To gradivo je pod sklicno številko 509280 dostopno na spletnih straneh Večera.
Ta predloga ne označuje avtorskopravnega statusa dela. Ob njej mora stati tudi običajna oznaka o avtorskopravnem statusu gradiva. Več o tem si lahko preberete na strani Commons:Navedba licence.
To delo iz Slovenije je v državi izvora in v Združenih državah Amerike v javni domeni, ker so po jugoslovanskem Zakonu o avtorski pravici iz leta 1978, po katerem so bila dela varovana v času avtorjevega življenja in še 50 let po tem (pri fotografijah in delih uporabne umetnosti petindvajset let od objave), avtorske pravice na njem pretekle. To velja za dela, ki so bila v javni domeni 29. aprila 1995, ko je stopil v veljavo nov avtorskopravni zakon, ali pred tem datumom, kar je tudi pred 1. januarjem 1996, datumom, ki ga določa ameriški zakon URAA.
Delo ustreza enemu od naslednjih meril:
a) delo ima znanega avtorja, ki je umrl pred 1. januarjem 1945;
b) anonimno delo, objavljeno pred 1. januarjem 1945;
c) fotografija ali delo uporabne umetnosti, objavljeno pred 1. januarjem 1970.
Druga dela vstopijo v javno domeno 70 po avtorjevi smrti ali, v primeru anonimnih del, 70 let po objavi. Če je temu tako, uporabite oznako {{PD-old-70}}.
Datoteka vsebuje še druge podatke, ki jih je verjetno dodal za njeno ustvaritev oziroma digitalizacijo uporabljeni fotografski aparat ali optični bralnik. Če je bila datoteka pozneje spremenjena, podatki sprememb morda ne izražajo popolnoma.
Fotograf
Večer arhiv
Naslov slike
23. februar 1962, Piran: Piranska ladjedelnica - Ni lahko biti majhen in imeti velike, trimiljardne načrte. Niti ni lahko zaposliti 480 ljudi v podjetju in obenem imeti skoraj prav toliko poklicev. Še huje je, če si tarča turistov, saj vidijo v tebi kalilca tihote počitniškega življenja - čeprav sami veseljačijo kasno v noč. Da, takšna je ladjedelnica ob Piranski cesti, skozi ograjo! Suhiprostor med morjem in cesto je ozak, da človek prvi hip podvomi, ali imajo ladjedelničarji sploh dovolj življenskega prostora. Pa ga imajo, so povedali. Pogled na delovišče ni veličasten - le ob Rogu se zaustavi, ki je prišel na zdravniški pregled, potem se oči obesijo na večtisočtonskižerjav mariborske Metalne. Pred dvema letoma so delali rečne vlečenke, danes govorijo o izdelavi srednjih ladij na motorni pogon. Polne roke dela imajo, saj načrti res niso majhni: nad milijardo bruto proizvoda lani, letos pa že tri. Najprej: zgradili bodo dve ladji za Indonezijo (po 950 ton nosilnosti), potem pa še specialno ladjo za prevoz živine (2500 ton). Za Holandijo so že začeli graditi tovorno ladjo z 2500 tonami nosilnosti, za Gvinejo pa bodo izdelali dva vlačilca po 960 konjskih sil. Vlačilca bosta prvi plovni enoti te afriške dežele, služila pa bosta potrebam pristanišča v Konakriju. Ladijska motorja zanju bo izdelal ljubljanski Litostroj. Kdor ima takšne načrte, ni več majhen pač pa se trudi, da bi napravil velik korak v svojem razvoju. Škoda le, da se vsi načrti ne posrečijo vedno. Tako je bilo, n. pr., z aluminijastimi rešilnimi čolni za jugoslovanske potniške ladje. Piranski ladjedelčani so jih napravili nekaj več kot dvajset, te so tudi prodali. Potem so se naročila ustavila, kajti domači čolni so bili dražji od uvoženih (zaradi uvoza surovin). Škoda! Strokovnjaki, ki so si jih ogledali, so morali priznati, da so bili ti čolni mnogoboljši od podobnih, ki jih proizvajajo v tujini. Les v ladjedelništvu izumira, počasi roma v zaton - zato piranska ladjedelnica ne gradi več lesenih ladij, pač pa bo za uresničitev svojih načrtov porabila več kot dva tisoč ton pločevine. Takšna je piranska ladjedelnica z druge plati - neskozi obcestno ograjo, ki je postavljena kot mejnik s turizmom. (avtor fotografije: Dragiša Modrinjak)