Wikipedija

Tradicionalno kitajsko slikarstvo

slikarska tradicija Kitajske

Kitajsko slikarstvo je ena izmed najstarejših umetnosti sveta, znano pod izrazom guohua (poenostavljeno kitajsko: 国画; tradicionalno kitajsko: 國畫; pinjin: guó huà), ki pomeni državno slikarstvo. Glavna značilnost kitajskega slikarstva je njegova tesna povezanost s kaligrafijo, zaradi katere se v slikarstvu najpomembnejšo vlogo pripisuje potezam. Kitajsko slikarstvo lahko delimo glede na podlago in glede na vsebino slike. Kot podlago so slikarji največkrat uporabljali svilo in papir, tematika pa se deli na figuralno slikarstvo, krajinsko slikarstvo in na slikarstvo cvetja in ptic. Slikarji se delijo na dvorne slikarje in na slikarje literate. Slike se pojavljajo na praporih, paravanih, pahljačah, albumih in vodoravnih ali navpičnih zvitkih. [1] [2] Za kitajsko slikarstvo je značilno, da na delo poleg slike napišejo pesem ali prozo, misel, poročilo ali posvetilo in datum ter da odtisnejo rdeč pečat, iz katerega je razvidno lastništvo slike. [3]

Zlati fazan in bombaževe rože z metulji, 11. stoletje, cesar Huizong iz dinastije Song

Materiali in tehnike slikanja uredi

Kitajski umetniki tradicionalno za slikanje potrebujejo štiri glavne materiale– čopič, črnilo, podlago in kamen za črnilo. Čopiči so za razliko od ravnih zahodnih čopičev špičasti, največkrat narejeni iz zajčje, ovčje ali volčje dlake. Držalo je narejeno iz bambusa ali lesa. [1][3] Črnilo je narejeno iz borove smole in olja drevesa tung, je zelo obstojno in pigmentirano. Pigmente pridobijo iz mineralov, največkrat uporabljene barve so: modra, zelena, bela in rdeča. Za tradicionalno kitajsko slikarstvo je značilno, da barv ne mešajo. [3][4]

Dve glavni tehniki v kitajskem slikarstvu sta:

Gongbi (poenostavljena kitajščina: 工笔画; tradicionalna kitajščina: 工筆畫 pinyin: gōngbǐ huà), katere značilnost je natančno in realistično upodabljanje objektov z živimi barvami, kar zahteva veliko časa. Slike so večinoma upodobljene na več plasteh svile, tehniko gongbi pa so uporabljali dvorni slikarji. Tehnika je prevladovala v zgodnjem obdobju kitajskega slikarstva. Najbolj znan in cenjen kitajski slikar tega stila je Gu Kaizhi, nekatera izmed njegovih najbolj znanih del so Esej o slikarstvu, Nimfa reke Luo ter Opomin dvorne učiteljice. [5] [6]

Shuimo (poenostavljena kitajščina: 水墨画; tradicionalna kitajščina: 水墨畫; pinyin: shuǐmò huà) je tehnika slikanja z vodo in črnilom, pri kateri se ne uporablja drugih barv. Glavna ideja je v samo nekaj potezah izraziti vsebino slike, zato je ta tehnika veliko hitrejša od tehnike gongbi. Umetniki, ki so uporabljali tehniko shuimo, so raje uporabljali papir kot svilo. Tehniko shuimo so uporabljali slikarji literati. Ta tehnika je postala popularna v dinastiji Song 宋 (907-1279) in je od takrat naprej zasedala pomemben položaj v kitajskem slikarstvu. [3][5] [6]

 
Guo Xi, Snežne gore, 11. stoletje

Tri vrste slikarstva uredi

Figuralno slikarstvo uredi

 
Nimfa reke Luo, Gu Kaizhi, 344-406 n. št.)

Prvo izmed treh glavnih vrst slikarstva glede na vsebino se je razvilo figuralno slikarstvo (poenostavljena kitajščina: 人物画; tradicionalna kitajščina: 人物畫; pinyin: rén wù huà) in sicer že v 3. stoletju pr. n. št v dinastiji Han 汉.[5] Figuralno slikarstvo se je sprva pojavilo v grobni umetnosti, bilo je namenjeno obredom in imelo religiozno vlogo.[3] Kasneje je postalo popularno na dvoru, kjer so prevladovali portreti članov kraljeve družine. Glavni prizori na slikah so bili povezani z vsakdanjim življenjem aristokracije – politični dogodki, življenje višjih slojev, dvorne dame. Pojavljale so se tudi podobe iz daoizma in budizma ter slikanje tujcev.[7] [8]

 
Zgodnja pomlad, Guo Xi, 1020-1090

Krajinsko slikarstvo uredi

Na začetku je krajina nastopala le kot ozadje v figuralnem slikarstvu, dokler ni postala samostojen element. Krajinsko slikarstvo (poenostavljena kitajščina: 山水画; tradicionalna kitajščina: 山水畫; pinyin: shān shuǐ huà) se začne pojavljati v 4. stoletju, ko vedno več umetnikov pride na jug Kitajske in se navduši nad novo pokrajino. V tistem času ponovno odkrivanje daoističnih načel ustvari težnjo k preprosti krajini.[7] V obdobju dinastije Yuan 元 (1271-1368) postane krajinsko slikarstvo najbolj razširjena vrsta slikarstva.[3] Z upodabljanjem krajine so lahko slikarji na posreden način izrazili subjektivnost. Dogajanje na sliki je v večini primerov povezano s poezijo, slika postane vizualni prikaz vsebine pesmi.[7] [8] Slike so večinoma ustvarjene v tehniki shuimo. Na delih se najpogosteje pojavljajo motivi gora, slapov, gozdov in rek. Gorovje predstavlja simbol za nekaj mogočnega, neprestan tok reke pa simbolizira tok življenja. V krajinsko slikarstvo so vključena tri načela perspektive, ki jih poznamo kot visoko, globoko in ravninsko daljavo - te vplivajo na kaj in kako se bomo osredotočili na sliki.[6] [7] [9]

 
Veličastna gora, Shen Zhou, 1467, dinastija Ming

Slikarstvo cvetja in ptic uredi

Slikarstvo cvetja in ptic (poenostavljena kitajščina: 花鸟画; tradicionalna kitajščina: 花鳥畫; pinyin: huā niǎo huà) se sprva pojavlja kot ozadje pri figuralnem slikarstvu. V dinastiji Tang 唐 (618-907) se začne pojavljati kot samostojen motiv in kasneje v dinastiji Song 宋 doseže svoj razcvet.[5] Glavni motivi na teh slikah so različne ptice in rastline, v isto kategorijo spadajo tudi slike konj, insektov in rib.[3] Rastline, ki so največkrat upodobljene, so bambus, slivov cvet, krizantema, orhideja in breskev, ki imajo simbolične implikacije in so metafora za avtorjeve ideale in želje.[8]

 
Zgodnja pomlad, Qian Xuan, 13. stoletje

Znani slikarji uredi

Glej tudi uredi

Viri in literatura uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 Evans, Jane. 2004. Chinese brush painting: A complete course in traditional and modern techniques. Courier Corporation.
  2. ↑ Wu, Tung. 1997. Tales from the Land of Dragons: 1.000 Years of Chinese Painting. Museum of Fine Arts Boston.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 Liao, Pin. 2002. Traditional painting (Culture of China). Foreign Languages Press.
  4. ↑ Lachman, Charles. 2018. Chinese Caligraphy. Asia Society. Povzeto po https://asiasociety.org/education/chinese-calligraphy
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 Gu He. 2016. Chinese Painting. China Today, 65(7), 66-67
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 Binyon, Laurence. 1908. Painting in the Far East: an introduction to the history of pictorial art in Asia, especially China and Japan. E. Arnold.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 Soper, Alexander C. 1941. Early Chinese Landscape Painting. Arts Bulletin, 23/2: 141-164
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Fong, Wen in Marilyn Fu. 1973. Sung and Yuan paintings. Metropolitan Museum of Art.
  9. ↑ Jullien, Francois. 2009. The Great Image Has No Form, or On the Nonobject through Painting, prevod JM Todd. The University of Chicago Press.

Zunanje povezave uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tradicionalno_kitajsko_slikarstvo&oldid=6100624«