Vedeževalka (Caravaggio)
Vedeževalka (italijansko Buona ventura ) je slika italijanskega baročnega umetnika Michelangela Merisisa da Caravaggia. Obstaja v dveh različicah, obe Caravaggiovi, prva iz c. 1594 (zdaj v Rimu v Musei Capitolini), druga iz c. 1595 (ki je v muzeju Louvre, Pariz). Datumi v obeh primerih so sporni.
| Vedeževalka | |
|---|---|
| Italian: Buona ventura | |
_-_Good_Luck_-_Google_Art_Project.jpg) prva različica | |
| Umetnik | Caravaggio |
| Leto | c.1594 |
| Tehnika | Olje na platnu |
| Mere | 115 cm × 150 cm |
| Kraj | Musei Capitolini, Rim |
| Vedeževalka | |
|---|---|
.jpg) druga različica | |
| Umetnik | Caravaggio |
| Leto | c. 1595 |
| Tehnika | Olje na platnu |
| Mere | 93 cm × 131 cm |
| Kraj | Louvre, Pariz |
Predmet uredi
Na sliki je prikazan gizdalinsko oblečen fant (v drugi različici naj bi bil model Caravaggiov spremljevalec, sicilijanski slikar Mario Minniti), ki mu iz dlani bere ciganka. Fant je videti zadovoljen, ko se zazre v njen obraz, ona pa mu vrne pogled. Natančen pregled slike razkrije, kaj mladenič ni opazil: deklica odstrani prstan, koga nežno boža po roki.
Goljufija vedeževalke je bila uporabljena kot metafora zapeljivega iluzionizma Caravaggia uredi
Caravaggiova slika, ki obstajata v dveh različicah, prikazuje dobro negovanega, domišljavega mladeniča, ki mu je ciganka bere iz dlani. Hudomušna ciganka je vendarle kriva zavajanja: njen zapeljiv nasmeh je lažen in ker je mladeniča s svojo lepoto očarala, ta ne opazi, da mu je medtem s prsta odstranila prstan [1]. Leta 1603 je pesnik Gaspare Murtola posvetil madrigal Caravaggiovi Vedeževalki, v katerem primerja prevaro čutne ciganke z iluzionističnim načinom Caravaggio, torej nakazuje, da je tudi gledalec, tako kot mladenič, žrtev dvoličnosti [2]. Madrigal je naslovljen na samega Caravaggia: Non so qual sia più maga / O la donna, che fingi, / O tu che la dipingi. / Di rapir quella è vaga / Coi dolci incanti suoi / Il jedro e 'l sangue a noi. Tu dipinta, che appare / Fai, che viva si veda. Fai, che viva, e spirante altri / la creda. [3]
(približen prevod: Ne vem, kdo je večji čarovnik / ženska, ki jo upodabljaš / ali pa ti, ki jo slikaš. Skozi najslajše nagnjenje / ona želi, da bi ukradla / naše zelo srce in kri. Ti bi v svojem portretu / Njeno živo, dihalno podobo / Za druge reproducirajo, da tudi oni verjamejo).
Slog uredi
Caravaggiov biograf Giovanni Pietro Bellori pripoveduje, da je umetnik cigansko deklico izbral iz mimoidočih na ulici, da bi dokazal, da mu ni treba kopirati del mojstrov iz antike:
- »Ko so mu pokazali najslavnejša kipa Fidija in Glikona, da bi jih lahko uporabil kot model, je njegov edini odgovor pokazal na množico ljudi, ki pravi, da mu je narava dala obilo mojstrov.«
Ta odlomek se pogosto uporablja za prikaz, da klasično usposobljeni umetniki manieristi iz Caravaggiovega obdobja ne nasprotujejo Caravaggiovemu vztrajanju pri slikanju iz življenja namesto kopij in risb, narejenih iz starejših mojstrovin. Vendar Bellori konča z besedami: »in v teh dveh polfigurah [Caravaggio] je resničnost prevedel tako čisto, da je potrdil to, kar je rekel.« Zgodba je verjetno apokrifna - Bellori je pisal več kot pol stoletja po Caravaggiovi smrti in se ne pojavlja v Manciniju ali v Giovanniju Baglioneu, dva sodobna biografa, ki sta ga poznala - vendar kaže na bistvo Caravaggiovega revolucionarnega učinka o njegovih sodobnikih - začenši z Vedeževalko -, ki naj bi renesančno teorijo umetnosti kot didaktično fikcijo zamenjala z umetnostjo kot reprezentacijo resničnega življenja.
Druga različica uredi
Vedeževalka iz leta 1594 je vzbudila veliko zanimanja med mlajšimi umetniki in bolj avantgardnimi zbiralci iz Rima, toda po Mancinijevih besedah je Caravaggia revščina prisilila, da jo je prodal za nizko vsoto osmih scudov. Vstopila je v zbirko bogatega bankirja in poznavalca, Marchese Vincente Giustinianija, ki je postal pomemben umetnikov pokrovitelj. Giustinianijev prijatelj, kardinal Francesco Maria Del Monte, je leta 1595 kupil spremljevalni komad, Kvartopirci in v istem trenutku je Caravaggio vstopil v kardinalovo gospodinjstvo.
Za Del Monteja je Caravaggio naslikal drugo različico slike Vedeževalka, kopirano iz Giustinianijanove, vendar z določenimi spremembami. Nediferencirano ozadje različice 1594 postane prava stena, ki jo razbijejo sence napol narisane zavese in okenska krila, figure pa bolj popolno zapolnijo prostor in ga opredelijo v treh dimenzijah. Luč je bolj sevajoča, fantovska obleka in dekliški rokavi so bolj fino teksturirani. Dvoboj postane bolj otroški in bolj nedolžno ranljiv, deklica manj previdna, nagnjena k njemu, bolj v ukazovalni situaciji.
Žanr uredi
Vedeževalka je eno izmed dveh znanih žanrskih del, ki jih je Caravaggio naslikal leta 1594, drugo so Kvartopirci. Verjame se, da je Vedeževalka zgodnejša izmed teh dveh in izvira iz obdobja, ko je umetnik pred kratkim zapustil delavnico Giuseppeja Cesarija, da bi sam prodajal slike prek prodajalca Costantina.
Tema slike ni bila brez primere. Giorgio Vasari v svojem delu Življenje umetnikov ugotavlja, da je eden od privržencev Franciabigia, njegov brat Agnolo, naslikal znak za parfumerjevo trgovino, »ki vsebuje ciganko, ki srečo prerokuje gospe na zelo graciozen način.« [4][5]
Sklici uredi
- ↑ G. Mancini, Considerazioni sulla pittura, [1617–1621], I, ed. A. Marucchi, Rome 1956, p. 109: `la zingaretta mostra la sua furbaria con un riso finto nel levar l'anello al giovanotto, et questo la sua semplicità et affetto di libidine verso la vaghezza della zingara che le dà la ventura et le leva l'anello'.
- ↑ Z. Kwak, ‘‘Taste the Fare and Chew it with Your Eyes’: a Painting by Pieter Pietersz and the Amusing Deceit in 16th- and 17th-Century Dutch and Flemish Kitchen Scenes’, in T. van Houdt, J.L. de Jong, Z. Kwak, M. Spies, M. van Vaeck (eds.), On the Edge of Truth and Honesty. Principles and Strategies of Fraud and Deceit in the Early Modern Period, Intersections. Yearbook for Early Modern Studies, 2 (Leiden 2002), pp. 247–248; Z. Kwak, 'Het bedrog van de waarzegster als metafoor gebruikt voor het illusionisme van de schilder. Een interpretatie van Caravaggio's Waarzegster', unpublished M.A. thesis, Leiden University 1996.
- ↑ L. Salerno,‘Poesia e simboli nel Caravaggio’, in Palatino, X, 2 (1966), p. 109.
- ↑ Giorgio Vasari (1568). »Life of Franciabigio«. Lives of the Artists. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. decembra 2013. Pridobljeno 17. februarja 2012.
Eden izmed Francijevih učencev je bil njegov brat Agnolo, ki je umrl po slikanju friza v samostanu S. Pancrazio in še nekaj drugih del. Isti Agnolo je slikal za parfumerja Ciana, ekscentričnega moškega, a spoštovanega v svoji zvrsti, znak za njegovo trgovino, ki vsebuje ciganko, ki je na milostni način prerokovala gospe, kar je bila Cianova ideja in ne brez mističnega pomena.
- ↑ This parallel was suggested by Prof. David Ekserdjian on the BBC Radio 4 discussion programme In Our Time, episode "Giorgio Vasari's Lives of the Artist" (27 May 2010, circa 37 minutes in). Quote: "That's an amazing reference! Because, OK, it's an inn sign rather than a formal painting, but this is someone doing a Caravaggio subject decades and decades before Caravaggio."
Zunanje povezave uredi
- A Caravaggio Rediscovered, The Lute Player, an exhibition catalog from The Metropolitan Museum of Art (fully available online as PDF), which contains material on this painting (see cat. no. 1)