Služnik (arhitektura)

Služnik (nemško: ‘’ Dienst’’) (tanki paličasti členi ob steni ali slopu) je ime za gradbeni element gotske sakralne arhitekture. To je tanek polsteber, v preseku polovica, četrtina ali tričetrt kroga, in je eden od sestavnih delov snopastega stebra ali pilastra (francosko: fascicule).[1]

Služnik, ki v oboku prehaja v rebra, Stolnica v Amiensu, 13. st.
Služnik po Viollet-le-Ducu: slovar francoske arhitekture XI. do XVI. stoletja, Pariz, 1856.

Služnik običajno poteka od dna, preko celotne mase zidu vse do oboka, kjer preide v rebro – nosilec oboka.[2] Služnik zato vizualno in konstrukcijsko deluje kot eden od najpomembnejših elementov notranjosti gotske sakralne arhitekture, posebej poudarjajoč tipično gotsko vertikalnost volumna in konstrukcije.

Izraz se je prvič pojavil v tedenskih obračunih praške stolnice 1372/78 kot »dinst« in ga je v literaturi o zgodovini stavbarstva uvedel Georg Gottfried Kallenbach leta 1843/45.[3]

Sklici uredi

  1. ELU 1964.; Damjanov/Radulić 1967.
  2. ELU 1964.
  3. Satz nach Günther Binding: Was ist Gotik? Darmstadt 2000, V.5. Rundpfeiler, Gliederpfeiler, Bündelpfeiler, S. 227.

Literatura uredi

  • Ernst Gall: Dienst, in: Reallexikon zur Deutschen Kunstgeschichte, Bd. 3, 1954, Sp. 1467–1479.