Uporabnik:Marjan Tomki SI/Peskovnik/Anton Sovrè

Marjan Tomki SI/Peskovnik/Anton Sovrè

Anton Sovrè [antón sou̯rè], slovenski filolog in prevajalec, * 4. december 1885, Šavna peč, † 1. maj 1963, Ljubljana.

Sovrè velja za največjega slovenskega prevajalca antičnih grških del, ki je imel prirojen posluh za jezik in veliko spoštovanje do antične kulture.

Po Antonu Sovrétu je dobila ime Sovrétova nagrada, najvišje slovensko priznanje za književne prevajalce, ki jo od leta 1964 podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, s sedežem v Ljubljani.

Otroštvo uredi

Rodil se je v vasi Šavna Peč med Hrastnikom in Zidanim Mostom, kjer je preživel otroštvo in sprva obiskoval tudi osnovno šolo. Sovrétov oče je bil železniški čuvaj. Ko se je pri delovni nesreči hudo poškodoval in ni mogel več opravljati dotedanjega dela, so se preselili v Krško, kjer je Sovrè dokončal osnovno šolo[1].

Gimnazija in univerza uredi

Nižjo gimnazijo sprva obiskoval Celju, višjo pa v Ljubljani, kjer mu je prof. Ivan Tertnik vzbudil zanimanje za grško poezijo, in kjer je leta 1906 maturiral. Po srednji šoli je študiral na Dunaju in Gradcu klasično filologijo, kjer je leta 1912 dosegel absolutorij (en; de)[2].

Delo uredi

Po študiju je kot suplent nekaj mesecev poučeval v Ljubljani in na tedaj novo ustanovljeni slovenski gimnaziji v Gorici, ob izbruhu 1. svetovne vojne pa je bil vpoklican v vojsko in poslan na fronto v Galicijo, kjer je bil ranjen v glavo.

Po vojni je od 1919-26 kot suplent poučeval na gimnaziji na Ptuju, diplomiral in opravil državi strokovni ("profesorski") izpit na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po tem je bil profesor na gimnaziji v Ljubljani (1926-38) razen 1932-34, ko je bil zaradi slovenoborstva kazensko premeščen v Pančevo ter Sremske Karlovce. Kasneje (1938-41)e bil minšpektor za klasične jezike na Ministrstvu prosvete v Beogradu, od 1941 do 1945 pa prosvetni inšpektor pr banski upravi v Ljubljani[3].

Njegov naslednji izziv je postal gledališče, zaradi česar je pustil službo inšpektorja in postal dramaturg v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Leta 1946 je bil izvoljen za izrednega in leta 1951 za rednega profesorja za grški jezik in književnost na Filozofski fakulteti. Leta je bil 1953 izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), 1963 za častnega predsednika Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Umrl je 1. maja 1963 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Na grob so mu vklesali Pindarove verze, ki jih je prevajal na večer pred svojo smrtjo:

Sreča je nagrada prva, druga dober glas
a kdor pridobil si je oboje,
si spletel venec je najlepši.

Priznanja uredi

Nagrade uredi

Bibliografija uredi

Sklici uredi

Zunanje povezave uredi