Uporabnik:Karin demsar/Peskovnik

Odprtost (tudi intelektualna odprtost ali odprtost za izkušnje) je pomembna dimenzija osebnosti, ki se med vsemi petimi velikimi faktorji najbolj povezuje z željo po informacijah in znanju, z motivom radovednosti, raziskovalnimi in umskimi interesi na eni strani, z umetnostjo in ustvarjalnostjo na drugi in z umskimi sposobnostmi na tretji. Vključuje občutljivost za umetnost in estetiko, domišljijo, težnjo po znanju, radovednost, željo po novosti, različnosti, spremembah, novih izkušnjah (Musek, 2010). Poleg tega odprtost vključuje tudi nagnjenost za prilagajanje svojih prepričanj in vedenjskih vzorcev, kadar so posamezniki izpostavljeni novim informacijam ali idejam (John, 1990, v: Dowd, 2007). Posamezniki, ki imajo visok rezultat na tej dimenziji so bolj odprti za nove ideje (McCrae, 1987, v: Dowd, 2007), liberalni, imajo široke interese (Howard in Howard, 1995, v: Saade, Kira, Nebebe in Otrakji, 2006) ter so motivirani za iskanje različnih in izkušenj. Tisti z nizkim rezultatom pa so navadno manj nagnjeni k razmišljanju o alternativah ter bolj trdno stojijo za svojimi lastnimi prepričanji (John, 1990, v: Dowd, 2007), torej so raje konvencionalni, konzervativni in se raje zadržujejo v bolj domačem, »varnem« okolju. (Howard in Howard, 1995, v: Saade, Kira, Nebebe in Otrakji, 2006). Odprtost za izkušnje se nanaša tudi na pripravljenost ljudi, da bi se prilagodili v obstoječem vedenju, potem ko so bili izpostavljeni novim idejam ali situacijam (Digman, 1990; Janez, 1990, v: Flynn, 2004). Med sabo loči ljudi, ki si želijo novosti, raznolikosti in intenzivnih izkušenj in ljudi, ki imajo raje znano, rutinsko in tradicionalno (McCrae, 1996; McCrae in Costa, 1997, v: Flynn, 2004). Tisti, ki imajo visoke rezultate na tej dimenziji so ponavadi bolj kultivirani, radovedni, domiselni, izvirni, inteligentni, široko misleči in umetniško bolj občutljivi od drugih (Barrick in Mount, 1991, v: Flynn, 2004).

Odprtost je osebnostna lastnost oz. eden od Velikih pet, ki se skozi različna starostna obdobja spreminja. Nanaša se na intelekt, odprtost do novih idej ter kulturnih interesov, na izobraževalne sposobnosti in ustvarjalnost, pa tudi na zanimanje do različnih senzoričnih in kognitivnih izkušenj.

POVEZAVA ODPRTOSTI Z DRUGIMI PSIHOLOŠKIMI MERAMI

Odprtost je pomembna tudi na področju klinične psihologije, saj so posamezni vidiki odprtosti povezani z različnimi psihičnimi motnjami (Costa in Widiger, 1994) in z zdravju škodljivim vedenjem (Booth-Kewlwy in Vickers, 1994, v: Avsec, 2010). Nobena od DSM-IV motenj osebnosti sicer ni v večji meri povezana z odprtostjo, vendar pa se posamezni aspekti odprtosti pogosteje pojavljajo pri določenih motnjah (Avsec, 2010). Omejena emocionalnost oseb s shizoidno osebnostno motnjo, samopoveličevanje oseb z narcisistično osebnostno motnjo in vedenjska rigidnost oseb z obsesivno-kompulzivno motnjo osebnosti so lastnosti, ki so vse povezane z odprtostjo (McCrae in Costa, 1997, v: Avsec, 2010). Avtorja menita tudi, da je bila v zgodovini psihologije odprtost za izkušnje kot osebnostna lastnost spregledana in da zato mogoče tudi niso bile identificirane motnje, ki kažejo na njeno patološko obliko. V primeru, da je nizka odprtost kombinirana z zelo nizko stopnjo sprejemljivosti, lahko tovrstna zaprtost kaže na antisocialni karakter. Zelo izražena odprtost pa prav tako lahko kaže na osebnostno motnjo, še posebej v odsotnosti primerno visoke stopnje inteligentnosti in vestnosti. Take posameznike lahko hitro navdušijo nove idej ali prepričanja, tako da niso sposobni oblikovati koherentnih in integriranih kognitivnih shem. (Avsec, 2010)

Kar se tiče okolja dela je odprtost je povezana s kreativnostjo na delovnem mestu (George in Zhou, 2001, v: Avsec, 2010), poleg tega pa tudi z delovno uspešnostjo (Bing in Lounsbury, 2000; Dollinger in Orf, 1991; Salgado, 1997, v: Avsec, 2010). Negativno je povezana s plačo (Seibert in Kraimer, 2001, v: Avsec, 2010). Judge in dr. (2002, v: Grant in Langan-Fox, 2007) niso odkrili nobene povezave med odprtostjo in zadovoljstvom z delom. Costa in McCrae (1992, v: Avsec, 2010) menita, da kombinacija vestnosti in odprtosti opredeljuje posameznikov slog na področju učenja. Zelo vestne in odprte osebe naj bi torej bile najuspešnejše v šoli. Kljub temu, da te osebe niso nujno bolj inteligentne kot ostali, združujejo resnično ljubezen do učenja z marljivostjo in organiziranostjo, imajo visoke inspiracije in so pogosto ustvarjalne v svojem pristopu k reševanju problemov (Avsec, 2010). V kontekstu učenja in izobraževanja je odprtost povezana tudi z učnimi strategijami, ki naj bi bile mediator med odprtostjo in učnim uspehom (Blickle, 1996, v: Avsec, 2010). V pozni odraslosti pride na področju osebnostnih lastnosti do največjih sprememb v odprtosti za izkušnje (Roberts, Walton in Viechtbauer, 2006, v: Jackson, Hill, Payne, Roberts in Stine-Morrow, 2012). Slednja v pozni odraslosti, tako kot kognitivne sposobnosti, namreč upade (Allemand, Zimprich in Hertzog, 2007; Donnellan in Lucas, 2008; Mrozcek in Spiro, 2003; Small in dr., 2003, v: Jackson, Hill, Payne, Roberts in Stine-Morrow, 2012). Vključevanje starostnikov v prostovoljne dejavnosti sicer vpliva na stabilnost odprtosti v pozni odraslosti, vendar pa ne učinkuje na povečanje odprtosti (Muhling-Versen, Bowen in Staudinger, 2012).

Med odprtostjo in kognitivnim funkcioniranjem obstaja dinamičen proces; upad odprtosti v pozni odraslosti naj bi vodil k spremembam v kognitivnem funkcioniranju (Jackson, Hill, Payne, Roberts in Stine-Morrow, 2012). Slednje podpirajo tudi rezultati raziskav (Ackerman in Heggenstad, 1997; Gignac, Stough in Loukomitis, 2004, v: Hogan, Staff, Bunting, Deary in Whalley, 2012), v katerih so ugotovili, da obstaja pozitivna povezava med odprtostjo in uspešnostjo na testih inteligentnosti. Ena od raziskav (Hogan, Staff, Bunting, Deary in Whalley, 2012) pa je pokazala, da odprtost vpliva na bralno sposobnost, induktivno mišljenje in hitrost procesiranja, iz česar sledi, da odprtost in aktivnost starostnika pozitivno vplivata na njegove kognitivne sposobnosti. Odprtost je v večji meri izražena pri umetnikih kot neumetnikih (Burch, Pavelis, Hemsley in Corr, 2006, v: Avsec, 2010), odprti posamezniki imajo bolj poudarjene umetniške in raziskovalne interese (Costa, McCrae in Holland, 1984, v: Avsec, 2010) ter so na splošno bolj kreativni (Dollinger, Urban in James, 2004, v: Avsec, 2010). Poleg tega imajo odprti posamezniki v primerjavi z neodprtimi rajši vse oblike umetnosti. Razlika med odprtimi in neodprtimi pa se povečuje s stopnjo abstraktnosti umetniških del (Feist in Brady, 2004, v: Avsec, 2010).

Odprtost za izkušnje je pozitivno povezana z boljšim zdravjem in manjšim tveganjem za smrt (Goodwin in Friedman, 2007; Taylor in dr., 2009; Turiano, Mroczek in Spiro, v: Jackson, Hill, Payne, Roberts in Stine-Morrow, 2012), sposobnostjo opravljanja vsakodnevnih aktivnosti (Willis in dr., 2006, v: Jackson, Hill, Payne, Roberts in Stine-Morrow, 2012) ter s strategijami soočanja s stresom (Watson in Hubbard, 1996, v: Grant in Langan-Fox, 2007). Odprtost namreč omogoča posamezniku preizkušanje novih vlog, kar je v pozni odraslosti, predvsem ob upokojitvi pomembno, saj mora v tem obdobju posameznik navezati nove stike in se vključevati v nove aktivnosti (Muhling-Versen, Bowen in Staudinger, 2012). Odprtost tako vpliva na bolj pozitivno zaznavanje svojega zdravja in psihično blagostanje (Grant in Langan-Fox, 2007) ter na zadovoljstvo z življenjem v pozni odraslosti (Stephan, 2009, v: Muhling-Versen, Bowen in Staudinger, 2012). Tedeschi (1999, v: Bonatakis-Mattingly, 2011) pravi, da so odprti posamezniki sposobni bolj kreativno reševati probleme, pripravljeni so izkusiti nove stvari ter so bolj tolerantni za pozitivna in negativna čustva. Ker se odprti posamezniki radi preizkušajo v novih situacijah in aktivnostih ter imajo radi novosti in drugačnost, se tudi lažje navadijo na spremembe (Grant in Langan-Fox, 2007). Pri posameznikih z visoko izraženo odprtostjo je manjše tudi tveganje za Alzheimerjevo boleznijo (Duberstein in dr., 2011, v: Muhling-Versen, Bowen in Staudinger, 2012). Odprti posamezniki namreč doživijo več različnih življenjskih izkušenj in situacij, kar deluje kot »naravna« kognitivna intervencija, ki je nekakšna povezava med odprtostjo in Alzheimerjevo boleznijo (Muhling-Versen, Bowen in Staudinger, 2012). Obstaja tudi razmerje med odprtostjo in tveganjem, ki je lahko prednost, saj so posamezniki, ki so imeli visoko izraženo mero odprtosti dokazali relativno več tveganega vedenja pri odločanju (Lauriola in Levin, 2001; Levin, Gaeth Schneider in Lauriola, 2002, v: Dowd, 2007). Ko postanejo starejši, se pri bolj odprtih navadno razvije višja stopnja samozavesti, kot pri posameznikih z nizko stopnjo odprtosti do izkušenj (Kling, Ryff, ljubezen in Essex, 2003, v: Flynn, 2004). Vseeno pa z leti postanejo manj naklonjeni tveganim vedenjem in so bolj pripravljeni razmisliti o mnenjih, ki se razlikujejo od njihovih lastnih (npr. George in Zhou, 2001, Lauriola & Levin, 2001; McCrae, 1987, v: Flynn, 2004)

Odprtost za izkušnje med drugim zajema kreativnost, fantazijo, smisel za umetnost in nekovencionalno mišljenje, zaradi česar je povezana tudi s strukturo sanj, in sicer je pri bolj odprtih posameznikih višja sposobnost priklica sanj, sanje so jim bolj pomembne, poleg tega sanjajo bolj bizarne vsebine ter vsebujejo več elementov iz vsakdanjega življenja (Auman, Lahl in Pietrowsky, 2012). Weiss, Freund in Wiese (2012) so ugotovili, da so manj odprte ženske bolj dovzetne za prepričanja o tradicionalnih spolnih vlogah, le-ta pa imajo tudi večji vpliv na njihovo samoučinkovitost in subjektivno blagostanje, medtem ko bolj odprte ženske pogosteje zavračajo prepričanja o tradicionalnih spolnih vlogah, kar pozitivno vpliva na njihovo samoučinkovitost in subjektivno blagostanje. Zaradi nizke stopnje odprtosti doživljajo posameznice negotove situacije namreč kot grožnjo in da bi ohranile svojo samoučinkovitost ter subjektivno blagostanje, se raje podredijo tradicionalnim spolnim vlogam.