Svetišče Jasukuni
Svetišče Jasukuni (japonsko 靖国神社, 靖國神社, latinizirano: Jasukuni džindža, dob. 'Svetišče mirne dežele') je šintoistično svetišče v kraju Čijoda v Tokiu. Ustanovil ga je cesar Meidži junija 1869 in obeležuje tiste, ki so umrli v službi Japonske, od bošinske vojne 1868–1869, do dveh kitajsko-japonskih vojn, 1894–1895 oziroma 1937–1945 in prve indokitajske vojne 1946–1954, vključno z vojnimi zločinci.[1] Namen svetišča se je z leti razširil tako, da vključuje tiste, ki so umrli v vojnah, v katere je bila vpletena Japonska, od celotnega obdobja Meidži in Taišo ter zgodnjega dela obdobja Šova.[2]
| Svetišče Jasukuni | |
|---|---|
Jasukuni džindža | |
 Haiden (bogoslužna dvorana) | |
| Religija | |
| Pripadnost | šintoizem |
| Festival | Šunki Reitaisai (spomladi) Šuki Reitaisai (jeseni) |
| Lega | |
| Kraj | 3-1-1 Kudankita, Čijoda, Tokio 102-8246 |
  Lokacija: Japonska | |
| Koordinati | 35°41′39″N 139°44′36″E / 35.69417°N 139.74333°E |
| Arhitektura | |
| Vrsta arhitekture | šinmei-zukuri, bakrena streha (dōbanbuki) |
| Zgradil | cesar Meidži |
| Ustanovljeno | Junij 1869 |
| Spletna stran | |
| www | |
Svetišče navaja imena, izvor, rojstne datume in kraje smrti 2.466.532 moških, žensk, otrok in različnih hišnih živali. Med njimi je 1068 obsojenih vojnih zločincev, od tega 14 A-razreda (obsojenih zaradi sodelovanja pri načrtovanju, pripravi, začetku ali vodenju vojne). To je povzročilo številne polemike okoli svetišča. Drugi spomenik v stavbi honden (glavna dvorana) spominja na vsakogar, ki je umrl v imenu Japonske, in tako vključuje Korejce in Tajvance, ki so takrat služili Japonski. Poleg tega je stavba Činreiša (»Svetišče za pomiritev duhov«) svetišče, zgrajeno za vkopavanje duš vseh ljudi, ki so umrli med drugo svetovno vojno, ne glede na njihovo narodnost. Je neposredno južno od Jasukuni honden.
Japonski vojaki so se v drugi svetovni vojni borili v imenu cesarja Hirohita, ki je med koncem vojne in letom 1975 osemkrat obiskal svetišče.[3] Vendar pa je prenehal obiskovati svetišče zaradi nezadovoljstva nad čaščenjem najvišjih obsojenih vojnih zločincev.[4] Njegova naslednika Akihito in Naruhito nista nikoli obiskala svetišča.[5]
S svetiščem so povezani različni šintoistični festivali, zlasti spomladi in jeseni, ko so naokoli prenosna svetišča Mikoši v čast bogovom prednikov Japonske. Pomembna podoba svetišča je japonska cesarska krizantema na zavesah vrat, ki vodijo v svetišče. Trenutni 13. vrhovni duhovnik svetišča je Tatebumi Jamaguči, ki je bil imenovan 1. novembra 2018 po Kuniu Koboriju.
Območje
uredi
Na 6,25 ha velikem zemljišču svetišča je veliko objektov, pa tudi več struktur vzdolž 4 ha velikega nasipa. Čeprav tudi druga svetišča na Japonskem zasedajo velike površine, je Jasukuni drugačen zaradi nedavnih zgodovinskih povezav. Muzej Jūšūkan je samo značilnost, ki Jasukuni razlikuje od drugih šintoističnih svetišč. Naslednji seznami opisujejo veliko teh objektov in struktur.
Objekti
urediNa območju svetišča je več pomembnih verskih struktur. Haiden svetišča, glavna molitvena dvorana, kamor verniki prihajajo molit, je bila prvotno zgrajena leta 1901 v slogih irimoja-zukuri, hirairi in doubanbuki (bakrena streha), da bi lahko pokrovitelji izkazovali svoje spoštovanje in darovali. Streha te stavbe je bila prenovljena leta 1989. Bele zaslone, ki visijo s stropa, ob slovesnih priložnostih spremenijo v vijolične.[6]
Honden je glavno svetišče, kjer prebivajo posvečena božanstva Jasukunija. Zgrajeno leta 1872 in prenovljeno leta 1989 je tam, kjer duhovniki svetišča izvajajo šintoistične obrede. Stavba je na splošno zaprta za javnost.[7]
Stavba, ki je na desni strani haidena, je Sanšuden (参集殿) (»zborska dvorana«), ki je bila ponovno zgrajena leta 2004. Sprejem in čakalnice so na voljo posameznikom in skupinam, ki želijo častiti v glavnem svetišču.[8]
Stavba, ki je neposredno za Sanšudenom, je Točakuden (到着殿) (»sprejemna dvorana«).
Stavba, ki je neposredno za hondenom, je znana kot Reidžibo Hōanden (霊璽簿奉安殿) (»Repozitorij za simbolne registre božanstev«), zgrajena v slogih kirizuma-zukuri, hirairi in doubanbuki. V njej je simbolni register božanstev (霊璽簿, Reidžibo) – ročno izdelan japonski papirnati dokument, ki navaja imena vseh kamijev, posvečenih in čaščenih v svetišču Jasukuni. Zgrajena je bila iz protipotresnega betona leta 1972 z zasebno donacijo cesarja Hirohita.[9]
Poleg stavb glavnega svetišča Jasukunija sta na območju tudi dve obrobni svetišči. Motomija (元宮) je majhno svetišče, ki so ga v [[Kjoto|Kjotu]g najprej ustanovili simpatizerji cesarskih lojalistov, ki so bili ubiti v prvih tednih državljanske vojne, ki je izbruhnila med obnovo Meidži. Sedemdeset let pozneje, leta 1931, so ga premaknili neposredno južno od hondena svetišča Jasukuni. Njegovo ime, Motomija (»Prvotno svetišče«), se nanaša na dejstvo, da je bil v bistvu prototip za sedanje svetišče Jasukuni. Drugo obrobno svetišče je Činreiša. To majhno svetišče je bilo zgrajeno leta 1965 neposredno južno od Motomije. Posvečeno je tistim, ki niso zapisani v honden – tistim, ki so jih ubile vojne ali incidenti po vsem svetu, ne glede na narodnost. 13. julija ima festival.[10]
Tori in Mon (vrata)
urediObstaja več različnih vrat tori in mon (門), ki so tako na nasipu kot na območju svetišča. Ko se premikajo po ozemlju od vzhoda proti zahodu, so prvi tori, ki jih obiskovalci srečajo, Daiiči Tori (Ōtori). Ta velika jeklena konstrukcija je bila največji tori na Japonskem, ko je bil prvič postavljen leta 1921, da bi označil glavni vhod v svetišče.[11] Visok je približno 25 metrov in širok 34 metrov in je prvi tori. Trenutna ponovitev tega torija je bila postavljena leta 1974, potem ko je bil original leta 1943 odstranjen zaradi vremenskih vplivov. Ta tori je bil pred kratkim prebarvan.[12]
Daini Tori (Seidō Ōtori) je drugi tori, ki ga najdemo na poti proti zahodu do svetišča. Postavljen je bil leta 1887 namesto lesenega, ki je bil postavljena prej. To je največji bronasti tori na Japonskem.[13] Takoj za Daini Tori je šinmon (神門). 6-metrska vrata iz ciprese hinoki so bila prvič zgrajena leta 1934 in obnovljena leta 1994. Vsaka od njenih dveh vrat nosijo greben krizanteme s premerom 1,5 metra.[14] Zahodno od teh vrat so Čumon Tori (中門鳥居) (»Tretja vrata svetišča«), zadnji obiskovalci morajo iti pod njim, preden dosežejo Jasukunijev haiden. Obnovili so ga iz cipres, nabranih v prefekturi Saitama leta 2006.[15]
Poleg treh torijev in enih vrat, ki vodijo do glavnega kompleksa svetišča, je še nekaj drugih, ki označujejo druge vhode v svetišče. Iši Tori je velik kamnit tori na južnem koncu glavnega nasipa. Postavljen je bil leta 1932 in označuje vhod na parkirišča. Kitamon in Minamimon sta dve območji, ki označujeta severni in južni vhod v kompleks svetišča Jasukuni. Minamimon je označen z majhnimi lesenimi prehodi.
Sklici
uredi- ↑ »History«. Yasukuni.or.jp. Pridobljeno 3. marca 2016.
- ↑ »Deities«. Yasukuni.or.jp. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. junija 2016. Pridobljeno 13. aprila 2008.
- ↑ »Explainer: Why Yasukuni shrine is a controversial symbol of Japan's war legacy«. Reuters. 14. avgust 2021.
- ↑ »Hirohito quit Yasukuni Shrine visits over concerns about war criminals«. The New York Times. 26. april 2007.
- ↑ »Explainer: Why Yasukuni shrine is a controversial symbol of Japan's war legacy«. Reuters. 14. avgust 2021.
- ↑ »Haiden (Main Hall)«. Yasukuni Shrine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. decembra 2008. Pridobljeno 23. marca 2008.
- ↑ »Honden (Main Shrine)«. Yasukuni Shrine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2009. Pridobljeno 23. marca 2008.
- ↑ »Sanshuden (Assembly Hall)«. Yasukuni Shrine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2009. Pridobljeno 23. marca 2008.
- ↑ »Reijibo Hoanden (Repository for the Symbolic Registers of Divinities)«. Yasukuni Shrine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2009. Pridobljeno 23. marca 2008.
- ↑ »Chinreisha (Spirit-Pacifying Shrine)«. Yasukuni Shrine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. aprila 2008. Pridobljeno 23. marca 2008.
- ↑ Ponsonby-Fane, p. 130.
- ↑ »Daiichi Torii (First Shrine Gate or Great Gate)«. Yasukuni Shrine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2009. Pridobljeno 23. marca 2008.
- ↑ »Daini Torii (Second Shrine Gate)«. Yasukuni Shrine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2009. Pridobljeno 23. marca 2008.
- ↑ »Shinmon (Main Gate)«. Yasukuni Shrine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2009. Pridobljeno 23. marca 2008.
- ↑ »Chumon Torii (Third Shrine Gate)«. Yasukuni Shrine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2009. Pridobljeno 23. marca 2008.
Viri
uredi- Nelson, John. "Social Memory as Ritual Practice: Commemorating Spirits of the Military Dead at Yasukuni Shinto Shrine". Journal of Asian Studies 62, 2 (May 2003): 445–467.
- Ponsonby-Fane, Richard. (1963). Vicissitudes of Shinto. Kyoto: Ponsonby Memorial Society. OCLC 36655
- Pye, Michael: "Religion and Conflict in Japan with Special Reference to Shinto and Yasukuni Shrine". Diogenes 50:3 (2003), S. 45–59.
- Saaler, Sven: Politics, Memory and Public Opinion: The History Textbook Controversy and Japanese Society. München: Iudicium, 2005. ISBN 3-89129-849-8.
- Shirk, Susan L. China: Fragile Superpower: How China's Internal Politics Could Derail Its Peaceful Rise. Oxford University Press, US. 2007. ISBN 0-19-530609-0.
Zunanje povezave
uredi
- Uradno spletno mesto
- »Prime Minister's Visits to Yasukuni Shrine«. Ministry of Foreign Affairs of Japan (MOFA).
- Reiji Yoshida (20. december 2004). »Chief Yasukuni priest brings business savvy to shrine«. Japan Times.
- Tadayoshi Nakamura. »Yasukuni Jinja on the 60th anniversary of Japan's surrender«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. junija 2015.
- »Discussion of the impact of Prime Ministerial visits to Yasukuni Shrine«. Trans-Pacific Radio. 9. september 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. januarja 2007.
- Takahashi, Tetsuya (6. marec 2007). »Postwar Japan on the Brink: Militarism, Colonialism, Yasukuni Shrine«. CHIASMOS. Uchicago.
- Wheelchair accessibility information on Yasukuni Shrine