Turuki

Turuki, včasih tudi Tukri, so bili ljudstvo, ki je bilo v bronasti in železni dobi naseljeno v Mezopotamiji in gorovju Zagros v jugozahodni Aziji.

Zemljevid Mezopotamije in jugozahodnega Irana v 2. tisočletju pr. n. št.; Za Turuke na splošno velja, da so bili v tem čas naseljeni severno od Lulubov

V napisih babilonskega kralja Hamurabija (vladal okoli 1792 pr. n. št. – okoli 1752 pr. n. št.) so omenjena kraljestva Tukriš (UET I l. 46, iii–iv, 1–4), Gutija, Subartu in še eno, ki se običajno šteje za Elam. V drugih besedilih iz tistega obdobja je kraljestvo omenjeno kot Takru. Na začetku 1. tisočletja pr. n. št. se za to regijo uporabljala imena Turukkum, Turukku in ti-ru-ki-i. Ime Turuki v širšem smislu je lahko pomenilo tudi prebivalce gora ali gorjane.

Za Tukru ali Turukum je bilo rečeno, da obsega severovzhodni rob Mezopotamije in sosednji del gorovja Zagros v sodobnem Iraku in Iranu. Turuke so povezovali zlasti z bazenom jezera Urmia in dolinami severozahodnega Zagrosa. Naseljeni so bili torej severno od starodavnih Lulubov. Vsaj eno novoasirsko besedilo iz 9.-7. stoletje pr. n. št. celotno območje in njegova ljudstva omenja kot "Lulubi-Turuki" (DDV 8006).

Turuki so med vladavino Šamši-Adada I. (1813-1782 pr. n. št.) in njegovega sina in naslednika Išme-Dagana (1781-1750 pr. n. št.) stalno ogrožali Staro asirsko cesarstvo in okoli leta 1769/1768 pr. n. št. izropali mesto Mardaman.[1] Babilonsko zmago nad Turuki so praznovali v 37. letu Hamurabijeve vladavine (okoli 1773 pr. n. št.).

Kulturne in jezikovne značilnosti Turukov so malo znane. Sodobniki so jih opisovali kot polnomadsko gorsko pleme, oblečeno v ovčje kože. Nekateri znanstveniki domnevajo, da so bili huritsko govoreče ljudstvo ali podaniki huritske elite.[2]

SkliciUredi

  1. Pfälzner, Peter, (2018). "Keilschrifttafeln von Bassetki lüften Geheimnis um Königsstadt Mardaman". uni-tuebingen.de. University of Tubingen.
  2. Læssøe, Jørgen (24. oktober 2014). People of Ancient Assyria: Their Inscriptions and Correspondence. Routledge. ISBN 9781317602613.

ViriUredi

  • German Archaeological Institute. Department of Tehran Archaeological releases from Iran, Volume 19, Dietrich Reimer, 1986 (nemško)
  • Wayne Horowitz, Mesopotamian Cosmic Geography. Winona Lake; Eisenbrauns, 1998.
  • Jesper Eidem, Jørgen Læssøe, The Shemshara archives, Volume 23. Copenhagen, Royal Danish Academy of Sciences and Letters, 2001. ISBN 8778762456
  • Jörgen Laessøe, The Shemshāra Tablets. Copenhagen, 1959.
  • Jörgen Laessøe, "The Quest for the Country of *Utûm", Journal of the American Oriental Society, 1968, vol. 88 , no. 1, pp. 120–122.
  • Victor Harold Matthews, Pastoral nomadism in the Mari Kingdom (ca. 1830-1760 B.C.). American Schools of Oriental Research, 1978. ISBN 0897571037
  • Peter Pfälzner, Keilschrifttafeln von Bassetki lüften Geheimnis um Königsstadt Mardaman (webpage; German language), University of Tubingen, 2018.
  • Daniel T. Potts, Nomadism in Iran: From Antiquity to the Modern Era. Oxford; Oxford University Press, 2014.