ki imajo pomembne simptome in le v določenih primerih pri tistih, pri katerih je stanje nastopilo hitro. Popravljanje stanja je običajno postopno pri tistih, pri katerih so bile nizke ravni natrija prisotne več kot dva dni.

Hiponatriemija je najpogostejša elektrolitska motnja. Pojavi se pri približno 20 % hospitaliziranih in 10 % udeležencih vzdržljivostnih športnih dogodkov. Pri hospitaliziranih bolnikih je hiponatriemija povezana z višjim tveganjem za smrt.Preberite več ...