(Zdravilna) učinkovina ali aktivna snov je vsaka snov, ki že v relativno majhni količini vpliva na biokemične oziroma biofizikalne procese v organizmu in povzroči določen farmakološki odziv.[1] V farmacevtski obliki (FO) je zdravilna učinkovina nosilka terapevtskega učinka zdravila.

Poleg učinkovin so v farmacevtsko obliko vgrajene praviloma še pomožne snovi (PS), ki pa so nosilke fizikalno-kemijskih lastnosti.

Zdravilna učinkovina (ZU) je po izvoru lahko:

Slovenski Zakon o zdravilih [2] razdeli učinkovine nekoliko drugače:

  1. človeškega izvora, npr. človeška kri, krvni pripravki, krvni izdelki;
  2. živalskega izvora, npr. živali, deli organov, živalski izločki, strupi, izvlečki, krvni izdelki;
  3. rastlinskega izvora, npr. rastline, deli rastlin, rastlinski izločki, izvlečki;
  4. mikrobnega izvora, npr. celi mikroorganizmi, njihove sestavine;
  5. kemijskega izvora, npr. elementi, kemijske snovi, ki se nahajajo v določeni obliki v naravi, kemijski izdelki, pridobljeni s kemijsko spremembo ali sintezo;
  6. pridobljena z biotehnološkimi postopki.

Podobno razdelitev (le brez učinkovin mikrobnega in biotehnološkega postopka) pozna tudi Evropska direktiva o zdravilih za humano uporabo.[3]

Tako bi na primer penicilin in atropin po prvi razdelitvi spadala med naravne učinkovine, zato ker jih pridobivamo iz živih organizmov brez kemijskega spreminjanja, po drugi razdelitvi pa spadata med učinkovine kemijskega izvora, ker ju v zdravilo vgradimo v obliki kemijsko čiste snovi.

Viri uredi

  1. »Farmacevtski terminološki slovar | Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša«. isjfr.zrc-sazu.si. Pridobljeno 27. maja 2017.
  2. Zakon o zdravilih, Uradni list RS, št. 31/2006 z dne 24.03.2006
  3. DIREKTIVA 2001/83/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini, UL L 311, 28.11.2001 [1] Arhivirano 2012-10-12 na Wayback Machine.