Odpre glavni meni

Radu I. (romunsko Radu I) je bil približno od leta 1377 do približno 1383 knez Vlaške, * 1330, † okrog 1383.

Radu I.
Radu I. in kneginja Ana; freska v samostanu Curtea de Argeș
Radu I. in kneginja Ana; freska v samostanu Curtea de Argeș
Knez Vlaške
Obdobje vladanjaokrog 1377 – okrog 1383
PredhodnikVladislav I.
NaslednikDan I.
ZakonecAna
Calinichia
PotomciDan I.
Mircea I. Vlaški
Vladarska hišaBasarabska dinastija
OčeNikolaj Aleksander
Matikneginja Marija
Rojstvo1330
Smrt1383

Bil je sin kneza Nikolaja Aleksandra in polbrat in naslednik kneza Vladislava I. Vlaškega. Mnogo zgodovinarjev ga istoveti z legendarnim Radujem Negrujem, mitološkim vojvodom in ustanoviteljem zgodnje srednjeveške vlaške države.

Začetek vladanjaUredi

Radu je bil edini sin Nikolaja Aleksandra in njegove druge žene Klare Dobokay.[1] Najmanj od leta 1372 je bil sovladar s svojim bratom Vladislavom I..[2] Kot samostojen knez je morda začel vladati po 9. juliju 1374, ker je bil tega dne izdan zadnji dokument s podatkom, da je Vladislav še živ.

Na žalost ne obstaja noben vlaški dokument, ki bi potrjeval njegovo vladavino. Obstaja samo nekaj tujih dokumentov, zlasti izvirni dokumenti Ogrskega kraljestva in italijanske kronike iz tistega obdobja, napis na steni stolnice v prestolnici Curtea de Argeș in znatna količina njegovih kovancev – dukatov, dinarjev in banov.

Konflikti z Ogrskim kraljestvomUredi

Med njegovo vladavino so bili odnosi med vlaškim in ogrskih vladarji še vedno napeti in polni oboroženih spopadov. Podrobnosti o njih so še vedno nejasne. Italijanska kronika Cronaca Carrarese govori o pohodu Ludvika I. Velikega med 4. julijem in 14. avgustom 1377, katerega namen je bil podjarmiti »Radano Principe di Bolgarija infedele« - nezvestega bolgarskega kneza Raduja. Napete odnose pred pohodom potrjujejo tudi registri Beneške republike, ki omenjajo, da se je (pred kraljevo vojsko) »pojavila dolga vrsta popolnoma oklepljenih konjenikov vlaškega vojvode«. Njegova adura armadura da cavali naj bi štela 10.000 mož, kar je pretirano veliko. Italijanska kronika poudarja, da je Ludvik I. vlaško vojsko premagal.

Težko je reči, ali so bili vojaki vlaškega vojvode resnično premagani, saj je iz ogrskih dokumentov, objavljenih kmalu po bitki, razvidno, da je ogrski kralj še vedno nameraval podjarmiti nezvestega vojvodo. Razen tega je 19. novembra istega leta saškim trgovcem iz Braşova v Transilvaniji obljubil, da bo potem, ko bo Vlaška postala njegova posest, zmanjšal pristojbine. V nasprotju s tem je leta 1382 prepovedal vstop v Vlaško vsem tujim trgovcem in oršovskemu zemljiškemu gospodu ukazal, naj »dan in noč straži mejo in mu poroča o vsem, kar se tam dogaja«. Ogrskega severinskega bana v ukazu ne omenja, kar bi lahko pomenilo, da je Severinsko banovino zasedel Radu I..

S tem dejstvom je morda povezano tudi nenavadno ime Vlada III. Drakule v biografiji Sigismunda Luksemburškega, v kateri piše, da je Vlad Drakula sin Merzeweydana (Mircee) in vnuk Pankraca Modrega. Ime Pankrac (Pankracij) se lahko razlaga kot popačenka naslova severinskega bana, ki ga je Radu privzel po osvojitvi Severina. Radu se v drugih ogrskih dokumentih iz obdobja okrog leta 1377 omenja kot Godon, kar je tudi čudno in nejasno.

Drugi dosežkiUredi

Pomemben dogodek, povezan z Radujem I., je preselitev posmrtnih ostankov sv. Filofteja iz Velikega Tǎrnovega v Argeșko stolnico leta 1384. Radu I. je kot donator in pokrovitelj verskih ustanov postal eden od najbolj dejavnih vlaških vladarjev, ki je zgradil veliko cerkva, med katerimi so najpomembnejše tiste v Tismani, Cozii in Cotmeani. Zgradil je tudi katoliški stolnici v Severinu (okrog 1380) in Argeșu (9. maj 1381) in katoliški samostan v Târgoviștu.

Drug pomemben in sporen trenutek njegovega vladanja je prevzem oblasti v Vidinskem cesarstvu. Domneva temelji na komaj čitljivem napisu v stolnici v Curtei de Argeș, katerega so nekateri znanstveniki prebrali kot »domn Singur stăpânitor al Ungrovlahiei, al Vidinului şi al oblastiei Vidinului« - edini vladar Ogrsko-vlaške, Vidina in Vidinske oblasti. Res je, da so bili odnosi med vlaškma knezoma Vladislavom I. in Radujem I. ter bogarskima carjema iz Vidina in Tǎrnovega, Ivanom Šišmanom in Ivanom Sracimirjem, zelo napeti, potem pa sta se slednja zapletla še v medsebojno vojno za nasledstvo. Četudi je Radu I. uspel priključiti Vidin, so ga vlaški knezi kasneje vrnili zakonitemu bolgarskemu vladarju. Dokazi, da je to storil Radu I., niso zadostni.

Smrt in grobUredi

Natančen datum smrti in kraj njegovega pokopa niso znani. Arheologi so leta 1920 na vojvodski nekropoli na zemljišču stolnice v Curtei de Argeș odkrili bogat grob s konca 14. stoletja, za katerega se domneva, da je Radujev. Pokojnikova oblačila, dodatki in nakit kažejo, da je bil močan vladar, ki se ni mnogo razlikoval od takratnih zahodnoevropskih vladarjev in bizantinskih cesarjev.

SkliciUredi

  1. Hasan, Mihai Florin (2013). Aspecte ale relaţiilor matrimoniale munteano-maghiare din secolele XIV-XV. Revista Bistriţei. Cumplexul Muzeal Bistrița-Năsăud. XXVII: 128–159. ISSN 1222-5096. Pridobljeno 4. januarja 2016.
  2. Czamańska, Ilona (1996). Mołdawia i Wołoszczyzna wobec Polski, Węgier i Turcji w XIV i XV wieku. Poznań: Wydawnictwo Naukowe UAM. str. 202. ISBN 83-232-0733-X.
Radu I. Vlaški
Rojen: 1330 Umrl: okrog 1383
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Vladislav I.
Vlaški knez
okrog 1377 – okrog 1383
Naslednik: 
Dan I.