Starost vesolja

Starost vesolja je v fizikalni kozmologiji čas, ki je pretekel od prapoka. Astronomi so razvili dve različni metodi merjenja starosti vesolja.[1] Pri prvi metodi merijo starost z opazovanji oddaljenega in mladega vesolja in dobijo okoli 13,8 milijard let (2015[2]) in 13,787±0,020 milijard let za Lambda-CDM model (2018).[3] Pri drugi metodi opazujejo glede na lokalno, sedanje vesolje in dobijo nekoliko mlajše vesolje.[4][5][6] Nedoločenost prve metode je okoli 20 milijonov let, sodeč po vseh raziskavah, ki so dale podobne številke. Med njimi je tudi raziskava mikrovalovnega sevanja ozadja, ki so jo izvedli vesoljsko plovilo Planck, sonda Wilkinson Microwave Anisotropy in ostale vesoljske sonde. Meritve kozmičnega sevanja ozadja podajo čas ohlajanja vesolja od prapoka,[7] meritve rdečega premika vesolja pa lahko podajo približno starost z nadaljevanjem v preteklost.

Opazovanje mejUredi

Ker mora biti vesolje staro najmanj toliko, kot je stara najstarejša stvar v njem, so izvedli veliko opazovanj, kjer so določili spodnjo mejo starosti vesolja. Med njimi so temperature najhladnejših belih pritlikavk, ki se postopoma hladijo skozi čas in najtemnejše točke obratov zvezd glavne veje v kopicah (zvezde z majhno maso porabijo več časa na glavni veji, zato postavijo najmanjšo starost zvezde, ki so se razvile stran od glavne veje).

SkliciUredi

  1. European Space Agency (17 July 2018). "From an almost perfect Universe to the best of both worlds. Planck. (last paragraphs)". European Space Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 April 2020.
  2. Planck Collaboration (2016). "Planck 2015 results. XIII. Cosmological parameters (See PDF, page 32, Table 4, Age/Gyr, last column)". Astronomy & Astrophysics. 594: A13. arXiv:1502.01589. Bibcode:2016A&A...594A..13P. doi:10.1051/0004-6361/201525830.
  3. Planck Collaboration (2020). "Planck 2018 results. VI. Cosmological parameters (See PDF, page 15, Table 2, Age/Gyr, last column)". Astronomy & Astrophysics. 641: A6. arXiv:1807.06209. doi:10.1051/0004-6361/201833910.
  4. Riess, Adam G.; Casertano, Stefano; Yuan, Wenlong; Macri, Lucas; Bucciarelli, Beatrice; Lattanzi, Mario G.; MacKenty, John W.; Bowers, J. Bradley; Zheng, Weikang; Filippenko, Alexei V.; Huang, Caroline (2018-07-12). "Milky Way Cepheid Standards for Measuring Cosmic Distances and Application to Gaia DR2: Implications for the Hubble Constant". The Astrophysical Journal. 861 (2): 126. arXiv:1804.10655. Bibcode:2018ApJ...861..126R. doi:10.3847/1538-4357/aac82e. ISSN 1538-4357.
  5. ESA/Planck Collaboration (17 July 2018). "Measurements of the Hubble constant". European Space Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 October 2020.
  6. Freedman, Wendy L.; Madore, Barry F.; Hatt, Dylan; Hoyt, Taylor J.; Jang, In-Sung; Beaton, Rachael L.; Burns, Christopher R.; Lee, Myung Gyoon; Monson, Andrew J.; Neeley, Jillian R.; Phillips, Mark M. (2019-08-29). "The Carnegie-Chicago Hubble Program. VIII. An Independent Determination of the Hubble Constant Based on the Tip of the Red Giant Branch". The Astrophysical Journal. 882 (1): 34. arXiv:1907.05922. Bibcode:2019ApJ...882...34F. doi:10.3847/1538-4357/ab2f73. ISSN 1538-4357.
  7. Bennett, C.L.; et al. (2013). "Nine-Year Wilkinson Microwave Anisotropy Probe (WMAP) Observations: Final Maps and Results". The Astrophysical Journal Supplement Series. 208 (2): 20. arXiv:1212.5225. Bibcode:2013ApJS..208...20B. doi:10.1088/0067-0049/208/2/20.

Zunanje povezaveUredi