Staphylococcus aureus
Staphylococcus aureus (tudi zlati stafilokok) je vrsta bakterije iz rodu stafilokokov, ki je najpogostejši povzročitelj stafilokoknih okužb. Gre za okroglasto bakterijo (kok), ki je sicer pogosto prisotna na človeški koži. Okoli 20 % ljudi je trajnih prenašalcev te bakterije.[1]
Staphylococcus aureus | ||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||
| ||||||||||||||||
Staphylococcus aureus Rosenbach 1884 |
Povzročene bolezni
urediS. aureus lahko pri človeku povzroči različne bolezni, od omejenih kožnih okužb (impetigo oziroma krastavost, gnojni izpuščaji, turi, karbunkel, kožni ognojki ...) do življenjsko ogrožajočih bolezni, kot so pljučnica, meningitis, osteomielitis, endokarditis, sindrom toksičnega šoka, bakteremija in septikemija. Je eden od petih najpogostejših povzročiteljev bolnišničnih okužb in pogosto povzroča pooperativne infekcije ran.
Zdravljenje in odpornost na antibiotike
urediZdravilo izbora za okužbe s S. aureus je penicilin, a so zaradi razširjenosti sevov odpornih na penicilin, zdravila izbora pogosto na penicilazo odporni penicilini (npr. oksacilin ali flukloksacilin). Pri hudih okužbah, npr. pri endokarditisu, se lahko uporabi kombinacija z gentamicinom,[2][3], ki je lahko sporna zaradi visokega tveganja za poškodbo ledvic.[4] Trajanje zdravljenja je odvisno od mesta in resnosti okužbe.
Ob uvedbi penicilina leta 1943 so bili sevi, odporni na ta antibiotik, malodane nepoznani, Alexander Fleming je odkril antibiotično delovanje penicilina ravno na S. aureus. Leta 1950 je bilo že 50 % v bolnišnicah osamljenih bakterij S. aureus odpornih na penicilin, leta 1980 pa že 80 %.[5]
Viri
uredi- ↑ Kluytmans J; van Belkum A; Verbrugh H (Julij 1997). »Nasal carriage of Staphylococcus aureus: epidemiology, underlying mechanisms, and associated risks«. Clin. Microbiol. Rev. 10 (3): 505–20. PMC 172932. PMID 9227864.
- ↑ Korzeniowski O; Sande MA (1982). »Combination antimicrobial therapy for Staphylococcus aureus endocarditis in patients addicted to parenteral drugs and in nonaddicts: a prospective study«. Ann Intern Med. 97 (4): 496–503. PMID 6751182.
- ↑ Bayer AS; Bolger AF; Taubert KA; in sod. (1998). »Diagnosis and management of infective endocarditis and its complications«. Circulation. 98 (25): 2936–48. PMID 9860802.
- ↑ Cosgrove SE; Vigliani GA; Campion M; in sod. (2009). »Initial low‐dose gentamicin for Staphylococcus aureus bacteremia and endocarditis is nephrotoxic«. Clin Infect Dis. 48 (6): 713–721. doi:10.1086/597031.
- ↑ Chambers HF (2001). »The changing epidemiology of Staphylococcus aureus?«. Emerg Infect Dis. 7 (2): 178–82. doi:10.3201/eid0702.010204. PMC 2631711. PMID 11294701.