Slavija

Slavija je drama Antona Bonaventure Jegliča, ki je izšla leta 1870 v letopisu Matice slovenske.

Slavija

Avtor	Anton Bonaventura Jeglič
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Žanr	drama
Založnik	Matica Slovenska
Datum izida	1870

Obnova

Osebe

• Slavija
• Pogum, Veran, Prostin, njeni sinovi.
• Tevton.
• Germania.
• Zvitež.
• Hlimbež.
• Device, vojaki, jetniki.

1. dejanje

Slavija toži na bojišču: mirno so živeli v pravem raju, pa jih je napadel prevzetni sosed... Tedaj se iz množice mrtvih dvignejo njeni trije sinovi; prisežejo, da bodo navdušili mladi zarod za boj - napočil bo dan maščevanja in plačila za današnje gorje! - Na bojišče pride zmagoviti Tevton, ki se mu Hlimbež in Zvitež na vso moč prilizujeta, poln nadutosti se hvali, do ima samo on pravico do liberalnosti, »pildunge« (= omike) in kulture, Slavija naj ga občuduje in se zadovolji z drobtinicami z njegove mize. Pripeljejo ujetnike, ki prosijo za milost; Tevton Jim da na izbiro: smrt ali boj zoper lastno mater Slavijo, ki mu jo morajo pripeljati v verigah! Tudi Tevtonova žena Germania ne bo srečna, dokler ne bo Slavije ponižala v svojo sužnjo. Odidejo slavit zmago in skorajšnji konec osovražene Slavije. Sinovi bodrijo obupano mater: oborožili in opogumili bodo ljudstvo, do se bodo vrnili dnevi zlate svobode!

2. dejanje

Slavija s sinovi roti nebeške moči za pomoč. Prošnjo je uslišana, z neba priplavajo tri device, ki Slaviji podarijo venec Ved in Umetnosti, prstan Bratovske ljubezni in zvezdo Prostosti; če bo vse troje gojila in čuvala, bo njeno ljudstvo mogočno in bo poneslo med svet pravo omiko in svobodo. Slavija s sinovi srečna sprejme poslanstvo, ki bo svetu prineslo novo dobo, ter na čelu ljudstva krene v boj, nad njimi pa zaščitniško plahutajo nebeške device z obljubami zmage in večne sreče. - Boj je srečno končan, pred Slavijin prestol pripeljejo ujete sovražnike, ki trepetajo od strahu. Tedaj Slavija pokaže, kako se ona maščuje: odpusti jim, če bodo le zavrgli orožje, tj. vojno, sovraštvo in izkoriščanje, in se odločili za pravo omiko, tj. za resnico in pravico. Oba rodova naj živita v miru in naj med seboj tekmujeta le na poti do prosvete, ki je obči blagor. Tevton hvaležno priseže, da se bo ravnal po modrosti in volji blage vladarice. – A če se vse lahko odpusti, se izdajstvo ne more. Tisti, ki so prodali lastno mater, so izvržki, obsojeni na pokoro v najbolj oddaljenih, pustih krajih. Če se bomo zmeraj bojevali za pravico, za vse, kar je lepo in blago in pravo, bomo imeli raj na zemlji!

Opombe

Obnova citirana po Alenka Goljevšček: Anton Bonaventura Jeglič. Taras Kermauner: Križ čez blato: Blato v izviru in izteku 2. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1997.

Viri

Taras Kermauner: Križ čez blato: Blato v izviru in izteku 2. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1997.