Odpre glavni meni

Wikipedija β

Riž sta dve rastlinski vrsti iz družine Poaceae (trave), in sicer azijska Oryza sativa in afriška Oryza glaberrima, vendar se najpogosteje povezuje le s prvo. Čeprav je rod Oryza razširjen po vsem svetu, so izvorno območje riža tropski in subtropski deli južne in jugovzhodne Azije ter Afrika. Preko stoletij se je s trgovino in raziskovanjem razširil v mnoge kulture po svetu. Izraz »divji riž« se lahko nanaša na divje vrste rodu Oryza, navadno pa na divje in udomačene vrste sorodnega rodu Zizania. Riž je vir več kot petine kalorij, ki jih zaužije človeštvo.[1] Ta enoletna rastlina zraste med 1 in 1,8 m visoko, ob ustreznih tleh pa lahko nekatere sorte zrastejo še višje. Za vzgojo je potrebno dosti vode in dela. Zelo je razširjen v deželah s ceneno delovno silo. Kultiviranje riža se je začelo pred več kot 6.500 leti v več deželah hkrati. Leta 1966 je monsunska Azija na 100 milijonih hektarjev pridelala 220 milijonov ton riža, leta 1977 je bilo z rižem zasejanih že 142 milijonov hektarjev površin (pšenice 232 milijonov), hektarski donos pa je bil 2.600 kg (pšenice 1.660 kg), letna proizvodnja neoluščenega riža je bila torej 366 milijonov ton (pšenice 386 milijonov, koruze 349 milijonov);[2] komaj dve desetleji kasneje je letna proizvodnja znašala približno 600 milijonov ton in na prelomu 21. stoletja je prehitela proizvodnjo pšenice ter koruze.[3] Generalna skupščina OZN je leto 2004 razglasila za leto riža.

Riž
Oryza sativa
Oryza sativa
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Liliopsida (dvokaličnice)
Red: Poales (travovci)
Družina: Poaceae (trave)
Rod: Oryza
Vrste
  • Oryza glaberrima
  • Oryza sativa
Sajenje riža v Laosu

Sorte z najvišjim pridelkom gojijo na poplavljenih riževih poljih (t. i. vodni riž), nekatere sorte zahtevajo manj vlage in toplote (pridelek je zato manjši, t. i. suhi ali gorski riž).

Od vseh žit vsebuje riž največ škroba (75–80%), 12% vode, 7% beljakovin, 0,5% maščob in 0,4% mineralnih snovi.

Riž se uporablja za prehrano in v industrijske namene. V Industriji iz riževih zrn pridelujejo zdrob in škrob. Rižev škrob je po kakovosti najboljši in se uporablja tudi za izdelavo pudingov in pudrov v kozmetiki. Iz riža pa proizvajajo tudi špirit in alkoholne pijače (riževo žganje arak in riževo vino sake).

Iz riževe slame izdelujejo slamnike in papir. Riževi otrobi so zelo dobra živinska krma.

Vsebina

EtimologijaUredi

Riž so v Evropo prinesli iz vzhodnega Sredozemlja, zato beseda za riž v vseh evropskih jezikih izvira iz grške ὄρυζα (oruza).V latinščino je prišel kot oryza, nato pa v italijanščino riso oz. romunski orez ter starofrancoski ris. Iz stare francoščine izvira tudi angleška beseda rice, prvič izpeljana v 13. stoletju, in valižanska reis. Ta je podobna nizozemski rijst in nemški Reis. Ker starovisokonemški izgovor še ni imel dvoglasnika, je slovenski riž verjetno sposojenka iz nemščine ali pa italijanščine; podobna izgovorjava se ohranja v litovskem ryžiai, poljskem ryż, češkem rýže, slovaškem rýža, hrvaškem (in srbskohrvaškem) riža ter madžarskem rizs.[4][5][6] Bolgari in Makedonci uporabljajo besedo oriz, Rusi in Ukrajinci pa ris. V srbščini riž označuje povsem svojska beseda pirinač.

Izvor grške besede ni pojasnjen. Mogoče je, da je sposojenka iz tamilske besede அரிசி (arisi) oz. različice iz stare tamilščine arici.[7][8] Krishnamurti zagovarja izvor v proto-dravidski besedi *wariñci,[9] Mayrhofer pa staroiranskem korenu *vrīz- ali *vrinj-,[10] ki pa je soroden sanskrtskemu vrīhí-, zaradi česar Witzel sklepa, da gre za dravidsko dediščino.

OpisUredi

Riž je enokaličnica. Običajno je enoletnica, a nekateri kultivarji rojevajo v ugodnih razmerah tudi do 30 let, torej kot trajnice. Raste praktično povsod, celo na strmih gričih ali v goratih območjih s sistemom namakalnih teras. Riževa rastlina zraste 1-1,8 metra visoko, odvisno od kvalitete tal in sorte. Ima plitve nitaste korenine, ki rastejo v šopu, z zračnim tkivom. Listi so suličasti in vzporedno žilni, dolgi 50–100 cm, široki pa 2–2,5 cm, navadno gladki ali le rahlo dlakavi. Jeziček je trikoten ali le pri vrhu suličast, dolg 1–1,5 cm in neredko razcepljen; pogosto so tudi srpasta in dlakava ušesca. Dolžina stebla je odvisna od kultivarja in se navadno giblje med 0,5-1,5 metra, pri posebnih vodnih kultivarjih pa celo do 5 metrov.[11] Takšen kultivar so tako zaradi pogostih poplav sadili na Tajskem: obirali so jo s čolna, pri čemer so odrezali le lat.[12] Socvetje je lat, oprašuje ga veter. Dolg je 9–40 cm in ga sestavlja 50-500 klaskov, navadno pa okoli 100. Vsak klasek vsebuje antecij s pripadajočimi plevami (spodnji ogrinjalni sta manjši kakor zgornji predpleva in krovna pleva, ki je podaljšana v reso). V nasprotju z drugimi travami ima 6 prašnikov, pestič pa 2 ščetkasti brazdi. Seme je zrno jajčaste ali valjaste oblike, dolgo 5–7,5 mm in široko 2–3,5 mm, navadno rumenkaste ali sivorjave barve. Pri zrelem rižu pleve tvorijo luščino.[13] Obstaja več podvrst riža.

KultivarjiUredi

Zaradi široke razširjenosti sta se izoblikovali 2 tradicionalni podskupini vodnega riža:

  • skupina Indica: ti kultivarji uspevajo v vlažnem tropskem podnebju, imajo visoko steblo in so močno olistani, pogosto odženejo po več stebel, občutljivi so na poleganje, vendar ima gnojenje nanje razmeroma majhen učinek; kritična dolžina dneva za cvetenje je 12,5–14 ur (fotoperioda), lati niso zbiti, riž je dolgozrnat;
  • skupina Japonica: ti kultivarji uspevajo v subtropskem in sredozemskem podnebju z vsaj 130 dnevi brez slane; so nižji in imajo širše in bolj pokončne liste, navadno odženejo le po en zbit lat s kratkozrnatim rižem, se pa močno odzovejo na gnojenje, hkrati pa ni dolžina dneva ne vpliva na cvetenje.[14]

V Aziji so priljubljene aromatične sorte riža, kot so indijski basmati ali tajski jasminski riž. Značilen duh, okus in tekstura jim ob nižjih donosih dajo znatno višjo ceno na trgu.[15]

 
Beli riž in zlati riž (desno)

BiotehnologijaUredi

Današnje izboljšane sorte so dobljene s križanjem izvornih kultivarjev iz omenjenih skupin. Zaželene lastnosti so: kratko steblo (večji donosi zrnja, manj poleganja), pokončni listi (boljša osončenost, prestrezanje svetlobe), kratka rastna doba, nefotoperiodnost (neodvisnost od dolžine dneva omogoča dve žetvi), odpornost na mraz in bolezni. 1966 je Mednarodni inštitut za raziskave riža predstavil kultivar IR8, ki ga odlikuje visok donos in odzivnost na dušična gnojila. Kitajska od 1976 uspešno prideluje riževe hibride (visoki donosi zaradi heteroze): najbolj znan je Shanyou 63. V zahodni Afriki pridelujejo medvrstne hibride Oryza sativa in domačega Oryza glaberrima in ga v zahodni in osrednji Afriki uspešno tržijo pod imenom Nerica (New rice for Africa).[16]

Luščina ne vsebuje vitamina A, zato je pomanjkanje vitamina A pogosta težava v regijah, kjer predstavlja velik delež v prehrani. Nemški in švicarski raziskovalci so izdelali riž, ki proizvaja beta-karoten, prekurzor vitamina A, ki se v telesu pretvori v to bistveno snov. Beta-karoten obarva riž v rumeno, zato so ga poimenovali "zlati riž".[17] Do zdaj še niso našli seva, ki bi proizvajal beta-karotena brez genskega inženiringa.[18]

Strokovnjaki skušajo ustvariti seve, ki bi bili bolj tolerantni na poplavne, sušne in slane razmere, pa tudi takšnega, ki bi bil bolj okolju prijazen.

ZgodovinaUredi

Rod Oryza je zelo star in se je izoblikoval že pred razpadom Pangee, saj najdemo posamezne vrste od Južne Amerike, Afrike in Azije do Avstralije; kljub temu je bil neodvisno udomačen le v Aziji in Afriki. Glede na prisotnost in raznolikost vrst in podvrst, ki so utegnile biti prednice današnjega azijskega riža, lahko natančneje določimo prostor njegove požlahtnitve. Ker je takšna pestrost največja na območju vzhodne Indije, Indokine in južne Kitajske, lahko sklepamo, da se je prav tu pred približno 9.000 leti začelo načrtno gojenje riža.[19] Braudel meni, da so vodni riž kultivirali v Indiji, od tod pa je ok. 2100 p. n. št. dosegel južno Kitajsko, in sicer območje okoli Biserne reke (Nature, 2012[20]). Pred tem so po arheoloških dokazih sklepali, da so ga najprej vzgajali v dolini reke Jangce na Kitajskem[21][22]. Šele po uveljavitvi v teh dveh predelih naj bi se kot znak omike razširil v Tibet, Malezijo, Indonezijo, na Filipine (ok. 3.000 pr. n. št.)[23] in Japonsko. Na Japonskem se riž prvič omenja v 1. stoletju, kot poglavitno žito pa šele v 17. stoletju. Na Bližnjem vzhodu se pojavi v 1. stoletju; našli so ga v grobu v Susui v Iranu. V Sredozemlju so riž s trgovino spoznali že v antiki, po vzponu Arabcev pa so ga ti sadili v Španiji - tako so že v 14. stoletju na šampanjskih sejmih prodajali riž z Majorke, na Nizozemskem pa riž iz Valencie. Na Madagaskar so arabski trgovci riž prinesli v 10. stoletju. V 15. stoletju so pričeli riž gojiti tudi v Italiji in tedaj se je že poceni prodajal v Ferrari. Kasneje se je njegova pridelava razširila na Sicilijo, v Romanjo, Kampanijo, Toskano, Piemont, še zlasti pa v Benečijo in Lombardijo, kjer so se po upadu trgovine z Jutrovim z intenzivnim poljedelstvom ukvarjali premožni patriciji in obubožanim kmetom ponudili hrano v zameno za delo. Težave v Benetkah so se odražale tudi v rasti cen riža od 1600-1800. Hkrati je postajal riž pomemben na turškem Balkanu, vse bolj pa tudi v Severni Ameriki, kjer je bila konec 17. stoletja Karolina že velika izvoznica.[24]

AzijaUredi

Danes pridelajo večino riža v Aziji; Kitajska, Indija, Indonezija, Bangladeš, Vietnam, Tajska, Mjanmar, Pakistan, Filipini, Koreja in Japonska kar 87% svetovne proizvodnje.

Kjer gojenje vodnega riža zaradi vremenskih in reliefnih razmer ni bilo mogoče ali pa je bilo oteženo, npr. na Sumatri, Javi, Filipinih (riževe terase Banaue domordnega ljudstva Ifugao so kandidatke za "osmo čudo sveta"[11][12][13]), Cejlonu, annamskih Kordiljerah, so gojili gorski riž. S požiganjem gozda so izkrčili polja in ustvarili t.i. ledinski gozd, kamor so med ostanki drevja zasejali riž in druge poljščine - takšno primitivno poljedelstvo je zahtevalo 10-25-letno kolobarjenje in je prehranilo le 10-50 ljudi na km2. Poimenovanje tehnike ledinskega gozda je skladno s specifikami posameznega območja raznoliko: malezijsko-indonezijsko ladang, vietnamsko raj, indijsko džung, malgaško tavi.[25]

Kljub primernim razmeram pa je bil gorski riž zelo redek na Kitajskem, saj so v hribovitih pustinjah raje gojili proso in pšenico ali pa sploh nič, ker so večjo pozornost raje namenili riževim poljem v nižinah. Šele z rastjo prebivalstva v 18. stoletju se je pojavila potreba po kultivaciji na pobočjih, pa tudi možnost uvedbe novih poljščin iz Amerike (koruza, sladki krompir). Riževa polja so namreč zagotavljala dovolj živeža za prehrano številnega prebivalstva, hkrati pa zahtevala veliko dela in tudi stalno sodelovanje podeželja z mesti, ki niso bila le trg, ampak tudi vir dragocenega blata za gnojenje polj (ker Kitajci ne prebavljajo mleka, živinoreja pri njih ni bila močno razvita, pomanjkanje hlevskega gnoja pa so nadomeščali s človeškim blatom in cestnim prahom).[26] Obsežno namakalno omrežje z vrsto prekopov, vodnih zbiralnikov, nožnih črpalk in zapornic se je na Kitajskem začelo graditi v 4. in 3. stoletju pr. n. št. in je v času dinastije Han izoblikovalo klasično kulturno krajino Kitajske. Največji napredek je kitajsko poljedelstvo doseglo v 11. in 12. stoletju z vpeljavo žlahtnejših sort južnega, zgodnjega riža iz Čampa (osrednji in južni Annam), ki je dozorel hitreje in omogočil dve žetvi na leto.[27]

 
Trgovina z rižem leta 1820, Obdobje Edo, Hokusaj ("36 pogledov na doro Fudži")

Na Japonskem je bilo domače poljedelstvo sposobno zadostiti domačim potrebam (30 milijonov ljudi v Obdobju Edo), kar je bil tudi pogoj za izolacijsko politiko pod dinastijo Tokugava. Napredek v pridelavi riža je bil posledica stalne in skrbne izbire semen (žlahtnjenje na večji donos), izboljševanja namakalne mreže in kmečkih orodij (npr. izum lesenih grabelj za obiranje riža: senbakoki) ter uporaba bogatega gnojila iz fermentiranih ostankov rib (predvsem sardel), pogač oljne repice, soje ali bombaža. Zlasti ko se je repica vključila v kolobar z rižem, je to še povečalo intenzivnost pridelave. Zaradi fevdalnih dajatev - do 60 % riža so morali kmetje prepustiti svojemu gospodu - so mali kmetje vse pogosteje gojili tuje poljščine, za katere so plačevali manj ali nič davka in ki so jih prodajali na trgu.[28] Kljub temu je riž ohranil primat, druga žita pa Japonci imenujejo "žalostna" in jih sadijo redkeje.[29]

V Indiji je riž razširjen predvsem na severu, v deltah Gangesa in Inda, vendar nikoli ni imel tolikšnega pomena kot na Daljnem vzhodu. Razlog temu je, da so vremenske razmere manj ugodne. Indijci tudi niso gnojili s človeškim blatom, ker jim to prepoveduje vera. Hkrati pa so lahko uživali mleko in maslo.[30]

Riž so gojili tudi na določenih območjih Mezopotamije (severni Irak). S širjenjem islama se je preselilo severno na južne obale Kaspijskega jezera[31], od tam pa v dolino reke Vogle. V Palestini ga gojijo v dolini reke Jordan, v Saudovi Arabiji v oazi Al-Hasa, pa tudi v Jemnu.[32]

AfrikaUredi

V Afriki kultivirajo riž že 3.500 let. Med leti 1.500 in 800 pr. n. št. se je Oryza glaberrima razširila iz delte Nigra vse do Senegala, a nikoli zelo daleč iz izvornega rastišča. Vzgoja te sorte se je celo zmanjšala zaradi predstavitve azijskih sort v vzhodno Afriko v sodobnem času, ki se je potem razširila na zahod.[33] Afriški riž je celino rešil pred lakoto v letu 1203.[34] V Egiptu ga gojijo v dolini reke Nil.

EvropaUredi

Riž je bil znan že v antiki, ko so ga uvozili iz Egipta ali Azije. Znan je bil Grkom, saj so ga prinesli vračajoči vojaki Aleksandra Velikega. Še danes ga gojijo v Makedoniji in Trakiji. Velike zaloge riža so našli v rimskim kampih v Nemčiji iz prvega stoletja.[35] Arabci so ga prinesli na Sicilijo v 9. stoletju[36] in v Španijo v 10. stoletju[32], veliko pred uvedbo gojenja v Pisi (1468) in Lombardiji (1475), kjer ga je promoviral Ludovico Sforca.[37] V 15. stoletju se je razširil po Italiji in Franciji, kasneje pa z raziskovalci po vseh celinah. V evropski Rusiji so vzgajali sorte, podobne italijanskim, na Daljnem vzhodu pa japonico; okolju neprijazne prakse pri vzgoji so v zadnjem času sprožile kritike.

 
Riževa polja v Sacramentu, Kalifornija

AmerikaUredi

Evropski kolonizatorji so ga ponesli v Ameriko, pred tem sta bili v uporabi vsaj dve sorti, prisotni v regiji Amazonke, vsaj ena za udomačitev Oryza sp. pred 4.000 leti.[38] Španci in Portugalci so ga ponesli v Mehiko in Brazilijo[39], kjer so ga uveljavili afriški sužnji kot pomembno žito obdobja.[40] Jedi iz Afrike z rižem in fižolom so ostale pomembne med sužnji Novega sveta.[34]

Leta 1694 naj bi ga v Charleston, Južno Karolino prinesel pirat John Thurber, verjetno iz Madagaskarja.[39] Skozi Charleston je prišlo kar 40% sužnjev. Posebej visoko ceno so dosegali sužnji iz regije Senegambija, ker so imeli znanje o vzgoji riža. Leta 1787 je izum mlina za riž povečal dobičkonosnost.[41] Po izgubi suženjskega dela po ameriški civilni vojni so riž opuščali in na začetki 20. stoletja je izginil. Med zlato mrzlico so ga vzgajali kitajski imigranti za lastne potrebe, komercialno pa šele leta 1912.[42] Danes približno sto različnih sort vzgajajo v Arkansasu, Teksasu, Louisiani, Mississippiju, Missouriju in Kaliforniji.[43]

AvstralijaUredi

Aborigini so vzgajali riž na tisoče let.[44][45] Bil je tudi eno prvih žit, ki so jih prinesli Britanci. Zaradi toksičnosti tal (magnezij, železo) kultivacija na vodnatem severu ni bila mogoča. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so začeli namakati zemljo v bazenu Murray-Darling, saj je bila zemlja pretežka za sadna drevesa in premalo rodovitna za pšenico.[46] Kmalu je proizvodnja presegla povpraševanje, zato so riž izvažali na Japonsko.[47] Suše v zadnjih letih zahtevajo nov razmislek glede smiselnosti okoljskega posega , ki ga namakanje pomeni za sušno celino.

Riž v prehraniUredi

"Samo da dobijo kičeris, mešanico riža in druge zelenjave, ki jo prelijejo z moknato omako na maslu [...] in so čisto zadovoljni."

— neki francoski zdravnik o vojakih velikega mogula Aurungzeba[48]
Prehranska vrednost za 100 g (3,5 oz)
Energijska vrednost 1.527 kJ (365 kcal)
Ogljikovi hidrati 80 g
sladkorji 0.12 g
vlaknine 1.3 g
Maščobe 0.66 g
Beljakovine 7.13 g
Voda 11.61 g
Tiamin (vit. B1) 0.0701 mg (6%)
Riboflavin (vit. B2) 0.0149 mg (1%)
Niacin (vit. B3) 1.62 mg (11%)
Pantotenska kislina (B5) 1.014 mg (20%)
Vitamin B6 0.164 mg (13%)
Kalcij 28 mg (3%)
Železo 0.80 mg (6%)
Magnezij 25 mg (7%)
Mangan 1.088 mg (52%)
Fosfor 115 mg (16%)
Kalij 115 mg (2%)
Cink 1.09 mg (11%)
Deleži so zaokroženi in približno izračunani glede
na amriška priporočila, ki veljajo za odrasle.
Vir: USDA Nutrient Database

Riž ima izreden pomen v prehrani Azije. Že pregovorno se opominja, da so Vzhodnjaki, zlasti budistični menihi, zadovoljni že s skodelico riža na dan. Soljeni riževi močniki, skuhani na vodi, so bili vsakdanja hrana kitajskih kmetov. Riž je še sredi 20. stoletja na Daljnem vzhodu predstavljal kar 80-90 % vseh zaužitih kalorij (delež pšenice je bil v Evropi v preteklosti manjši, 50-70 %).[49] A tudi Portugalci v Goi so se ga hitro privadili.[50] Povprečen Kitajec naj bi tako leta 1938 na 1000 g riža zaužil komaj 5 g svinjskega mesa in 10 g ribjega olja (nouk mama) ter nekaj zelenjave; Indijci so jedli že bolje: na 1000 g riža 53,5 g stročnic, 223 g druge zelenjave, 25 g rib, mesa, jajc in mleka ter 16 g olj.[51]

Prednost riža je, da omogoča dve žetvi na leto, sogojenje z drugimi poljščinami pa še celo več. Poleg tega se neoluščen obdrži bolje kot pšenica.[52] Tudi v Evropi je bil riž hrana revežev[53] – Cerkev je v Parizu kot miloščino delila t. i. varčni riž, predvsem skupaj z repo in bučami, za kuho šare. V Benetkah so med pomanjkanjem v 16. stoletju iz riža mleli moko in jo mešali s pšenično za pripravo cenenega kruha. Podobno tudi v Franciji, kjer so jo mešali s proseno moko za zahteven kruh.[54] Še med letoma 1694 in 1709 je Francija lakoto revnih slojev reševala z uvozom riža iz Aleksandrije.[55] Riž je bil nepogrešljiv tudi na ameriških plantažah za prehrano črnskih sužnjev.

"Beli riž vsebuje 12 % vode, 6,7-7,5 % beljakovin, 0,4-1,9 % maščob, 77,4-80,4 % ogljikovioh hidratov, 0,3-0,9 % vlaknin in 0,4-1,9 % pepela."

[56]

PripravaUredi

Riž je potrebno pred kuhanjem običajno sprati, da odstranimo odvečni škrob. Riž, proizveden v ZDA, je običajno obogaten z vitamini in minerali, spiranje pa običanjo vodi v izgubo hranil. Spira se ga dokler voda ni več motna, s čimer izboljpamo teksturo in okus.

Z namakanjem skrajšamo čas kuhanja, skrajšamo izpostavljenost visokim temperaturam in zmanjšamo lepljivost. Pri nekaterih sortah tudi izboljšamo teksturo, saj se nabrekanje riža poveča. Namakanje traja od 30 minut so več ur.

Rjavi riž namakamo 20 ur za stimulacijo kalitve.[57] Ta proces aktivira encime, s čimer poviša vsebnost aminokislin in GABA, s tem pa hranilno vrednost. To odkritje je bilo produkt raziskav v okviru mednarodnega leta riža leta 2004.

 
Raznolikost riževih semen

Riž kuhamo v vodi ali na pari, s čimer absorbira vodo. Ta absorpcijska metoda se izvaja v količini vode, po prostornini enaki rižu. S hitrim kuhanjem damo riž v veliko količino vode, a metoda ni zaželjena pri obogatenih sortah, saj se aditivi izgubijo, ko vodo zavržemo. Električni kuhalniki riža so popularni v Aziji in latinski Ameriki, saj poenostavljajo kuhanje. Riž, kot tudi žita, se pred kuhanjem včasih hitro popeče na olju ali maščobi, kar zmanjša lepljivost. Metodo v Iranu in Afganistanu imenujejo pilaf ali biryani v Indiji in Pakistanu.

V arabski kuhinji je sestavina juh in jedi z ribami, perutnino in drugim mesom. Nadeva se ga tudi z zelenjavo ali zavije v trtin list (dolma). V sladicah je pogost v kombinaciji s sladkorjem, mlekom in medom. V regiji Tabaristan se uporablja riževa moka za peko kruha. Srednjeveški islaski teksti govorijo  o medicinski uporabi rastline.[58] Z dodajanjem več vode kot običajno pripravljajo tudi riževo kašo congee, da se prenasiči z vodo in razpade. Pogosto se je za zajtrk in ob bolezni.

Kičeris je indijska jed iz skuhanega riža, leče in boba, pogosto zabeljena z maslom.[59] Rizi-bizi (tudi riži-biži) je italijanska (zlasti ligurska) jed iz riža in graha; izboljšane različice imajo dodan tudi korenček. Mlečni riž in rižev narastek sodita med značilne evropske sladke riževe jedi z dodatkom mleka - takšna kombinacija je za Daljni vzhod nepredstavljiva. Mati sveta je jed iz riža in mandljev, ki jo omenja Paolo Santonini s potovanja po slovenskih deželah, češ da je priljubljena tudi na severu. Pilav je turška jed iz riža, ki so jo včasih dodajali kot omako opresnikom.[60] Kitajska vina so pogosto izdelana na osnovi riža ali prosa z dodanim sadjem.[61]

Sorte riža navadno delimo na dolgo- srednje- in kratkozrnatega.[62]  Zrna dolgozrnatega riža, bogata z amilozo, ostanejo po kuhanju večinoma nedotaknjena, medtem po postane srednjezrnati riž, bogat z amilopektinom, bolj lepljiv. Srednjezrnatega uporabljajo pri pripravi rižote in jedi arròs negre v Španiji. Srednjezrnati tajski lepljivi riž, bogat z amilopektinom, navadno kuhajo na pari.[63] Lepljiv srednjezrnati riž uporabljajo tudi pri izdelavi sušija, saj omogoča oblikovanje rol, ki obdržijo obliko. Na Japonskem ga jedo kot ločeno prilogo k nesladkim jedem. Kratkozrnati riž je pogost v riževem pudingu.

Instant riž se razlikuje od parjenega riža po tem, da ga pred sušenjem skuhajo, s čimer sicer izgubi na okusu in teksturi. Riževa moka in škrob se uporabljata v žvrkljanem testu za povečanje hrustljavosti.

Bacillus cereusUredi

Kuhan riž lahko vsebuje spore bakterije Bacillus cereus, ki proizvaja toksin, ki povzroča bruhanje, če jo pustimo na temperaturah 4-60 °C.[64] Eden od enterotoksinov je odporen na temperaturo, zato ga ponovno segrevanje (za razliko od bakterije) ne uniči.

GospodarstvoUredi

Riž zaradi visoke porabe v državah pridelovalkah za svetovno trgovino nikoli ni imel tolikšnega pomena kot pšenica. V sedemdesetih letih 20. stoletja so kar 95% riža pridelale države Daljnega vzhoda in ga večino tudi porabile. Na prelomu tisočletja je Azija še vedno proizvedla 90 % riža, v svetovno trgovino pa ga je vstopilo le 5 %.[65][66] Trgovina z rižem je sicer potekala po cesarskem prekopu mimo Pekinga iz južne v severno Kitajsko, iz Tonkinga oz. Tajske proti Indiji ter iz Indije v Bengalijo.[67] Ker je bil riž prevladujoče živilo, je bila njegova cena pomembnejša znotraj držav, saj je določala tudi gibanje mezd, zlasti vojaških. Draginja riža je bila vselej povezana z izrednim stanjem v državi: na Japonskem se je v letih razvrednotenja denarja (1642–1643 in 1713–1715) cena riža podeseterila, riž sam pa je postal plačilno sredstvo.[68]

Riževa slama se rabi za zastiranje streh, za steljo oz. kot polnilo, kot krma, kurivo in vir celuloze za papirno industrijo. Kljub imenu se rižev papir ne proizvaja iz riževe slame.

Trgovina z rižem ni zelo pomembna, saj gre navadno manj kot 8% proizvedene količine v mednarodno trgovino.[69] Leta 2012 so Indija, Vietnam in Tajska predstavljale 70% izvoza[70][71], največje uvoznice pa so Nigerija, Indonezija, Bangladeš, Saudova Arabija, Iran, Irak, Malezija, Filipini, Brazilija. Ceno riža zvišujejo suše v velikih proizvajalkah, uporaba za hranjenje živine in subvencije za proizvodnjo bio-goriva.

Proizvodnja riža - 2016
(v milijonih ton)
  Ljudska republika Kitajska 209,5
  Indija 158,8
  Indonezija 77,3
  Bangladeš 52,6
  Vietnam 43,4
  Tajska 25,3
  Mjanmar 25,7
  Filipini 17,6
  Brazilija 10,6
  Pakistan 10,4
  ZDA 10,2
Svet 741,0
Source: Food and Agriculture Organization

PridelavaUredi

 
Požiganje ostankov riževih rastlin po žetvi kot priprava na hitro zasaditev pšenice, Pundžab, Indija

Riž se goji do 53 stopinj severne geografske širine (severna Kitajska) in 35 stopinj južne geografske širine (Avstralija). Riž zahteva visoko temperaturo nad 20 °C , vendar ne več kot kot 35–40 °C. Optimalna temperatura je med 30 in 35 °C.[72] Količina sončnega obsevanja, prejeta v zadnjih 45 dneh pred žetvijo, določa donos. Visoka vsebnost vlage v zraku v vlažnih tropi je idealno okolje za razrast bakterij in gliv. Šibek veter prinaša ogljikov dioksid do listov rastline, močan veter pa lahko privede do sterilnosti rastline.

Najbolj mu prijajo temperature med 20 in 38 stopinjami Celzija ter bogata, težka tla s rahlo kislim pH = 6,5–7, je pa kakovost tal na poplavljenih poljih manj pomembna.[73]

Riž omogoča dve žetvi letno. V Bac-boju se riž prvič sadi v januarju, žanje pa že v juniju (t. i. pridelek 5. meseca), nato se rižišče preorje, poravna in poplavi, nakar se z gojišča presadijo sadike na razdaljo 10-20 cm. Novembra je t. i. žetev 10. meseca.[74] Ta žetev je obilnejša kot prva, saj so rastline zaradi močnega sonca v zrnih nakopičile več škroba; v tem sušnem obdobju rast riža omogoča le namakanje. Svetovna proizvodnja riža je v drugi polovici 20. stoletja močno narasla: od 1960 do 1990 se je hektarski donos podvojil z 2000 na 4 t/ha, leta 2014 je dosegel 4,6 t/ha.

Riž je pomemben prehrambeni artikel v podeželskih območjih sveta. Pridelujejo ga mali kmetje na območju, ki je v povprečju manjše od enega hektarja. Pomemben je za prehrano večine Azije, latinske Amerike, Karibskega otočja in Afrike. Pomeni varnost za več kot polovico svetovnega prebivalstva. Države v razvoju pridelajo 95% riža, skoraj polovico pridelave je na Kitajskem in v Indiji. Izgube pridelka so zaradi slabih cest, nezadostnih tehnologij shranjevanja, distribucijskih verig, ipd. po poročanju svetovne banke med 8 in 26 %. Nekari viri navajajo celo izgube do 40 %.[75][76] Ti kmetje izgubijo tudi 89 milijard dolarjev dobička, riž pa bi samo v Indiji nahranil dodatnih 70–100 milijonov ljudi na leto.[77]

PredelavaUredi

Po žetvi je treba ločiti zrna od preostale rastline, t. i. riževe slame. Riž po žetvi je neoluščeni riž (ang. paddy ali rough rice - izraz se nanaša tudi še na zoreča riževa zrna na sami rastlini). Riževa luščina (pleve) predstavlja okoli petino njegove teže. Oluščen riž (ang. brown rice) je obdan s semensko ovojnico, ki je bogata z vitamini in je različnih barv, odvisno od kultivarja. S strojno odstranitvijo ovojnice ter kalčka (perikarp, alevron, embrio) dobimo brušeni ali beli riž (ang. white rice), z nadaljnjo obdelavo pa polirani ali glazirani riž. Takšen riž se zaradi posebne prevleke lepo sveti, je pa mnogo manj hranljiv kot oluščen riž (ima manj maščob, beljakovin, rudnin, zlasti fosforja in kalija, ter vitaminov, zlasti B1 in B2). Sestavljen je le iz meljaka (endosperm), v katerem so škrobna zrnca umeščena med proteinska vlakna. Večji ko je delež amilopektina v škrobu, bolj židek in lepek postane pri kuhanju oz. več sluzi da pri namakanju. Parjeni riž (ang. parboiled) je riž, ki je bil še neoluščen izpostavljen vroči pari pri visokem tlaku, nato pa oluščen - zaradi omenjenega postopka so vitamini iz ovojnice prešli v škrobno zrno, ki se tudi ne razkuha. Riževi otrobi (ang. rice bran) je stranski proizvod pri mletju in čiščenju, vsebuje vse zunanje plasti in tudi del meljaka (endosperm). Riževi otrobi so zelo hranljivi, saj vsebujejo 14-17 % maščob in vitamin B, zato so pogosta krma za živino in perjad. Pri predelavi riža je torej približno 20 % luščin (mekinje), 50 % belega riža, 14 % otrobov in 16 % poškodovanih zrn (ang. broken rice).[78] Predelovalni obrat za riž se imenuje rižarna ali luščilnica riža - v Sloveniji je ena najbolj znanih rižarn tržaška rižarna, vendar ne zaradi svoje osnovne dejavnosti, pač pa ker je med II. svetovno vojno služila kot zapor in morišče.

Surovi riž se lahko zmelje v moko za mnoge uporabe, kot je izdelava pijač amazake, horchate, riževega mleka in riževega vina. Ne vsebuje glutena, zato je primerna za ljudi na dieti brez glutena.[79]  Predelajo jo tudi v rezance. Procesiran riž je potrebno pred zaužitjem skuhati nekateri pa ga še dodatno ocvrejo na olju ali maslu ali stolčejo v kepe moči.

 
Meritve emisij toplogrednih plinov med proizvodnjo riža v Mednarodnem centru za tropsko kmetijstvo.

Okoljski vplivUredi

Gojenje riža naj bi prispevalo kar 11 % človekove proizvodnje metana.[80] Potrebuje rahlo več vode kot preostala žita.[81] Proizvodnja riža porabi kar tretjino sladke vode.[82]

Dolgo preplavljena zemlja ni ustrezno prezračena, zato pride do anaerobne fermentacije organskih snovi v zemlji[83], kar pomeni proizvodnjo kar 1,5 % vseh človekovih emisij toplogrednih plinov.[84] Metan je kar dvajsetkrat močnejši toplogredni plin kot ogljikov dioksid.[85]

Študija iz leta 2010 je pokazala, da povzroča rast temperatur in manjša sončna obsevanosti nižanje količine pridelka na enoto površine v delih Azije. [86]Donos je na nekaterih predelih (Tajska, Vietnam, Nepal, Indija, Kitajska, Bangladeš in Pakistan) padel kar za 10-20%, kar pripisujejo povečanem celičnem dihanju rastlin v vse toplejših nočeh.[87]

 
Kitajska riževa kobilica (Oxya chinensis), Borneo, Malezija

Škodljivci in bolezniUredi

Škodljivci na riževi rastlini so organizmi ali mikrobi, ki zmanjšajo donos ali kvaliteto riža.[88] Vključuje plevel, patogene, žuželke, glodalce, gliste in ptiče. Izbruh škodljivcev je posledica podnebnih faktorjev, nepravilnega namakanja, pretirana uporaba insekticidov in visoka uporaba dušikovih gnojil.[89] Tudi vremenske razmere, kot so obilne padavine in suša, botrujejo pojavu škodljivcev.[90]

Kulturne vloge rižaUredi

 
Starodavni kip Dewi Sri iz Jave (okoli 9. stoletja)

Riž je v azijskih jezikih močno vplival na frazeologijo: v Kambodži poplavljanje polj imenujejo "potop vrabcev in grlic", o latenju pravijo, da "rastlina zanosi", ko riž zori, dobi "barvo papigine peruti", ko je zrel, se v njem "strdi mleko", po žetvi pa snope razpostavljajo v "vzletajočega pelikana, pasji rep ali slonje stopalo", ob mlačvi pa po zraku poletijo pleve - "riževe besede".[91] Italijanski pregovor o človeku, ki se veliko smeje, pravi, da je pojedel riževo juho: "Che aveva mangiata la minestra di riso."[92] Riso amaro – grenki riž zaradi napora italijanskih proletarcev pri njegovem gojenju.[93]

Igra pomembno vlogo v določenih verskih in popularnih prepričanjih. V mnogih kulturah mečejo sorodnih riž pred koncem poroke pred ženina in nevesto. [94] V obredu s stolčenim rižem na porokah v Nepalu da nevesta ženinu krožnik iz lista, poln stolčenega riža, ko jo za to vljudno prosi. [95] Na Filipinih se ob pomembnih priložnostih, kot so poroke, obredi žetve riža in druga praznovanja, uporablja riževo vino tapuy. [96]

Dewi Sri je tradicionalno boginja riža ljudstev na Javi in Baliju v Indoneziji. Večina obredov je povezanih z mitskim izvorom rastline.[97][98] Na Tajskem se podobno božanstvo imenuje Phosop, a je del lokalne folklore, ne pa organizirane religije.[99] Isto riževo božanstvo je znano kot Po Ino Nogar v Kambodži in Nang Khosop v Laosu. Med različnimi stopnjami proizvodnje riža ji vsaka kultura ponuja spravne daritve.

Študija skupnosti iz časa dinastije Han na Kitajskem je pokazala, da so kulture, ki vzgajajo riž, bolj medsebojno psihološko odvisne, vzgajanje pšenice pa spodbuja samostojnost.[100]

Vladarski obred oranja označuje začetek sajenja v mnogih azijskih državah. Danes ga praznujeta kraljevini Kambodža in Tajska.

SkliciUredi

  1. ^ Smith, Bruce D. The Emergence of Agriculture. Scientific American Library, A Division of HPHLP, New York, 1998.
  2. ^ Braudel, 1988: 168-170.
  3. ^ Nguyen V.N. (2002). Rice production, consumption and nutrition. FAO Rice Information, vol. 3, december 2002. Rim: FAO
  4. ^ rice, Online Etymology Dictionary
  5. ^ "rice". Oxford Dictionaries (angleška, spletna izd.). Pridobljeno dne 13. marec 2014. 
  6. ^ ὄρυζα, Henry George Liddell, Robert Scott: A Greek-English Lexicon, o Perzeju
  7. ^ Witzel, Michael (1999). "Substrate Languages in Old Indo-Aryan" (PDF). Electronic Journal of Vedic Studies 5 (1): 26. 
  8. ^ Thorley, John (1969). "The development of trade between the Roman Empire and the East under Augustus". Greece & Rome 16 (2): 222. JSTOR 642851. doi:10.1017/S001738350001706X. 
  9. ^ Witzel, Michael (2009). "The linguistic history of some Indian domestic plants". Journal of Biosciences 34 (6): 829–833. PMID 20093735. doi:10.1007/s12038-009-0096-1. 
  10. ^ Mayrhofer, Manfred (1996). Etymologisches Wörterbuch des Altindoarischen (nemščina) 2. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. str. 598. ISBN 3-8253-4550-5. 
  11. ^ Elzebroek, 2008: 344-345.
  12. ^ Braudel, 1988: 173.
  13. ^ Elzebroek, 2008: 345.
  14. ^ Elzebroek, 2008: 345-346.
  15. ^ Elzebroek, 2008: 346.
  16. ^ Elzebroek, 2008: 346.
  17. ^ "Researchers Determine That Golden Rice Is an Effective Source of Vitamin A" (PDF). American Society for Nutrition. 2009. Pridobljeno dne October 28, 2010. 
  18. ^ Grand Challenges in Global Health, Engineering Rice for High Beta Carotene, Vitamin E and Enhanced Fe and Zn Bioavailability Arhivirano June 18, 2012, na Wayback Machine., grandchallenges.org. Retrieved April 14, 2012
  19. ^ Elzebroek, 2008: 344.
  20. ^ Huang, Xuehui; Kurata, Nori; Wei, Xinghua; Wang, Zi-Xuan; Wang, Ahong; Zhao, Qiang; Zhao, Yan; Liu, Kunyan; et al. (2012). "A map of rice genome variation reveals the origin of cultivated rice". Nature 490 (7421): 497–501. Bibcode:2012Natur.490..497H. PMID 23034647. doi:10.1038/nature11532. 
  21. ^ Vaughan, DA; Lu, B; Tomooka, N (2008). "The evolving story of rice evolution". Plant Science 174 (4): 394–408. doi:10.1016/j.plantsci.2008.01.016. 
  22. ^ Harris, David R. (1996). The Origins and Spread of Agriculture and Pastoralism in Eurasia. Psychology Press. str. 565. ISBN 1-85728-538-7. 
  23. ^ Elzebroek, 2008: 344.
  24. ^ Braudel, 1988: 125, 170, 172.
  25. ^ Braudel, 1988: 171-172, 180.
  26. ^ Braudel, 1988: 180, 182, 183.
  27. ^ Braudel, 1988: 178, 180, 181.
  28. ^ Braudel, 1988: 183, 184.
  29. ^ Braudel, 1988: 178.
  30. ^ Braudel, 1988: 184.
  31. ^ Pazuki, Arman & Sohani, Mehdi (2013). "Phenotypic evaluation of scutellum-derived calluses in ‘Indica’ rice cultivars" (PDF). Acta Agriculturae Slovenica 101 (2): 239–247. doi:10.2478/acas-2013-0020. Pridobljeno dne February 2, 2014. 
  32. ^ 32,0 32,1 Watson, pp. 17–18
  33. ^ Maddox, Gregory [ed.] (2006). Sub-Saharan Africa: An Environmental History. ABC-CLIO. p. 267. ISBN 1851095551.
  34. ^ 34,0 34,1 National Research Council (1996). "African Rice". Lost Crops of Africa: Volume I: Grains. Lost Crops of Africa 1. National Academies Press. ISBN 978-0-309-04990-0. Pridobljeno dne July 18, 2008. 
  35. ^ Sallare, Robert (1993), The Ecology of the Ancient Greek World, Cornell Univ. Press, p. 23, ISBN 0801426154.
  36. ^ S. D. Sharma (1957). "11 History Of Rice in Europe". Rice: Origin, Antiquity and History. str. 345. ISBN 9781578086801. 
  37. ^ Darby, H.C. (1957). "The face of Europe on the eve of the great discoveries". The New Cambridge Modern History 1. str. 32. doi:10.1017/CHOL9780521045414.005. 
  38. ^ "Evidence for mid-Holocene rice domestication in the Americas", Hilbert et al, Nature Ecology & Evolution (2017), doi:10.1038/s41559-017-0322-4, Published online: 9 October 2017
  39. ^ 39,0 39,1 West, Jean M."Rice and Slavery". Archived from the original on January 1, 2007. Pridobljeno dne June 24, 2013.  . Slavery in America. Retrieved on May 13, 2012.
  40. ^ Carney, Judith Ann (2001). Black rice: the African origins of rice cultivation in the Americas. Cambridge: Harvard University Press. ISBN 0-674-00452-3. 
  41. ^ Carolina Gold Rice Foundation. Carolina Gold Rice Foundation. Retrieved on May 13, 2012.
  42. ^ Lee, Ching (2005). "Historic Richvale – the birthplace of California rice". California Farm Bureau Federation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne October 11, 2007. Pridobljeno dne August 10, 2007. 
  43. ^ States Department of Agriculture Arhivirano December 30, 2016, na Wayback Machine. August 2006, Release No. 0306.06, U.S. RICE STATISTICS
  44. ^ http://www.abc.net.au/news/rural/2014-05-15/native-australian-wild-rice-indigenous/5455764
  45. ^ http://alpinerice.com.au/
  46. ^ Wadham, Sir Samuel; Wilson, R. Kent and Wood, Joyce; Land Utilization in Australia, Melbourne University Press (1957) p. 246
  47. ^ Australian Bureau of Meteorology; Climatic Atlas of Australia: Rainfall, Bureau of Meteorology, Melbourne, Victoria (2000)
  48. ^ Braudel, 1988: 237.
  49. ^ Braudel, 1988: 168.
  50. ^ Braudel, 1988: 178.
  51. ^ Braudel, 1988: 176.
  52. ^ Braudel, 1988:: 168, 174-175.
  53. ^ Braudel, 1988: 223.
  54. ^ Braudel, 1988: 180, 181.
  55. ^ Braudel, 1988: 125.
  56. ^ Elzebroek, 2008: 346.
  57. ^ Shoichi Ito & Yukihiro Ishikawa. "Marketing of Value-Added Rice Products in Japan: Germinated Grown Rice and Rice Bread". Tottori University, Japan. Pridobljeno dne February 12, 2004. 
  58. ^ Watson, p. 15
  59. ^ Braudel, 1988: 237.
  60. ^ Braudel, 1988: 252.
  61. ^ Braudel, 1988: 300.
  62. ^ Fine Cooking (ur.). "Guide to Rice". Fine Cooking. Pridobljeno dne July 24, 2014. 
  63. ^ Loha-unchit, Kasma. "White Sticky Rice – Kao Niow". Pridobljeno dne October 12, 2012. 
  64. ^ "Can reheating rice cause food poisoning?". National Health Service (England) NHS.uk. 
  65. ^ Braudel, 1988: 169.
  66. ^ Elzebroek, 2008: 349.
  67. ^ Braudel, 1988: 169.
  68. ^ Braudel, 1988: 178.
  69. ^ Cendrowski, Scott (August 12, 2013). "The Rice Rush". Forbes (paper): 9–10. 
  70. ^ India and the Price of Rice The Financial Times (London), October 30, 2012Predloga:Registration required
  71. ^ Rice Outlook 2012/2013 Arhivirano June 20, 2013, na Wayback Machine. Nathan Childs, US Dept of Agriculture
  72. ^ Rao, G.S.L.H.V. Prasad (2008). "Weather and Crops". Agricultural Meteorology. New Delhi-110001: Prentice Hall of India Pvt. Ltd. str. 185. ISBN 9788120333383. 
  73. ^ Elzebroek, 2008: 347.
  74. ^ Braudel, 1988: 174-175.
  75. ^ "Sustainable rice production for food security". Food and Agriculture Organization of the United Nations. 2003. 
  76. ^ "MISSING FOOD: The Case of Postharvest Grain Losses in Sub-Saharan Africa" (PDF). The World Bank. April 2011. 
  77. ^ Basavaraja, H.; Mahajanashetti, S.B.; Udagatti, Naveen C (2007). "Economic Analysis of Post-harvest Losses in Food Grains in India: A Case Study of Karnataka" (PDF). Agricultural Economics Research Review 20: 117–126. 
  78. ^ Elzebroek, 2008: 346.
  79. ^ "Gluten-free diet in children: an approach to a nutritionally adequate and balanced diet". Nutrients (Review) 5 (11): 4553–65. Nov 18, 2013. PMC 3847748. PMID 24253052. doi:10.3390/nu5114553. 
  80. ^ IPCC. Climate Change 2013: The physical Science Basis. United Nations Environment Programme, 2013:Ch.6, p.507 IPCC.ch
  81. ^ report12.pdf Virtual Water Trade – Proceedings of the International Expert Meeting on Virtual Water Trade, p. 108
  82. ^ "How better rice could save lives: A second green revolution – The Economist". The Economist. Pridobljeno dne October 6, 2014. 
  83. ^ Neue Heinz-Ulrich (1993). "Methane emission from rice fields: Wetland rice fields may make a major contribution to global warming". BioScience 43 (7): 466–73. JSTOR 1311906. doi:10.2307/1311906. 
  84. ^ "World Greenhouse Gas Emissions in 2005". World Resources Institute. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne October 2, 2013. 
  85. ^ IPCC. Climate Change 2007: Synthesis Report. United Nations Environment Programme, 2007:Ch5, 8, and 10. IPCC.ch
  86. ^ Welch, Jarrod R.; Vincent, J.R.; Auffhammer, M.; Dobermann, A.; Moya, P.; Dawe, D. (2010). "Rice yields in tropical/subtropical Asia exhibit large but opposing sensitivities to minimum and maximum temperatures". Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. 107 (33): 14562–7. Bibcode:2010PNAS..10714562W. PMC 2930450. PMID 20696908. doi:10.1073/pnas.1001222107. 
  87. ^ Black, Richard (August 9, 2010) Rice yields falling under global warming BBC News Science & Environment. Retrieved August 9, 2010.
  88. ^ Jahn, Gary C.; JA Litsinger, Y Chen and A Barrion (2007). "Integrated Pest Management of Rice: Ecological Concepts". V O Koul and GW Cuperus. Ecologically Based Integrated Pest Management. CAB International. str. 315–366. ISBN 978-1-84593-064-6. 
  89. ^ Jahn, Gary C.; Almazan, Liberty P.; Pacia, Jocelyn B. (2005). "Effect of Nitrogen Fertilizer on the Intrinsic Rate of Increase ofHysteroneura setariae(Thomas) (Homoptera: Aphididae) on Rice (Oryza sativaL.)" (PDF). Environmental Entomology 34 (4): 938. doi:10.1603/0046-225X-34.4.938.  od dne July 2017[slepa povezava]
  90. ^ Douangboupha, B, K Khamphoukeo, S Inthavong, J Schiller, and GC Jahn. 2006. Pests and diseases of the rice production systems of Laos. Chapter 17, pp. 265–281. In JM Schiller, MB Chanphengxay, B Linquist, and S Appa Rao, editors. Rice in Laos. Los Baños (Philippines): IRRI.ISBN 978-971-22-0211-7.
  91. ^ Braudel, 1988: 175
  92. ^ Braudel, 1988: 125
  93. ^ Braudel, 1988: 126.
  94. ^ Origins of Wedding Traditions. Ourweddingday.com (November 4, 2012). Retrieved on September 4, 2015.
  95. ^ Laura M. Ahearn (2011), Living Language: An Introduction to Linguistic Anthropology, p. 3
  96. ^ Tapuy Cookbook & Cocktails, Philippine Rice Research Institute (2011)
  97. ^ "Early Mythology – Dewi Sri". Sunda.org. Pridobljeno dne August 26, 2012. 
  98. ^ "(Indonesian) Mitos Nyi Pohaci/Sanghyang Asri/Dewi Sri". My.opera.com. March 1, 2008. Pridobljeno dne August 26, 2012. 
  99. ^ "On the Role of Food Habits in the Context of the Identity and Cultural Heritage of South and South East Asia". Pridobljeno dne October 6, 2014. 
  100. ^ Talhelm, T.; Zhang, X.; Oishi, S.; Shimin, C.; Duan, D.; Lan, X.; Kitayama, S. (May 9, 2014). "Large-Scale Psychological Differences Within China Explained by Rice Versus Wheat Agriculture". Science (angleščina) 344 (6184): 603–608. Bibcode:2014Sci...344..603T. ISSN 0036-8075. PMID 24812395. doi:10.1126/science.1246850. 

ViriUredi

  • Fernand Braudel: Strukture vsakdanjega življenja: nemogoče in mogoče I : Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII. stoletje. Prevedel Gregor Moder, za zbirko Studia Humanitatis. Ljubljana: Škuc, Filozofska fakulteta, 1988.
  • Ton G. Elzebroek, Koop Wind: Guide to cultivated Plants. Wallingford: CAB International, 2008. (COBISS)

Nadaljnje branjeUredi

  • Calpe, Concepción. "Mednarodni trgovini z rižem: novostih in možnosti." Riž je Življenje: znanstvene perspektive za 21. stoletje (2005). online
  • De Datta, Surajit K. Načel in praks riž proizvodnje (International Rice Research Institute, 1981). online
  • Latham, Anthony John Heaton. "Od konkurence do omejitve: mednarodni riž drobno v devetnajstem in dvajsetem stoletju." Poslovne in gospodarske zgodovine (1988): 91-102. v JSTOR
  • Watson, Andrew (1983). Agricultural innovation in the early Islamic world. Cambridge University Press. ISBN 0-521-06883-5. 
  • Vespada, Yaowanuch (1998). The genetic wonder of Thai rice. Plan Motif Publisher. 
  • Songkran Chitrakon and Boriboon Somrith (2003). Science and technology with Thai rice, National center for genetic engineering. The public information department. str. 30.