Rašid al-Din


Rašid al-Din Ṭabib (perzijsko رشیدالدین طبیب), znan tudi kot Rašid al-Din Fadlulah Hamadani (perzijsko رشیدالدین فضل‌الله همدانی) je bil državnik, zgodovinar in zdravnik iz Perzije, kjer je takrat vladal Ilkanat,[1] * 1247, Hamadan, Ilkanat, † 18. julij 1318, Tabriz, Ilkanat.

Rašid al-Din
Veliki vezir Ilkanata
Rashid-al-Din Hamadani.jpg
Kip Rašida al-Dina v Hamadanu
Vladanje1298 — 1317
Rojstvookoli 1247
(kot Fazlullah ibn Abu-il-Hajr Ali Hamadani)
Hamadan
Smrt18. julij 1318 (star okoli 70 let)
Tabriz
OtrociGijas ad-Din Rašidi
OčeImad ad-Daula Abu-il-Hajr
Veroizpovedjudovstvo, islam

Rojen je bil v perzijski judovski družini v Hamadanu. Pri tridesetih letih se je spreobrnil v islam in postal vpliven vezir ilkana Gazana. Gazan mu je naročil pisanje knjige Džami at-Tavarik (Zbornik letopisov), ki velja za najpomembnejši posamezni vir za zgodovino Ilkhanata in Mongolskega cesarstva.[2] Na položaju vezirja je ostal do leta 1316. Obtožen je bil, da je zastrupil ilkanatskega kana Oldžejtuja in bil eta 1318 usmrčen.[2]

Zgodovinar Morris Rossabi ima Rašida al-Dina za "verjetno najbolj ugledno osebnost v Perziji med mongolsko vladavino".[3] Bil je plodovit avtor in ustanovitelj akademske fundacije Rab'-e Rašidi v Tabrizu.

BiografijaUredi

 
Džingiskan (na sredini) na kronanju svojega sina Ögedeja; Rašid-al-Din Hamadani, zgodnje 14. stoletje
 
Mongolski vojak; Džami at-Tavarik, 1305–1306

Rašid dal-Din je bil rojen v perzijski judovski družini v Hamadanu. Njegov stari oče je bil dvorjan na dvoru Hulegu kana, ustanovitelja Ilkanata. Oče je bil lekarnar na ilkanovem dvoru. Sam se je približno pri tridesetih letih spreobrnil v islam.[4]

Rašid je bil usposobljen za zdravnika in začel službovati pod Hulegujevim sinom Abaka kanom. Povzpel se je do položaja velikega vezirja na ilkanovem dvoru v Sultaniji pri Kazvinu. Kot zdravnik je služboval pod kanoma Gazanom in Oldžejtujem in se potem med vladanjem Abu Said Bahadur Kana zapletel v dvorne spletke. Bahadur kana so ubili njegovi ministri. Za Rašidom al-Dinom je kot vezir na kratko služil njegov sin Gijas al-Din ibn Rašid al-Din.

Džami al-TavarikUredi

Džami al-Tavarik (Zbornik letopisov) je bil napisan po Gazanovem naročilu in je sprva vseboval zgodovino Mongolov in njihove dinastije. Postopoma se je razširil na celo zgodovino od Adama do Rašid al-Dinovega časa.

Rašidu je pri pisanju pomagal Bolad, mongolski plemič in odposlanec velikega kana na ilkanovem dvoru. Bolad mu je dal veliko podatkov o Mongolih. Zbornik je bil zaključen med Oldžejtujevim vladanjem med letoma 1307 in 1316.

Kaligrafska delavnica Rab-e RašidiUredi

Džami al-Tavarik je bil napisan v dovršenem skriptoriju v Kazvinu, katerem je bila zaposlena velika skupina kaligrafov in Ilustratorjev razkošno ilustriranih knjig. Knjige je bilo mogoče kopirati z nezmanjšano natančnostjo s postopkom tiskanja, uvoženim iz Kitajske.

 
Hulegu Kan s svojo pravoslavno ženo Dokuz Hatun

Delo, dokončano okoli leta 1307, je bilo izjemno obsežno. Več zvezkov zbornika ni preživelo ali se jih še ni odkrilo. Deli Džami al-Tavarik so ohranjeni v bogato ilustriranih rokopisih, za katere se domneva, da so nastali v času njegovega življenja in morda pod njegovim neposrednim nadzorom v delavnici Rab-e Rašidi.[5][6]

Zgodovinopisni pomenUredi

Prvi in Drugi zvezek Džami al-Tavarik sta se ohranila in sta pomemben vir za preučevanje Ilkanata.

V Prvem zvezku je zgodovina turških in mongolskih plemen, vključno z njihovimi plemenskimi legendami, rodoslovji, miti in zgodovino mongolskih osvajanj od Džingiskana do konca vladavine Gazan kana.[7]

V Drugem zvezku so zgodovine vseh ljudstev, s katerimi so se Mongoli vojskovali ali izmenjali diplomatske misije.[7] Rašid al-Dinov glavni vir podatkov za obdobje do vladavine Möngke kana (1251–1259) je bil Ata-Malik Džuvajini. Seveda je uporabljal tudi številne, zdaj izgubljene vire z Daljnega vzhoda in druge vire. Zbornik je morda najbolj izčrpen perzijski vir podatkov za mongolsko obdobje. Za obdobje Džingiskana so njegovi viri vključevali tudi zdaj izgubljeno Altan Debter (Zlata knjiga). Zdi se, da je njegovo obravnavanje obdobja Ilkanidov pristransko, saj je bil sam njihov visok uradnik, vendar še vedno dovolj objektivno, da se šteje za najdragocenejši pisni vir podatkov za to dinastijo.

Tretji zvezek zbornika je izgubljen ali ni bil nikoli dokončan. Vseboval je zgodovinsko geografijo.[7] Najpomembnejša zgodovinopisna zapuščina Džami al-Tavarik bi lahko bilo njegovo pričevanje o kulturnem mešanju in posledični dinamiki, ki je pripeljala do veličine Perzijskega in Osmanskega cesarstva, katerih številni vidiki so bili preneseni v Evropo in vplivali na renesanso. Kulturno mešanje je bilo produkt geografske razširitve Mongolskega cesarstva in se najbolj jasno odraža prav v delu Rašida al-Dina. Opis različnih ljudstev, s katerimi so Mongoli prišli v stik, je eden prvih poskusov preseganja ene same kulturne perspektive in obravnavanja zgodovine v univerzalnem merilu. Zbornik je poskušal predstaviti zgodovino celotnega sveta tiste dobe,[7] vendar je, na žalost, veliko zvezkov izgubljenih.

Eden od zvezkov Džami al-Tavarik obsežno obravnava zgodovino Frankov (1305/1306), ki je morda temeljila na informacijah Evropejcev, ki so delali pod ilkani. Med njimi so bili tudi Isol Pisan in dominikanski bratje. Opis je na splošno dosleden, vsebuje številne podrobnosti o politični organizaciji Evrope in uporablja mappae mundi (zemljevidi sveta) italijanskih pomorščakov in kraljevske kronologije, ki izhajajo iz kronike Martina Opavskega († 1278).[8]

Tiskanje in prevajanjeUredi

 
Mongolska konjenica zasleduje nasprotnika
 
Gazan kan na konju: Rašid al-Din, Džami al-Tavarik

Rašid al-Din je vse svoje spise, z zemljevidi in ilustracijami vred, zbral v en sam zvezek in ga naslovil Džami' al-Tasanif al-Rašid (Zbornik al-Rašidovih del). Nekaj svojih del s področja medicine in uprave je celo prevedel v kitajščino. Dostop do njegovih del je imel, kdor je želel, on sam pa je celo spodbujal, da se prepisujejo. Ustanovil je sklad, iz katerega sta se vsako leto financirala dva popolna prepisa njegovih del, eden v arabščini in eden v perzijščini.

Postopek tiskanja v njegovi delavnici je opisal on sam in je zelo podoben postopkom, ki so se uporabljali v velikih tiskarnah na Kitajskem pod Feng Daom (932–953):

Knjigo, ki smo jo želeli razmnožiti, so izkušeni kaligrafi prenesli na glinene tablice ki so jih pregledali in popravili izkušeni bralci. Njihova imena so se zapisala na hrbtno stran tablic. Črke so nato vrhunski graverji izrezali in vse strani knjige oštevilčili. Ko je bilo graviranje končano, so se tablice zložile v vrečke in shranile pri zanesljivih ljudeh. Če je kdo želel izvod knjige, je plačal stroške tiskanja, ki jih je določila vlada. Tablice smo nato vzeli iz vrečk in jih zložili na liste papirja, da smo dobili želene natisnjene liste. Na ta način je naročnik dobil popolno kopijo izvirnega besedila, ker ga na ta način ni bilo mogoče spremeniti.[9] (Tudi sam) sem dal narediti kopije, jih posojal prijateljem in jih pozval, naj jih prepišejo in vrnejo izvirnike.

Rašid al-Din je naročil tudi arabske prevode del, napisanih v perzijščini, in perzijske prevode del, napisanih v arabščini. Ko so bili prevodi opravljeni, so se shranili v knjižnici mošeje Rab-e Rašidi.[7]

Avtorstvo in obtožbe za plagiatorstvoUredi

Avtorstvo knjige Džami al-Tavarik je bilo vprašljivo iz več razlogov. Abu al-Kasim Kašani (umrl 1324), ki je napisal najpomembnejše ohranjeno sodobno delo o ilkanu Oldžejtuju, je trdil, da je on sam pravi avtor Džami al-Tavarik, "za katerega je Rašid al-Din ukradel ne le zasluge, ampak tudi zelo velike finančne nagrade".[2]

Encyclopædia Iranica navaja: "Čeprav je malo razlogov za dvom o Rašid al-Dinovem avtorstvu Džami al-Tavarik, se delo na splošno šteje za kolektivno delo, ki so ga deloma opravili raziskovalci."[10] Eden od teh pomočnikov je bil morda Abu al-Kasim Kašani.

Nekateri zgodovinarji so tudi trdili, da je zbornik prevod mongolskega izvirnika[2]

Avtorstvo njegovih PisemUredi

Znanstveniki se prepirajo, ali so pisma Rašida al-Dina ponaredek ali ne. David Morgan v svojem delu Mongoli[11] omenja, da je Alexander Morton dokazal, da so ponaredek, verjetno iz obdobja Timuridov.[12] Eden od zagovorniko pristnosti pisem je Abolala Soudovar.[13]

FahlavijeUredi

Nekaj pesnitev, ki se mu pripisujejo, je napisanih v njegovem domačem narečju fahlavi: polverz zabān-e fahlavī, štirivrstična kitica bajt-efahlavī in še en polverz z naslovom zabān-e pahlavī.[14]

Izguba vpliva in smrtUredi

 
Mongolski kan Gazan med branjem Korana

Leta 1312 je njegov kolega Said-al-Din Mohamed Avadži izgubil oblast in ga je zamenjal Tadž-al-Din Ali-Šah Džilani. Nato je leta 1314 umrl Oldžejtu in oblast je prešla na njegovega sina Abu Saida Bahadur Kana, ki je stopil na stran Ali-Šaha. Leta 1318 je bil Rašid al-Din obtožen zastrupitve Oldžejtuja in bil 13. julija, star sedemdeset let, usmrčen.[15] Na sodišču je bilo večkrat omenjeno njegovo judovsko poreklo. Njegovo odsekano glavo so po usmrtitvi nosili po mestu in vzklikali: "To je glava Juda, ki je zlorabil božje ime, naj bo nad njim božje prekletstvo".[16]

Njegovo premoženje je bilo zaplenjeno, Rab-e Rašidi s skriptorijem in dragocenimi kopijami njegove knjige pa je bil predan mongolskemu vojaštvu. Stoletje pozneje, v času vladavine Timurjevega sina Miran šaha, so bile kosti Rašida al-Dina izkopane in z muslimanskega pokopališča prenešene na judovsko pokopališče.[17]

Nacionalno in politično prepričanjeUredi

Rašid al-Din je bil iranski patriot in občudovalec iranske državne zgodovine. V Džami al-Tavarik je državo imenoval Iran, s čimer je pokazal svojo nenaklonjenost Mongolom, ki jih imenuje Turki.[18]

SkliciUredi

  1. "Rashid ad-Din". Encyclopædia Britannica. 2007. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 11. aprila 2007.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Morgan, D.O. (1994). "Rāshid Al-Dīn Tabīb". Encyclopaedia of Islam. Vol. 8 (2nd ed.). Brill Academic Publishers. str. 145–148. ISBN 9004098348.
  3. Genghis Khan: World Conqueror? (Uvod Morris Rossabi) (PDF). www.blackwellpublishing.com.
  4. George Lane. Genghis Khan and Mongol Rule. Hackett Publishing, 2009. str. 121.
  5. S. Blair. A compendium of chronicles: Rashid al-Din’s illustrated history of the world. 1995, 2006. ISBN 1-874780-65-X.
  6. B. Gray. The 'World history' of Rashid al-Din: A study of the Royal Asiatic Society manuscript. Faber, 1978. ISBN 0-571-10918-7.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 Lunde, Paul, Mazzawi, Rosalind (1981). "A History of the World". Saudi Aramco World. 32 (1).
  8. Jackson, str. 329–330.
  9. Joseph Needham. Science and Civilisation in China. v.5, "Paper and Printing". Ur. Tsien Tsuen-hsuin. Cambridge University Press, 1985. str. 306–307.
  10. Jāmeʿ al-Tawāriḵ. Encyclopædia Iranica.
  11. The Mongols (2. izdaja). str. 183.
  12. Morton, A.H. (1999). "The Letters of Rashid al-Din: Ilkhanid fact or Timurid fiction?". V Amitai-Preiss, R.; Morgan, D. O. (ur.). The Mongol Empire and Its Legacy. Leiden: Brill. str. 155–199. ISBN 90-04-11048-8.
  13. Soudovar, Abolala (2003). "In defense of Rašid-od-din and his Letters". Studia Iranica. 32: 77–122. doi: 10.2143/SI.32.1.262.
  14. Ahmad Tafazzoli. "Fahlaviyat". Encyclopedia Iranica.
  15. Lewis, Bernard (2014). The Jews of Islam. Princeton University Press. ISBN 978-1-4008-2029-0. str. 101.
  16. Littman, David (1979). Jews Under Muslim Rule: The Case of Persia. Institute of Contemporary History. str. 3.
  17. Douglas, William O. (1958). West of the Indus. Doubleday. str. 417
  18. Petrushevski I.P. (1. januar 1970). "RASH͟ĪD AL-DĪN'S CONCEPTION OF THE STATE". Central Asiatic Journal. 14 (1/3): 148–162. JSTOR 41926869.

ViriUredi

  • Ashraf, Ahmad (2006). "Iranian identity iii. Medieval Islamic period". Encyclopaedia Iranica, Vol. XIII, Fasc. 5. str. 507–522.
  • Babaie, Sussan (2019). Iran After the Mongols. Bloomsbury Publishing. str. 1–320. ISBN 9781786736017.
  • Boyle, John Andrew (1971). "Rashīd al-Dīn: The First World Historian". Iran. 9: 19–26. doi:10.2307/4300435. ISSN 0578-6967. JSTOR 4300435.
  • Bregel, Yuri (1999). "Rashid al-Din, Fazlallah". Encyclopedia of historians and historical writing. London: Fitzroy Dearborn. str. 982–983.
  • Jackson, Peter (2017). The Mongols and the Islamic World: From Conquest to Conversion. Yale University Press. str. 1–448. ISBN 9780300227284. JSTOR 10.3366/j.ctt1n2tvq0.
  • Lane, George E. (2012). "The Mongols in Iran". V Daryaee, Touraj (ur.). The Oxford Handbook of Iranian History. Oxford University Press. str. 1–432. ISBN 978-0-19-987575-7.
  • Komaroff, Linda (2012). Beyond the Legacy of Genghis Khan. Brill. str. 1–678. ISBN 9789004243408.
  • Melville, Charles (2012). Persian Historiography: A History of Persian Literature. Bloomsbury Publishing. str. 1–784. ISBN 9780857723598.
  • Morton, A. H. (2001). "The Letters of Rashīd al-Dīn: Ilkhānid Fact or Timurid Fiction?". The Mongol Empire and Its Legacy (angleščina): 155–199. doi:10.1163/9789004492738_013. ISBN 9789004492738.

Zunanje povezaveUredi