Vahkare Heti je bil faraon Devete ali Desete egipčanske dinastije, ki je vladal v Prvem vmesnem obdobju.

Identiteta uredi

Identiteta Vahkareja Hetija je sporna. Nekateri egiptologi so prepričani, da je bil ustanovitelj Devete dinastije,[2] drugi pa ga umeščajo v Deseto dinastijo.[3][4][5][6]

Hipoteza Deveta dinastija uredi

Če je bil Heti ustanovitelj Devete dinastije, bi lahko bil istoveten s heleniziranim kraljem Achthoêsom, o katerem Maneto piše:

Prvi od teh (kraljev), Achthoês, se je obnašal mnogo bolj kruto kot njegovi predhodniki in delal krivice ljudem celega Egipta, dokler ga ni prizadela norost in ga je požrl krokodil.[1][7]

Če je hipoteza pravilna, je bil Vahkare Heti herakleopolski princ, ki je izkoristil šibkost memfiških vladarjev Osme dinastije in si okoli leta 2150 pr. n. št. prilastil prestol Spodnjega Egipta. Hipotezo podpira napis iz tistega obdobja, ki omenja severno (herakleopolsko) kraljestvo kot Hetijevo hišo,[8] kar sicer potrjuje, da je bil ustanovitelj Devete dinastije Heti, na pa tudi, da je bil to ravno Vakhare Heti.

Hipoteza Deseta dinastija uredi

Veliko egiptologov je prepričanih, da je bil Vakhare Heti vladar Desete dinastije, in ga istoveti s Hetijem, ki je bil domnevni avtor slavnega Poučevanja kralja Merikareja, kar ga umešča med faraona Neferkareja VIII. in Merikareja. V tej rekonstrukciji je Vahkare zadnji herakleopolski kralj z imenom Heti, kruti kralj in ustanovitelj Devete dinastije Achthoês pa istoveten z Meriibrejem Hetijem in ne z njim.

Iz Navodil je razvidno, da je Vahkare Heti s pomočjo nomarhov Spodnjega Egipta uspel odbiti nomadske »Azijce«, ki so se več generacij klatili po delti Nila. Ti nomarhi so sicer priznavali Vahkarejevo avtoriteto, vendar so de facto vladali bolj ali manj neodvisno. Izgon Azijcev je omogočil ustanovitev novih naselij in obrambnih struktur na severovzhodni meji Spodnjega Egipta in obnovitev trgovanja z levantinsko obalo.[9] Vahkare je kljub temu opozoril Merikareja, naj ne zanemari obrambe teh meja, ker azijska nevarnost še ni minila.[10]

Na jugu sta Vahkare in njemu zvesti nomarh Asjut Tefibi osvojila mesto Tinis, ki so ga zasedli Tebanci pod vodstvom Intefa II. Harakleopolska vojska je oplenila sveto tiniško nekropolo. Pustošenje je pomenilo težko kriminalno dejanje, na katerega so se Tebanci takoj odzvali in zasedli Tiniški nom. Po teh dogodkih se je Vahkare Heti odpovedal svoji agresivni politiki in začel obdobje miroljubnega sožitja z južnim kraljestvom. Mir je trajal tudi del vladavine njegovega naslednika Merikareja. Vahkare Heti je vladal približno pet desetletij.[11]

Dokazi uredi

Iz obdobja Devete in Desete dinastije ni nobenega dokaza z njegovim imenom. Kartuša z njegovim imenom je v pogrebnem besedilu na leseni krsti spremljevalca Nefrija iz obdobja Dvanajste dinastije, ki so jo odkrili v Deir el-Bershi in je zdaj v Kairskem muzeju (CG 28088).[12][13] Na krsti je ime Vahkareja Hetija napisano na mestu Nefrijevega imena, vendar za besedilo ni znano ali je bilo prvotno napisano za kralja ali je bilo enostavno prepisano iz nekega starejšega vira.[14] Njegovo ime je morda dokazano tudi na Torinskem seznamu kraljev.[14]

Sklici uredi

  1. 1,0 1,1 William Gillian Waddell: Manetho, The Loeb classical library. sl. 350. Harvard University Press, Cambridge (Mass.) 2004 (Reprint), ISBN 0-674-99385-3, str. 61.
  2. Jürgen von Beckerath: Handbuch der Ägyptischen Königsnamen, 2nd edition, Mainz, 1999, str. 74.
  3. William C. Hayes: The Cambridge Ancient History, vol 1, part 2, 1971 (2008), Cambridge University Press, ISBN 0-521-077915, str. 996.
  4. Nicolas Grimal: A History of Ancient Egypt, Oxford, Blackwell Books, 1992, str. 144–147.
  5. Michael Rice: Who is who in Ancient Egypt, 1999 (2004), Routledge, London, ISBN 0-203-44328-4, str. 7.
  6. Margaret Bunson: Encyclopedia of Ancient Egypt, Infobase Publishing, 2009, ISBN 1438109970, str. 202.
  7. Bunson,str. 355.
  8. Stephan Seidlmayer, Ian Shaw: The Oxford History of Ancient Egypt, ISBN 978-0-19-280458-7, str. 128.
  9. William C. Hayes, str. 466.
  10. William C. Hayes, str. 237.
  11. William C. Hayes, str. 466–467.
  12. Pierre Lacau: Sarcophages antérieurs au Nouvel Empire, tome II, Cairo, 1903 str. 10–20.
  13. Alan Gardiner: Egypt of the Pharaohs, an introduction. Oxford University Press 1961, str. 112.
  14. 14,0 14,1 Thomas Schneider: Lexikon der Pharaonen. Albatros, Düsseldorf 2002, ISBN 3-491-96053-3, str. 172.
Vahkare Heti
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
?
Faraon Starega Egipta
21. stoletje pr. n. št.
Naslednik: 
Merikare