Služnik (arhitektura)

Služnik (nemško: ‘’ Dienst’’) (tanki paličasti členi ob steni ali slopu) je ime za gradbeni element gotske sakralne arhitekture. To je tanek polsteber, v preseku polovica, četrtina ali tričetrt kroga, in je eden od sestavnih delov snopastega stebra ali pilastra (francosko: fascicule).

Služnik, ki v oboku prehaja v rebra, Stolnica v Amiensu, 13. st.

Služnik po Viollet-le-Ducu: slovar francoske arhitekture XI. do XVI. stoletja, Pariz, 1856.

Služnik običajno poteka od dna, preko celotne mase zidu vse do oboka, kjer preide v rebro – nosilec oboka. Služnik zato vizualno in konstrukcijsko deluje kot eden od najpomembnejših elementov notranjosti gotske sakralne arhitekture, posebej poudarjajoč tipično gotsko vertikalnost volumna in konstrukcije.

Izraz se je prvič pojavil v tedenskih obračunih praške stolnice 1372/78 kot »dinst« in ga je v literaturi o zgodovini stavbarstva uvedel Georg Gottfried Kallenbach leta 1843/45.

Literatura

• Ernst Gall: Dienst, in: Reallexikon zur Deutschen Kunstgeschichte, Bd. 3, 1954, Sp. 1467–1479.