Wikipedija

Teorija akcije (v psihologiji dela in organizacije)

Teorija akcije sodi med teorije motivacije v psihologiji dela in organizacije in izhaja iz nemško govorečega področja. Njena glavna enota analize je akcija, ki je opredeljena kot ciljno usmerjeno vedenje.[1],[2] Je splošna teorija delovnega vedenja[1] in primerna za aplikacijo.[3] Sodi med kognitivne teorije in se navezuje na vedenje ter je informacijsko procesna teorija, ki se nanaša na objektivno delovno okolje in objektivne rezultate dela.[1]

Temeljne komponente teorije akcije uredi

Pri razumevanju ciljno usmerjenega vedenja ljudi se teorija usmerja na zaporedje, strukturo in osredotočenost akcije.[3]

Zaporedje akcijskega procesa uredi

Zaporedje zajema šest korakov:

1. Postavljanje ciljev in odločanje med konfliktnimi cilji. Slednji so v teoriji akcije najpomembnejši koncept, ki združuje motivacijske in spoznavne strukture.[4]

2. Orientacija v (delovnem) okolju, ki vključuje napoved prihodnjih dogodkov in odzivanje na relevantne znake iz okolja.

3. Načrtovanje, ki povečuje verjetnost, da bodo ljudje za dosego zastavljenega cilja vložili več truda v izvajanje naloge.[3] Teorija akcije načrt označuje kot program akcije, ki zajema široko področje od ideje za izvedbo naloge do končne izvedbe.[1]

4. Izbor določenega načrta med vsemi možnimi načrti je vključen v proces odločanja.

5. Izvedba in nadzor načrta. V tem koraku se posameznik osredotoča na hitrost izvedbe naloge, fleksibilnost pri opravljanju zadolžitve in usklajenost med načrti.[3]

6. Povratne informacije so sporočila, ki jih posameznik interpretira v povezavi z akcijo in lahko zajemajo notranje telesne občutke, čustvene odzive sodelavcev, povišanje plačila ali neposredno besedno povratno informacijo.[5] Teorija izpostavlja večjo učinkovitost negativne povratne informacije, saj naj bi ta posameznika opozarjala, da zastavljenega cilja ni dosegel.[1]

Akcijska struktura uredi

Akcijska struktura zajema razumevanje nivoja uravnavanja vedenja.[3] Za doseganje višjih ciljev in učinkovito akcijo mora biti ta hierarhično organizirana.[1],[3] Višji nivoji regulacije vedenja so zavestni, miselno orientirani in splošni, medtem ko je akcija na nižjih nivojih rutinska in specifična za določene vrste vedenja.[3]

Teorija predpostavlja štiri nivoje uravnavanja vedenja:

  • Uravnavanje veščin je najnižji nivo regulacije vedenja, saj zajema uravnavanje avtomatiziranih situacijsko specifičnih veščin in ni zavestno.[3] Delovanje na tem področju ni usmerjeno na samostojne cilje.[1]
  • Nivo fleksibilnih akcijskih vzorcev zajema dobro izurjene shematične vedenjske vzorce. Delovanje je bodisi dostopno zavesti ali pa ne. Osredotočeno je na doseganje podciljev.[1] Na tem nivoju je pomembno prepoznavanje znakov iz okolja.
  • Intelektualni ali zavestni nivo je na nalogo usmerjen nivo uravnavanja vedenja in vključuje zavestno regulacijo akcije.[3] Delovanje na tem nivoju je običajno počasnejše, saj procesiranje informacij poteka zaporedno. Usmerjeno je na doseganje ciljev.[1]
  • Nivo metakognitivnih hevristik zajema posameznikovo razumevanje lastne uporabe akcijskih strategij in je v vsakdanjem življenju najpogostejši.[3] Uporaba hevristik je lahko zavestna ali avtomatizirana. Delovanje na tem nivoju je namenjeno doseganju standardov ali meta-ciljev.[1]

Osredotočenost akcije uredi

Akcija je lahko osredotočena na nalogo, socialni kontekst naloge ali osebo.[3] Podobno kot teorija predstavlja akcijsko strukturo v zvezi z nalogo, se lahko enako strukturo prilagodi tudi socialnemu kontekstu, pri čemer je treba upoštevati odzivanje drugih ljudi.[3] Osredotočenost na osebo zajema samoregulacijo vedenja in samoučinkovitost.[3]

Raziskave uredi

Rezultati kvazieksperimentalne študije, v kateri so primerjali poklicno samoregulacijo pisarniških delavcev v kontrolni skupini in v skupini, kjer so uporabili intervence, temelječe na principih teorije akcije, so pokazali povečanje zadovoljstva na delovnem mestu v skupini z uporabljenimi intervencami. Slednje so zajemale postavljanje kariernih ciljev za obdobje petih let, izdelavo načrta, zbiranje povratnih informacij in samospremljanje.[5] Pomen načrtovanja je razviden tudi iz rezultatov raziskave opravljene na študentih inženirskega oblikovanja. Študenti v kontrolni skupini so v računalniškem programu izdelovali tridimenzionalni načrt izdelka, druga skupina študentov pa je morala pred izdelavo računalniškega načrta izdelek ročno skicirati. Izkazalo se je, da so študentje v skupini, v kateri so izdelek predhodno skicirali, za izdelavo računalniškega načrta potrebovali manj izvedbenih korakov, ki so jih tudi manjkrat ponovili. Manj časa sta jim vzela tudi testiranje in popravljanje načrta.[6]

Aplikacija teorije uredi

Teorija je na področju organizacijske psihologije uporabna za razumevanje napak v delovnem procesu, značilnosti nalog in načrtovanja dela ter razumevanja povezave med delom in osebnostjo ter kompetencami in urjenjem.[1]

Zaradi sistematičnega pristopa k reševanju zastavljenih delovnih problemov in razgradnje nalog na podcilje je teorija uporabna na področju programiranja.[7]

Kritika teorije uredi

Kritiki teoriji očitajo pretirano racionalnost. Po njihovem mnenju zapostavlja dinamične in čustvene procese. Kot drugo pomanjkljivost izpostavljajo njeno utemeljenost na opazovanjih vedenja v laboratorijih, ki veljajo za umetna okolja. Teorija akcije po mnenju kritikov zanemarja vsebino motivacije, saj se osredotoča predvsem na proces.[2]

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. ↑ 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 Frese, M. in Zapf, D. (1994). Action as the core of work psychology: A German approach. V H. C. Triandis, M. D. Dunnette in L. M. Hough (Ur.), Handbook of Industrial and Organizational Psychology (str. 271–340). Palo Alto, California: Consulting Psychologists Press, Inc.
  2. ↑ 2,0 2,1 Emmons, R. A. (1997). Motives and Life Goals. V R. Hogan, J. Johnson in S. Briggs, (Ur.), Handbook of Personality Psychology (str. 485–512). New York: Academic Press.
  3. ↑ 3,00 3,01 3,02 3,03 3,04 3,05 3,06 3,07 3,08 3,09 3,10 3,11 3,12 Frese, M. (2009). Toward a psychology of entrepreneurship – an action theory perspective. Foundations and Trends in Entrepreneurship, 5(6), 435–494.
  4. ↑ Fister, K. (2000). Cilji vodstvenih delavcev: obvladovanje paradoksa učinkovitosti. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
  5. ↑ 5,0 5,1 Raabe B., Frese, M. in Beehr, T. A. (2007). Action regulation theory and career self-management. Journal of Vocational Behavior, 70(2), 297–311.
  6. ↑ Hacker, W., Sachse, P., Wetzstein, A. in Winkelmann, C. (2004). Action theory – A generic approach to design activity. Konstruktion, 1–4.
  7. ↑ Akdemir, U. (2002). Hacker's action theory. Sneto z naslova: https://www.cs.umd.edu/class/fall2002/cmsc838s/tichi/hackers.html Arhivirano 2015-02-17 na Wayback Machine.

Zunanje povezave uredi

Širši pregled motivacijskih teorij [1] Arhivirano 2016-03-05 na Wayback Machine.

Student training for entrepreneurial promotion (STEP) [2] Arhivirano 2015-05-17 na Wayback Machine.

O'Shea, D. (2011). Integrating cognitive, motivational, and emotional self-regulation in early stage entrepreneurs. Doktorska disertacija, Dublin: Dublin City University. Dostopno na: [3]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Teorija_akcije_(v_psihologiji_dela_in_organizacije)&oldid=5790868«