Wikipedija

Telesna razmerja

Medtem ko obstajajo znatne razlike v anatomskih razmerjih med ljudmi, je veliko informacij o deležih telesa, ki naj bi bili kanonični, bodisi v umetnosti, merjenju ali medicini.

Marija z dolgim vratom, Parmigianino. Kot druga manieristična dela, so razmerja telesa – tukaj vrat – so pretirana zaradi umetniškega učinka.

Pri merjenju se razmerja pogosto uporabljajo za povezavo dveh ali več meritev na telesa. Kubit na primer, naj bi bil dolg šest dlani. Razpon je 9 cm in se je včasih štel kot pol komolca. Medtem ko je prikladno, to razmerje morda ne odražajo fizionomskih razlik posameznikov, ki jih uporabljajo.

Podobno je v umetnosti, razmerja telesa so preučevali med človeškimi ali živalskimi deli telesa, med seboj in v celoti. Ta razmerja se uporabljajo v verističnih prikazih figure in postanejo tudi del estetskega kanona v kulturi.

Osnovna človeška razmerja uredi

 
Človeška razmerja so bila označena z ilustracijo iz anatomskega besedila iz 20. stoletja. Hermann Braus, 1921
 
A) črni lemur
B) šimpanz
C) gorila
D) človek

Pomembno v risbi človeške figure so razmerja. Čeprav obstajajo subtilne razlike med posamezniki, se človeški deli ujemajo v precej standardnem razponu, čeprav so umetniki v preteklosti poskušali ustvariti idealizirane standarde, ki so se v različnih obdobjih in regijah precej razlikovali. V sodobni grafični risbi je osnovna merska enota "glava", to je razdalja od vrha glave do brade. Ta merska enota je razumno standardna in jo umetniki že dolgo uporabljajo za določitev deležev človeške figure. Starodavna egipčanska umetnost je uporabila kanon sorazmerja, ki temelji na "pesti", merjeni čez členke, z 18 pestmi od tal do lasišča na čelu. To je uveljavila že Narmerjeva paleta iz približno 31. stoletja pred našim štetjem in je ostala v uporabi vse do osvajanja Aleksandra Velikega okoli 3000 let kasneje.[1]

Razmerja, uporabljena v risbi so:

  • Povprečna oseba je navadno 7 in pol glave visoka (vključno z glavo).
  • Idealna figura, ki se uporablja, kadar si prizadevate za vtis plemstva ali milosti, je narisana na višini 8 glav.
  • Herojska figura, ki se uporablja v junaškem za prikazu bogov in superherojev, je visoka osem in pol glave. Večina dodatne dolžine prihaja iz večjega prsnega koša in daljših nog

Zahodni ideal uredi

 
Študija Univerze v Torontu je dala ideal obraznih razmerij Jessice Alba, ki so bili blizu povprečja vseh ženskih profilov.

Razmerje noge-telo uredi

Študija s poljskimi udeleženci, ki jo je izvedel Sorokowski, je ugotovila, da je 5% daljših nog kot so referenčne, najbolj privlačne.[2] Študija zaključuje, da bi ta prednost lahko izhajala iz vpliva dolgonogih modelov. Študija Sorokowskega je bila kritizirana zaradi uporabe slike iste osebe z digitalno spremenjenimi dolžinami nog, ki jih je izdelal Marco Bertamini.

Druga študija, ki je uporabljala britanske in ameriške udeležence, je dala srednjo stopnjo razmerja med nogo in telesom.[3]

Swamijeva študija na ameriških moških in ženskah je pokazala, da imajo moški z dolgimi nogami prednost pred ostalimi deli telesa in ženske s 40% daljšimi nogami kot preostalimi deli telesa.[4] Raziskovalec je ugotovil, da lahko na to prednost vpliva ameriška kultura, v kateri so dolgonoge ženske predstavljene kot bolj privlačne. Tudi ta študija je bila kritizirana zaradi uporabe slike iste osebe z digitalno spremenjenimi dolžinami nog.

Druga pogosta meritev, povezana z razmerjem med nogo in telesom in razmerjem med višino pri sedenju. Razmerje višine sedenja je razmerje med dolžino hrbtenice in celotne višine, ki je močno povezana z razmerjem med nogo in telesom. Ugotovljeno je bilo, da je ta dolžina zelo različna med posamezniki različnih prednikov. Poročali so, da imajo posamezniki z afriškimi predniki v povprečju daljšo dolžino nog, to je nižji višino pri sedenju kot posamezniki evropskega porekla[5]. Študija v letu 2015 je pokazala, da je ta razlika v glavnem posledica genskih razlik, razlika med afriškimi in evropskimi posamezniki pa je enaka 1 standardnemu odklonu.[6]

Mišičasti moški in drobne ženske uredi

V študiji iz leta 1999 je bilo ugotovljeno, da so se »aktivne figure v daljšem časovnem obdobju povečale bolj mišično, pri čemer številne sodobne figure bolj presegajo mišičnost celo največjih človeških bodibilderjev«, ki odraža ameriški kulturni ideal super mišičastega človeka.[7] Tudi ženske lutke odražajo kulturni ideal tanjšanja pri ženskah.

 
Vitruvijev človek, Leonardo da Vinci

In art[edit]

V umetnosti uredi

Starodavni grški kipar Poliklet (c.450-420 pr. n. št.), znan po njegovem idealnem razmerju med bronastim Kopjenoscem, je napisal vplivni kanon, kjer je opisal deleže, ki jih je treba upoštevati v kiparstvu.[8] Kanon uporablja osnovne matematične pojme grške geometrije, kot so razmerje, deleži in simetrija (grško za "harmonične deleže"), ki ustvarjajo sistem, ki lahko opisuje človeško obliko skozi neprekinjeno geometrično vrsto. Poliklet uporablja majhen prst kot osnovni modul za določanje razmerja človeškega telesa, s čimer se ta dolžina večkrat poveča za √ 2, da se doseže idealna velikost drugih prstov, roke, podlakti in nadlakti.[9]

Leonardo da Vinci je verjel, da so idealna človeška razmerja določena s harmoničnimi razmerji, za katere je verjel, da jih ureja vesolje[10], tako da bi se idealen človek čisto prilegal krogu, kot je prikazano v njegovi slavni risbi Vitruvijevega človeka.

Slike uredi

  •  
    1½ leta star otrok
  •  
    odrasel moški
  •  
    Razmerja človeškega telesa se spreminjajo s starostjo

Sklici uredi

  1. ↑ Smith, W. Stevenson, and Simpson, William Kelly. The Art and Architecture of Ancient Egypt, pp. 12-13 and note 17, 3rd edn. 1998, Yale University Press (Penguin/Yale History of Art), ISBN 0300077475
  2. ↑ Sorokowski P., Pawlowski B. (3. januar 2008). »Adaptive preferences for leg length in a potential partner«. Evolution and Human Behavior. Zv. 29. str. 86–91. doi:10.1016/j.evolhumbehav.2007.09.002. Pridobljeno 29. marca 2010.
  3. ↑ Frederick, D. A. et al. (2010). The influence of leg-to-body ratio (LBR) on judgments of female physical attractiveness: Assessments of computer-generated images varying in LBR In Body Image. 7(1):51-55
  4. ↑ Swami, V. et al. (2006). The leg-to-body ratio as a human aesthetic criterion. In Body Image. 3.
  5. ↑ Bogin, B.; Varela-Silva, MI (Marec 2010). »Leg length, body proportion, and health: a review with a note on beauty«. Int J Environ Res Public Health. 7 (3): 1047–75. doi:10.3390/ijerph7031047. PMC 2872302. PMID 20617018.
  6. ↑ Chan, Y. et. al. (2015). Genome-wide Analysis of Body Proportion Classifies Height-Associated Variants by Mechanism of Action and Implicates Genes Important for Skeletal Development. Am J Hum Genet. 2015 Apr 8. pii: S0002-9297(15)00101-9.
  7. ↑ Pope, Harrison; Roberto Olivardia; Amanda Gruber; John Borowiecki (26. maj 1998). »Evolving Ideals of Male Body Image as Seen Through Action Toys«. International Journal of Eating Disorders. John Wiley & Sons, Inc. 26 (1): 65–72. doi:10.1002/(sici)1098-108x(199907)26:1<65::aid-eat8>3.3.co;2-4. PMID 10349585.
  8. ↑ Stewart, Andrew (november 1978). »Polykleitos of Argos," One Hundred Greek Sculptors: Their Careers and Extant Works«. Journal of Hellenic Studies. 98: 122–131. doi:10.2307/630196. JSTOR 630196.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  9. ↑ Tobin, Richard (Oktober 1975). »The Canon of Polykleitos«. American Journal of Archaeology. 79 (4): 307–321. doi:10.2307/503064. JSTOR 503064.
  10. ↑ "Universal Leonardo: Leonardo Da Vinci Online › Essays." Universal Leonardo: Leonardo Da Vinci Online › Welcome to Universal Leonardo. Web. 22 Apr. 2010. <http://www.universalleonardo.org/essays.php?id=563>.

Literatura uredi

  • Gottfried Bammes: Studien zur Gestalt des Menschen. Verlag Otto Maier GmbH, Ravensburg 1990, ISBN 3-473-48341-9.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Telesna razmerja.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Telesna_razmerja&oldid=6098053«